v
1
--
in
-ja
[
və̀ və̀ja
in
vé vêja
]
m
(
ə̏; ẹ̄ ē
)
triindvajseta črka slovenske abecede:
napiši v
;
veliki V
;
do v
;
zveza v-ja in u-ja
//
soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
izgovoriti v
♦
jezikosl.
dvoustnični v
v-
prvi del zloženk
nanašajoč se na v:
♦
obl.
V-izrez
izrez v obliki črke V
v
2
predl.
I.
s tožilnikom,
v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka
vá- (ȃ)
1.
za izražanje usmerjenosti navznoter:
priti v hišo
;
metati v jamo
;
pogled v dvorano
/
potopiti v vodo
;
zabiti v zemljo
;
dvignjen v zrak
/
iti v mesto, tujino
/
zaviti v desno
;
stopiti v stran
vstran
/
sesti v klop, naslanjač
/
vtirati kremo v kožo
;
vstopiti v sobo
//
za izražanje predmeta, ki kaj obdaja:
oblačiti se v lepa oblačila
;
vzeti v roko
/
vpreči v jarem
;
vkovati v verige
2.
za izražanje usmerjenosti kam sploh:
gledati vanj
;
streljati v tarčo
;
udarec v obraz
3.
za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti:
zrediti se v trebuh
;
rdeč v obraz
4.
za izražanje določenega časa:
prireditev bo v nedeljo
/
v drugo je le uspel
drugič
/
pog.
dogovoriti se za v soboto
//
za izražanje časa, določenega glede na količino:
delati pozno v noč
;
zidanje se je zavleklo v zimo
5.
za izražanje načina dejanja:
iti v gosjem redu
;
ekspr.
zavpiti v en glas
;
igrati v troje
/
prenašati se iz roda v rod
6.
za izražanje namena:
dati v najem
;
povedati v opravičilo
;
večerja v čast gosta
/
strašilo za v proso
/
vabiti v goste
7.
za izražanje sredstva:
brisati si roke v predpasnik
;
zavit v odejo
8.
za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje:
verovati, zaupati v koga
;
zaljubiti se v sošolko
;
upanje v uspeh
9.
za izražanje predmeta prehajanja, spremembe:
breg se preveša v dolino
;
pomlad prehaja v poletje
/
navadno v zvezi z
iz
:
iz kmetice se je spremenila v gospo
;
preračunati iz dolarjev v evre
;
prevajati iz nemščine v slovenščino
//
za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe:
voda se spremeni v led
;
dvom raste v obup
;
zmleti v prah
;
zabava se razvija v razgrajanje
/
razdeliti v dva dela
10.
za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje:
spustiti se v boj
;
poseči v dogajanje
;
ekspr.
lesti v dolgove
;
spraviti v red
;
stopiti v veljavo
/
vključiti se, vmešati se v delo
11.
za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del:
to spada v redno delo
;
pog.
vzeti v račun
;
stopiti v stranko
/
vključiti se v skupnost
;
uvrstiti v zbirko
II.
z mestnikom
1.
za izražanje mesta znotraj česa:
ostati v hiši
;
v kotlu vre
;
stvar v škatli
/
tavati v megli
;
premikati se v vodi
/
živeti v mestu
;
vlak v daljavi
/
sedeti v klopi, naslanjaču
/
v besedilu ni napak
/
zastar.
v Gorenjcih, Nemcih
na Gorenjskem, v Nemčiji
//
za izražanje predmeta, ki kaj obdaja:
lokal je ves v lesu, marmorju
;
oblečen v belo
2.
za izražanje mesta kakega dejanja:
skrčiti noge v kolenih
;
zlomiti se v sredini
3.
za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali
kaj:
biti v odboru, vladi
;
živeti v skupnosti narodov
;
otrok v družini
;
pesmi v zbirki
4.
za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja:
delati v administraciji, turizmu
;
oglašati se v javnosti
/
ohraniti v spominu
5.
za izražanje določenega časa:
umreti v mladosti
;
v času kuge
;
v prihodnjem letu
/
bilo je v košnji
//
za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi:
vrniti se v treh mesecih
;
končati v roku
;
publ.
v teku enega leta
v enem letu
/
najtoplejši dan v zadnjih desetih letih
6.
za izražanje okoliščin dejanja:
potovati v dežju
;
reči v jezi
;
delo v vročini
7.
za izražanje načina dejanja:
plesati v parih
;
vse je v redu
;
ekspr.
ravnati s kom v rokavicah
obzirno, previdno
;
veter piha v sunkih
/
posneti v barvah
;
izdati v knjižni obliki
;
pogovor v ruščini
8.
za izražanje sredstva:
čistiti zarjavele dele v bencinu
;
pomagati v denarju, strokovnjakih
;
voziti v vozičku
9.
za izražanje količine:
vsega imajo v izobilju
;
udeležiti se v majhnem številu
10.
za izražanje stanja, položaja:
biti v formi, zanosu
;
znajti se nepričakovano v nevarnosti
;
živeti v pokoju
;
biti v sorodstvu
/
biti v delu, prodaji
/
zemljevid v velikem merilu
;
čokolada v prahu
11.
za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno:
zmagati v teku
;
napredovati v znanju
;
umirjen v vedenju
/
v bistvu ima prav
;
v vsakem oziru, pogledu
12.
za izražanje istovetnosti, enakosti:
v meni imaš dobrega prijatelja
;
v vseh ljudeh vidi sovražnike
●
smehljati se v brado
sam pri sebi
;
pog.
poštevanka mu ne gre v glavo
ne more si je zapomniti
;
ekspr.
kovati koga v (tretje, sedmo) nebo
zelo ga hvaliti, povzdigovati
;
pog.
v nič dajati, devati
omalovaževati, podcenjevati
;
ekspr.
v obraz lagati
predrzno, nesramno
;
pog.
smejati se komu v pest
komu se (skrivaj) posmehovati
;
ekspr.
v petek in svetek
vedno, za delovne in praznične dni
;
iti v vas h komu
v kmečkem okolju
obiskati koga, iti na obisk h komu
;
ekspr.
iti vase
razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki
;
evfem.
biti v letih
star, starejši
;
v resnici
izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije
;
knjiž.
ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo
ni naš cilj, ni predvsem pomembno;
prim.
tjavendan
,
vdrugo
,
vkraj
,
vkraju
,
vstran
,
vtem
v...
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z
v
za izražanje
a)
premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa:
vkorakati, vpluti
/
vstopiti v hišo
/
vbočiti, vlomiti
/
vpasti v besedo
b)
spravljanja česa v omejen prostor ali v snov:
vliti, vnesti
/
vtakniti v odprtino
/
vcepiti, vgnesti
/
vdihniti
c)
spravljanja česa v kaj za dosego določenega namena:
vkuhavati, vlagati sadje
;
vplačati, vsejati
č)
dajanja, nameščanja česa v kaj kot sestavni del:
vgraditi, vlepiti
;
vpisati, vpoklicati, vračunati
/
vplesti v pripoved
d)
delanja česa v kaj, v notranjost česa:
vbrusiti, vklesati
/
vžgati znamenje v kaj
/
včrtati, vrisati trikotniku krog
e)
prizadevanja, da bi kdo sprejel kaj za svoje:
vcepljati, vsiljevati
/
vbijati komu kaj v glavo
f)
v zvezi s
se
prilagajanja, povezovanja, duševnega poglabljanja:
vrasti se, vživeti se v okolje
/
vživeti se v koga
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
vbod, vhoden, vrinjenec
3.
v sestavljenih prislovih
za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:
vnaprej, vtem, vtretjič
vába
-e
ž
(
á
)
1.
kar se uporablja za privabljanje živali z namenom, da se jih ujame:
nastaviti, vreči vabo
;
loviti, ujeti na vabo
;
riba je prijela za vabo
;
umetna, živa vaba
;
zastrupljena vaba
;
past z vabo
//
ekspr.
kar se uporablja za privabljanje koga sploh:
to je bila le dobro premišljena vaba
;
dekleta so tam za vabo obiskovalcem
/
ni hotel prijeti za vabo
2.
ekspr.
vabljivost
:
vaba zapeljivih besed
vábec
-bca
m
(
ȃ
)
1.
lov.
ujeta žival, navadno ptica, s katero se privablja druge živali;
vabnik
:
loviti z vabci
2.
zastar.
vabilec
:
vabci na gostijo
váben
-bna -o
prid.
(
ā
)
1.
namenjen za vabo:
vabne ribice, živali
2.
zastar.
vabljiv
:
senčnica z vabno klopco
vábno
prisl.
:
skozi okno je vabno sijalo sonce
vábič
-a
m
(
ȃ
)
nar.
vabilec
:
vabič kupcev
vabílce
-a
s
(
ī
)
ekspr.
manjšalnica od vabilo:
poslati komu vabilce
vabílec
-lca
[
vabiu̯ca
in
vabilca
]
m
(
ȋ
)
kdor vabi:
vabilec na gostijo
/
vabilec kupcev
vabílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se vabi:
vabilno pismo
/
vabilni klici za živali
vabílo
-a
s
(
í
)
1.
izražena, sporočena želja komu
a)
da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve:
odkloniti, sprejeti vabilo
;
pisno, ustno vabilo
;
vabilo na kosilo
b)
da kam pride, se udeleži česa sploh:
poimenska, uradna vabila na kongres
;
vabilo na sestanek, za gostovanje
//
list s sporočilom o taki želji:
raznesti, razobesiti vabila
/
vstop samo z vabilom
♦
pravn.
vabilo na obravnavo, za poravnavo
2.
kar vabi:
studenec je bil prijetno vabilo za žejne
/
vabilo na trnku
vaba
vabítelj
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
vabilec
:
vabitelj in gostje
vabíti
in
vábiti -im
nedov.
(
ī á
)
1.
izražati, sporočati komu željo
a)
da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve:
rada prireja večerje in vabi prijatelje
;
vabiti na svatbo
;
osebno vabiti
/
vabiti v goste, svate
/
vabiti na obisk, počitnice
b)
da kam pride, se udeleži česa sploh:
gledališče vabi tuje igralce
;
vabiti strokovnjake na kongres
;
vabiti na predavanje, tekmovanje
/
vabiti na ples, v gledališče
/
vabijo ga na zagovor
kličejo
♦
pravn.
vabiti na obravnavo
c)
naj kaj naredi, dela:
vabiti k razpravi, sodelovanju
;
vabiti na ogled razstave
;
vabil jih je, naj vstopijo
/
vabiti jest, pit
2.
z glasovi, gibi izražati željo, da se kdo približa:
koklja glasno vabi piščance
;
lovec vabi jelena s trobljenjem na rog
/
samci vabijo samice
3.
ekspr.
vzbujati pri kom željo, da kaj naredi, dela:
dogodki vabijo pisatelja, da jih popiše
;
poskočna glasba jo vabi na ples
/
pisane stojnice so vabile
;
polne veje vabijo
;
skale vabijo v zavetje
/
morje, sonce vabi
4.
v krščanskem okolju
zvoniti, navadno eno uro pred začetkom verskega obreda, zlasti maše:
vabiti k maši
●
vabiti k mizi
izražati željo, da kdo pride jest, pit, v družbo, ki je pri mizi
;
ekspr.
črički vabijo v trgatev
z značilnim oglašanjem naznanjajo, da je grozdje že dozorelo
vabèč
-éča -e:
mahal je z rokami, vabeč ga k sebi
;
vabeč glas, nasmeh
;
voda je bila topla in vabeča
;
prisl.:
sonce je vabeče sijalo
;
vabeče svetel
vábljen
-a -o:
vabljeni gostje
/
na vabilu
predstava, seja bo ob devetnajstih. Vabljeni
vábljenec
-nca
m
(
á
)
kdor je kam vabljen:
vabljenci so že zbrani
;
vabljenci na srečanje, svatbo
vábljenica
-e
ž
(
á
)
nar. primorsko
poševni odtočni jarek na gozdnih cestah;
dražnik
:
delati vabljenice
vábljenik
-a
m
(
á
)
lov.
ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali;
vabnik
:
nastaviti vabljenika
/
umetni, živi vabljeniki
//
kletka s tako živaljo:
ptič v vabljeniku se je žalostno oglašal
vábljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vabiti:
vabljenje sorodnikov in prijateljev na svatbo
/
vabljenje na seje
/
vabljenje živali
/
vabljenje k maši
vabljív
-a -o
prid.
, vabljívejši
(
ī í
)
ki vsebuje, izraža željo vplivati na koga, da pride kam:
vabljiv glas, smeh
//
ki s svojimi lastnostmi vzbuja željo
a)
iti, priti k njemu:
vabljivi kraji
/
vabljive izložbe
;
vabljiva senca dreves
/
vabljivi vonji iz kuhinje
b)
iti kam sploh:
vabljiv večer
;
vabljivo sonce
c)
spoznati ga, seznaniti se z njim:
vabljiv film
/
vabljiva vsebina
č)
dobiti, imeti ga:
vabljivi predmeti na stojnicah
/
vabljive jedi
/
vabljive ustnice
d)
lotiti se ga, začeti ga:
vabljiva naloga
;
vabljiva gledališka vloga
;
vabljivo delo
/
za pisatelja vabljiva snov
/
vabljivi sprehodi v gozdu
e)
izkoristiti ga:
vabljive cene
;
vabljiva priložnost
vabljívo
prisl.
:
vabljivo dišati
vabljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost vabljivega:
vabljivost knjige
/
upreti se vabljivosti jedi
vábnica
-e
ž
(
ȃ
)
lov.
ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali;
vabnik
:
najbolj znana vabnica je sova
/
za vabnico uporabljajo umetno raco
vábnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
lov.
ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali:
vabnik v kletki se je začel oglašati
;
loviti z vabniki
//
kletka s tako živaljo:
obesiti vabnik na drevo
2.
knjiž.
vabilec
:
vabnik je zavajal ljudi v igralnice
/
bil je eden največjih vabnikov v Alpe
vábovec
-vca
m
(
á
)
etn.
moški, ki vabi na gostijo ob poroki:
váda
-e
ž
(
á
)
zastar.
vaba
:
nastaviti vado
;
ujeti ribo na vado
/
sladke vade za lahkoverneže
vádba
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od vaditi:
vadba traja eno uro
;
naporna, vsakodnevna vadba
;
vadba na prostem, v vodi
/
vadba teka
;
vadba v izgovoru tujih glasov
vádben
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vadbo:
vadbena ura
/
vadbeni prostori
;
vadbeno oblačilo
/
zgradba vadbenega letala
vadbíšče
-a
s
(
í
)
navadno urejen prostor za vadbo:
lokostrelsko, vojaško vadbišče
;
urejeno atletsko, kinološko vadbišče
;
trening na pokritem vadbišču za golf
;
pomanjkanje vadbišč za varno vožnjo
;
igrišče in vadbišče
vademékum
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi,
praktičnimi pojasnili o čem;
priročnik
,
vodič
:
izdati, napisati vademekum
/
filmski, turistični vademekum
;
vademekum o zdravilih
/
ekspr.
ta knjiga je vademekum za vsakega izobraženca
vádenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vaditi:
polurno, redno vadenje
/
vadenje skoka
/
vadenje živali v določeni spretnosti
vádi
-ja
m
(
ā
)
suha struga v puščavah severne Afrike, Arabije, ki se ob deževju
napolni z vodo:
po vadiju speljana karavanska pot
vádij
-a
m
(
á
)
pravn.
varščina
,
jamščina
:
dati, plačati vadij
vadíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za vadbo:
telovadci so že na vadišču
;
s peskom posuto vadišče
;
vadišče pred vojašnico
/
ekspr.
pozimi se narava spremeni v belo vadišče za smučarje
vadítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor se (poklicno) ukvarja z vadbo zlasti športnikov začetnikov:
plesni, smučarski, teniški vaditelj
;
vaditelj plavanja
;
tečaj za vaditelje
/
športni, vojaški vaditelj
vadíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vadbo zlasti športnikov začetnikov:
tečaj za vaditeljice
/
športna vaditeljica
/
vaditeljica aerobike
vadíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vaditelje:
vaditeljski tečaj
/
vaditeljski izpit
váditi
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj prizadevati si postati
sposoben čim hitreje, bolje opravljati kako dejanje, dejavnost:
tekmovalci vadijo vsak dan
;
redno, vztrajno vaditi
;
vaditi na prostem
;
vaditi v majhnih skupinah
/
pevski zbor vadi v dvorani
2.
preh.
s sistematičnim ponavljanjem prizadevati si postati sposoben čim
hitreje, bolje opravljati to, kar izraža določilo:
vaditi gibe, skok
;
vaditi igranje na klavir
/
vaditi pesem, skladbo
;
vaditi poštevanko
3.
preh.
s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj usposabljati,
izpopolnjevati koga v opravljanju kakega dejanja, dejavnosti:
učitelj vadi učence za nastop
;
vaditi pevski zbor
;
vaditi se nastopanja
;
vaditi se v pisanju
/
vaditi se v potrpežljivosti
/
vaditi si oči za razlikovanje drobnih znakov
/
vaditi papigo govoriti
;
psa vadi vsak dan
/
vaditi mišice
;
vaditi spomin
uriti;
prim.
vajen
vádlja
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
1.
žreb
:
odločiti po vadlji
/
zadela ga je vadlja
2.
stava
:
skleniti vadljo
/
plačati vadljo
/
na vadlje teči
za stavo
vadljáti
-ám
in
vádljati -am
nedov.
(
á ȃ; ȃ
)
zastar.
1.
žrebati
:
vadljala sta, kdo bo plezal
;
vadljati za plen
//
kockati
:
v pritličju vadljajo vojaki
2.
staviti
:
če ne verjameš, pa vadljajva
vádnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
učbenik z vajami zlasti za osnovno šolo:
pisati, pripravljati vadnice
;
jezikovna vadnica
/
angleška vadnica
●
ekspr.
za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico
se je zelo učil latinščino
2.
nekdaj
osnovna šola, povezana z učiteljiščem, na kateri se učiteljski
kandidati vadijo, usposabljajo za učiteljski poklic:
učitelj na vadnici
3.
kraj, prostor, kjer se vadi v čem:
prva vadnica je bil šolski vrt
/
ta revija je vadnica za mlade pisatelje
vádniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vadnico:
vadniška lekcija
/
vadniški učitelj v pokoju
/
ta list ima vadniški namen
vadózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
geogr.
ki je nad stalnim nivojem podtalnice:
vadozna cona
/
vadozna voda
váfel
-fla
m
(
á
)
tekst.
vezava, ki daje tkanini reliefen satast vzorec:
tkati v vaflu
//
tkanina v tej vezavi:
brisače iz vafla
váfelj
-flja
tudi
váfel -fla
m
(
á
)
gastr.
navadno ploščato pecivo z vzorčasto površino in nadevom, skladanec:
izdelovati, peči vaflje
/
cimetovi, kvašeni vaflji
vága
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pog.
tehtnica
:
vaga je natančna, občutljiva
/
dati blago na vago
;
stopiti na vago
;
skodelica vage
/
peljati živino na vago
tehtat
2.
pog.
teža
:
dodaj še malo, da bo zadosti vage
/
živa vaga
živa teža
/
dati dobro, slabo vago
3.
nar.
kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi;
prečka
1
:
odpeti, pripeti vago
;
sneti vago
●
pog.
za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga
vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni
;
pog.
kupovati, prodajati na vago
kupovati, prodajati tako, da se blago sproti natehta
;
pog.
njegov položaj je na vagi
je negotov
;
nar.
vodnjak na vago
vodnjak na vzvod
;
preg.
(dobra) mera in vaga v nebesa pomaga
pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
vagabúnd
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
potepuh
,
klatež
:
vse življenje je bil vagabund
;
zmerjati koga z vagabundom
vagabundírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
potepati se, klatiti se:
več let je vagabundiral po svetu
vagabúndski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
potepuški
,
klateški
:
vagabundsko življenje
/
imeti vagabundsko naravo
vagabúndstvo
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
potepuštvo
,
klateštvo
:
vagabundstvo mu je v krvi
/
ekspr.
gledališko vagabundstvo
vagàn
-ána
m
(
ȁ á
)
nekdaj
prostorninska mera za žito, približno 61 l:
pridelati sto vaganov pšenice
vagánt
-a
m
(
ā á
)
1.
lit.,
v srednjem veku
potujoči klerik ali študent, ki ustvarja latinske posvetne pesmi po
ljudskih napevih:
vaganti in potujoči komedijanti
2.
knjiž.
potepuh
,
klatež
:
živel je kot vagant
vagánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
potepuški
,
klateški
:
vagantni študenti
vagántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na vagante:
vagantsko pesništvo
/
vagantska bratovščina
vágati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pog.
tehtati
:
vagati krompir, živino
/
koliko vagaš
/
vagal je puško v roki
težkal
♦
etn.
sol vagati
otroška igra, pri kateri se udeleženca s hrbtoma drug ob drugem
primeta z rokami in se pregibata naprej in nazaj
vagína
-e
ž
(
ȋ
)
anat.
cevasti del spolnega organa, ki poteka od zunanjega spolovila do
maternice;
nožnica
:
vagina in uterus
vaginálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
anat.
nožničen
:
vaginalni izločki
vagón
-a
m
(
ọ̑
)
vozilo, navadno brez lastnega pogona, za prevažanje potnikov, tovora
po tirnicah:
vagon (se) iztiri, se ustavi
;
naložiti, priklopiti, raztovoriti vagon
;
sestaviti, spojiti vagone
;
povzpeti se na vagon, v vagon
;
vagon podzemne železnice
/
jedilni, ležalni, spalni vagon
;
odprti vagon
;
poštni, potniški, tovorni, živinski vagon
;
službeni vagon
z uradnim prostorom za vlakovodjo in prostorom za kolesa in drugo
večjo prtljago potnikov
;
vagon hladilnik
/
železniški vagon
♦
teh.
dvoosni, štiriosni vagon
;
žel.
salonski vagon
z oddelkom za pogovore, sestanke in oddelkom za spanje
;
sklepni vagon
zadnji vagon vlaka, opremljen s signalno lučjo
//
z rodilnikom
količina, ki gre v tako vozilo:
naročiti vagon cementa, premoga, žita
vagónček
-čka
m
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
manjšalnica od vagon:
vlak je imel samo tri vagončke
2.
igrača, ki predstavlja vagon:
otrok se igra z lokomotivo in vagončki
;
leseni vagončki
3.
ozkotirni voziček za prevažanje premoga, gradbenega materiala:
naložiti, potiskati vagonček
;
pesek, premog prevažajo z vagončki
/
jamski vagonček
;
prevračljiv vagonček
//
z rodilnikom
količina, ki gre v tak voziček:
nakopati deset vagončkov premoga
vagonét
-a
m
(
ẹ̑
)
grad.,
rud. žarg.
ozkotirni voziček za prevažanje premoga, gradbenega materiala;
vagonček
:
nakladati vagonete
;
prevažati material z vagoneti
/
prekucniti vagonet
/
rudniški vagonet
vagónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vagon:
visoka vagonska stopnica
/
vagonski tovor
;
vagonska pošiljka
/
plačati vagonsko stojnino
vahabít
-a
m
(
ȋ
)
pripadnik vahabizma:
gorečnost vahabitov
;
sekta, skupina vahabitov
;
mudžahidi in vahabiti
/
gibanje vahabitov
vahabitízem
-zma
m
(
ī
)
konservativno islamsko sunitsko versko in družbeno gibanje, ki se
zavzema za vrnitev k temeljem islama;
vahabizem
:
verniki so sprejeli vahabitizem
vahabízem
-zma
m
(
ī
)
konservativno islamsko sunitsko versko in družbeno gibanje, ki se
zavzema za vrnitev k temeljem islama:
nasprotnik, pripadnik, začetnik vahabizma
;
širjenje vahabizma
/
vzgajati otroke v vahabizmu
;
pravila vahabizma
váhnja
-e
ž
(
ā
)
zool.
roparska morska riba s prisekano repno plavutjo in črno pego za
prsnimi plavutmi, Melanogrammus aeglefinus:
loviti vahnje
;
trske in vahnje
váhti
-ov
m
mn.
(
ȃ
)
nar. primorsko
praznik vseh svetnikov 1. novembra;
vsi sveti
:
za vahte pridejo vsi domov
;
bilo je ob vahtih, po vahtih
váhtič
-a
tudi
vahtìč -íča
m
(
ȃ; ȉ í
)
nekdaj
hlebček, ki se podari na dan vseh svetih 1. novembra:
dati otroku, revežu vahtič
váhtnica
-e
ž
(
ȃ
)
nar. severozahodno
krizantema
:
vahtnice so se razcvetele
vája
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od vaditi:
manjka mu vaje
;
delati kaj za vajo
;
dolgotrajna, vsakodnevna vaja
;
vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju
;
vaja s solisti in zborom
;
skladba za vajo
/
imeti glasbeno, gledališko vajo
/
pog.
orožne vaje
vojaške vaje
2.
skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje,
izpopolnjevanje koga za kaj:
delati, ponoviti vajo
;
lahka, preprosta vaja
/
dihalne vaje
;
telesne vaje
;
vaje za odpravljanje govornih motenj
//
šport.
skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti:
končati, oceniti vajo
;
vaja na bradlji
/
prosta vaja
brez orodja in brez pomoči drugih
;
redovne vaje
v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju
razporeditve za javno nastopanje
;
simultane vaje
ki se delajo istočasno na tleh in na orodju
/
telovadna vaja
//
nav. mn.
tak skupek kot organizirana dejavnost:
vaj se redno udeležuje
;
imeti, voditi vaje
;
hoditi na vaje
/
pevske, plesne, strelske vaje
3.
nav. mn.,
šol.
organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena
praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi:
obiskovati vaje
;
predavanja in vaje
/
kemijske, laboratorijske, terenske vaje
/
seminarske vaje
//
ponavljanje in utrjevanje učne snovi:
najprej bo razlaga, nato vaje
;
pisne in ustne vaje
4.
šol.
pisni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi:
pisati, popravljati vajo
;
domače, šolske vaje
/
tiha vaja
navadno krajša pisna naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja
določeno znanje
5.
šol.
podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov:
na koncu poglavja so vaje
;
knjiga s praktičnimi vajami
●
iz vaje biti, priti
odvaditi se določenega dela, spretnosti
;
vaja dela mojstra
za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja
♦
gled.
aranžirna vaja
aranžirka
;
bralna vaja
pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo
;
tehnična vaja
preizkus likovne opreme na odru
;
rel.
duhovne vaje
sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih
obredov za obnovo verskega življenja
;
šol.
govorna vaja
vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki
samostojnega pripovedovanja o čem
;
šport.
borilne vaje
;
vaje za moč
ki krepijo mišice
;
voj.
vojaške vaje
vajálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor, v katerem potekajo vaje na visokošolskem zavodu:
ortodontska, zoološka vajalnica
;
predavalnice in vajalnice
vájen
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki zaradi ponavljanja, pogostosti zna, je sposoben
a)
kako delo, dejanje opraviti brez težav:
kuhanja, ukazovanja vajen človek
;
vajen je nastopati, pisati
/
kdor alkohola ni vajen (piti), se hitro opije
/
vajen je konj
;
ker je bil vajen poti, tudi v temi ni zašel
/
vajenemu jezdecu, strelcu se kaj takega ne bi zgodilo
/
ekspr.
vajeno oko hitro opazi pomanjkljivosti
b)
kako stvar, dejanje prenesti brez nenavadnih, nezaželenih reakcij:
ker ni vajen čakanja, se je čudil, razburil
/
oprostite, takih neprijaznosti pri nas nismo vajeni
c)
sprejemati koga, imeti stik s kom brez nenavadnih, nezaželenih
reakcij:
otrok joka, ker tujih obrazov ni vajen
;
vajena sta drug drugega
//
ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dela, dejanja opravlja to
še naprej:
dela, kar je vajen od doma
;
on je vajen samostojno misliti
//
ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dejanja, stanja doživlja
njegovo odsotnost kot pomanjkanje, neugodje:
vajen je udobja
;
vajen je voziti se v avtomobilu
//
ki se zaradi ponavljanja, pogostosti opravlja brez težav:
narediti z vajenim gibom
;
iti z vajenimi koraki
2.
zaradi ponavljanja, pogostosti kakega stanja, okolja sposoben to
stanje prenašati brez večjih težav:
hrupa, mraza, naporov vajen človek
;
tropskega podnebja ni vajen
/
vajen je samote, trpljenja
/
biti vajen trdih besed
vájeno
prisl.
:
vajeno je šel po brvi;
prim.
vaditi
vájenček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od vajenec:
vajenček je z mehom pihal v oglje
;
mojster in vajenčki
/
kleparski vajenček
vájenec
-nca
m
(
ȃ
)
do 1970
učenec, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za
kak poklic, kako obrt:
obrtnik, tovarna sprejme vajence
;
vajenci in mojstri
/
pekarski, steklarski, trgovski vajenec
/
pog.
šel je za vajenca
postal je vajenec
vájeniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
vajenski
:
vajeniška doba
/
vajeniška šola
vájenka
-e
ž
(
ȃ
)
do 1970
učenka, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za
kak poklic, kako obrt:
učna doba vajenke
/
frizerska, trgovska vajenka
vájenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost vajenega človeka:
pri tem delu je potrebna vajenost in zdržljivost
vájenski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vajence:
razstava vajenskih del
/
vajenska doba
;
vajensko spričevalo
/
vajenski dom
;
vajenska šola
vájet
1
-a
m
(
á
)
nav. mn.
vajet
2
:
držati, nategniti vajete
;
dolgi vajeti
vájet
2
-i
ž
(
á
)
nav. mn.
na uzdo pritrjen jermen za vodenje živali pri ježi, vožnji:
držati, popustiti vajeti
;
z vajetmi udariti konja, po konju
;
žival uboga na poteg vajeti
●
ekspr.
dati vajeti iz rok
nehati opravljati vodilno delo
;
ekspr.
imeti v rokah vajeti političnega življenja
vodstvo, vodenje
;
ekspr.
izpustil je vajeti iz rok
dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva,
vpliva
;
ekspr.
pri njem bo treba vajeti bolj napeti, nategniti
biti bolj strog, zahteven
;
ekspr.
držati koga na vajetih
imeti ga popolnoma v oblasti
vájeten
-tna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vajeti:
vajetni obročki
/
pri vpreženi živini:
vajetni konj
konj, ki ima nadete vajeti
;
vajetna stran
leva stran
;
sam.:
vajetni šepa
vájevec
-vca
m
(
á
)
sodelavec dijaškega lista Vaje:
Jenko je najpomembnejši vajevec
vajgélija
-e
ž
(
ẹ́
)
vrtn.
okrasni grm z rdečimi, rožnatimi ali belimi cveti, Weigela:
nasaditi vajgelije in forsitije
vájin
-a -o
zaim.
(
ȃ
)
1.
izraža svojino dvojice oseb, ki ju govoreči ogovarja:
vajin dom
;
vajine knjige
2.
izraža splošno pripadnost tej dvojici:
vajini upi so se uresničili
//
izraža razmerje med to dvojico in okolico:
vajina pravda je končana
;
vajina sreča
3.
izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice:
vajini otroci
/
vajin znanec je telefoniral
4.
izraža izhajanje od te dvojice:
vajino pismo smo dobili včeraj
;
cenimo vajin prispevek skupnosti
5.
pog.
izraža (stalno) povezanost s to dvojico:
vajin avtobus je pravkar odpeljal;
prim.
tvoj
,
vaš
vakánca
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
stanje po smrti navadno visokega cerkvenega predstojnika in pred
nastopom novega:
čas vakance
/
vakanca škofovske, univerzitetne stolice
vakánce
-kánc
ž
mn.
(
ȃ
)
star.
počitnice
:
začele so se vakance
;
iti na vakance
/
velike vakance
poletne (šolske) počitnice
vakánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nezaseden
,
prazen
:
zasesti vakantno katedro
;
vakantno službeno mesto
vákati
-am
nedov.
(
ā
)
oglašati se z glasom vak:
na jezeru vakajo race
vakcína
-e
ž
(
ȋ
)
med.
snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim;
cepivo
:
vbrizgati vakcino
;
cepiti z vakcino
;
vakcina proti steklini
♦
farm.
cepivo iz oslabljenih ali mrtvih bolezenskih klic
//
oslabljena ali mrtva bolezenska klica:
uporabiti vakcine za cepivo
;
vakcina tuberkuloze
vakcinácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od vakcinirati:
vakcinacija otrok
;
vakcinacija proti tetanusu, tuberkulozi
vakcinírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
med.
vnašati v telo cepivo;
cepiti
:
vakcinirali so že večino otrok
;
vakcinirati proti tuberkulozi
vakum
ipd.
gl.
vakuum
ipd.
vakuóla
-e
ž
(
ọ̑
)
biol.
s celičnim sokom napolnjen del rastlinske celice za odlaganje rezervne
hrane, odpadnih snovi:
vakuola se prazni
/
utripajoča vakuola
vákuum
-a
m
(
ȃ
)
1.
prostor z zelo znižanim tlakom:
v posodi je vakuum
;
postopek poteka v vakuumu
/
doseči, vzdrževati vakuum
/
tehnologija visokega vakuuma
//
brezzračni prostor:
hitrost rakete v vakuumu
/
medplanetarni vakuum
2.
ekspr.
prazen, neizpolnjen prostor:
z njegovo smrtjo je nastal vakuum
;
občutil je vakuum okrog sebe
praznino
/
duhovni, etični, idejni vakuum
vakuumírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
pog.
vakuumsko pakirati:
vakuumirati živila
♦
grad.
vakuumirati beton
izsesavati zrak iznad površine svežega betona, prekritega z
neprepustno folijo
vakuumíran
-a -o:
vakuumirana namizna sol
vákuumski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vakuum:
vakuumska posoda
/
vakuumsko pakiranje
;
vakuumsko sušenje
/
vakuumska tehnika
♦
elektr.
vakuumska elektronka
elektronka, pri kateri sta anoda in katoda v brezzračnem prostoru
;
strojn.
vakuumska črpalka
priprava za izsesavanje zraka iz zaprtega prostora
;
teh.
vakuumska sušilnica
vákuumsko
prisl.
:
vakuumsko pakirana živila
vál
-a
m
,
mn.
valôvi
stil.
váli;
dv.
vála
in
valôva
(
ȃ
)
1.
izbočeni in vbočeni del vode, vodne gladine, nastal zaradi premika
vode navzgor in navzdol:
zaradi vetra so nastali valovi
;
valovi se širijo,
ekspr.
potujejo
;
delati, povzročati valove
;
ekspr.
razburkani, razpenjeni valovi
;
širok, velik, visok val
;
ekspr.
divji, igrivi valovi
;
čelo, dolina, vrh vala
;
hitrost valov
/
valovi so ga nosili, zibali
;
veslati proti valovom, z valovi
;
plavati na valu
/
morski val
/
vodni val
//
voda, ki se tako premakne:
val butne, udari ob skalo
;
val se dvigne, odbije, odteče
;
na obalo pljuskajo valovi
;
potegniti, rešiti koga iz valov
;
hrumenje, moč valov
/
ekspr.:
plovba po valovih Jadrana
po Jadranskem morju
;
zagrnili so ga valovi deroče reke
2.
navadno s prilastkom
(vodnemu) valu podoben pojav v kaki snovi:
merjenje potresnih valov
;
svetlobni, zvočni valovi
;
udarec zračnega vala
/
sunkovni, udarni val (ob eksploziji)
ki nastane zaradi hitrega širjenja plinov
3.
podolgovat izbočeni del kake površine:
salonitna plošča z dvema valoma
/
lasje so ji v valovih padali po vratu
/
ekspr.
valovi žitnega polja
4.
ekspr.,
z rodilnikom
velika množina česa, ki se pojavi naenkrat:
val beguncev, potnikov je upadel
/
val krvi
/
val aretacij, protestov
/
po valu deževnih dni je posijalo sonce
/
preplavil jo je val spominov
5.
ekspr.,
navadno z rodilnikom
nenaden, silovit nastop česa:
val bolečine, mraza, vročine
;
dvignil se je val navdušenja, ogorčenja
;
val smeha se dolgo ni polegel
;
objel ga je val sreče
/
nov val krize, nasilja
/
z oslabljenim pomenom:
Evropo so zajeli novi idejni valovi
;
zajeziti stavkovni val
stavke
;
valovi revolucije so segli čez meje
6.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
v valovih
izraža nastopanje, pojavljanje česa v presledkih, navadno enakomernih:
bombniki so napadali v valovih
;
bolečina se je ponavljala v valovih
;
s ceste je v valovih prihajal hrup
7.
navadno s prilastkom
(umetnostna) smer:
najnovejši valovi v glasbi
;
val modernističnega pesništva
//
skupina zlasti umetnikov, ki pripadajo isti umetnostni smeri:
drugi, tretji povojni val pesnikov
/
ekspr.
Levstik in njegovi somišljeniki so sprožili prvi mladoslovenski
val
●
ekspr.
našel je smrt v valovih
utonil je
;
zeleni val
druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih
semaforjih
♦
elektr.
nosilni val
elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke
frekvence
;
usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka
;
film.
novi val
smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije
;
fiz.
oddajati, sprejemati valove
;
elektromagnetni valovi
;
radijski valovi
elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km
;
interferenca, uklon valov
;
glasb.
novi val
rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki
izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe
;
hladni, mrzli val je zajel naše kraje
v naše kraje je prodrl hladen, mrzel zrak
;
vročinski val
vroč zrak, ki prodre z območja z manjšo geografsko širino
;
meteor.
frontalni val
;
rad.
dolgi
radijski valovi z valovno dolžino od 1000 do 2000 m
, kratki
z valovno dolžino od 10 do 150 m
, srednji valovi
z valovno dolžino od 150 do 1000 m
;
prostorski val
radijski val, ki se širi od oddajne do sprejemne antene nad
zemeljskim površjem
válah
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
skopljen žrebec:
zapreči par valahov
;
voli in valahi
valát
-a
m
(
ȃ
)
igr.
igra pri taroku, pri kateri je treba dobiti vse vzetke:
igrati, napovedati valat
/
barvni valat
pri katerem igralec, ki nima izigrane barve, izgubi tarok
válcer
-ja
m
(
ā
)
zastar.
valček
1
:
plesati valcer
válček
1
-čka
m
(
á
)
ples v tričetrtinskem taktu:
plesati valček
;
valček in polka
/
angleški, dunajski valček
//
skladba za ta ples:
igrati, poslušati valček
válček
2
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od val:
valčki pljuskajo ob ladjo
/
valčki na jezeru
válčkov
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na valček, ples:
valčkov ritem
/
valčkov ples
valdénz
-a
m
(
ẹ̑
)
zgod.
pripadnik srednjeveške verske ločine v južni Franciji:
ločina valdenzov
;
patareni, valdenzi in albižani
valék
-a
m
(
ẹ̑
)
nar. vzhodno
navadno lesena priprava v obliki valja z dvema ročajema za valjanje
testa;
valjar
1
:
razvaljati testo z valekom
valénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
kem.
število, ki pove, s koliko atomi vodika ali enakovredne količine
drugega elementa se lahko veže atom kakega elementa:
določiti, ugotoviti valenco
/
proste valence atoma
/
atomska valenca
2.
psih.
psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova
privlačnost ali odbojnost:
negativna, pozitivna valenca
/
različne oblike imajo različne spominske valence
3.
jezikosl.
lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko
dopolnilo;
vezljivost
:
valenca glagola
valénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na valenco:
valenčne lastnosti
/
formule, pisane z valenčnimi črtami
♦
fiz.
valenčni elektron
elektron, ki sodeluje pri vezavi atoma v molekuli
valénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na valenco:
ugotoviti, koliko je atom valenten
/
valentne možnosti besede
valentínovo
-ega
s
(
í
)
praznik zaljubljencev 14. februarja:
praznovati valentinovo
;
pozabiti na valentinovo
;
poročila sta se prav na valentinovo
;
romantično darilo, vrtnica za valentinovo
;
koncert za valentinovo
valéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost valentnega:
valentnost atomov
/
valentnost glagola
valêr
tudi
valeur -ja
[
valêr
]
m
(
ȇ
)
1.
knjiž.
vrednost
:
valer te umetnosti zahteva posebno pozornost
/
liričnost, posmeh in drugi valerji zgodbe
/
prostorski valerji zgradbe
2.
um.
svetlostna vrednost odtenka glede na toplost oziroma hladnost:
valerji kolorita
/
tonski valer slike
valerijána
tudi
valeriána -e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
baldrijan
:
korenine valerijane
/
deset kapljic valerijane
valét
-a
m
(
ẹ̑
)
sluga
,
služabnik
:
naročil je valetu, naj poskrbi za gosta
valéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
poslovilna družabna prireditev ob zaključku zlasti srednje šole:
prirediti valeto
;
iti na valeto
validácija
-e
ž
(
á
)
1.
postopek plačevanja vožnje z mestnim avtobusom, pri katerem se preveri
veljavnost in verodostojnost plačilne kartice:
validacija vrednostne kartice je bila uspešna
;
oprema za validacijo
/
izpis validacij na avtobusu
2.
potrjevanje ali dokazovanje skladnosti česa z obstoječimi standardi,
zahtevami:
validacija modela
;
postopek validacije
;
identifikacija in validacija
3.
rač.
preverjanje pravilnosti zapisa računalniške kode ali dokumenta:
programska oprema za validacijo podatkov
4.
preverjanje, ovrednotenje:
sistem čaka na validacijo
;
prošnja za validacijo dovoljenja za delo
validátor
-ja
m
(
ȃ
)
naprava za validacijo kartice ob vstopu v mestni avtobus:
na vsakem avtobusu sta dva validatorja
;
zvočni, svetlobni signali validatorja
;
za validacijo uporabnik kartico prisloni k validatorju
/
validator parkirnih kartic
♦
rač.
validator
računalniški program za preverjanje pravilnosti zapisa
računalniške kode ali dokumenta
validírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
potrditi ali dokazati skladnost česa z obstoječimi standardi,
zahtevami:
test je za merodajne rezultate treba še validirati
;
validirati metodo
;
validirati predloge
valídnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
veljavnost
:
validnost rezultatov je nezanesljiva
valílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na valjenje
2
:
valilna doba
/
valilni prostor
♦
agr.
valilna jajca
sveža, oplojena jajca, primerna za valjenje
valílnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
kraj, prostor, urejen za valjenje navadno piščancev:
krmilnica in valilnica
/
valilnica za ptiče
//
obrat za valjenje navadno piščancev:
farma ima svojo valilnico
;
iti po piščance v valilnico
2.
agr.
valilnik
:
položiti jajca v valilnico
valílnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
agr.
naprava za valjenje navadno piščancev z umetnim ogrevanjem:
v valilniku izvaljeni piščanci
/
električni, umetni valilnik
2.
rib.
posoda s tekočo vodo za valjenje ribjih iker:
polagati ikre v valilnik
valisnêrija
-e
ž
(
é
)
bot.
vodna rastlina s trakastimi listi in samo moškimi ali samo ženskimi
cveti, Vallisneria spiralis:
gojiti valisnerije v akvariju
valíšče
-a
s
(
í
)
1.
kraj, prostor, kjer ptice valijo:
ptičji par je pripravil, zapustil vališče
/
kokošnjak z urejenimi vališči
2.
rib.
prostor s posodami za valjenje ribjih iker:
vališče z valilniki
valítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od valiti
2
:
za valitev primerna jajca
valíti
1
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
premikati predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi:
valiti hlode
;
prevrnjena cisterna se je valila vse hitreje
/
narasla voda vali s seboj kamenje
/
ekspr.
reka vali svoje mrzle valove
//
s takim premikanjem spravljati
a)
kam:
valiti hlode na kup
;
valiti sod v klet
b)
od kod:
valiti sode s tovornjaka
;
z višin se vali kamenje
2.
ekspr.
dajati, vsiljevati komu kaj težkega, neprijetnega:
delo so valili drug drugemu
/
valiti odgovornost s sebe
//
navadno v zvezi z
na
delati, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega:
svoje dolžnosti rad vali na druge
;
krivdo za neuspeh valijo nanj
/
bremena so valili na ramena delavcev
●
ekspr.
valiti besede v ustih
nerodno, nerazločno, težko jih izgovarjati
valíti se
ekspr.
1.
nerodno, okorno se premikati zaradi velike razsežnosti, teže:
po cesti se vali tank
/
ofenziva se je valila proti Dolenjski
2.
hitro, neurejeno prihajati v velikem številu:
množica se vali iz dvorane
;
otroci se valijo na igrišče
/
brezoseb.,
elipt.
iz govornikovih ust se vali kot povodenj
3.
hitro se premikati v veliki količini:
iz dimnika se vali gost dim
;
po dolini se valijo megle
/
reka se vali proti morju
/
čez hribe se vali grom
valèč
-éča -e:
valeč pred seboj skalo, je težko sopel
;
bobnenje valečih se hlodov
valíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
s toploto, navadno lastnega telesa, dosegati, da se v jajcih, jajčecih
razvijejo mladiči:
koklja, škorec vali
/
valiti jajca
;
valiti piščance
/
umetno valiti
/
valiti ikre
valíti se
začenjati živeti ob prihodu iz jajca, jajčeca:
piščančki se že valijo
valèč
-éča -e:
valeča jerebica
valívec
1
-vca
in
valílec -lca
[
valiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor kaj vali, premika:
valivec skal, sodov
valívec
2
-vca
in
valílec -lca
[
valiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
ptič, ki vali:
valivec ne zapušča gnezda
valívka
in
valílka -e
[
valiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
ptica, ki vali:
samec prinaša valivki hrano
;
ta kokoš je dobra valivka
valíž
-a
m
(
ī
)
star.
1.
okroglo kamenje, prod:
valiž in blato ob reki
2.
debel človek:
valiž se je jezil in skakal
válj
-a
m
(
ā
)
1.
geom.
telo, ki ga omejujeta dva kroga in plašč:
premer, prostornina valja
/
enakostranični valj
katerega osni presek je kvadrat
2.
predmet take ali podobne oblike:
nažagati iz debla valje
;
spraviti tovor na vozilo na valjih, po valjih
;
gumijast, kovinski, lesen valj
//
tak predmet kot (samostojen) del orodja, priprave:
valj se premika, vrti
;
namazati, pritrditi valje
/
prenosni, pritiskalni valj
;
valj pisalnega stroja
//
strojn.
glavni sestavni del batnega stroja:
tlak v valju
;
motor s štirimi valji
♦
agr.
sortirni valj
valj mlatilnice za ločevanje žita po debelini zrnja
;
kem.
merilni valj
steklen valj z merilno lestvico za merjenje prostornine tekočin
ali plinov
;
teh.
navijalni valj
;
tekst.
osnovni valj
del statev, na katerem je navita osnova
;
tiskarski valj
z vgraviranim vzorcem za prenašanje tiskarskega barvila na tkanino
;
tisk.
tiskovni valj
trden valj, v katerega so tiskarski znaki, slike vgravirani,
ujedkani ali fotokemično izdelani
valjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na valjanje:
valjalni postopek
/
valjalna priprava
♦
metal.
valjalni stroj
;
valjalna proga
;
usnj.
valjalni sod
valjasta posoda, v kateri se usnje brez tekočine valja, da se
mehča
valjálnica
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za valjanje volnenih tkanin:
delati v valjalnici
valjálnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
stroj, priprava za valjanje:
ropot valjalnikov
/
pekovski, suknarski valjalnik
váljanec
-nca
m
(
á
)
1.
metal.
izdelek, narejen z valjanjem:
jekleni valjanci
;
valjanec za obroče
2.
mn.,
v ruskem okolju
topli klobučevinasti škornji:
obuti valjance
váljanje
tudi
valjánje -a
s
(
á; ȃ
)
glagolnik od valjati:
valjanje testa
/
valjanje jekla, pločevine
/
valjanje ozimnih posevkov
/
stroj za valjanje volnenih tkanin
/
valjanje otrok po tleh
♦
teh.
hladno valjanje
váljar
1
-ja
m
(
á
)
1.
navadno lesena priprava v obliki valja z dvema ročajema za valjanje
testa:
razvaljati testo z valjarjem
/
kuhinjski valjar
2.
priprava, stroj za valjanje:
valjar ravna, tlači cestišče
;
vleči, voziti valjar
;
drobiti kepe z valjarjem
;
betonski, jeklen, lesen valjar
/
cestni, snežni valjar
;
motorni, ročni valjar
;
valjar za platno
♦
teh.
vibracijski valjar
3.
priprava v obliki valja za nanašanje barve, laka:
nanašati lak z valjarjem
;
čopiči in valjarji
●
publ.
ruski valjar
nezadržno prodiranje sovjetske armade v drugi svetovni vojni
;
publ.
sovražnikov valjar je šel mimo
napad, prodor z armado, ki vse uničuje
valjár
2
-ja
m
(
á
)
delavec v valjarni:
plavžarji in valjarji
váljarček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od valjar, priprava:
valjati testo z lesenim valjarčkom
/
vrtni valjarček
valjárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za valjanje kovin:
ob jeklarni gradijo valjarno
;
valjarna bakra, pločevine
valjárniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na valjarno:
valjarniške naprave
/
valjarniška tehnika
váljast
-a -o
prid.
(
ā
)
ki ima obliko valja:
valjast kozarec
;
valjasto telo črva
/
pečatnik valjaste oblike
♦
geom.
valjasta ploskev
ploskev, ki jo tvorijo vzporedne premice skozi vse točke določene
krivulje
;
tisk.
valjasto tiskalo
váljati
-am
nedov.
,
tudi
valjájte;
tudi
valjála
(
á
)
1.
s premikanjem valja, valjarja po podlagi delati kaj
a)
tanko, tanjše:
valjati testo
/
valjati jeklo, pločevino
/
valjati v plošče, trakove
b)
bolj ravno:
valjati zemljo
;
branati in valjati
c)
bolj trdno, sprijeto:
težki valjarji valjajo cestišče
/
valjati blago, sukno
2.
premikati kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli
svoje vzdolžne osi:
valjal ga je po travi, da je bil ves zelen
;
valjati svinčnik po mizi, v roki
/
valjati grižljaj po ustih, v ustih
/
ekspr.
otrok ves dan valja igrače po rokah
se igra z njimi
3.
s takim premikanjem oblikovati kako snov, predmet v kaj valjastega:
valjati glino v roki
/
valjati svaljke iz testa
4.
obračati v kakem živilu, da se to prime površine:
valjati zrezke v moki, jajcu in drobtinah
5.
vulg.
opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose (s kom):
mnogi so jo že valjali
váljati se
1.
premikati se po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli
svoje vzdolžne osi:
okoli ognjišča se valjajo mačice
;
valjati se po blatu, v prahu
/
po ovsu so se valjali divji prašiči
/
samo valja se po postelji, spati pa ne more
;
valjati se od bolečin, smeha
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
biti, nahajati se kje nepospravljen, neurejen:
časopisi se valjajo po policah
;
obleka se valja po stolih
/
po vseh kotih se valjajo kovanci
3.
slabš.
biti, zadrževati se kje brez dela:
naj pridejo delat k nam, namesto da se valjajo po pisarnah
;
cele popoldneve se valja po plaži
/
vse življenje se valja po mehkih blazinah
●
ekspr.
valjati se v grehu
nemoralno živeti
;
preg.
lastna hvala se pod mizo valja
hvaljenje samega sebe ni dosti vredno
♦
navt.
ladja se valja
se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi
hkrati; se opoteka
váljan
-a -o:
valjana jeklena pločevina
;
valjana polst
♦
teh.
valjani profili
valjávec
-vca
m
(
ȃ
)
nekdaj
delavec, ki valja:
zaposliti valjavca
/
valjavec cest
♦
teh.
valjavec profilov
valjávka
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
delavka, ki valja:
zaposlila se je kot valjavka
váljčast
-a -o
prid.
(
ā
)
ki ima obliko (majhnega) valja:
valjčast hlod
/
valjčasta oblika
váljček
-čka
m
(
ȃ
)
1.
manjšalnica od valj:
valjčki se vrtijo
;
gumijast, kovinski, steklen valjček
;
kroglice, valjčki in ploščice
/
prenosni, pritiskalni valjček
♦
tekst.
raztezalni valjčki
2.
obrt.
priprava v obliki manjšega valja z ročajem za nanašanje barve, vzorca
na steno, pritrjevanje tapet:
potegniti z valjčkom po steni
váljčen
-čna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na valjček ali valj:
valjčna priprava
/
valjčni mlin
mlin, v katerem se melje žito med dvema vzporedno ležečima
valjema, ki se vrtita različno hitro
♦
mont.
valjčni nakladalnik
naprava s premičnima valjema za nakladanje, sipanje premoga na
tekoči trak
;
strojn.
valjčni drobilnik
;
teh.
valjčni brusilnik
stroj za brušenje jeklenih valjčkov
;
valjčni ležaj
ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom valjčki
;
tekst.
valjčni tisk
tekstilni tisk, pri katerem se vzorci delajo z graviranimi valji
vàlje
prisl.
(
ȁ
)
nar.
takoj
:
ne bom več čakal, valje mi daj
/
valje drugi teden pridejo
váljec
-jca
m
(
ȃ
)
valjček
:
podložiti lesene valjce
váljek
-jka
m
(
ȃ
)
1.
valjček
:
podložiti valjke
2.
obrt.
priprava v obliki manjšega valja za nanašanje barve, vzorca na steno,
pritrjevanje tapet:
gumijast, kožnat valjek
;
čopiči in valjki
/
vzorčni valjek
váljen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na valj:
valjni plašč
;
valjna površina
♦
teh.
valjni profil
valjênje
1
-a
s
(
é
)
glagolnik od valiti
1
:
valjenje skal
;
valjenje in vrtenje
/
poškodoval se je pri valjenju sodov v klet
valjênje
2
-a
s
(
é
)
glagolnik od valiti
2
:
valjenje jajc
/
naravno, umetno valjenje
váljev
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na valj:
valjev plašč
/
mazati valjevo površino
♦
strojn.
valjeva glava
cilindrska glava
váljkati
-am
nedov.
(
ȃ
)
obrt.
odtiskovati vzorec na steno z vzorčnim valjkom:
beliti in valjkati
valkíra
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
v germanski mitologiji
vsaka od devic, ki vodijo padle junake v posmrtno bivališče in jim tam
strežejo pri gostijah z bogovi:
junake so spremljale valkire
;
pesem valkir
valobrán
-a
m
(
ȃ
)
zid z nasipom, ki varuje pristanišče pred valovi:
valovi butajo v valobran
;
betonski valobran
valolòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
valobran
:
valovi butajo v valolom
váloma
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
v valu, v valovih:
voda je valoma predrla nasip
;
pren.
obup se ji je valoma zaganjal k srcu
valorizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od valorizirati:
valorizacija zalog
/
valorizacija stroškov
/
valorizacija arhitekturnih vrednot
valorizacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na valorizacijo:
valorizacijski postopek
/
valorizacijski količnik
valorizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
ekon.
določiti čemu vrednost (v denarju), ovrednotiti:
valorizirati zaloge v skladiščih
/
valorizirati delo
/
valorizirati znesek na današnjo vrednost
2.
knjiž.
ovrednotiti
,
oceniti
:
valorizirati objavljene izsledke
valorizíran
-a -o:
valorizirana osnovna sredstva
valovánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
glagolnik od valovati:
valovanje morja
/
valovanje zraka
/
valovanje las v vetru
/
nemirno valovanje množice
/
uživala sta v valovanju valčka
/
valovanje čustev, misli
2.
fiz.
pojav, pri katerem se kaka količina v kraju in času periodično
spreminja:
meriti, opazovati valovanje
;
jakost valovanja
/
elektromagnetno valovanje
električno in magnetno polje, ki se periodično spreminjata,
prepletata in razširjata v prostor
;
krogelno valovanje
ki se iz majhnega izvora širi v prostoru enakomerno na vse strani
;
krožno valovanje
ki se v ravnini širi enakomerno na vse strani
;
longitudinalno
ali
vzdolžno valovanje
;
transverzalno
ali
prečno valovanje
valováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
gibati se, premikati se v obliki valov:
voda valuje
/
čutil je, kako zrak okrog njega valuje
/
griva, tančica je valovala v vetru
;
žito valuje
/
ritem valuje
/
ekspr.
množica je nemirno valovala
/
ekspr.
črta enakomerno valuje
2.
s prislovnim določilom
tako gibajoč se, premikajoč se biti, nahajati se kje:
morje je valovalo tik pod njimi
/
ekspr.
dolgi lasje ji valujejo čez hrbet
//
ekspr.
pojavljati se, kazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo:
na obrazu ji je valovala rdečica
/
strasti so močno valovale v njej
/
v njegovih besedah je valovalo upanje
●
ekspr.
prsi mu valujejo od vznemirjenja
se mu širijo in upadajo
;
ekspr.
srce ji je valovalo, ko je mislila nanj
močno bilo
;
ekspr.
tri leta je valovalo stavkovno gibanje
so bile stavke
valujóč
-a -e:
valujoči lasje
;
valujoča gladina
;
valujoča trava
valôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na val ali valovanje:
valovni izvir
;
valovni sunek
/
valovna črta, krivulja na gladini
/
valovna gibanja v ozračju
●
ekspr.
biti s kom na isti valovni dolžini
biti enakega mnenja, istih misli
♦
fiz.
valovni dol, vrh
;
valovni hrbet
točka v stoječem valovanju, ki najmočneje niha
;
valovni vozel
točka v stoječem valovanju, ki ne niha
;
valovna dolžina
razdalja (v smeri širjenja valovanja) med točkama, v katerih
doseže valujoča količina hkrati največjo vrednost
valovênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od valoveti:
valovenje se je poleglo
/
valovenje žita
valovéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
gibati se, premikati se v obliki valov:
jezerska gladina je valovela
/
dolgi lasje so ji valoveli v vetru
/
ritem valovi
/
ekspr.
na trgu je valovela množica
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
širiti se, prihajati:
iz dvorane valovi glasba
;
od peči je valovela toplota
●
ekspr.
čutil je, kako mu je valovela kri
kako mu je vznemirjenost ponavljajoče se naraščala in upadala
valovèč
-éča -e:
valoveče žito
valovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
na katerem so valovi:
valovita gladina
;
valovito jezero, morje
/
valovito žitno polje
2.
po obliki podoben valu, valovom:
valovit obris grebenov
;
valovita črta
;
enakomerno, rahlo valovit
/
valovita pokrajina
;
cesta je valovita in jamasta
/
valovita lepenka, pločevina
/
valoviti lasje
;
pes z valovito dlako
♦
gozd.
valovita rast lesa
;
papir.
valoviti karton
valovíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati, povzročati valove na čem:
burja je valovila morje
;
parnik je valovil vodo
/
veter valovi žito
/
ekspr.
vročina valovi zrak
2.
ekspr.
vznemirjati
,
razvnemati
:
njena bližina mu valovi kri
;
nemir mu je valovil srce
valovítka
-e
ž
(
ȋ
)
grad.
večja salonitna plošča s petimi ali osmimi valovi za pokrivanje
ostrešja:
proizvodnja valovitk
valovítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost valovitega:
valovitost morja
/
valovitost pokrajine
/
valovitost las
valôvje
-a
s
(
ȏ
)
1.
več valov, valovi:
valovje buči, se vali
;
rešiti se iz valovja
;
razburkano valovje
;
rušilna moč valovja
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
velika količina, množina česa:
znašel se je sredi pšeničnega valovja
;
valovje človeških glav
valovljênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od valoviti:
valovljenje jezerske gladine
valôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
knjiž.
navadno enakomerno valovita črta:
narisati valovnico
;
valovnica in cikcak
/
krasiti lončenino z valovnicami
/
črta valovnica
♦
šol.
element raztegnjene kačaste oblike pri pisani črki
valovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
elektr.,
ptt
votel kovinski vodnik:
napeljati valovod
válpet
-pta
[
valpət
in
vau̯pət
]
m
(
ā
)
v fevdalizmu
najvišji hlapec na zemljiškem gospostvu, ki nadzoruje tlačane:
valpet priganja tlačane k delu
;
grofovski valpet
;
valpet in biriči
válptov
-a -o
[
valptov-
in
vau̯ptov-
]
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na valpta:
valptov bič
/
valptovo priganjanje
válter
tudi
walter -ja
[
válter
]
m
(
á
)
polavtomatska pištola nemškega tipa:
streljati z valterjem
váluk
-a
m
(
ȃ
)
lahko vojaško oklepno vozilo slovenskega proizvajalca Sistemska
tehnika:
izdelovati valuke
;
nakup valukov
;
oborožitev za valuka
/
šestkolesni valuk
;
valuk z mitraljezom
/
oklepnik valuk
valúta
-e
ž
(
ȗ
)
1.
denarna enota kake države:
zamenjati valuto
;
domača, japonska valuta
;
vrednost valute pada
;
evro, dolar in druge valute
2.
ekon.
denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne
enote, veljava:
reforma valute
/
papirna
ali
prosta valuta
pri kateri denarna enota ni določena z vrednostjo blaga, iz
katerega je denar narejen
;
srebrna, zlata valuta
pri kateri je denarna enota vezana na vrednost srebra, zlata
;
vezana valuta
pri kateri je denarna enota vezana na vrednost kakega blaga,
navadno zlata ali srebra
3.
ekon.
tuja, nedomača gotovina:
kupovati, menjavati valuto
;
prodajati za valuto
●
knjiž.,
ekspr.
danes je besedna valuta razveljavljena
vrednost
♦
ekon.
klirinška valuta
;
valuta zlata v palicah
zlata valuta, pri kateri je zlato v palicah plačilno sredstvo za
mednarodna plačila
;
fin.
konvertibilna valuta
;
devalvacija valute
;
pravn.
valuta: 31. 12. 1989
rok, čas nastanka določenega pravno odločujočega finančnega
dejstva je 31. decembra 1989
valutáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
valuten
:
vpliv valutarnih sprememb na gospodarstvo
valúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na valuto:
valutni tečaj
/
valutno območje
/
valutna reforma
vámp
1
-a
m
(
ā á
)
knjiž.
spolno zelo privlačna, za moške pogubna ženska, zlasti kot filmski
lik:
izzivalni pogledi vampa
/
ženska vamp
;
v prid. rabi:
vamp ženske
vàmp
2
vámpa
m
(
ȁ á
)
1.
zool.
del želodca prežvekovalcev, v katerem se kopiči hrana:
ko je vamp poln, začne govedo prežvekovati
;
vamp in kapica
2.
mn.
goveji želodec kot hrana:
kupiti, izplakovati vampe
/
goveji vampi
//
jed iz majhnih kosov tega dela:
jesti, kuhati vampe
/
vampi v omaki
;
vampi s krompirjem
/
pog.
naročiti male, velike vampe
malo, veliko porcijo te jedi
♦
gastr.
tržaški vampi
3.
trebuh prežvekovalcev:
voda je segala govedu do vampa
;
suniti vola v vamp
;
napet, velik vamp
/
dlaka na vampu
//
ekspr.
trebuh živali, zlasti velik, debel:
vamp prašiča
//
nizko
trebuh človeka, zlasti velik, debel:
vamp mu visi čez hlače
/
imeti prazen vamp
biti lačen
;
skrbijo samo za svoj vamp
samo zase
4.
nizko
trebušast, požrešen človek:
ta vamp bi vse pojedel
/
kot psovka
vamp požrešni
5.
ekspr.
izbočeni, širši del posode, predmeta:
vamp soda
//
notranjost česa, zlasti votlega:
tovor v vampu ladje
vampáč
-a
m
(
á
)
nizko
kdor ima velik trebuh:
presiti vampači
vámpast
-a -o
prid.
(
á
)
ki ima velik vamp:
vampasta krava
/
nizko
vampast človek
vámpek
-pka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od vamp, želodec:
vampek jagnjeta
/
hodil je po gorah, da bi mu vampek splahnel
/
vampek vrča
vámpež
-a
m
(
ȃ
)
nizko
kdor ima velik trebuh:
zoprn mi je ta vampež
/
kot psovka
vampež debeli
vampír
-ja
m
(
í
)
1.
po ljudskem verovanju
mrtvec, ki vstaja ponoči iz groba in sesa ljudem kri:
spremeniti se v vampirja
;
legende, zgodbe o vampirjih
;
boj, orožje proti vampirjem
;
obračun z vampirjem
;
čarovnice, volkodlaki in vampirji
/
v filmu je nastopal v vlogi krvoločnega vampirja
2.
slabš.
brezobziren, neusmiljen izkoriščevalec:
lastnik tovarne je bil pravi vampir
♦
zool.
vampirji
netopirji, ki se hranijo s krvjo toplokrvnih živali, Desmontidae;
netopirji, ki se hranijo z žuželkami in rastlinskimi plodovi,
Phyllostomidae
vampírka
-e
ž
(
í
)
po ljudskem verovanju
mrtva ženska, ki vstaja ponoči iz groba in sesa ljudem kri:
maščevalna, zlobna vampirka
;
preobrazba v vampirko
;
obračun,soočenje z vampirko
;
čarovnica in vampirka
/
v filmu je odigrala vlogo privlačne vampirke
vampírski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na vampirje:
vampirska zgodba
/
vampirski zobje
;
sam.:
v njenem ravnanju je nekaj vampirskega
vampírstvo
-a
s
(
ī
)
1.
po ljudskem verovanju
dejstvo, da je kdo vampir:
rešiti koga vampirstva
2.
slabš.
brezobzirno, neusmiljeno izkoriščanje:
očitati lastnikom rudnika vampirstvo
/
duhovno vampirstvo
vámpov
-a -o
(
á
)
pridevnik od vamp, želodec:
vampova juha
vanádij
-a
m
(
á
)
kem.
trda, krhka težka kovina modrikasto sive barve, element V:
legirati jeklo z vanadijem
vandál
-a
m
(
ȃ
)
slabš.
kdor brez pravega razloga, namena poškoduje, uniči kaj koristnega,
lepega:
neki vandal je poškodoval kip
;
vedejo se kot vandali
vandalízem
-zma
m
(
ī
)
slabš.
poškodovanje, uničenje česa koristnega, lepega brez pravega razloga,
namena:
preprečiti vandalizem
;
sledovi vandalizma
/
vandalizem okupatorja
vandalizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vandalizirati:
organizirano vandaliziranje mesta
;
vandaliziranje policijskih avtomobilov, poslopja parlamenta
/
vandaliziranje umetniških del
vandalizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
slabš.
s poškodovanjem uničevati kaj koristnega, lepega brez pravega razloga,
namena:
izgredniki so ropali in vandalizirali trgovine
;
vandalizirati javno, zasebno lastnino
;
brezobzirno vandalizirati več objektov v okolici
vandálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vandale ali vandalstvo:
vandalski napad na spomenik
;
vandalsko trganje planinskega cvetja
vandálsko
prisl.
:
vandalsko uničevati
vandálstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
poškodovanje, uničenje česa koristnega, lepega brez pravega razloga,
namena:
preprečiti vandalstvo
vándranje
-a
s
(
ȃ
)
pog.
popotovanje
:
vandranje od vasi do vasi
/
vandranje po svetu
//
potepanje
:
popoldansko vandranje
vándrati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pog.
popotovati
:
vandrati iz kraja v kraj
/
vandrati po svetu
//
potepati se:
kje si vandrala celo popoldne
vandrajóč
-a -e:
vandrajoč po svetu, je doživel marsikaj
/
vandrajoči pevci
potujoči pevci
vándrovček
-čka
m
(
ā
)
manjšalnica od vandrovec:
po cesti gresta dva vandrovčka
vándrovec
-vca
m
(
ā
)
pog.
1.
popotnik
:
sprejeti vandrovca
;
biti večni vandrovec
2.
kdor opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj:
vandrovca sta igrala na harmoniko
/
obrtniški vandrovec
potujoči obrtnik
vándrovski
-a -o
prid.
(
ā
)
pog.
1.
ki (rad) popotuje:
vandrovski človek
/
vandrovski nagon
2.
ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj;
potujoč
:
vandrovski komedijant, pevec
vanilín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
bela, dišeča snov, dobljena iz vanilje ali narejena umetno:
uporaba vanilina v proizvodnji čokolade, likerjev, parfumov
/
umetni vanilin
;
v prid. rabi:
vanilin sladkor
vanílja
in
vanílija -e
ž
(
í
)
tropska rastlina z velikimi zelenkasto rumenimi listi ali njeni
posušeni plodovi, ki se uporabljajo kot dišava:
strok vanilje
/
nasadi vanilje
/
konjak z jajci in vaniljo
;
cimet, klinčki in vanilja
vaníljev
in
vanílijev -a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na vaniljo:
vaniljev vonj
/
vaniljeva paličica
/
vaniljev liker, sladoled
vaníljevec
in
vanílijevec -vca
m
(
í
)
tropska rastlina z velikimi zelenkasto rumenimi listi, katere posušeni
plodovi se uporabljajo kot dišava:
listi vaniljevca
;
vaniljevci in cimetovci
vaníljin
in
vanílijin -a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na vaniljo:
vaniljin sladoled
♦
gastr.
vaniljin sladkor
sladkor z dodatkom vanilje
vapíti
-ja
m
(
ȋ
)
zool.
jelen z velikim nazaj zavitim rogovjem, Cervus elaphus canadensis:
vapiti in karibu
vár
1
-a
m
(
ȃ
)
teh.
strjen material, ki je pri varjenju zmehčan ali staljen:
zgladiti var
/
čisti var
del vara, v katerem je pretaljen samo dodajni material
vár
2
-a
m
(
ȃ
)
elektr.
enota za merjenje jalove moči električnega toka:
meriti v varih
váralica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
varavec
,
slepar
:
on je varalica, izogibaj se ga
/
sleparji in varalice
goljufi
varán
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
kuščarji z dolgo glavo in vratom, z navadno dolgim debelim repom in
globoko preklanim jezikom, Varanidae:
različne vrste varanov
;
nevarne bakterije v slini varanov
;
kače, legvani in varani
/
komodoški varan
velik mesojedi varan, ki živi na nekaterih indonezijskih otokih
váranje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od varati:
varanje lahkovernih ljudi
/
varanje moža
varánt
-a
m
(
ā
)
pravn.
del listine, s katerim se potrdi zastavitev uskladiščenega blaga;
zastavnica
:
izročiti varant banki
várati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z določenim namenom zavajati koga v zmoto:
varati prijatelja
;
varati koga z lepimi besedami
/
varati samega sebe
slepiti
●
videz vara
resnica je pogosto drugačna, kot je videti na prvi pogled
2.
biti nezvest:
ženo vara že tri leta
/
varala ga je s svojim šefom
3.
star.
goljufati
:
varati pri kartanju
várati se
1.
zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne dosegati tega, kar se
pričakuje:
varati se pri kupčiji
;
varati se v ljubezni, upanju
2.
biti v zmoti;
motiti se
:
varati se v sodbi
;
zelo,
ekspr.
bridko se varate, če tako mislite
/
ekspr.
če me oko, spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl
varajóč
-a -e:
varajoč privid
váran
-a -o:
varano ljudstvo
várav
-a -o
in
varàv -áva -o
prid.
(
ā; ȁ á
)
star.
ki vara:
varave ljubice
//
varljiv
:
varavo upanje
váravo
in
varávo
prisl.
:
varavo prepričevati
váravec
-vca
m
(
ā
)
ekspr.
kdor vara:
ne verjemi mu, on je velik varavec
várčen
-čna -o
prid.
, várčnejši
(
á ā
)
ki si prizadeva porabiti čim manj
a)
denarja:
varčen človek
;
biti varčen
/
varčen pri izdatkih
b)
dobrin sploh:
varčna gospodinja
/
biti varčen pri hrani, obleki
●
ekspr.
to je varčen avtomobil
ta avtomobil porabi malo goriva
;
ekspr.
je varčen v besedah
je redkobeseden
♦
elektr.
varčni transformator
transformator, pri katerem imata primarno in sekundarno navitje
skupne dele
várčno
prisl.
:
varčno ravnati z denarjem
;
živel je zelo varčno
varčeválčev
-a -o
[
varčevau̯čev-
]
(
ȃ
)
pridevnik od varčevalec:
varčevalčeva hranilna knjižica
varčeválec
-lca
[
varčevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor varčuje pri banki, hranilnici:
varčevalci dvigujejo denar
/
stanovanjski varčevalec
varčeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na varčevanje:
varčevalni ukrepi
/
varčevalna doba
/
varčevalni dan
dan varčevanja
varčeválka
-e
[
varčevau̯ka
tudi
varčevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki varčuje pri banki, hranilnici:
vpisati vlogo varčevalke
varčevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od varčevati:
z varčevanjem priti do premoženja
;
varčevanje z denarjem
/
varčevanje pri hrani
;
varčevanje z materialom
/
stanovanjsko varčevanje
;
dan varčevanja
/
namensko varčevanje
varčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
prizadevati si porabiti čim manj
a)
denarja:
varčuje, zato si lahko marsikaj kupi
/
varčevati za avtomobil, hišo
/
pog.
nima za koga varčevati
/
varčevati pri izdatkih
;
varčevati z denarjem
/
varčevati pri banki, hranilnici
♦
fin.
namensko varčevati
za določen namen, ki ga organizira navadno banka
b)
dobrin sploh:
varčuj, da nam ne zmanjka vode
/
varčevati pri hrani, obleki
;
varčevati z elektriko
;
varčevati s prostorom
●
ekspr.
starši pri njem niso varčevali s palico
so ga velikokrat tepli
;
ekspr.
z besedami je navadno zelo varčeval
bil je redkobeseden
varčljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
varčen
:
varčljiv človek
várčnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
varčen človek:
bil je velik varčnež
várčnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost varčnega človeka:
znan je po svoji varčnosti
/
ekspr.
varčnost avtomobila pri porabi goriva
/
kljub varčnosti si ni gmotno opomogel
kljub varčevanju
várdar
--
ž
(
ȃ
)
cigareta slabše kakovosti z imenom Vardar:
v zavojčku je še ena vardar
/
že leta kadi vardar
/
cigarete vardar
;
v prid. rabi:
vardar cigarete
vardévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
nar.
1.
oskrbovati, skrbeti za:
vardevati konje, živino
/
odšel je v hlev vardevat
/
vardevati ovce po travnikih
pasti
/
vardevati bolnika
streči, negovati
/
vardevati ogenj na ognjišču
2.
paziti
,
varovati
:
vardevati otroka
/
v hiši je mrlič in sosedje ga vardevajo
bedijo pri njem
vardévan
-a -o:
lepo vardevana živina
várek
-rka
m
(
ȃ
)
teh.
del vara, narejen z enim premikom izvora varilne vročine po površini
kovine:
variti z ozkimi varki
/
korenski varek
varekína
-e
ž
(
ȋ
)
raztopina natrijevega hipoklorita za odstranjevanje madežev, pranje,
beljenje:
namočiti perilo v mešanici mlačne vode in varekine
váren
-rna -o
prid.
, várnejši
(
á ā
)
1.
navadno v povedni rabi
ki je v takem stanju, položaju, da mu ne grozi nevarnost, kaj
neprijetnega:
doma je varen
;
tu so varni pred plazovi, poplavami
;
biti varen pred radovednimi pogledi
;
počutiti se varnega
/
material je tu varen pred ognjem
/
star.
človek ni nikjer več varen življenja
2.
ki omogoča tako stanje, tak položaj:
varen kraj, prehod
;
varna pot
;
najti varno zatočišče, zavetje
/
ognja varen trezor
v ognju obstojen, ognjevzdržen
várno
prisl.
:
varno se izkrcati
;
z gumijastimi podplati varno stopati po poledeneli poti
;
varno spravljen denar
/
v povedni rabi
tu je varno
;
sam.:
spraviti zgodovinski material, ranjence na varno
na varen kraj
;
tukaj smo na varnem
smo varni
variabílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
spremenljiv
,
nestalen
:
variabilni faktorji
;
vrednost izdelkov je precej variabilna
;
variabilen in konstanten
♦
ekon.
variabilni del osebnega dohodka
;
variabilni kapital
kapital, ki se uporablja za izplačevanje mezd
variabílnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
spremenljivost
,
nestalnost
:
variabilnost oblike, razporeditve
/
odkrivanje variabilnosti sveta
/
velika variabilnost v znanju in sposobnosti učencev
♦
biol.
lastnost organizmov, da se spreminjajo pod vplivom okolja ali
zaradi sprememb dednih lastnosti, spremenljivost
variábla
-e
ž
(
ā
)
1.
fiz.,
mat.
količina, ki spreminja svojo vrednost, spremenljivka:
zamenjati variablo
;
konstante in variable
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
kar je spremenljivo in vpliva na kaj:
uspeh je odvisen od številnih variabel
/
spoznati vse variable v sistemu
variácija
-e
ž
(
á
)
1.
oblika, nastala kot posledica variiranja:
vzorec ima več variacij
;
ponavljati se v različnih variacijah
;
jezikovne, vsebinske variacije
;
variacija motiva, ureditve
/
prizor z novimi variacijami
/
variacije organizma
/
to je variacija na staro, znano temo
//
vrednost, stopnja česa, nastala kot posledica variiranja:
variacija raste, upada
;
variacije se razlikujejo do deset odstotkov od povprečja
;
variacija pogostnosti
2.
variiranje
:
pogosta variacija oblike
;
variacija v barvi, tonu
3.
glasb.
del skladbe, v katerem se tema melodično, harmonsko, ritmično
spremenjena ponovi:
četrta variacija je v molu
/
karakterna variacija
;
kontrapunktične variacije
//
mn.
skladba iz takih delov:
igrati variacije
;
Mozartove variacije
♦
astron.
variacija
sprememba v legi Lune zaradi vpliva Sonca in Zemlje s polmesečno
periodo
;
mat.
variacija
vsaka od skupin elementov določene množice, ki se od druge
razlikuje po elementih in po razvrstitvi elementov
;
variacija brez ponavljanja
pri kateri se elementi v skupini ne ponavljajo
;
navt.
variacija
zaradi magnetnih anomalij časovno in krajevno spreminjajoča se
napaka pri določanju magnetne deklinacije
variacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na variacijo:
variacijske razlike
/
variacijska statistika
/
variacijske glasbene oblike
♦
mat.
variacijski koeficient
koeficient, ki izraža odklon vrednosti spremenljivke od njene
srednje vrednosti
;
variacijski račun
račun, pri katerem se računa funkcija, za katero ima določeni
integral največjo ali najmanjšo vrednost
variánca
-e
ž
(
ȃ
)
mat.
povprečna vrednost kvadratov odklonov spremenljivk od aritmetične
sredine:
izračunati varianco
variánta
-e
ž
(
ȃ
)
vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti
umetniškega dela;
različica
,
inačica
:
primerjati obe varianti stare pesmi
;
krajša, novejša varianta
/
oblikovne, stilne variante
;
pesniške variante
/
v prislovni rabi
napisati kaj v več variantah
//
oblika uresničitve česa, različna od druge oblike iste vrste:
k sliki je priložil svojo varianto
;
v novi varianti je ta prizor črtan
/
druga varianta predvideva razširitev vhoda
/
novejše variante letala sprejmejo več potnikov
♦
alp.
izstopna, vstopna varianta
izstop, vstop v plezalno smer na drugem mestu, kot se sicer
izstopa, vstopa
;
biol.
varianta
vsak od organizmov, ki se po eni ali več lastnostih razlikuje od
matičnega organizma, različek
;
jezikosl.
varianta morfema
;
šah.
otvoritvena varianta
vsaka od možnosti pri določeni otvoritvi
variánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na varianto:
variantni načrt
/
variantna možnost
variántnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost variantnega:
variantnost pojava
;
variantnost stališč
variátor
-ja
m
(
ȃ
)
teh.
priprava za spreminjanje določene veličine:
variator hitrosti
♦
elektr.
variator napetosti
varíca
-e
ž
(
í
)
med.
krčna žila:
zdraviti varice
;
varice na nogah
varieté
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
gledališče z raznovrstnim zabavnim programom, sestavljenim iz
glasbenih, plesnih, akrobatskih točk:
predstave v varieteju
//
nočni gostinski lokal s takim programom:
poje, pleše po barih in varietejih
varietêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na variete:
varietejski plesalec
/
varietejska točka
/
varietejsko gledališče
varietéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
različnost
,
raznovrstnost
:
varieteta mnenj
/
varieteta barv
2.
biol.
sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od vrste in
podvrste:
ta vrsta ima več varietet
/
rastlinska, živalska varieteta
;
varieteta graha
variíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od variirati:
variiranje stalnega programa
/
variiranje prodaje mleka v posameznih letnih časih
/
variiranje motiva
variírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
biti, pojavljati se v različnih, drugačnih oblikah, ne spreminjajoč
pri tem svoje narave, svojega bistva;
spreminjati se
,
biti različen
:
barve na sliki variirajo odvisno od svetlobe
;
običaji variirajo od kraja do kraja
/
cene variirajo glede na kvaliteto izdelka
;
število članov variira med deset in trideset
2.
preh.
delati, da kaj dobi, izgubi kake sestavine, ne da bi se pri tem
spremenilo njegovo bistvo;
spreminjati
,
predrugačevati
:
variirati načrt, spored
/
variirati pesniški motiv
variirajóč
-a -e:
variirajoči opisi
variíran
-a -o:
variiran motiv
;
variirana oblika literarnega besedila
varikína
-e
ž
(
ȋ
)
varekina
:
odstraniti madež z varikino
varikológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za varikologijo:
varikolog je pregledal žile in ustje žil
;
pregled pri varikologu
/
specialist dermatolog in varikolog
varikologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o krčnih žilah:
specialistka dermatovenerologije in varikologije
/
ambulanta za varikologijo
varílec
-lca
[
variu̯ca
in
varilca
]
m
(
ȋ
)
delavec, ki vari:
delal je kot varilec
/
ključavničar varilec
♦
metal.
obločni varilec
ki vari z električnim oblokom
;
teh.
plamenski varilec
ki vari s plamenom, nastajajočim pri zgorevanju plina v kisiku
varílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na varjenje, spajanje:
varilni postopek
/
varilna delavnica
/
varilni aparat
;
varilni prašek
pomožni dodajni material pri varjenju
;
varilne rokavice
varilske rokavice
/
varilni agregat
;
varilna elektroda
taljiva elektroda, navadno z mineralno oblogo za obločno varjenje;
netaljiva elektroda, navadno za uporovno varjenje
;
varilno jeklo
varivo jeklo
varílka
-e
[
variu̯ka
in
varilka
]
ž
(
ȋ
)
delavka, ki vari:
zaposlena je kot varilka
varílnica
-e
ž
(
ȋ
)
delavnica, obrat za varjenje:
delati v varilnici
;
kovačnica in varilnica
varílnik
-a
m
(
ȋ
)
teh.
varilni aparat:
preizkusiti varilnik
/
varilnik za obločno varjenje
varílski
-a -o
[
tudi
variu̯ski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na varilce ali varjenje:
varilsko delo
/
varilski predpasnik
;
varilske rokavice
;
varilska očala
očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju
/
varilske klešče
;
varilsko kladivo
/
varilski inženir, tehnik
/
varilska šola
varílstvo
-a
[
tudi
variu̯stvo
]
s
(
ȋ
)
dejavnost, ki se ukvarja z varjenjem:
razvoj varilstva
//
veda o tej dejavnosti:
inženir varilstva
varíola
-e
ž
(
ȋ
)
med.
kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži;
koze
:
cepiti proti varioli
variométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
aer.
priprava za merjenje hitrosti dviganja in spuščanja letala:
variometer jadralnega letala
varíšče
-a
s
(
í
)
teh.
mesto, prostor, kjer se vari, spaja:
váriti
1
-im
tudi
varíti -ím
nedov.
(
ā ȃ; ī í
)
1.
pripravljati kaj s kuhanjem česa:
variti pivo
;
variti strup, zdravilo
/
variti zdravilne rastline
♦
agr.
s segrevanjem raztopine slada v vodi povzročati spreminjanje
škroba v sladkor
//
star.
kuhati
:
variti čaj
;
variti juho
/
variti medico, žganje
2.
star.
pripravljati
,
snovati
:
variti načrte, zakone
/
nad mestom se vari nevihta
varíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
teh.
spajati kovinske, plastične dele s segrevanjem ali pritiskom:
variti plošče, žice
/
variti pločevino, umetne snovi
varjèn
-êna -o:
varjeni spoj
;
varjena konstrukcija
♦
metal.
varjena cev
cev, izdelana iz ukrivljenega traku z varjenjem
varív
-a -o
prid.
(
ī í
)
teh.
ki se da variti:
variva snov
;
varivo jeklo
varívo
-a
s
(
í
)
knjiž.
snov, pridobljena z varjenjem, kuhanjem:
pripraviti varivo
varívost
-i
ž
(
í
)
teh.
lastnost, značilnost varivega:
varivost kovin
/
preizkus varivosti
varjênec
-nca
m
(
é
)
teh.
del, predmet, ki se vari:
vpenjanje varjencev
várjenje
1
in
varjênje -a
s
(
ā; é
)
glagolnik od variti, kuhati:
varjenje piva
/
varjenje zdravilnih zelišč
varjênje
2
-a
s
(
é
)
glagolnik od variti, spajati:
poškodovati si oči pri varjenju
;
varjenje konstrukcije
;
naprave, oprema za varjenje
/
hladno varjenje
brez prejšnjega segrevanja
;
plamensko varjenje
s plamenom, ki nastaja pri zgorevanju plina v kisiku
;
talilno varjenje
pri katerem se do tališča segreti deli spajajo brez pritiska,
udarcev
;
točkovno varjenje
pri katerem se spajajo deli na posameznih točkah stika
;
varjenje s pritiskom
pri katerem se do zmehčanja ali rahlega taljenja segreti deli
spajajo s pritiskom, z udarci
;
gorilnik, pištola za varjenje
várka
1
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
prevara
:
odkriti varko
/
optična varka
várka
2
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
varovanje
:
varka majhnih otrok
/
prinesti otroka na varko k sosedi
v varstvo
●
zastar.
delati pod varko koga
pod nadzorstvom
varljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki vara, zavaja:
varljiv nasmeh
;
varljive obljube
/
varljivi ovinki
navidezno nenevarni
♦
obrt.
varljivi rob
notranji pregib roba iz tanjšega blaga, svile kot obroba pri
debelejšem blagu ali če je blaga premalo
//
ki ne ustreza resničnosti:
varljiv občutek
varljívo
prisl.
:
varljivo svetlikati se
;
varljivo blizu
varljívka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
kar koga vara, zavaja:
luč v daljavi je bila varljivka
varljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost varljivega:
varljivost besed
/
varljivost občutkov
várnica
1
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
varnostna zaponka:
speti z varnico
varníca
2
-e
ž
(
í
)
star.
kraj, prostor, kjer se kaj vari, kuha:
stopiti v varnico
várnost
-i
ž
(
á
)
stanje varnega:
zagotoviti komu varnost
;
varnost potnikov
/
imeti občutek varnosti
/
varnost letala
;
varnost plovbe
/
varnost države
/
zaradi varnosti postaviti ograjo
;
varnost pred napadalci, ognjem
/
državna, javna varnost
;
osebna, pravna varnost
;
potresna, požarna varnost stavbe
;
premoženjska varnost
;
socialna varnost
pri kateri je posamezniku, družini zagotovljeno zadovoljevanje
družbeno priznanih življenjskih potreb
;
varnost pri delu
;
komisija za varnost v zračnem prometu
●
zastar.
spraviti kaj, koga v varnost
na varno
♦
polit.
sistem kolektivne varnosti
dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je
katerakoli od njih ogrožena
;
pravn.
javna varnost
nekdaj
del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko,
prometno varnost
;
organi javne varnosti
;
Uprava državne varnosti [UDV]
do 1967
organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje
zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve
;
zgod.
Vojska državne varnosti [VDV]
med narodnoosvobodilnim bojem
odseku za notranje zadeve dodeljeni del narodnoosvobodilne vojske
za varovanje narodnoosvobodilnega gibanja pred notranjimi
sovražniki
várnosten
-tna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na varnost:
varnostna meja
;
varnostno področje
/
varnostni ukrepi
;
varnostna naprava
/
varnostni predpisi
/
varnostni inženir, tehnik
inženir, tehnik, ki skrbi za varnost pri delu
;
varnostni organi države
organi, ki skrbijo za državno, javno varnost
;
varnostni pas
pas ozemlja, ki zagotavlja varnost
;
elektronski varnostni sistem
;
varnostna ključavnica
ključavnica, ki s tem, da se lahko odpira samo z določenim
ključem, zagotavlja večjo varnost
;
varnostne sile
policija, vojska
;
varnostna služba
služba, ki skrbi za javno, državno varnost
;
varnostna verižica
verižica na notranji strani vrat, ki se za večjo varnost pred
nezaželenim obiskovalcem pritrdi tako, da se odprta vrata ne
morejo na široko odpreti
;
varnostne vžigalice
vžigalice, ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje
rdeči fosfor
;
knjiž.
varnostna zapona
del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim
sproženjem; varovalka
;
varnostna zaponka
zaponka v obliki upognjene igle, katere konica se zatika v
žlebiček
●
Varnostni svet
organ Organizacije združenih narodov za ohranjanje mednarodnega
miru in varnosti
♦
aer.,
avt.
varnostni pas
pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem zaradi
večje varnosti ob nenadnem sunku
;
avt.
varnostni trikotnik
prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob
zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim
se označita vozili med vleko
;
varnostna razdalja
razdalja med voziloma, potrebna za zaustavitev vozila, da ne bi
trčilo v spredaj vozeče vozilo
;
varnostno ogledalo
ogledalo na slabo preglednem cestišču za večjo prometno varnost
;
elektr.
varnostni stik
stik električne naprave, namenjen zaradi večje varnosti za zvezo z
zaščitnim vodnikom
;
varnostna vtičnica
vtičnica z varnostnim stikom
;
kem.
varnostno razstrelivo
razstrelivo, ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri
eksploziji ne povzroča eksplozije metana
;
mont.
varnostni stebri
deli nahajališča premoga, rude, ki se zaradi varnosti površinskih
objektov, rovov ne smejo odkopati
;
varnostna proga
proga v premogovniku, rudniku, v kateri se zaradi večje varnosti
redno ugotavlja možnost vdora vode, pojavitve plinov
;
varnostna svetilka
svetilka, katere plamen z velikostjo, jakostjo kaže koncentracijo
metana v zraku in s tem zagotavlja večjo varnost
;
pravn.
varnostni ukrep
ukrep sodišča, da se zaradi varnosti odpravi stanje ali odstranijo
okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal kaznivo
dejanje
;
varnostni ukrep izgona tujega državljana iz države
;
strojn.
varnostna sklopka
sklopka, ki se ob preobremenitvi stroja izklopi
;
šport.
varnostna vez
vez, ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu
odpne
;
teh.
varnostni faktor
število, ki pove, kolikokrat mora biti kak pojav močnejši od
dejanskega, normalnega, da se kaj poškoduje, uniči
;
varnostni ventil
ventil, ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč
naraste
;
varnostna podložka
podložka, ki varuje, da se matica zaradi tresenja ne odvije
;
varnostno steklo
proti udarcem odporno navadno večplastno steklo, ki se ob razbitju
zdrobi v drobce brez ostrih, nevarnih robov
;
zgod.
Varnostno-obveščevalna služba [VOS]
med narodnoosvobodilnim bojem do 1944
služba Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte,
ustanovljena za varnost narodnoosvobodilnega gibanja zlasti pred
notranjimi sovražniki in za obveščanje o sovražniku
várnostnica
-e
ž
(
á
)
ženska, ki skrbi za premoženjsko in osebno varnost:
energična varnostnica
;
razpis za varnostnico v trgovini
;
dela kot osebna varnostnica
;
varnostnik in varnostnica
várnostnik
-a
m
(
á
)
kdor poklicno skrbi
a)
za varnost premoženja koga:
varnostnik je pravočasno opazil požar, vlomilca
;
nočno delo varnostnikov
b)
za osebno varnost koga:
varnostnik slavne filmske igralke
;
varnostniki iz spremstva predsednika republike
c)
za javno varnost, zlasti kriminalist:
varnostniki so roparja, zločinca že odkrili
č)
za varnost pri delu:
varnostniki imajo visoko ali višjo strokovno izobrazbo
/
inženir varnostnik
varnostni inženir
varoválec
-lca
[
varovau̯ca
in
varovalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor koga ali kaj varuje:
otroku je bil učitelj in varovalec
/
varovalec umetnostnih zakladov
/
alpinist varovalec
2.
zastar.
varovalo
:
kovinski varovalec
varoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki varuje, ščiti:
varovalni nasip proti vetru
;
varovalni pas ob cesti, gozdu
/
varovalna čelada, obleka
;
varovalna mreža
;
pri plezanju je bil privezan na varovalno vrv
/
varovalni ukrepi
/
varovalna plast sluzi
;
varovalna snov
/
varovalna krema
zaščitna krema
/
varovalna dieta za srce
;
varovalna prehrana
;
varovalno živilo
/
varovalno cepljenje
zaščitno cepljenje
♦
agr.
varovalni posevek
posevek, ki varuje podsevek
;
elektr.
varovalni vložek
vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke obdan z
izolirnim plaščem
;
gozd.
varovalni gozd
gozd, ki varuje zemljišče pred erozijo
;
med.
varovalna maska
zaščitna maska
;
teh.
varovalna podložka
varnostna podložka
;
zool.
varovalna barva
barva, ki se ujema z barvo okolice
;
žel.
varovalni vagon
vagon med lokomotivo in prvim potniškim vagonom ali med lokomotivo
in vagonom z vnetljivim, nevarnim blagom
varovalíšče
-a
s
(
í
)
alp.
prostor v steni, ki daje varnost plezalcu in varovanemu soplezalcu:
plezati do varovališča
●
zastar.
otroka je nameravala pustiti v kakem varovališču
sirotišnici
varoválka
-e
[
tretji pomen
varovau̯ka
in
varovalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
priprava, ki prekine tokokrog, kadar je jakost toka prevelika ali ob
kratkem stiku:
izključiti, odviti, zamenjati varovalko
;
kapa, vložek varovalke
/
varovalka je pregorela
/
avtomatska varovalka
pri kateri se s pritiskom na gumb spet vzpostavi tokokrog
;
glavna varovalka
plombirana varovalka, ki stoji pred števcem
;
pren.,
knjiž.
lepega dne je pregorela varovalka njegovega potrpljenja
2.
voj.
del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem:
odpreti, zapreti varovalko na puški, revolverju
/
odviti varovalko bombe
3.
zastar.
varuhinja
:
varovalka otroka
♦
elektr.
staljiva varovalka
v kateri se žica stali in tako prekine tokokrog
;
fiz.
varovalka za deset amperov
;
teh.
plinska varovalka
ki zapre dovod plina v gorilnik, ko plamen nezaželeno ugasne
varoválo
-a
s
(
á
)
1.
kar kaj varuje:
varovalo za les
;
zvočna varovala za ušesa
2.
voj.
del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem;
varovalka
:
odpreti varovalo na revolverju
♦
elektr.
napetostno varovalo
priprava za varovanje električnih naprav pred previsoko napetostjo
varovánček
in
várovanček -čka
m
(
á; á
)
manjšalnica od varovanec:
vzgojiteljica in njeni varovančki
●
zastar.
otroci so spravljali denar v varovančke
v hranilničke
varovánec
in
várovanec -nca
m
(
á; á
)
1.
kdor je deležen varstva, skrbi koga:
varovanci centra, doma, zavoda
;
delavnice, koncerti za varovance
;
prostori, sobe za ostarele varovance
;
delo, pogovor z varovanci
;
osebje in varovanci
/
varnostniki in njihov varovanec
2.
kdor je deležen nasvetov, vodstva, zlasti športnik v odnosu do svojega
trenerja:
varovanci na tekmi, treningu
;
igra, uspeh, zmaga varovancev znanega selektorja, trenerja
;
duhovnik s skupino mladih varovancev
;
režiser in njegovi mladi varovanci
3.
mladoletnik, za katerega skrbi varuh:
varovanca sta imela dobrega varuha
4.
ekspr.
kdor uživa posebno varstvo, zaščito koga, navadno vplivne, visoke
osebe:
plemiči so podeljevali cerkvene službe svojim varovancem
varovánje
in
várovanje -a
s
(
á; á
)
glagolnik od varovati:
varovanje hiše
/
varovanje pred okužbami
/
varovanje majhnih otrok
/
varovanje ugleda, zdravja
/
varovanje skrivnosti
/
varovanje osebnih podatkov
varstvo osebnih podatkov
/
prevzel je varovanje v steni
;
škarjasto varovanje
z vrvema levo in desno od vodečega plezalca
●
nar.
varovanje mrliča
bedenje pri njem
varovánka
in
várovanka -e
ž
(
á; á
)
1.
ženska, deležna varstva, skrbi koga:
varovanke doma, zavoda
;
nega varovanke z Alzheimerjevo boleznijo
2.
ženska, deležna nasvetov, vodstva, zlasti športnica v odnosu do
svojega trenerja:
izkušene varovanke
;
igra, poraz, uspeh, zmaga varovank znanega selektorja, trenerja
;
treningi z varovankami
;
režiser in njegova varovanka
3.
mladoletnica, za katero skrbi varuh:
varovanko je zastopal njen skrbnik
;
za svojo varovanko je lepo skrbel
4.
ekspr.
ženska, ki uživa posebno varstvo, zaščito koga, navadno vplivne,
visoke osebe:
varovanka predsednika je dobila ugleden položaj
varováti
-újem
in
várovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; á
)
1.
prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa:
pes varuje dom
;
mora ostati doma in varovati hišo
/
otoček zapira in varuje vhod v pristanišče
/
votlina jih je varovala pred dežjem,
zastar.
dežja
;
varovati gozd pred požarom
/
varovati soplezalca pri plezanju
//
delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega:
fant je duševno prizadet in ga morajo varovati
;
varovati se bolezni, prepiha
/
varovati koga pred nesrečo, udarci
/
dlake varujejo žival pred mrazom
/
premaz varuje kovino pred rjo
;
okno je varovala železna mreža
//
imeti v oskrbi, varstvu:
pastir varuje čredo
/
varovati otroke
2.
prizadevati si, da se kaj ohrani:
mati je to posodo skrbno varovala
/
varovati premoženje
/
varovati red, samostojnost
/
varovati čast in poštenje hčere
;
varovati svoj ugled
/
varovati lepoto in čistost jezika
;
varovati skrivnost
/
z roko je varovala plamen sveče
3.
v medmetni rabi
izraža grožnjo, svarilo:
fant, varuj se
;
varujte se ga
●
zastar.
varuj, da ga ne zadeneš
glej, pazi
;
star.
dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo
v njih je bilo shranjeno
;
nar.
varovati mrliča
bedeti pri njem
;
zastar.
delo ga je varovalo pri življenju
ohranjalo
;
star.
denarnico je skrbno varovala
pazila nanjo
;
bog varuj povedati komu
bogvaruj
♦
alp.
varovati
z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in
z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da
bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil
;
pravn.
varovati pravico
ščititi pravico
;
šah.
varovati kralja
varováti se
,
in
várovati se
paziti se, izogibati se:
varovati se slabe družbe
;
varuj se ga
/
varuj se prehitre sodbe
varováje
:
varovaje svoje koristi, je pomagal tudi drugim
varujóč
-a -e:
hoditi ves dan, varujoč si obraz pred žgočim soncem
;
varujoča plast
varován
in
várovan -a -o:
varovane skrivnosti
;
slabo varovane črede
●
varovan parkirni prostor
parkirni prostor s paznikom
;
varovana pot po snežiščih
zavarovana pot
várpa
-e
ž
(
ȃ
)
zlasti v švedskem okolju
(športna) igra, pri kateri se mečejo zaobljeni kamni ali tem podobni
izdelki iz kovine h klinu v oddaljenosti 20 m:
pomeriti se v varpi
várstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na varstvo:
varstveni ukrepi
;
varstveno spremstvo
/
varstvena vzgoja
/
varstvena dejavnost
/
varstveni dodatek
dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne
dosegajo predpisane višine
;
šol. žarg.
varstveni oddelek
oddelek s podaljšanim bivanjem
;
vzgojno-varstvena organizacija [VVO]
organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
♦
ekon.
varstvena carina
zaščitna carina
;
pravn.
varstveni sodnik
nekdaj
sodnik, ki postavi mladoletniku brez očeta varuha premoženja in
nadzoruje njegovo delo
;
varstveno pismo
nekdaj
listina, s katero oblastni organ zagotovi zlasti tujemu državljanu
posebno varstvo
;
rib.
varstvena doba
doba, ko je ribolov (nekaterih rib) prepovedan
;
urb.
varstveno območje
območje, kjer je raba zemljišč omejena zaradi zagotovitve
dolgoročnega urejanja prostora
;
sam.:,
šol. žarg.
varstvena učencem pomaga pri nalogah
učiteljica pri podaljšanem bivanju
várstvenik
-a
m
(
ȃ
)
kdor skrbi za varstvo okolja:
varstveniki so proti gradnji jedrskih elektrarn
;
protestno zborovanje varstvenikov
várstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
prizadevanje, skrb, da se odvrne nevarnost od koga:
zaupati komu varstvo otroka
/
organizirati, urediti otroško varstvo
/
celodnevno varstvo
;
šol. žarg.
šolsko varstvo
bivanje učencev v šoli določen čas pred poukom ali po njem;
podaljšano bivanje
/
izročiti konje hlapcu v varstvo
2.
prizadevanje, skrb, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega:
dajati, nuditi komu varstvo
/
okrepiti policijsko, vojaško varstvo
/
vzeti koga pod svoje varstvo, v svoje varstvo
/
ekspr.
zateči se v varstvo okopov, trdnjave
/
socialno varstvo
družbene dejavnosti, s katerimi se posameznikom, družinam
organizirano zagotavljajo ustrezne življenjske razmere
;
zdravstveno varstvo
družbene dejavnosti, katerih namen je varovanje zdravja,
zdravljenje prebivalstva
;
skupnost socialnega varstva
;
zavod za varstvo pri delu
/
varstvo osebnih podatkov
onemogočanje zlorabe in posegov v posameznikovo zasebnost pri
zbiranju, obdelovanju in hranjenju osebnih podatkov
3.
prizadevanje, da se kaj ohrani:
ukrepi za varstvo narave, okolja
/
varstvo morja pred onesnaževanjem
/
zavod za spomeniško varstvo
/
spomeniško varstvo je izdalo dovoljenje
zavod, organ za spomeniško varstvo
●
dati komu denar v varstvo
da ga varuje, hrani
;
odpeljati obsojenca pod močnim varstvom
močno zastraženega, da ne bi pobegnil ali da ga ne bi kdo rešil,
napadel
♦
pravn.
pravno varstvo
ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem
ali drugim pravnim organom
;
zahteva za varstvo zakonitosti
izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva
razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon
;
začasni ukrepi družbenega varstva
do 1989
začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo
združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene
lastnine
varstvoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za varstvoslovje:
društvo varstvoslovcev
;
diplomirani varstvoslovec
varstvoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na varstvoslovje:
varstvoslovna terminologija
;
varstvoslovno raziskovanje
/
varstvoslovni problemi
;
najnovejša varstvoslovna spoznanja
varstvoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda o družbenih mehanizmih za zagotavljanje varnosti in varstva v
državi:
študij varstvoslovja
;
reševanje aktualnih problemov na področju varstvoslovja
;
fakulteta, inštitut za varstvoslovje
;
obramboslovje, varstvoslovje in kriminologija
varstvoslôvka
-e
ž
(
ȏ
)
strokovnjakinja za varstvoslovje:
po izobrazbi je diplomirana varstvoslovka
varšavjánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
družabni ples v tričetrtinskem taktu, po izvoru iz Poljske:
plesali so krakovjak in varšavjanko
2.
mednarodna proletarska revolucionarna pesem s prvotnim refrenom:
Naprej Varšava:
zapeli so varšavjanko
varšávski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Varšavo:
varšavske znamenitosti
/
nekdaj
varšavski geto
♦
polit.
Varšavski pakt
vojaška zveza vzhodnoevropskih socialističnih držav s skupnim
vojaškim poveljstvom, sklenjena leta 1955 v Varšavi
várščina
-e
ž
(
ȃ
)
pravn.
1.
premičnine ali nepremičnine, ki se dajo za zagotovitev izpolnitve
določenih obveznosti, dolžnosti:
dati, vrniti, zahtevati varščino
2.
vsota, ki se da, da se kdo začasno izpusti na prostost:
plačati varščino za koga
várščinski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na varščino:
varščinska vsota
/
varščinske obresti
váruh
-a
m
(
ȃ
)
1.
kdor je uradno določen, da skrbi za mladoletno osebo in upravlja z
njenim premoženjem:
starši so ji zgodaj umrli in dobila je varuha
;
sodišče ga je postavilo fantu za varuha
//
kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe:
sodišče je določilo varuhe
skrbnike
/
varuh premoženja koga
skrbnik
/
varuh človekovih pravic
predstavnik ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred
državnimi organi
/
ekspr.
varuh zatiranih
zaščitnik
2.
kdor kaj varuje:
bil je skrben varuh vinograda
/
družina je šla na izlet, on pa je ostal doma za varuha
3.
nav. ekspr.
kdor si prizadeva, da se kaj ohrani:
varuhi šeg in navad
/
varuhi meščanske morale
;
varuhi revolucije
/
varuh pravice
sodnik, policist
;
varuh javnega reda, javne varnosti
policist
♦
rel.
angel varuh
váruhinja
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki varuje, neguje (tujega) otroka, (tuje) otroke;
varuška
:
najti otroku varuhinjo
//
ženska, ki se poklicno ukvarja z varovanjem otrok:
varuhinje v otroških vrtcih
/
seminar, tečaj za varuhinje
2.
ženska, ki kaj varuje:
danes je za varuhinjo hiše
/
svečenice so bile varuhinje svetega ognja
/
država naj bo varuhinja državljanov
/
varuhinja človekovih pravic
predstavnica ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred
državnimi organi
váruška
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z varovanjem otrok:
varuške v otroških vrtcih
/
tečaj za varuške
//
pog.
varuhinja
:
otrokom je bila dobra varuška
/
ostal je doma za varuško
váruški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na varuhe ali varuštvo:
varuške dolžnosti
/
do nje je imel varuški odnos
váruško
prisl.
:
vedel se je varuško
váruštvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
dejavnost varuhov:
prevzeti varuštvo
/
varuštvo staršev
/
biti pod varuštvom
2.
ekspr.
samovoljno nadzorstvo:
osvoboditi se varuštva tujcev
/
idejno, politično varuštvo
váržet
-a
m
(
ā
)
nižje pog.
žep
:
seči z roko v varžet
vás
-í
ž
(
ȃ
)
navadno manjše naselje, katerega prebivalci se ukvarjajo večinoma s
kmetijstvom:
vas ima sto prebivalcev
;
vas leži ob reki
;
domača, rojstna vas
;
hribovska, zakotna vas
;
vas Vrhpolje
;
gospodarska poslopja v vasi
/
ribiška vas
/
hoditi po vasi
/
živeti na vasi
/
fantje na vasi pojejo
na prostem v središču vasi
;
novica se je hitro razširila po vasi
med prebivalci vasi
;
ekspr.
vsa vas govori o tem
vsi prebivalci vasi
/
globalna vas
ves sodobni svet, ki temelji na medkulturnem povezovanju in je
informacijsko, tehnološko, telekomunikacijsko povezan v celoto
;
ekspr.
svetovna vas
globalna vas
●
iti v vas h komu
v kmečkem okolju
obiskati koga, iti na obisk h komu
;
ekspr.
zakulisne igre so mu bile tedaj še deveta vas
jih še ni poznal
;
šalj.
Ljubljana je bila takrat še dolga vas
majhno, provincialno mesto
;
olimpijska vas
naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih
iger
;
knjiž.
to so le Potemkinove vasi
kar je narejeno, prikazano, da se ustvari lažen pozitiven vtis
;
ekspr.
to je zame španska vas
to mi je popolnoma neznano
;
preg.
dober glas seže v deveto vas
kar je dobro, je daleč naokrog znano
♦
geogr.
gručasta, obcestna, središčna vas
vásezaglédanost
-i
ž
(
ȃ-ẹ̑
)
ekspr.
preveliko, pretirano občudovanje samega sebe:
vsi so opazili njegovo arogantno vasezagledanost
;
napuh, zabitost, zaplankanost in vasezagledanost
vásezaljúbljenost
-i
ž
(
ȃ-ú
)
ekspr.
zaljubljenost vase:
odbijala jih je njegova vasezaljubljenost
/
v svoji vasezaljubljenosti je v vsakem videl skritega sovražnika
vásezavérovanost
in
vásezaverovánost -i
ž
(
ȃ-ẹ́; ȃ-á
)
ekspr.
zaverovanost vase:
umetnikova vasezaverovanost
/
v svoji vasezaverovanosti in sebičnosti na pomoč ni pomislila
vasíca
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od vas:
v dolini leži vasica
;
rojstna vasica
vaskuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
med.
nanašajoč se na žile, žilen:
vaskularne bolezni
/
vaskularni sistem
vasoválec
-lca
[
vasovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
v kmečkem okolju
kdor vasuje:
vasovalec pod dekletovim oknom
/
fant vasovalec je zavriskal
vasoválka
-e
[
vasovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
v kmečkem okolju
obiskovalka
:
hitro je odpravila sitne vasovalke
vasoválski
-a -o
[
vasovau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vasovalce ali vasovanje:
vasovalska noč
/
vasovalske pesmi
vasovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vasovati:
vasovanje pri dekletu
/
spominjati se fantovskih vasovanj
vasováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
v kmečkem okolju
biti ponoči na obisku pri dekletu:
vasoval je pod oknom in dobil nagelj
/
fantje so cele noči vasovali pri dekletih
/
hoditi, iti vasovat
//
biti na obisku pri kom sploh:
rad vasuje pri sosedu
;
pren.
danes bo spet dolgčas vasoval pri nas
;
misli so vasovale drugje
●
nar. zahodno
sosede so veliko vasovale
hodile od hiše do hiše, zlasti zaradi klepetanja
;
vasovati pri mrliču
v kmečkem okolju
bedeti pri mrliču
vasujóč
-a -e:
vasujoči fant
vàš
váša -e
zaim.
(
ȁ á
)
1.
izraža svojino skupine oseb ali osebe, ki jo ogovarjamo z vi:
vaš avtomobil, travnik
;
to je zdaj vaše
/
vaši lasje
;
vaša zunanjost
//
izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina ali ta oseba:
nastopili bodo v vašem gasilskem domu
;
od vaših športnikov pričakujete veliko uspehov
2.
izraža splošno pripadnost tej skupini ali tej osebi:
to najbrž ni bil vaš namen
;
vaši nazori nas ne motijo
;
vaša dolžnost je, da pridete
;
vaše veselje je nalezljivo
//
izraža razmerje med to skupino ali to osebo in okolico:
vaš odjemalec
;
vaš ugled, vpliv
;
vaša družba mi je všeč
;
storite, kar zahtevata vaša čast in vest
3.
izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine ali te osebe:
vaši otroci, predniki
;
vaša teta
/
vaši prijatelji, znanci
/
vaš jezik, narod
/
vaša dežela
4.
izraža izhajanje od te skupine ali te osebe:
vaš odgovor, predlog
;
vaše pismo komisiji so že obravnavali
5.
pog.
izraža (stalno) povezanost s to skupino ali to osebo:
pohitite, to je vaš vlak
;
vaša skupina je že zbrana
/
je to vaš stol
stol, na katerem običajno sedite
/
ekspr.
ta vaša nezaupljivost
6.
ekspr.
izraža čustven odnos, navezanost:
to je vaš človek
;
dela za vašo stvar
/
v pismih
vse Vas (vas) lepo pozdravlja Vaša (vaša) Julija
7.
v nekaterih državah, v nagovoru, ob naslovu za najvišje državne
predstavnike, vladarje
izraža spoštovanje:
vaša ekscelenca
;
vaše kraljevo veličanstvo
/
nekdaj,
v nagovoru plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov:
vaša gnada
;
vaša milost
;
vaša presvetlost
;
vaše blagorodje
●
on je vaših let
star toliko kot vi
;
pog.
če bi bil jaz na vašem mestu, bi naredil drugače
če bi se meni zgodilo, kar se je vam, bi naredil drugače
;
ekspr.
dajte že mir s tem vašim nogometom
izraža zavračanje, nejevoljo, posmeh
;
knjiž.
v vašem primeru gre za resno zadevo
v primeru, ki ga obravnavate; v primeru, v katerem ste udeleženi,
prizadeti
;
ekspr.
to ni vaša stvar
to se vas ne tiče, s tem se ne ukvarjajte
;
ekspr.
to bi rad slišal iz vaših ust
od vas
;
pog.
bila je vaša
imeli ste z njo spolne odnose
;
sam.:
vaši so izgubili
vaši vojaki, športniki
;
v nedeljo smo videli vaše
vaše sorodnike, svojce
;
pog.
vašega sem videla v gostilni
vašega moža
;
pog.
prav, naj bo po vašem
po vašem mnenju
;
tu ni nič vašega
vaše lastnine
vaščàn
in
vaščán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
prebivalec vasi:
vaščani popravljajo cesto
;
meščani in vaščani
vaščánka
-e
ž
(
ȃ
)
prebivalka vasi:
meščanke in vaščanke
/
poročil se je z vaščanko
vaščánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
vaški
1
:
vaščanska hiša
/
vaščanske razmere
váški
1
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na vas:
vaške hiše
/
vaška krčma, šola
;
vaško pokopališče
/
vaški pašnik
;
vaška mlaka
/
vaški reveži
;
vaški trgovec, učitelj
;
nekdaj
vaški župan
;
slabš.
vaška klepetulja
/
vaški odbor
;
vaška skupnost
/
star.
vaška srenja
prebivalci vasi
♦
zgod.
vaška straža
med narodnoosvobodilnim bojem
organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi
pred partizani
váški
2
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na naselje Vače:
vaške arheološke izkopanine
/
vaška situla
vát
tudi
watt -a
[
vát
]
m
(
ȃ
)
fiz.
enota za merjenje moči ter toplotnega in energijskega toka:
meriti v vatih
;
žarnica za šestdeset vatov [W]
váta
-e
ž
(
á
)
rahel skupek bombažnih vlaken, ki so
a)
očiščena:
dati si vato v uho
;
namočiti vato v razkužilo
;
kos, kosmič vate
;
zavojček vate
;
zamašek iz vate
b)
neočiščena:
podložiti ramena plašča z vato
;
z vato polnjena prešita odeja
/
krojaška vata
//
ekspr.
temu podoben skupek česa sploh:
luči mesta so bile ovite v snežno vato
/
skozi vato megle so prihajali neprijetni zvoki
●
knjiž.
zaviti koga v vato
prizanašati mu s hudim, neprijetnim
♦
gastr.
sladkorna vata
sladkorne niti, na rahlo navite na paličici v obliki kepe; lasasti
sladkor
vátast
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vato:
vataste niti
/
vataste blazinice
/
vatasti oblaki
vátel
-tla
[
vatəu̯
]
m
(
ā
)
nekdaj
dolžinska mera za tkanine, približno 77 cm:
pet vatlov platna
/
sedem vatlov dolga vrv
/
meriti na vatle
//
merilo za to enoto:
lesen vatel
/
krojaški vatel
●
star.
prostega časa ima na vatle
veliko
;
knjiž.
tega ne moremo meriti z moralnim vatlom današnjih dni
merilom
;
knjiž.
druge meri po svojem vatlu
po sebi
vatelín
-a
m
(
ȋ
)
tekst.
redka, kosmatena pletenina iz bombažnih in volnenih niti za vmesno
podlogo:
z vatelinom podložen plašč
váten
1
-tna -o
prid.
(
á
)
1.
ki je iz vate:
vatna figurica
/
zamašiti ušesa z vatnimi zamaški
2.
knjiž.
vatiran
:
vatna halja
váten
2
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
s števnikom
nanašajoč se na vat:
75-vatna žarnica
/
vatna sekunda
vatsekunda
vatén
3
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je iz vate:
vatena obloga
2.
knjiž.
vatiran
:
vatene hlače
vaterpolíst
-a
m
(
ȋ
)
športnik, ki se ukvarja z vaterpolom:
tekma vaterpolistov
vaterpolístka
-e
ž
(
ȋ
)
športnica, ki se ukvarja z vaterpolom:
tekma naših vaterpolistk
váterpólo
-a
m
(
á-ọ̑
)
vodna športna igra, pri kateri plavalci z metanjem spravljajo žogo v
gol:
igrati vaterpolo
/
prvenstvo v vaterpolu
;
v prid. rabi:
vaterpolo tekma
váterpólski
-a -o
prid.
(
á-ọ̑
)
nanašajoč se na vaterpolo:
vaterpolska reprezentanca
/
vaterpolska tekma
vatikaníst
-a
m
(
ȋ
)
novinar, specializiran za poročanje o dogajanju v Vatikanu:
članek je komentiral znani vatikanist
;
ameriški, italijanski, rimski vatikanisti
;
teolog, zgodovinar in vatikanist
vatikanológ
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
poznavalec vatikanske politike, miselnosti:
komentarji vatikanologov
vátikanski
in
vatikánski -a -o
prid.
(
ȃ; ȃ
)
nanašajoč se na Vatikan:
vatikanske dvorane
/
vatikanski vrtovi
;
vatikanska knjižnica
/
vatikanska država
♦
rel.
drugi vatikanski koncil
koncil v Vatikanu od 1962 do 1965, ki je uvedel v celotno
bogoslužje Katoliške cerkve narodni jezik in sprejel dokumente o
posodobitvi Cerkve
;
prvi vatikanski koncil
koncil v Vatikanu leta 1869 in 1870, ki je sprejel dogmo o
papeževi nezmotljivosti
;
zgod.
vatikanski ujetnik
vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube ozemlja papeške
države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana
vatírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
podložiti z vato, vatelinom:
vatirati ramena suknjiča
/
vatirati zimski plašč
vatíran
-a -o:
vatiran suknjič
;
vatirana prešita odeja
vátlar
-ja
m
(
ȃ
)
nekdaj
kdor prodaja blago na vatle:
potujoči krošnjarji in vatlarji
vátméter
tudi
wattmeter -tra
[
vátméter
]
m
(
ȃ-ẹ̄
)
fiz.
priprava za merjenje moči električnega toka:
prenosni vatmeter
vátsekúnda
tudi
wattsekunda -e
[
vátsekúnda
]
ž
(
ȃ-ȗ
)
fiz.
enota za merjenje dela, energije in toplote;
joule
váv
in
váu
[
vau̯
]
medm.
(
ȃ
)
pog.
izraža navdušenje:
vav, ti si pa res model
vávčer
tudi
voucher -ja
[
váu̯čer
]
m
(
ā
)
tur.
dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, ki ga izda
turistična agencija uporabniku:
izdati vavčer
vávtara
-e
ž
(
á
)
bavtara
:
zapreti vavtaro nad svinjskim koritom
/
zapeti si vavtaro
váza
-e
ž
(
á
)
navadno globlja posoda za rezano cvetje ali za okras:
dati šopek v vazo
;
kristalna, porcelanasta vaza
;
nagrobna vaza
♦
arheol.
bikonična vaza
ki ima obliko dvojnega stožca
;
um.
vaza
antična lončena posoda
vazál
-a
m
(
ȃ
)
1.
zgod.
kdor ima fevd v užitku in je podrejen fevdnemu gospodu:
podeliti fevde vazalom
;
vojvoda je bil kraljev vazal
2.
slabš.
podrejen, odvisen človek:
noče biti nikogaršnji vazal
/
zahteve imperialističnih držav in njihovih vazalov
vazálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vazale ali vazalstvo:
vazalna odvisnost
/
vazalni odnosi
♦
zgod.
vazalna država
država, ki priznava vrhovno oblast druge države in ji mora nuditi
vojaško pomoč in navadno plačevati davek
vazálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vazale ali vazalstvo:
vazalska pogodba, prisega
/
vazalska odvisnost
vazálstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
zgod.
odnos med vazalom in fevdnim gospodom:
pojav vazalstva
2.
slabš.
podrejenost
,
odvisnost
:
vazalstvo tujcem
vazektomíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
odstranitev semenovoda zaradi sterilizacije:
opraviti vazektomijo
;
odločiti se za vazektomijo
vazelín
-a
m
(
ȋ
)
iz nafte dobljena mastna snov
a)
za mazilo, zaščito kože:
namazati si roke, ustnice z vazelinom
;
tuba vazelina
b)
teh.
za mazivo, zaščito kovin pred rjo:
vazelin in parafin
/
tehnični vazelin
;
vazelin za stroje
vazelína
-e
ž
(
ȋ
)
vazelin
:
namazati si roke z vazelino
/
vazelina za stroje
vazelínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vazelin:
vazelinska krema
;
vazelinsko mazilo
/
vazelinska tuba
♦
teh.
vazelinsko olje
rafinirano mineralno olje brez vonja in okusa, z majhno
viskoznostjo
vázen
-zna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vazo:
vazna oblika
♦
um.
vazno slikarstvo
slikarstvo, ki se ukvarja s slikanjem lončenih posod
vázica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od vaza:
otrok je razbil vazico
;
ozka steklena vazica
vázomotóren
-rna -o
prid.
(
ā-ọ̄
)
med.
vazomotoričen
:
vazomotorni živci
vázomotóričen
-čna -o
prid.
(
ā-ọ́
)
med.
nanašajoč se na oženje in širjenje krvnih žil:
vazomotorični živci
/
vazomotorične motnje
váža
-e
ž
(
á
)
nar.
ruša
:
odstraniti važo
/
obložiti z važami
vážen
-žna -o
prid.
, vážnejši
(
á ā
)
1.
pomemben
,
tehten
:
važen podatek
;
novica je važna
;
to zame ni važno
/
prehrana je važna za razvoj otroka
;
na tem območju je živinoreja važnejša od poljedelstva
/
samemu sebi se zdi važnejši, kot je v resnici
/
poznal je dela vseh važnejših slovenskih pisateljev
/
proslavljati važno obletnico
2.
pog.
bahav
,
postavljaški
:
ne bodi no važen
;
postati važen zaradi česa
;
saj ne zna veliko, samo važnega se dela
●
šalj.
biti važen kot marela (v dežju)
zelo
3.
star.
tehten
,
resen
:
z važnim glasom je naznanil začetek
/
z važno kretnjo jim je ukazal, naj utihnejo
vážno
prislov od važen:
važno govoriti, hoditi
//
v povedni rabi
izraža pomembnost, koristnost česa:
zaradi priprav je važno vedeti za datum proslave
;
važno je, da te ne opazijo
/
ni važno, če boš sodeloval z nami ali ne
;
sam.:
ločevati važno od nevažnega
;
povedal ni nič važnega
vážič
-a
m
(
ȃ
)
pog.
bahač
,
postavljač
:
kakšen važič je
;
imeti koga za važiča
/
zmerjati koga z važičem
vážiti se
-im se
nedov.
(
ā ȃ
)
pog.
bahati se, postavljati se:
zakaj se vedno važiš pred njim
;
važiti se s čim
/
nikar mu ne verjemi, saj se samo važi
važnjákovič
-a
m
(
á
)
pog.
bahač
,
postavljač
:
ta važnjakovič hoče imeti zmeraj zadnjo besedo
vážnost
-i
ž
(
á
)
pomembnost
,
tehtnost
:
važnost podatka
/
zavedati se važnosti odločitve
/
publ.
stvar je velike važnosti
/
pog.
zaradi svoje važnosti ni nikjer priljubljen
bahaštva, postavljaštva
//
dejstvo, da je kaj pomembno, tehtno:
poudarjati važnost glasbene, jezikovne vzgoje
●
publ.
polagati važnost na obliko
pripisovati, dajati (velik) pomen obliki
vbadálo
-a
s
(
á
)
priprava za vbadanje:
igle, bodala in druga vbadala
♦
arheol.
dletasto orodje, navadno iz odbitka
vbádanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vbadati:
vbadanje šivanke v platno
/
vbadanje z nožem v žogo
/
vbadanje znamenja na kožo
vbádati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
pri šivanju potiskati kaj koničastega z vdeto nitjo v kaj trdnega, da
pride skozi:
vbadati iglo, šivanko v platno, usnje
/
star.
šivilja je še ob nedeljah vbadala
šivala
//
potiskati kaj koničastega v kaj sploh:
vbadati iglo v petljo
2.
zabadati
:
vbadala je vilice v krompir, da bi ugotovila, če je kuhan
/
čebele vbadajo žela v telo napadalca
3.
s pritiskanjem česa koničastega v kaj trdnega
a)
delati, oblikovati kaj:
vbadati risbe, znamenja na kožo
/
vbadati jamice v sneg
b)
vnašati kaj kam:
vbadati barvo pod kožo
4.
zastar.
zbadati
:
vbadati koga v roko
●
star.
ne vbadaj se v druge
ne vtikaj se v druge
vbetonírati
-am
dov.
(
ȋ
)
z betoniranjem pritrditi v kaj:
vbetonirati cevi, železne palice
/
vbetonirati vijake v zid
vbíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane;
zabijati
:
vbijati zagozde v bruna
;
vbijati žeblje v deske
2.
ekspr.
s strogim ravnanjem dosegati pri kom kako lastnost:
vbijati komu pokorščino
//
navadno v zvezi
vbijati v glavo
z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj
zapomni:
vbijati učencem v glavo matematiko, slovnična pravila
/
ves čas si je vbijal v glavo, da mora zdržati
si je dopovedoval, se je prepričeval
vbíti
vbíjem
dov.
, vbìl
(
í ȋ
)
1.
z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam
ostane;
zabiti
2
:
vbiti klin v skalo
;
vbiti žebelj v steno
2.
ekspr.
s strogim ravnanjem doseči pri kom kako lastnost:
vbiti komu pokorščino
;
uspelo ji je vbiti ponižnost, strah
//
navadno v zvezi
vbiti v glavo
z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj
zapomni:
vbiti komu znanje v glavo
/
vbiti ljudem svoje prepričanje
/
kar si vbije v glavo, hoče tudi doseči
za kar se trdno odloči
vbóčenost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost vbočenega:
vbočenost hrbta
/
vbočenost deske
vbóčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
dati čemu navzdol, navznoter ukrivljeno obliko:
žival je vbočila hrbet
/
vbočiti pločevino
;
deska se je vbočila
vbóčen
-a -o:
vbočeni deli površja
;
stopalo je premalo vbočeno
♦
geom.
vbočeni kot
kot, manjši od 180°;
prim.
vbokel
vbòd
vbôda
tudi
vbóda
m
(
ȍ ó, ọ́
)
1.
glagolnik od vbosti:
raniti se v prst ob vbodu šivanke v usnje
/
vbod z iglo
//
dejanje, pri katerem se potisne koničast predmet v kaj:
uboj z vbodom v srce
/
bolečina ob vbodu injekcijske igle
/
izpuščaji zaradi vboda žuželke
pika
2.
rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom:
razkužiti vbod
;
pordela okolica vboda
;
njeni prsti so bili polni vbodov
/
vbod z nožem ga je zelo skelel
3.
osnovna prvina pri šivanju, vezenju, ki nastane s potegovanjem niti,
napeljane v šivanko, skozi tkanino:
vbodi so preveč neenakomerni
;
stroj izpušča vbode
;
obšiti rob s posebnim vbodom
;
majhni, veliki vbodi
;
ročno, strojno narejeni vbodi
♦
obrt.
križni vbod
pri katerem se niti prekrižata
;
ploščati vbod
pri katerem so niti druga ob drugi napete tako, da prekrijejo vso
obliko vezenine
;
rakov vbod
petlja (pri kvačkanju), pri kateri se kvačka brez ovijanja niti
vbode v nasprotno smer kot običajno
;
robni, stebelni vbod
;
stični vbod
pri ročnem šivanju, ki se stika z drugim vbodom
;
vet.
prsni, vratni vbod
v prsno votlino, vratni predel pri izkrvavitvi živali ob zakolu
vbóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vbod:
vbodno mesto
/
vbodna priprava
♦
med.
vbodna rana
rana, povzročena s koničastim predmetom
vbodína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
vbodlina
:
vbodina se celi
vbodlína
-e
ž
(
í
)
med.
rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom:
odkriti vbodlino na hrbtu umorjenega
;
globoka vbodlina
/
vbodlina v trebušno votlino
vbodljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
kratek, rahel vbod:
začutiti bolečino ob vbodljaju
;
vbodljaj v prst
;
sledovi vbodljajev
/
vbodljaj igle
;
vbodljaj s šivanko
/
dobiti vbodljaj
/
ekspr.
še nekaj vbodljajev in vezenina bo končana
2.
bolečina, povzročena s takim vbodom:
čutiti vbodljaj
;
oster vbodljaj
3.
vbodeno mesto na telesu:
vbodljaj od šivanke
;
pordela koža okoli vbodljaja
vbodnína
-e
ž
(
í
)
med.
vbodlina
:
vbodnina se celi
/
vbodnina v srce
vbógajme
prisl.
(
ọ̑
)
star.
zastonj
,
brezplačno
:
jesti vbogajme
/
dati komu kaj vbogajme
podariti mu
●
star.
zaobljubil se je, da bo za srečno vrnitev dal vbogajme
za potrebe cerkve
;
sam.:
prositi vbogajme
miloščino
;
delati za vbogajme
delati zastonj
vbókel
-kla -o
[
wbokəu̯
]
prid.
(
ọ́
)
ki ima navzdol, navznoter ukrivljeno obliko:
vbokla ploskev
;
zrcalo je vboklo
♦
geom.
vbokli kot
vbočeni kot;
prim.
vbočiti
vboklína
-e
ž
(
í
)
prostor, nastal z ukrivljenjem površine navzdol, navznoter:
vboklina na bradi
;
pločevina z vboklinami
/
vbokline in izbokline na cesti
vbóklost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost vboklega:
vboklost palice
/
vboklost terena
vbókniti
-em
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
vbočiti
:
vbokniti hrbet
/
deska se je vboknila
vbóknjen
-a -o:
vboknjena ploskev
vbôsti
vbôdem
dov.
, vbôdel
in
vbódel vbôdla,
stil.
vbòl vbôla
(
ó
)
1.
pri šivanju potisniti kaj koničastega z vdeto nitjo v kaj trdnega, da
pride skozi:
vbosti šivanko v tkanino
//
potisniti kaj koničastega v kaj sploh:
vbosti konico pletilke v petljo
2.
zabosti
:
vbosti šivanko v blazinico
/
vbosti z iglo v meh
/
med pretepom vbosti koga z nožem
3.
s pritiskom česa koničastega v kaj trdnega narediti, izoblikovati kaj:
vbosti komu znamenje
/
vbosti sneženemu možu jamice za oči
4.
zbosti
:
vbosti koga v roko
;
poskočil je, kot bi ga vbodel
/
s šalo vbosti koga
vbrízg
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od vbrizgniti:
vbrizg laka, tekočine
/
cepiti z dvakratnim vbrizgom
;
vbrizg cepiva, seruma
●
knjiž.
zdravila v obliki tablet in vbrizgov
injekcij
vbrizgálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vbrizganje:
vbrizgalni postopek
♦
teh.
vbrizgalna šoba
vbrizgálka
-e
[
tudi
wbrizgau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
knjiž.
brizgalka
:
bat vbrizgalke
vbrizgálnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
naprava za vbrizgavanje:
popravljati vbrizgalnik
♦
fiz.
vbrizgalnik elektronov
majhen pospeševalnik, ki vbrizga elektrone v večji pospeševalnik
;
strojn.
vbrizgalnik
črpalka, ki s hitrim curkom vode ali pare potiska tekočino
vbrizganína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
tekočina, ki se vbrizga:
kemične lastnosti vbrizganine
/
dobivati zdravilo v obliki vbrizganin
injekcij
vbrízganje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vbrizgati:
vbrizganje laka
/
vbrizganje zdravila
vbrízgati
-am
dov.
(
ȋ
)
v močnem curku spraviti kaj tekočega v kaj:
vbrizgati vodo v kotel
;
bencin se vbrizga v motor s posebno črpalko
/
vbrizgati komu cepivo, zdravilo
;
vbrizgati si mamilo
♦
grad.
vbrizgati cementno mleko v zidne razpoke
vbrízgan
-a -o:
vbrizgana tekočina
vbrizgávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vbrizgavati:
vbrizgavanje goriva, olja
/
vbrizgavanje zdravila v žilo
vbrizgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
v močnem curku spravljati kaj tekočega v kaj:
vbrizgavati vodo v kotle
;
gorivo se vbrizgava v motor s črpalko
/
vbrizgavati bolniku zdravilo
;
vbrizgavati v mišičje, žilo
;
vbrizgavati si mamila
vbrizgnína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
tekočina, ki se vbrizgne:
pregledati vbrizgnino
/
zdravilo v obliki vbrizgnine
injekcije
vbrízgniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
v močnem curku spraviti kaj tekočega v kaj:
vbrizgniti vodo v posodo
/
vbrizgniti bolniku injekcijo, zdravilo
;
vbrizgniti v mišico, žilo
;
vbrizgniti si mamilo
♦
grad.
vbrizgniti polnilo v zidno razpoko
vbrusíti
in
vbrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
z brušenjem narediti kaj v kaj:
vbrusiti okraske v kozarce
vcepíšče
-a
s
(
í
)
med.
mesto na telesu, kjer se vcepi cepivo:
vnetje vcepišča
vcepítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vcepiti:
vcepitev bolezenskih klic
/
vcepitev predsodkov
vcepíti
in
vcépiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
vnesti v telo povzročitelje bolezni ali cepivo:
vcepiti komu bolezenske klice
/
vcepiti cepivo
♦
med.
vcepiti serum
2.
vstaviti cepič, požlahtniti s cepljenjem:
vcepiti žlahtno sorto na tepko
/
vcepiti divjak z žlahtno sorto
3.
ekspr.
z močnim vplivom doseči, da kdo dela, ravna popolnoma v skladu s tem,
kar izraža dopolnilo:
vcepiti komu delovne navade, narodno zavest
;
vcepiti komu ponos, predsodke
/
vcepiti komu kaj v srce, zavest
vcépljen
-a -o:
vcepljen cepič
vcépljanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od vcepljati:
vcepljanje cepiva
/
vcepljanje žlahtne sorte na divjake
/
vcepljanje načel, predsodkov
vcépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
vnašati v telo povzročitelje bolezni ali cepivo:
vcepljati bolezenske klice
/
vcepljati cepivo
♦
med.
vcepljati serum
2.
vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem:
vcepljati žlahtne sorte na divjake
3.
ekspr.
z močnim vplivom dosegati, da kdo dela, ravna popolnoma v skladu s
tem, kar izraža dopolnilo:
vcepljati otrokom ljubezen do resnice
;
vcepljati komu kako miselnost
/
vcepljati komu kaj v glavo, srce
včàs
prisl.
(
ȁ
)
zastar.
1.
pravočasno
:
sreča, da sem prišel še včas
2.
takoj
:
včas spoznati resnico
včási
1
prisl.
(
ȃ
)
star.
včasih
:
včasi je srečal kakega znanca
;
okna so bila podnevi odprta, včasi še ponoči
/
včasi se je ukvarjala z vezenjem, zdaj ne vidi več dobro
včàsi
2
prisl.
(
ȁ
)
nar. severovzhodno
takoj
:
počakaj malo, včasi pridem
včásih
prisl.
(
ȃ
)
1.
izraža manjše število ponovitev v nedoločenih časovnih presledkih:
včasih gre v gledališče
;
ob večerih so plesali, včasih so se tudi stepli
;
opomin je včasih zadostoval, zmeraj pa ne
;
včasih čisto nič ne sliši, včasih pa preveč
/
pog.
za včasih bi mu kolo koristilo
2.
izraža ne natančneje določen čas, v katerem se je dejanje zgodilo:
včasih je tu stala hiša
;
v tej vasi so včasih živeli dobro, zdaj pa vse propada
včéraj
prisl.
(
ẹ́
)
1.
prvega dne pred današnjim dnevom:
včeraj smo bili v gledališču
;
včeraj opoldne, zjutraj
;
včeraj zvečer
sinoči
;
včeraj ob 11. uri
;
do včeraj ni bilo novic o pogrešanih
;
kruh je od včeraj
včerajšnji, star
;
spominjam se, kot bi bilo včeraj
/
od včeraj do danes se stanje ni izboljšalo
;
včeraj teden bi se morali vrniti
2.
nav. ekspr.
v (bližnjem) preteklem času, v (bližnji) preteklosti:
včeraj je bila še otrok, zdaj je lepo dekle
;
ljudje, ki jim je še včeraj pomagal, ga ne poznajo več
●
knjiž.
to so ljudje od včeraj
nesodobni, zastarelih nazorov
;
ekspr.
ne podcenjujte jih, ti niso od včeraj
niso neizkušeni, naivni
;
knjiž.
njegov sloves ni od danes ali včeraj
je že dolgotrajen
;
sam.:
pozabiti na svoj včeraj
včérajšnji
-a -e
prid.
(
ẹ́
)
1.
nanašajoč se na dan pred današnjim dnevom:
včerajšnji dan
;
včerajšnji datum
/
včerajšnji časopis
;
včerajšnja zabava
2.
ekspr.
nanašajoč se na (bližnji) pretekli čas, (bližnjo) preteklost:
včerajšnji časi
/
včerajšnji prijatelji so postali sovražniki
●
knjiž.
včerajšnji ljudje
nesodobni, zastarelih nazorov
;
ekspr.
zaupajte nam, saj nismo včerajšnji
nismo neizkušeni, naivni
;
ekspr.
bil je še ves včerajšnji, saj je popival celo noč
zaradi neprespanosti, prejšnjega dne popite pijače se je slabo
počutil, je bil slabo razpoložen
;
sam.:
kritika včerajšnjega
včérajšnjik
-a
m
(
ẹ́
)
knjiž.
kdor ima nesodobne, zastarele nazore:
včerajšnjiki ne razumejo sodobnosti
včérajšnjost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
(bližnja) preteklost:
živeti med včerajšnjostjo in jutrišnjostjo
včéranji
-a -e
prid.
(
ẹ́
)
star.
včerajšnji
:
včeranji dan
/
včeranji dogodek
včlanítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od včlaniti:
včlanitev v društvo, organizacijo
včlániti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
narediti, da kdo postane član kake organizacije:
včlaniti otroka v društvo
včlániti se
postati član kake organizacije:
včlaniti se v društvo, zvezo
/
država se je včlanila v meddržavno gospodarsko skupnost
včlánjen
-a -o:
biti včlanjen v več društev
;
včlanjene države
včlánjenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od včlaniti:
včlanjenje v organizacijo
včlánjenost
-i
ž
(
ȃ
)
dejstvo, da je kdo včlanjen:
včlanjenost v planinsko društvo
včlanjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od včlanjevati:
včlanjevanje v društvo
;
agitacija za včlanjevanje
včlanjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da kdo postane član kake organizacije:
včlanjevati mladino
;
včlanjevati v društvo
včlanjeváti se
postajati član kake organizacije:
včlanjevati se v sindikat, zadrugo
;
množično se včlanjevati
včlenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od včleniti:
razgibati pročelje z včlenitvijo zobčastih nadzidkov
/
včlenitev tradicionalnih vrednot v duhovni svet mladine
včléniti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
narediti, da kaj postane člen, sestavni del kake celote:
v konstrukcijo včleniti okrasne elemente
;
včleniti v verigo še nekaj obročkov
/
ekspr.
včleniti koga v verigo posrednikov
//
knjiž.
vključiti
:
včleniti kaj v idejno zasnovo drame
/
prijatelji so ga včlenili v družbo
;
včleniti se v novo okolje
včlénjen
-a -o:
biti dobro včlenjen v sosesko
včlénjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
včlenjevati
:
včlenjati obročke v verigo
/
knjiž.
včlenjati v pripoved spomine
vključevati
včlénjenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje včlenjenega:
včlenjenost vodnjaka v park
/
knjiž.
včlenjenost književnosti v narodno problematiko
vključenost
včlenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da kaj postane člen, sestavni del kake celote:
včlenjevati staro arhitekturo v novo
/
ekspr.
včlenjevati posameznika v narodno skupnost
//
knjiž.
vključevati
:
včlenjevati rezultate analiz v raziskavo
/
včlenjevati v delo nove metode
;
gibanje se včlenjuje v sodobne filozofske smeri
včŕtati
-am
dov.
(
ŕ r̄
)
1.
s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj:
včrtati krivulje v glino
/
včrtati brazde s plugom
;
pren.
utrujenost mu je včrtala trpke poteze
2.
s črtanjem narediti čemu v notranjosti kaj:
včrtati krogu zvezdo
/
včrtati smer pohoda na zemljevid
vrisati
♦
geom.
včrtati krog mnogokotniku
narisati krog, ki se dotika vseh stranic mnogokotnika
;
včrtati kroglo
narediti največjo kroglo, ki leži znotraj danega telesa
včŕtan
-a -o:
ploščina včrtanega kroga
včustvovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od včustvovati se:
sodoživljanje in včustvovanje
včustvováti se
-újem se
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
čustveno se vživeti:
vedno je pripravljen poslušati ljudi v stiski in se včustvovati
vanje
/
včustvovati se v pesem, sliko
včútenje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od včutiti se:
včutenje v sočloveka
včutíti se
in
včútiti se -im se
dov.
(
ī ú
)
knjiž.
čustveno se vživeti:
zna se včutiti v otroke
/
včutiti se v pesem, sliko
vdahníti
in
vdáhniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
knjiž.
zajeti zrak v pljuča pri dihanju;
vdihniti
:
globoko vdahniti
2.
ekspr.
dati
,
ustvariti
:
veselje je vdahnilo njenim očem žar
/
pisatelj je vdahnil junaku živost
/
vdahniti komu idejo, misel
vdája
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od vdati se:
očitali so mu prehitro vdajo prigovarjanju, ukazu
/
kljub bolezni ni hotel leči, ker bi ležanje pomenilo vdajo
/
prisiliti sovražnika k vdaji
;
izobesiti belo zastavo v znamenje vdaje
/
dekle je dovolj staro za vdajo
vdájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vdajati se:
podpreti preobteženo desko zaradi vdajanja
/
vdajanje ukazom
/
vdajanje alkoholu
vdájati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
1.
zaradi pritiska, delovanja sile prenehavati ohranjati trdnost:
razgret asfalt se je vdajal pod nogami
;
še malo pritisni, vrata se že vdajajo
/
preobtežena deska se vse bolj vdaja
se upogiba
2.
prenehavati ohranjati svojo voljo, stališče in začenjati delati,
živeti v skladu z voljo, stališčem drugega:
vdajati se volji, ukazom koga
//
navadno v zvezi z
v
prenehavati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in
začenjati delati, živeti v skladu z razmerami:
z občutkom lastne nemoči se je vdajal v svojo nesrečo
;
vdajati se v usodo
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža prehajanje osebka v stanje, kot ga določa samostalnik:
vdajati se jezi, obupu
;
nikar se ne vdajaj skrbem in strahu, vse bo še dobro
/
vdajati se sanjam, spominom
//
izraža prehajanje osebka v dejavnost, kot jo določa samostalnik:
vdajati se alkoholizmu, razvratu
4.
prenehavati se bojevati in prihajati pod oblast nasprotnika:
sovražnik se je na več frontah vdajal
;
vojaki so se drug za drugim vdajali
/
vdajati se sovražniku
5.
ekspr.
ljubezensko se prepuščati partnerju:
vdajala se mu je v ljubezni
●
zastar.
druge so se vdajale, ona je ostala sama
so se poročale, možile
;
star.
zima se ni še nič vdajala
ni še nič popuščala
vdajajóč se
-a -e:
zaprl se je sam vase, vdajajoč se svojim mislim in spominom
;
hoditi po vdajajočem se mahu
vdánost
-i
ž
(
á
)
dejstvo, da je kdo vdan:
vdanost voditelju
;
biti komu hvaležen za vdanost
/
izkazovati komu vdanost
/
vdanost pijači
/
vdanost v usodo
/
prenašati trpljenje z vdanostjo
//
kar izraža, kaže to dejstvo:
opaziti vdanost v glasu, očeh
●
star.
že v otroštvu je čutil vdanost do tega poklica
nagnjenje
vdánosten
-tna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vdanost:
vdanostna kretnja
/
v nekaterih državah
podpisati vdanostno izjavo vladarju
vdáti se
vdám se
dov.
,
2. mn.
vdáste se
in
vdáte se; vdál se
(
á
)
1.
zaradi pritiska, delovanja sile prenehati ohranjati trdnost:
poskusil je na silo odpreti vrata, toda ključavnica se ni vdala
;
vrata so se hitro vdala
/
zaradi preobteženosti se je polica vdala
upognila
2.
prenehati ohranjati svojo voljo, stališče in začeti delati, živeti v
skladu z voljo, stališčem drugega:
vdati se prošnji, ukazu
/
ekspr.
pod težo dokazov se je vdal, da je lagal
je po nasprotovanju, zanikovanju priznal
//
navadno v zvezi z
v
prenehati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začeti
delati, živeti v skladu z razmerami:
vdati se v razmere, usodo
/
nič več se ne pritožuje, se je že kar vdal
/
v krščanskem okolju
vdati se v božjo voljo
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik:
ne vdaj se nepotrebni jezi
;
vdati se obupu in žalosti
//
izraža začetek dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:
vdati se alkoholizmu, brezdelju, sanjarjenju
/
star.
po končanem delu se je vse vdalo petju in veselju
/
vdati se alkoholu, mamilom
4.
prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnika:
po dolgem boju so se vdali
/
vdati se sovražniku
5.
s predčasnim prenehanjem igranja, tekmovanja zaradi premoči
nasprotnika priznati svoj poraz:
igralec, šahist se je vdal
6.
ekspr.
ljubezensko se prepustiti partnerju:
v ljubezni se mu je vdala
;
vdala se mu je in spočela
●
zastar.
imeli so svate, hči se je vdala
se je poročila, omožila
;
star.
konec februarja se je mraz nekoliko vdal
je popustil
vdán
-a -o
1.
deležnik od vdati se:
biti vdan v usodo
;
postati vdan pijači
;
vdano prenašanje trpljenja
2.
ki čuti veliko čustveno naklonjenost in spoštovanje do koga,
združeno s pripravljenostjo upoštevati njegovo voljo, potrebe,
želje:
ljubiti koga in mu biti vdan
;
bila mu je zvesta in vdana žena
;
biti komu pretirano,
ekspr.
slepo vdan
;
ekspr.
bila mu je iz srca, od srca vdana
/
kot vljudnostna fraza na koncu pisma
Te (te) pozdravlja Tvoj (tvoj) vdani prijatelj
//
ki vsebuje, izraža tako čustvo:
vdan nasmeh, pogled
;
boječe, otroško vdan
/
vdana ljubezen
;
pesem izraža vdano občudovanje
3.
ki nesebično in zvesto dela za dobro koga:
vdani pomočniki, uslužbenci
4.
ekspr.
ki se trudi za dosego tega, kar izraža določilo:
biti pretirano vdan redu
;
bila je vdana modi in posnemanju tujega
/
biti vdan plemenitim, človekoljubnim idealom
;
prisl.:
vdano prenašati trpljenje
vdélati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
narediti, da je kaj trdno nameščeno v čem:
vdelati diamant v prstan
;
vdelati intarzije
/
v streho so vdelali pet oken
;
vdelati okna v zidne odprtine
vzidati
/
vdelati leče v mikroskop
//
narediti, da kaj postane sestavina česa:
vdelati kamenje v nasip
/
vdelati gnoj, listje v zemljo
podkopati ga
;
pren.
te hipoteze se ne dajo vdelati v dosedanjo teorijo
●
star.
vdelati bluzo z zlato nitjo
okrasiti; izvesti
;
star.
kar hitro se je vdelal
vpeljal v delo
vdélan
-a -o:
vdelan material
;
železen križ, vdelan v okno
vdeláva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od vdelati:
vdelava strešnih oken
vdelávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
vdelovati
:
vdelavati intarzije
;
vdelavati okrasje v glino
/
vdelavati dodatni material
/
z mešanjem vdelavati jajca v testo
vmešavati
vdelováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da je kaj trdno nameščeno v čem:
vdelovati čokoladne figurice v torte
;
vdelovati rubin v prstan
;
vdelovati trdi disk v prenosnik
//
delati, da kaj postane sestavina česa:
da bi bili leseni vozovi trdnejši, so vanje vdelovali kovino
;
vdelovati dodatni material
/
z mešanjem vdelovati jajca v testo
vmešavati
vdéti
vdénem
dov.
, vdêni vdeníte
(
ẹ́
)
1.
deti kaj v uho šivanke tako, da pride skozi:
vdeti sukanec
;
volnena nit se težko vdene
/
vdeti v uho
/
vdeti v šivanko
//
deti kaj v ozko, tesno odprtino sploh:
vdeti uhan v uho
;
vdeti vezalke v čevlje
/
vdeti žagico skozi luknjico
/
vdeti elastiko v pas
2.
vstaviti
,
vložiti
:
vdeti list v pisalni stroj
/
vdeti šipo v okvir
/
vdeti vrata
natakniti
●
nar. gorenjsko
kmalu se je pokazalo, da jo je vdel
je pravilno naredil, se je pravilno odločil
vdeválec
-lca
[
wdevau̯ca
in
wdevalca
]
m
(
ȃ
)
tekst.
delavec, ki skrbi za vdevanje votka med osnovne niti:
delati kot vdevalec
;
navijalci in vdevalci
vdeválka
-e
[
wdevau̯ka
in
wdevalka
]
ž
(
ȃ
)
tekst.
delavka, ki skrbi za vdevanje votka med osnovne niti:
vdevalka v tkalnici
vdévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od vdevati:
vdevanje sukanca
/
vdevanje filma
/
vdevanje osnove
vdévati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ẹ́
)
1.
dajati kaj v uho šivanke tako, da pride skozi:
spretno vdevati sukanec
/
vdevati v šivanko
♦
tekst.
vdevati osnovo
dajati osnovne niti skozi zanke, luknjice nitnic
//
dajati kaj v ozko, tesno odprtino sploh:
vdevati vezalke v čevlje
/
vdevati elastiko v pas
/
nar.
vdevati snope v kozolec
zlagati
2.
vstavljati
,
vlagati
:
vdevati zobe v čeljusti grabelj
/
vdevati drog v razpoke ledu
vtikati
vdíh
-a
m
(
ȋ
)
enkratno zajetje zraka v pljuča pri dihanju:
globok vdih
;
vdih in izdih
/
vdih cigaretnega dima
/
zadrževanje vdiha
z vdihom zajetega zraka
vdíhati
1
-am
dov.
(
í ȋ
)
1.
zajeti zrak v pljuča pri dihanju:
vdihati svež zrak
//
zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju:
vdihati dim, vonj
2.
ekspr.
dati
,
ustvariti
:
doživetje mu je vdihalo novih moči
vdíhati
2
-am
stil.
vdíšem
nedov.
(
ȋ
)
1.
vdihavati
:
začeti vdihati
2.
ekspr.
dajati
,
ustvarjati
:
spomini so mu vdihali novih moči
vdihávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vdihavati:
slišno vdihavanje zraka
;
vdihavanje in izdihavanje
/
vdihavanje nekaterih snovi je škodljivo
/
vnetje nosne sluznice lajšamo z vdihavanjem smrekovega olja
vdihávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
zajemati zrak v pljuča pri dihanju:
globoko, počasi vdihavati
;
vdihavati in izdihavati
/
ekspr.
s polnimi pljuči je vdihaval svež zrak
//
zajemati kaj sploh v pljuča pri dihanju:
vdihavati dim, smrad, strup
/
zdravnik mu je svetoval vdihavati soparo
inhalirati
2.
ekspr.
dajati
,
ustvarjati
:
lepota vdihava pesmi nesmrtnost
/
jutranja zarja je vdihavala drevju posebno lepoto
vdihavajóč
-a -e:
globoko vdihavajoč cigaretni dim
vdihljáj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
vdih
:
kratki, sunkoviti vdihljaji
vdíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
zajeti zrak v pljuča pri dihanju:
globoko, počasi vdihniti
;
vdihniti skozi nos, usta
;
vdihnil je in pridržal dih
//
zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju:
vdihniti smrad, vonj
/
prižgal je cigareto in nekajkrat slastno vdihnil
2.
ekspr.
dati
,
ustvariti
:
veselost je vdihnila njenemu obrazu posebno lepoto
/
slikar je sliki vdihnil življenje
vdíhnjen
-a -o:
vdihnjen zrak
vdihoválnik
-a
m
(
ȃ
)
priprava za vdihovanje, inhaliranje zdravil v obliki prahu:
pravilna uporaba vdihovalnikov
;
zdravilo v obliki vdihovalnika
;
pršilo in vdihovalnik
/
terapija z vdihovalnikom
vdihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
vdihavati
:
globoko, počasi vdihovati
/
vdihovati strupene pline
/
vdihovati smrekovo olje
/
sonce je vdihovalo naravi posebno lepoto
dajalo
vdílj
prisl.
(
ȋ
)
1.
nar. prekmursko
vzdolž, po vsej dolžini:
iti vdilj po meji njive
2.
star.
nenehno, ves čas:
vdilj upati
vdíljen
[
wdiljən
]
prisl.
(
ȋ
)
nar. vzhodno
vzdolž, po vsej dolžini:
vdiljen poti rastejo drevesa
/
iti vdiljen po meji njive
vdirálec
-lca
[
wdirau̯ca
tudi
wdiralca
]
m
(
ȃ
)
kdor vdira:
zalotiti vdiralca
/
vdiralec v avtomobil
vdíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vdirati:
pregrade proti vdiranju vode
/
vdiranje sovražnih čet
/
vdiranje tatov v stanovanja
/
vdiranje tujih idej
vdírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
deroč prihajati v kaj, premagujoč ovire:
skozi razpoko je začel vdirati plin
;
v klet, rudniški rov vdira voda
/
v pljuča je vdiral svež zrak
/
ekspr.
pesek jim je vdiral v nizke čevlje
2.
z vojaško silo, bojem hitro prihajati na nasprotnikovo ozemlje:
manjše enote so vdirale čez mejo
;
vdirati v sosednje države
3.
na silo, s silo prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati:
tatovi vdirajo v avtomobile
;
vdirali so v bogate hiše
//
na silo, s silo prihajati kam sploh:
ker pogosto izgublja ključe, mora vdirati v lastno hišo
/
vdirati vrata
na silo, s silo odpirati jih
4.
ekspr.
nenapovedano, proti volji koga prihajati kam:
pacienti so vdirali v ordinacijo
;
tako zgodaj ni hotel vdirati k njemu, v hišo
/
na njive vdira divjad
/
ni pustil, da bi kdo vdiral v njegovo življenje
5.
ekspr.
silovito pojavljati se kje, premagujoč ovire:
v organizem so vdirale bolezenske klice
;
izrojene celice vdirajo v zdravo tkivo
/
morje vdira na kopno
/
skozi okna je vdiral smrad
/
novi vplivi nezadržno vdirajo
vdirajóč
-a -e:
vdirajoči mikroorganizmi
;
v klet vdirajoča voda
vdôlbek
-bka
[
wdou̯bək
]
m
(
ȏ
)
knjiž.
kar je vdolbeno:
srčasti vdolbek v lesu
;
prebrati vdolbek nad vhodom
vdolbeni napis
/
postaviti kipec v zidni vdolbek
v zidno vdolbino
vdôlbenka
-e
[
wdou̯benka
]
ž
(
ȏ
)
um.
grafična tehnika, pri kateri se lik upodablja z dolbenjem,
poglabljanjem osnovne ploskve:
bakrorez, lesorez in druge vrste vdolbenk
//
delo, izdelek v tej tehniki:
na steni visi vdolbenka
;
razstava vdolbenk
vdôlbenost
-i
[
wdou̯benost
]
ž
(
ȏ
)
značilnost vdolbenega:
s temno barvo poudariti vdolbenost črk
/
rahla vdolbenost obokov
usločenost, ukrivljenost
vdolbína
-e
[
wdou̯bina
]
ž
(
í
)
na eni strani odprt prostor v trdni snovi, navadno plitvejši, nižji:
izdolbsti, izkopati vdolbino
;
toča je na pločevini naredila vdolbine
;
poiskati si zavetje v skalni vdolbini
;
vdolbine v ledu, lesu, snegu
/
vdolbine od sedenja, stopal
;
vdolbina na blazini
/
pročelje stavbe krasijo vdolbine s kipi
;
zidna vdolbina
/
držati peresnik v vdolbini med palcem in kazalcem
//
del trdne snovi, ki omejuje tak prostor:
obrusiti, pobarvati vdolbino
vdolbínast
-a -o
[
wdou̯binast
]
prid.
(
í
)
poln vdolbin:
vdolbinasta deska
vdolbínica
-e
[
wdou̯binica
]
ž
(
í
)
manjšalnica od vdolbina:
izdolbsti vdolbinice
;
položiti kaj v vdolbinico
/
vdolbinica na bradi
/
pobarvati vdolbinice
vdôlbsti
vdôlbem
[
wdou̯psti
]
dov.
, vdôlbite
in
vdolbíte
(
ó
)
1.
z dolbenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:
vdolbsti luknje
;
vdolbsti srce, znamenje
;
vdolbsti v les, podlago
/
kamnosek je vdolbel črke, napis v marmor
vklesal
;
vdolbsti datum, ime v prstan
vgravirati
;
vdolbsti okraske v steklo
vbrusiti
;
pren.
trpljenje mu je vdolblo v obraz globoke gube
2.
narediti, izoblikovati kaj, navadno vbočenega, z odstranitvijo
materiala, snovi na delu česa:
vdolbsti jamice v mivko
/
voda izgine v luknji, ki jo je vdolbla v kamnit svet
●
ekspr.
pri smehu so se ji vdolble jamice v lica
naredile
vdôlben
-a -o:
vdolbena votlina
;
stena je na sredini vdolbena
;
vdolbeno okrasje
♦
arheol.
vdolbeno strgalo
vdòr
vdôra
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od vdreti:
vdor plinov, vode v jamske prostore
;
nenaden vdor hladnega zraka
/
preprečiti, pričakovati sovražnikov vdor v državo
/
nasilen vdor v hišo
/
vdor novih, tujih idej
vdóren
in
vdôren -rna -o
prid.
(
ọ̑; ȏ
)
nanašajoč se na vdor:
vdorno mesto vode
♦
navt.
vdorna ponjava
četverokotno platno, ki se razpne čez nastalo luknjo v trupu
ladje, da se zmanjša vdor vode
vdôva
-e
ž
(
ȏ
)
žena, katere mož je umrl in se ponovno ne poroči:
tri leta je že vdova
;
bogata, mlada vdova
/
ostala je vdova
;
poročil se je z vdovo
/
vdova po profesorju, profesorja
/
vojna vdova
ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno
●
šalj.
slamnata vdova
žena, katere mož je dalj časa odsoten
;
ekspr.
vdova ob živem možu, pri živem možu
žena, ki ob živem možu, pri živem možu glede na določena dejanja
nima moža
♦
pravn.
odpravnina vdove
;
zool.
črna vdova
zelo strupen pajek s črno-rdečim pikastim zadkom, Latrodectus
vdôvec
-vca
m
(
ó
)
mož, čigar žena je umrla in se ponovno ne poroči:
biti, postati vdovec
;
mlad, prileten vdovec
;
vdovec s tremi otroki
●
šalj.
slamnati vdovec
mož, čigar žena je dalj časa odsotna
vdovéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
ovdoveti
:
po nekaj letih zakona je vdovel
vdovèl
-éla -o:
vdovela kmetica
vdôvica
1
-e
ž
(
ȏ
)
ekspr.
manjšalnica od vdova:
v pritličju je stanovala prijazna vdovica
♦
zool.
vdovice
v Afriki živeče ptice z zelo dolgimi repnimi peresi, Viduinae
vdovíca
2
in
vdôvica -e
ž
(
ī; ȏ
)
nar.
vdova
:
na kmetiji je ostala vdovica z majhnimi otroki
vdôvin
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na vdovo:
vdovin jok
/
vdovini otroci
vdôvji
-a -e
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na vdove:
vdovji pajčolan
/
vdovja žalost
vdovnína
-e
ž
(
ī
)
pravn.,
nekdaj
znesek, ki ga prejema vdova:
izplačevati vdovnino
vdôvski
-a -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na vdovce ali vdovstvo:
vdovska leta
/
vdovski stan
/
ni še odložila vdovske črnine
vdôvstvo
-a
s
(
ō
)
stanje vdove ali vdovca:
minilo je drugo leto njenega vdovstva
/
živeti v vdovstvu
//
čas tega stanja:
med svojim vdovstvom je delala v tovarni
vdôvščina
-e
ž
(
ō
)
1.
star.
vdovstvo
:
minilo je tretje leto njene vdovščine
2.
pravn.,
nekdaj
znesek, ki ga prejema vdova:
prejemati vdovščino
vdréti
vdrèm
tudi
vdêrem
dov.
,
stil.
vderó; vdríte
tudi
vderíte; vdŕl
(
ẹ́ ȅ, é
)
1.
deroč priti v kaj, premagujoč ovire:
v ladijske prostore, rudnik je vdrla voda
;
v cevko je vdrl zrak
2.
z vojaško silo, bojem hitro priti na nasprotnikovo ozemlje:
tuje čete so vdrle v mesto
;
vdreti v sosednjo državo
/
vdreti med sovražne enote
3.
na silo, s silo priti kam, navadno z namenom krasti, ropati:
tatovi so vdrli v avtomobil
;
vdreti v hišo skozi okno
/
volk je vdrl v ovčjak
//
na silo, s silo priti kam sploh:
vdreti v blagajno, skrinjo
;
ker se v stanovanju ni nihče oglasil, so morali vdreti
/
vdreti vrata
na silo, s silo odpreti jih
4.
ekspr.
nenapovedano, proti volji koga priti kam:
v veselo družbo je vdrla skupina razgrajačev
;
oprostite, da smo tako vdrli k vam, v hišo
/
vdrla je v njegovo življenje
5.
ekspr.
silovito pojaviti se kje, premagujoč ovire:
v organizem so vdrle bolezenske klice
/
ogenj je vdrl v gozd
;
v sobo je vdrla bleščeča svetloba
/
v njegovo razpoloženje je vdrla žalost
/
v roman so vdrle nove sestavine
vdŕgniti
-em
dov.
,
tudi
vdrgníla
(
ŕ ȓ
)
z drgnjenjem spraviti v kaj:
vdrgniti mazilo v kožo
;
čistilo s krtačo vdrgnemo v preprogo
vdŕgniti se
zastar.
zajesti se:
umazanija se sčasoma vdrgne v tkanino
vdrúgič
prisl.
(
ū
)
star.
drugič
:
krava je vdrugič breja
;
vdrugič se oženiti
/
take kupčije vdrugič ne boš več imel
/
vesel je bil iz dveh razlogov: prvič, ker je opravil delo, in
vdrugič, ker je imel dovolj hrane
vdrúgo
in
v drúgo
prisl.
,
piše se narazen
(
ū
)
star.
drugič
:
v drugo bere njeno pismo
;
v drugo se poročiti
/
zdaj je prilika, ne vemo, ali bo še v drugo
vé
medm.
(
ẹ̑
)
klic vprežni živini
stoj
:
potegnil je za vajeti in zavpil: ve
vecé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
stranišče
:
kje je vece [WC]
/
iti na vece
;
v prid. rabi:
za vrati se je slišalo trganje vece papirja
;
vece školjka
vèč
prisl.
(
ȅ
)
1.
izraža večjo količino ali mero;
ant.
manj
:
a)
s samostalnikom:
imeti več časa
;
zahtevati več denarja kot drugi
;
govoriti z več ljudmi
;
imeti več škode kot koristi
;
srečati se po več kot desetih letih
/
podražiti za več kot sto odstotkov
b)
z glagolom:
več vedeti
;
zaslužiti sto evrov, za sto evrov več
;
plačal jim je več, kot so zahtevali
;
še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas
/
kot klic pri dražbi
kdo da več
;
ekspr.
hoče več in več
zmeraj več
/
elipt.
sod drži dvesto litrov, rajši več
2.
izraža nedoločeno večje število, količino, mero:
izgubiti več kosov
;
v nalogi je več napak
/
več stokrat
;
stavka več tisoč delavcev
3.
ekspr.,
v zvezi s
kot
izraža
a)
presežno stopnjo kake količine, mere:
denarja ima več kot dovolj, več kot preveč
b)
visoko stopnjo kake lastnosti:
to je več kot neprijetno, zanimivo
;
razmere so več kot ugodne
4.
izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku:
čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim
/
elipt.
koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje
/
kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo
;
več jih je, slabše delajo
5.
v zvezi
več ali manj
izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo:
v teh govoricah je več ali manj resnice
;
učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge
/
škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno
bolj ali manj
6.
v nikalnih stavkih
izraža prenehanje dejanja ali stanja:
ne čakajte več, pojdite
;
zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje
/
tega ne smete več storiti
/
nikoli več se niso vrnili
●
nar.
nisem več sama (s seboj)
sem noseča
;
ekspr.
niti besedice več
nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem
;
pog.
imate karto več
pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne
imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodate
;
to je razlog več, da ne odlašamo
še en razlog
;
star.
več potov se ozreti
večkrat
;
ekspr.
nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo
izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega
;
star.
tam je bil pred več in več leti
pred mnogo leti
;
neprav.
o tem sem govoril z večimi ljudmi
z več
;
stalo bo tisoč evrov, nekaj več ali manj
približno
;
imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj
natanko toliko
;
ekspr.
to je pa že več kot preveč
izraža nejevoljo, zavrnitev
;
pog.
zna več kot hruške peč(i)
ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
;
več glav več ve
;
več oči več vidi
;
sam.:
biti lačen po več;
prim.
največ
,
veliko
več...
ali
vèč...
prvi del zloženk
(
ȅ
)
nanašajoč se na več:
večcveten, večletnica, večsedežen
véča
-e
ž
(
ẹ̄
)
zgod.
1.
zbor članov ali predstavnikov rodovne, vaške skupnosti, ki odloča o
skupnih zadevah, sporih:
napovedati večo
;
priti na večo
/
starešinska, vaška veča
/
o tem bo razpravljala veča
;
celotna veča
/
deželnosodska veča
v fevdalizmu
ki odloča o nekaterih upravnih in sodnih zadevah
2.
v fevdalizmu
dajatev deželskemu sodišču:
plačevati večo
večálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.
ki izraža povečanje:
večalno obrazilo
/
večalna izrazna sredstva
večálo
1
-a
s
(
á
)
star.
povečevalno steklo, lupa:
gledati zemljevid z večalom
večálo
2
-a
s
(
á
)
lov.,
v zvezi
zajčje večalo
piščalka, ki posnema glas zajca v stiski, za vabljenje živali, zlasti
lisice:
véčanje
1
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od večati, povečevati:
večanje parkirnega prostora
/
večanje izvoza
/
večanje števila izobraževalnih ustanov
večánje
2
-a
s
(
ȃ
)
nar.
1.
kričanje
:
večanje pijancev
2.
(glasno) jokanje:
večanje dojenčka
véčati
1
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
delati kaj (bolj) veliko:
večati igrišče
;
obseg se veča
/
večati izvoz
/
razdalja med njima se veča
/
večati cene
zviševati
/
večati zmedo
véčati
2
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
zgod.
zborovati kot član veče in odločati o skupnih zadevah, sporih:
večati o obrambnih pripravah
večáti
3
-ím
nedov.
, véči; véčal
(
á í
)
nar.
1.
kričati
:
kaj toliko večiš, saj dobro slišimo
/
gosi, vrane večijo
2.
(glasno) jokati:
tepeni otrok veči
♦
lov.
zajec veči
se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi
vèčbárven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki je več barv:
večbarven trak
;
večbarvne tkanine
/
večbarvni tisk
vèčbeséden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki sestoji iz več besed:
večbesedni izraz
♦
jezikosl.
večbesedni veznik
vèčbrázden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
agr.,
v zvezi
večbrazdni plug
plug, ki istočasno reže, orje več brazd:
vèčcéličen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
biol.
ki je iz več celic;
mnogoceličen
:
večcelične rastline, živali
♦
etn.
večcelična hiša
hiša, ki ima več prostorov
vèčcéven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ima več cevi:
večcevni top
♦
voj.
večcevni raketomet
vèčcilíndrski
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
strojn.
ki ima več cilindrov, valjev:
večcilindrski motor
vèčcvéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ima več cvetov:
večcvetna rastlina
♦
bot.
večcvetni klasek
vèččlánski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki sestoji iz več članov:
veččlanska družina
vèččlénski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
ki je iz več členov:
veččlenska veriga
♦
jezikosl.
veččlenski sinonim
vèčdélen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ima več delov:
večdelna skladba
/
večdelna omara
;
večdelno okno
vèčdimenzionálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ima več dimenzij, razsežnosti:
prostor je večdimenzionalen
/
publ.
večdimenzionalna umetnost
;
pren.
večdimenzionalno pojmovanje bivanja
vèčdimenzionálnost
-i
ž
(
ȅ-ȃ
)
značilnost večdimenzionalnega:
večdimenzionalnost prostora
/
publ.
večdimenzionalnost poezije
vèčdisciplináren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki združuje več disciplin:
večdisciplinarni pogled, pristop, vidik
;
večdisciplinarni projekt
;
večdisciplinarna skupina strokovnjakov
;
večdisciplinarno raziskovanje
/
večdisciplinarna umetniška delavnica
;
sistematično večdisciplinarno izobraževanje sodnikov
vèčdnéven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki traja več dni:
večdneven izlet
;
večdnevno deževje
véče
-a
s
(
ẹ̄
)
zgod.
zbor članov ali predstavnikov rodovne, vaške skupnosti, ki odloča o
skupnih zadevah, sporih;
veča
:
sklicati veče
/
iti na veče
/
izjava veča
véčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
ki obstaja brez začetka in brez konca:
materija, njena oblika je tudi energija, je večna
;
večno vesolje
/
večna ljubezen, modrost
v krščanstvu
ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca
2.
ki obstaja brez konca:
nobena stvar na svetu ni večna
/
v krščanstvu:
posmrtno večno trpljenje, veselje
;
duša ima večno življenje
/
v krščanskem okolju, ob spominu na umrle:
Bog mu daj večni mir
;
večna luč naj mu sveti
3.
katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve:
večno spreminjanje vsega, kar je
/
v pravljicah
tam je večna pomlad
/
večni led, sneg
led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje
/
ekspr.:
živeti v večnem strahu
;
biti v večnih denarnih težavah
4.
veljaven in isti v vseh časih:
večni zakoni narave
;
večna resnica
;
večna načela
5.
nav. ekspr.
ki traja do konca življenja, obstajanja koga:
spominjati se koga z večno hvaležnostjo
;
obljubiti si večno ljubezen, zvestobo
/
sporazum o večnem prijateljstvu med državama
/
v osmrtnicah
ohranili ga bomo v večnem spominu
/
ostati komu večni dolžnik
6.
ekspr.
ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn:
večni opomini, prepiri
;
večno čakanje
7.
ekspr.
ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost:
on je večni nemirnež, nezadovoljnež
;
postal je njen večni spremljevalec
/
večni mladenič
moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici
;
večni popotnik
kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu
;
večni študent
kdor dolgo časa študira
;
večni ženin
fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil
;
knjiž.
večni žid
človek, ki ga nemir žene po svetu
/
v povedni rabi:
ti čevlji so večni
nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost
;
gore so večne
●
ekspr.
za (vse) večne čase se mu je zameril
za zmeraj
;
vznes.
leči k večnemu počitku
umreti
;
vznes.
položiti koga k večnemu počitku
pokopati ga
;
vznes.
spati večni sen
biti mrtev
;
star.
zvoniti večno luč
avemarijo
;
šalj.
lovec se je preselil v večna lovišča
umrl
;
ekspr.
večno mesto
Rim
;
vznes.
oditi po večno plačilo
v krščanskem okolju
umreti
♦
geogr.
ločnica večnega snega
;
rel.
večni ogenj
pekel
;
večni sodnik
Bog kot sodnik
;
Bog je večen
Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti
;
večna kazen
ali
večno pogubljenje
večno trpljenje človeka po smrti
;
večna luč
luč, ki neprestano gori pred tabernakljem
;
narediti večne zaobljube
zaobljube za vse življenje
;
šah.
večni šah
šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi
véčno
prisl.
:
večno dela, se jezi
;
biti večno nezadovoljen
;
večno zelena dolina
;
sam.:
v življenju ni nič večnega
;
na večno se ne bo mogel skrivati
večno
;
za večno oditi v tujino
večér
1
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
del dneva ob sončnem zahodu:
bil je že večer, ko so se vrnili
;
do večera je prenehalo deževati
;
ekspr.
dela od (ranega) jutra do (poznega) večera
ves dan
;
pride proti večeru, na večer, pod večer
;
ekspr.
popoldne se nagiba v večer
;
ob večerih je doma
;
dolgi zimski večeri
;
hladen večer
/
božični
ali
sveti večer
v krščanstvu
večer pred božičem
;
kresni večer
večer pred 24. junijem
;
Silvestrov
ali
silvestrski večer
zadnji večer v letu
/
preživeti večer doma
;
ves večer je samo govoril in kadil
/
kot pozdrav
dober večer
2.
s prilastkom
prireditev, predstava v tem delu dneva:
pesniki so pripravili bralni večer
;
debatni, diskusijski večer
;
literarni večer
prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela,
navadno z branjem
;
večer sodobne glasbe, poezije
/
pog.
večeri v operi so razprodani
večerne predstave
;
spoznavni večer
družabna prireditev, katere namen je, da se udeleženci med seboj
spoznajo
3.
ekspr.,
s prilastkom
obdobje upadanja moči:
vse doživi svoj večer
/
večer življenja je preživel na deželi
starost
●
knjiž.
večer se je nižal
večerilo se je
;
zastar.
okna so obrnjena proti večeru
proti zahodu
;
preg.
ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera
vsaka stvar se kdaj konča
;
preg.
ne hvali dneva pred večerom
ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
večér
2
tudi
vêčer
prisl.
(
ẹ̑; é
)
star.
zvečer
:
večer je zaspala za mizo
;
prišli so včeraj večer
večéren
-rna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na večer:
večerni mrak
;
večerna zarja
/
večerne ure
/
večerni sprehod
;
večerni tečaj
;
večerni vlak
;
večerna predstava
/
večerni časopis
večernik
;
večerni veter
večernik
;
večerna dolga obleka
dolga obleka za večerne prireditve
;
večerna šola
od 1950 do 1970
osnovna in srednja šola za odrasle s poukom navadno v večernih
urah
●
zastar.
večerna stran jezera
zahodna
♦
rel.
večerna molitev
;
zool.
večerni pavlinček
nočni metulj s podobo velikega modrega očesa na zadnjih krilih,
Smerinthus ocellatus
večeríti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
brezoseb.
prehajati iz dneva v večer:
večeri se, kmalu bo noč
večérja
-e
ž
(
ẹ̑
)
obrok hrane, ki se jé zvečer:
kuhati večerjo
;
postreči z večerjo
;
dobra, obilna večerja
;
večerja za štiri osebe
/
jesti večerjo
večerjati
/
hladna, mrzla večerja
iz hladnih, mrzlih jedi
//
uživanje tega obroka:
večerja je trajala eno uro
;
iti spat brez večerje
/
povabiti, priti na večerjo
/
prirediti poslovilno, slavnostno večerjo
♦
rel.
zadnja večerja
večérjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
jesti večerjo:
večerjati doma
/
večerjati ribe
večérjica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
manjšalnica od večerja:
kuhati večerjico
/
povabiti koga na dobro večerjico
večérka
-e
ž
(
ẹ̄
)
nar. vzhodno
del popoldneva, ki je bližje večeru kot poldnevu:
po poznem kosilu je bila večerka že kratka
;
vrniti se sredi večerke
;
bilo je na večerko
večérnica
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
zvezda Venera na večernem nebu:
večernica miglja na obzorju
;
svetla večernica
2.
knjiž.
vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v
grozdih;
nočnica
:
večernica se je razcvetela
3.
mn.
večerniška povest:
brati, pisati večernice
/
zbirka Slovenske večernice
4.
mn.,
nar.
popoldansko cerkveno opravilo:
iti k večernicam
/
zvoniti k večernicam
♦
zgod.
sicilijanske večernice
upor prebivalcev Sicilije proti francoskim zavojevalcem leta 1282
večérničar
-ja
m
(
ẹ́
)
pisatelj večerniških povesti:
nova povest večerničarja
večérnik
-a
m
(
ẹ́
)
1.
časopis, ki izhaja zvečer:
brati večernik
2.
veter, ki piha zvečer z gor, s hribov:
hladen večernik
večérniški
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na pripovedna dela, napisana v preprostem slogu, navadno
s poučno vsebino:
večerniški pisatelj
/
večerniška povest
/
večerniška morala
vèčfázen
-zna -o
prid.
(
ȅ-á
)
elektr.
ki ima več faz:
večfazni sistem
;
večfazni tok
/
večfazni generator, motor
vèčglásen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
glasb.
komponiran za več glasov:
večglasna pesem
/
večglasno petje
●
knjiž.
večglasna stališča
različna
vèčglásno
prisl.
:
večglasno peti
vèčglásje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
glasb.
glasbeni stavek za več glasov:
ubrano večglasje
/
začetki večglasja
vèčglásnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
glasb.
značilnost večglasnega:
večglasnost narodne pesmi
vèčgôvor
-a
m
(
ȅ-ȏ
)
1.
pogovor med več osebami:
dialog, monolog in večgovor v književnosti
2.
izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči
soglasje ali sporazum:
večgovori med sodnikom in sprtima stranema
véčidel
[
tudi
večideu̯
]
člen.
(
ẹ̑
)
1.
večinoma
,
po večini
:
sadje je večidel še trdo
;
večidel so ljudje že odšli
/
delali so večidel ponoči
;
pogovarjali so se večidel o otrocih
2.
navadno
,
ponavadi
:
večidel jemo doma
;
prihajali so večidel ob praznikih
vèčiménski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
mat.,
v zvezi
večimensko število
količina, ki se izrazi z več merskimi enotami:
večína
-e
ž
(
í
)
večji del kake skupnosti, celote:
večina je bila proti
;
soglašati z večino
/
mnenje pretežne večine
/
večina prebivalcev, volivcev
/
dobiti večino glasov
;
absolutna, relativna večina glasov
/
večino dneva so preživeli v naravi
;
končati večino del
/
hiše so po večini lesene
;
star.
na izlet so šli z večine s kolesi
zvečine, večinoma
●
biti, ostati v večini
biti, ostati v primerjavi z določenim bolj številen
♦
soc.
kvalificirana večina glasov
več kot dvotretjinska večina glasov;
prim.
povečini
,
zvečine
večínoma
člen.
(
ī
)
1.
v (veliki) večini:
prebivalci tega kraja so večinoma priseljenci
;
na njivah raste večinoma koruza
/
obnova je večinoma končana
v glavnem, pretežno
;
tam govorijo večinoma slovensko
2.
navadno
,
ponavadi
:
ljudske pesmi so se večinoma pele po spominu
;
prihajali so večinoma ob sobotah
;
večinoma je zamujala
večínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na večino:
večinsko mnenje
/
večinski narod
♦
pravn.
volitve po večinskem sistemu
sistemu, po katerem je izvoljen kandidat, za katerega je glasovala
večina volivcev
vèčizménski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki poteka v več izmenah:
večizmensko delo
vèčjezíčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
1.
napisan v več jezikih:
večjezični javni napisi
/
večjezični slovar
2.
ki zna in redno uporablja več jezikov:
prebivalci tega območja so večjezični
/
večjezična država
vèčjezíčnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
znanje in redna raba več jezikov:
večjezičnost starejše generacije
/
večjezičnost javnih napisov
vèčjezikôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
nanašajoč se na več jezikov:
večjezikovni pouk
;
večjezikovna skupnost
;
večjezikovno in večkulturno okolje
/
večjezikovni slovar
večjezični
véčji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
1.
primernik od velik:
postajati večji
;
moja torba je večja kot tvoja
/
ta kraj je bil včasih precej večji
/
izdatki so večji kot dohodki
;
podjetje ima večji promet
/
večja skupina
/
on ni nič večji od mene
višji
/
ekspr.
to so naši največji prijatelji
;
imeti večjo srečo kot pamet
2.
ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad
zgornjo mejo:
večje države
;
večja gozdna žival
/
povzročiti večjo škodo
;
darilo večje vrednosti
/
ima že večje otroke
/
spada med večje mislece dvajsetega stoletja
●
delali so večji del ponoči
večinoma, po večini
;
odšel je z doma v največjem delu
v kmečkem okolju
v času košnje in žetve
;
ekspr.
pipa je bila njegova največja ljubezen
zelo rad je kadil pipo
;
zarečenega kruha se največ poje
prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati,
spremeniti
♦
mat.
največji skupni delitelj
največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila
;
največja skupna mera
največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila
;
sam.:,
pog.
po večjem vse sam naredi;
prim.
velik
vèčkanálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ptt
ki ima na eni osnovni zvezi več kanalov na različnih frekvencah:
večkanalna telefonija, telegrafija
♦
elektr.
večkanalni magnetofon
magnetofon, ki ima magnetni trak za več zvokovnih sledi
vèčkrat
prisl.
(
ȅ
)
izraža več ponovitev:
večkrat je udaril po mizi
/
imel je večkrat prestreljeno roko
na več mestih
//
izraža, da se kaj zgodi, ponovi ob več priložnostih:
večkrat je povedal pravi vzrok izostanka, včasih se je pa tudi
zlagal
večkráten
-tna -o
prid.
(
ā
)
1.
večkrat tolikšen:
imeti večkratno premoč
/
večkratni milijonar
2.
ki ima več ponovitev:
večkraten uspeh
;
večkratno ponavljanje
/
znajti se v večkratnem obroču
●
publ.
odločitev ima večkraten pomen
je v več pogledih pomembna
♦
pravn.
večkratni povratnik
večkrátno
prisl.
:
večkratno preseči vsoto
●
knjiž.
večkratno ranjen
na več mestih hkrati
večkrátnik
-a
m
(
ȃ
)
mat.
število, ki je rezultat množenja s kakim številom:
določiti večkratnike števila sedem
/
najmanjši skupni večkratnik
najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili
vèčkultúren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki ima, vsebuje več kultur:
večkulturna družba, država
;
večkulturna skupnost
//
nanašajoč se na mnogo, več kultur:
večkulturna in večnacionalna tradicija
;
večkulturno sožitje
vèčkultúrnost
-i
ž
(
ȅ-ȗ
)
lastnost, značilnost večkulturnega:
večkulturnost omogoča drugačen, bolj odprt pogled na svet
;
vrednote večkulturnosti
;
zagovorniki večkulturnosti evropske družbe
//
soobstajanje več kultur različnih skupnosti na določenem ozemlju:
polemike o večkulturnosti v državi
;
pristanek na večkulturnost
;
sožitje v večjezičnosti in večkulturnosti
vèčléten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki traja več let:
večleten presledek
;
večletna bolezen
/
večletna prizadevanja
/
večletna znanca
//
ki je za dobo več let:
podpisali so večletno delovno pogodbo
/
večletni načrt
♦
bot.
večletna rastlina
rastlina, ki potrebuje za razvoj več vegetacijskih dob in le
enkrat cveti in semeni
vèčlétnica
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
bot.
rastlina, ki potrebuje za razvoj več vegetacijskih dob in le enkrat
cveti in semeni:
vèčlísten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
les.,
navadno v zvezi
večlistna žaga
žaga, ki ima več listov:
vèčmédijski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
1.
ki združuje, uporablja več izraznih sredstev, načinov:
večmedijski projekt
;
večmedijski umetnik
;
večmedijska predstava, razstava
2.
ki je v zvezi s prikazom vsebine s hkratnim predvajanjem besedila,
slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika;
večpredstaven
:
večmedijske storitve
;
večmedijska sporočila omogočajo pošiljanje zvokov, barvnih slik in
spremnega teksta
vèčmésečen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki traja več mesecev:
večmesečni tečaj
;
večmesečno potovanje
vèčmésten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
mat.
ki sestoji iz več mest:
večmestno število
vèčmilijónkrat
prisl.
(
ȅ-ọ̑
)
izraža več milijonov ponovitev:
večmilijonkrat meriti
/
večmilijonkrat večji
vèčmilijónski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
nanašajoč se na več milijonov:
večmilijonski narod
/
večmilijonsko mesto
/
večmilijonska škoda
vèčmotóren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
ki ima več motorjev:
večmotorno letalo
vèčnacionálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ima več narodov:
večnacionalna država
/
večnacionalo podjetje
vèčnacionálka
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
veliko podjetje, ki posluje v več državah:
ameriške, zahodne večnacionalke
;
predstavniki večnacionalke
;
vodilni položaj v večnacionalki
/
orožarska, telefonska, turistična večnacionalka
vèčnadstrópen
-pna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki ima več nadstropij:
večnadstropna hiša
vèčnaglásnica
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
jezikosl.
beseda z več naglasi:
določiti število naglasov v večnaglasnici
vèčnaménski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki je za več namenov:
večnamenski prostor
;
stavba bo večnamenska
vèčnaménskost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost večnamenskega:
pri sodobnih sedežnih garniturah je pomembna večnamenskost
;
večnamenskost dvorane, ladje, letala
;
večnamenskost kmetijstva
;
koncept večnamenskosti
;
fleksibilnost in večnamenskost
vèčnároden
-dna -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
večnacionalen
:
večnarodna država
/
večnarodna delavska organizacija
vèčnárodnosten
-tna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki ima več narodnosti, narodov:
večnarodnostna država
/
večnarodnostna posadka
véčnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zgod.,
v fevdalizmu
prisednik (pri sodišču):
véčnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
1.
večno trajanje:
kaj je tisoč let proti večnosti
;
trenutek večnosti
;
neskončnost in večnost
;
dolg kakor večnost
zelo dolg
//
v nekaterih religijah
posmrtno večno
a)
trajanje:
upati na plačilo v večnosti
b)
obstajanje:
upati na večnost
;
telo je v zemlji, duša pa v večnosti
/
rajska večnost
2.
lastnost, značilnost večnega:
delo za človeštvo daje posamezniku večnost
/
večnost resnice
;
večnost zla
3.
ekspr.
doba, ki se zdi, da traja veliko časa:
vsaka ura se mu je zdela večnost
;
minute so se vlekle v večnost
/
minila je cela, dolga večnost, njih pa od nikoder
/
graditi hišo za večnost
//
v prislovni rabi,
z izrazom količine
zelo dolgo:
čakati celo, dolgo večnost
●
evfem.
iti, preseliti se, stopiti v večnost
umreti
;
ekspr.
dnevi, leta tečejo v večnost
minevajo
;
pred vrati večnosti spoznati zmoto
v krščanskem okolju
tik pred smrtjo
véčnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na večnost:
ljubezen, smrt in druge večnostne teme umetnosti
/
večnostna harmonija
/
nadzemeljski, večnostni cilji
;
sam.:
v njegovi glasbi je nekaj večnostnega
vèčpasôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
urb.,
v zvezi
večpasovna cesta
cesta z več prometnimi pasovi:
vožnja po večpasovni cesti
vèčpasôvnica
-e
ž
(
ȅ-ȏ
)
večpasovna cesta:
graditi večpasovnice
vèčplásten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki je iz več plasti:
večplastna obloga
;
pren.
večplastna osebnost
♦
papir.
večplastni karton
karton iz več samostojno oblikovanih plasti, ki se v mokrem stanju
na kartonskem stroju stisnejo, da se sprimejo
vèčplástnost
-i
ž
(
ȅ-ā
)
lastnost, značilnost večplastnega:
večplastnost zemljišča
;
pren.
večplastnost duševnosti
vèčpólen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
elektr.
ki ima več polov:
večpolno stikalo
vèčpoménka
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
jezikosl.
beseda z več pomeni:
učenci so v besedilu iskali sopomenke in večpomenke
vèčpoménski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ima več pomenov:
večpomenska beseda
/
večpomenska poezija
vèčpoménskost
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost večpomenskega:
večpomenskost besed
/
večpomenskost besedila
vèčpotézen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
teh.
narejen v več potezah:
večpotezni zvar
/
večpotezno varjenje
2.
šah.
pri katerem je treba v več potezah dati mat ali doseči odločilno
prednost:
večpotezni problem
;
večpotezna kombinacija
vèčpotéznik
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
šah.
problem, pri katerem je treba v več potezah dati mat:
vèčpredstáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki je v zvezi s prikazom vsebine s hkratnim predvajanjem besedila,
slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika:
večpredstavni predvajalnik
;
večpredstavne vsebine
;
večpredstavno sporočilo
/
večpredstavni center
/
večpredstavne storitve zahtevajo nove tehnologije prenosa
vèčpredstávnost
-i
ž
(
ȅ-á
)
prikaz vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka,
zvoka, zlasti prek računalnika:
večpredstavnost na spletu
;
uporaba večpredstavnosti v učnem procesu
;
oprema, pripomočki za večpredstavnost
;
večpredstavnost in interaktivnost
//
pripomočki za tak prikaz:
/
podpora večpredstavnosti
;
priključki za večpredstavnost
//
tako prikazana vsebina:
predvajalnik večpredstavnosti
//
dejavnost, ki se ukvarja s takim prikazom:
vodilno podjetje na področju večpredstavnosti
;
strokovnjak za večpredstavnost
vèčpredstávnosten
-tna -o
prid.
(
ȅ-á
)
nanašajoč se na večpredstavnost:
večpredstavnostni predvajalnik
;
večpredstavnostne vsebine
;
večpredstavnostno sporočilo
/
večpredstavnostno središče
/
večpredstavnostne storitve
vèčrazréden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
šol.,
v zvezi
večrazredni oddelek
oddelek, v katerem so učenci več razredov, letnikov:
uči v večrazrednem oddelku
2.
nekdaj
ki ima več razredov, oddelkov:
večrazredna šola
vèčrazrédnica
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
nekdaj
večrazredna šola:
šola se je razširila v večrazrednico
vèčréden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
star.
večvrsten
1
:
večredni nasad
vèčsédežen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki ima več sedežev:
večsedežno letalo
vèčslôjen
in
vèčslójen -jna -o
prid.
(
ȅ-ō; ȅ-ọ̑
)
ki je iz več slojev:
večslojni omet
;
pren.,
publ.
večslojni procesi
vèčsméren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
nanašajoč se na več smeri:
večsmerni promet
/
večsmerno učinkovanje
/
publ.
večsmerna osebnost
vèčsôben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
v zvezi
večsobno stanovanje
stanovanje, ki ima več sob:
kupiti, opremiti večsobno stanovanje
;
razkošno večsobno stanovanje
vèčstanovánjski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
v zvezi
večstanovanjska hiša
hiša, ki ima več stanovanj:
zidati večstanovanjsko hišo
vèčstávčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
glasb.
ki je iz več stavkov:
večstavčna skladba
♦
jezikosl.
večstavčna poved
vèčstèzen
-zna -o
[
večstəzən
]
prid.
(
ȅ-ə̏
)
ki ima več stez:
večstezno kegljišče
vèčstókrat
prisl.
(
ȅ-ọ̑
)
izraža več sto ponovitev:
pod mikroskopom so bakterije povečane večstokrat
vèčstoléten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
star več sto let:
večstoletna bukev
2.
ki traja več sto let:
večstoletno zatiranje
vèčstôpenjski
-a -o
[
večstopənjski
]
prid.
(
ȅ-ō
)
ki ima več stopenj:
večstopenjska organizacija dela
/
večstopenjski razvoj
♦
strojn.
večstopenjski kompresor
kompresor, ki deluje v več stopnjah z vmesnim ohlajevanjem plina
;
šol.
večstopenjski študij
do 1980
študij v več stopnjah na fakulteti
;
teh.
večstopenjska raketa
raketa, ki ima več med seboj neodvisnih sistemov raketnih
pogonskih motorjev, ki delujejo časovno drug za drugim
vèčstránkarski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki ima več političnih strank:
večstrankarski sistem
/
večstrankarska vlada
vèčstránkarstvo
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
soobstoj, hkratno pojavljanje več političnih strank:
zagovarjati večstrankarstvo
;
odprava, uvedba večstrankarstva
;
razvoj večstrankarstva v Sloveniji
;
demokracija, svoboda in večstrankarstvo
vèčstránski
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
nanašajoč se na več strani:
večstranski sporazum
;
večstranska pogodba
/
večstranski agent
/
večstranska kritika
/
publ.
večstranska uporaba
uporaba za več (različnih) stvari
vèčtédenski
-a -o
[
večtedənski
]
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki traja več tednov:
večtedensko deževje
vèčtíren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
1.
ki ima več tirov:
večtirna železnica
2.
ki obravnava, rešuje kaj na več različnih načinov:
večtirno reševanje problemov
/
večtirna grajenost romana
vèčtírnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
obravnavanje, reševanje česa na več različnih načinov hkrati:
večtirnost odločanja
;
večtirnost vzgoje
;
večtirnost zunanje politike
vèčtisočglàv
in
vèčtisočgláv -áva -o
prid.
(
ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ
)
ekspr.
ki sestoji iz več tisoč glav:
večtisočglava čreda ovc
;
večtisočglava množica
vèčtisočléten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki traja več tisoč let:
večtisočleten razvoj
vèčtočkôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
1.
ki poteka, deluje istočasno na več točkah, mestih:
večtočkovni vbrizg
;
večtočkovna ključavnica
ki zaklene vrata na več mestih vzdolž celotnega vratnega krila
;
večtočkovna komunikacija, videokonferenca
2.
rač.
ki omogoča povezovanje podatkov iz dveh ali več virov, navadno
avdiovizualnih naprav:
večtočkovna nadzorna enota
;
večtočkovno upravljanje
vèčuporábniški
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
rač.
ki ga lahko hkrati uporablja več uporabnikov:
večuporabniški sistem
;
dostop do interneta predstavlja osnovo za večuporabniške igre
naslednjega rodu
;
večuporabniška licenca
;
večuporabniška različica programa
vèčúren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki traja več ur:
večurna hoja
/
večurna zamuda
vèčvalénten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
kem.
ki lahko veže dva ali več atomov vodika ali enakovredno količino
drugega elementa ali jih nadomesti v spojini:
večvalentne kovine
♦
filoz.
večvalentna logika
logika, ki ima več logičnih vrednosti
vèčváljen
-jna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
strojn.
ki ima več valjev:
večvaljni motor
vèčvédnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
knjiž.
dejstvo, da kdo več ve kot drugi:
z namišljeno večvednostjo se je hotel uveljaviti
vèčvréden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
1.
ki ima večje telesne ali umske sposobnosti:
čutil se je večvrednega
;
imeti se za večvredno raso
2.
ki je višje, bolj kakovostne vrste:
večvredna hrana
/
večvredna kultura
vèčvrédnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
1.
stanje, lastnost večvrednega:
biti prepričan o svoji večvrednosti
;
zavest večvrednosti
/
kompleks
ali
občutek večvrednosti
pretirano občutje lastne vrednosti
2.
ekon.
presežna vrednost:
podjetniki so si prilaščali večvrednost skupnega dela
vèčvrédnosten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
nanašajoč se na večvrednost:
večvrednostna zavest
/
večvrednostni kompleks
ali
občutek
pretirano občutje lastne vrednosti
vèčvŕsten
1
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
nanašajoč se na več vrst:
večvrstni nasad
♦
agr.
večvrstni okopalnik
okopalnik, ki okopava več vrst hkrati
večvŕsten
2
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
ki je več vrst:
večvrstna opravila
vèčzbórje
-a
s
(
ȅ-ọ̑
)
glasb.
kompozicijska tehnika, pri kateri je zbor razdeljen na dva ali več
manjših zborov:
vèčzlóžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
jezikosl.
ki ima več zlogov:
večzložna beseda
vèčzlóžnica
-e
ž
(
ȅ-ọ̑
)
jezikosl.
večzložna beseda:
srednji zlog večzložnice
vèčzvézdje
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
astron.
skupina več zvezd:
odkriti novo večzvezdje
/
dvozvezdja in večzvezdja
vèčžaríščen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
1.
ki ima več žarišč:
večžariščni tumorji
;
večžariščno obolenje centralnega živčnega sistema
2.
fiz.
ki ima postopno spreminjajočo se dioptrijo:
večžariščne leče
;
enožariščna in večžariščna očala
/
večžariščno steklo
progresivno steklo
vèčžílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
elektr.
ki je iz več žil:
večžilni kabel, vodnik
véda
1
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih,
urejenih in dokazljivih spoznanj:
znanost se deli na vede, vede pa na discipline
;
veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija
;
metode, odkritja kake vede
;
matematika, fizika in druge vede
/
družbene, naravoslovne vede
;
jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede
katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja
;
botanika je empirična, logika pa teoretična veda
;
geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda
;
humanistične vede
vede s področja umetnosti, kulture
;
publ.
etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede
pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda
;
šola za politične vede
;
tehnične, uporabne vede
;
heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede
//
navadno s prilastkom
celota spoznanj te dejavnosti:
proučevati, študirati literarno vedo
;
teorija politične vede
2.
zastar.
znanje
:
imeti obsežno vedo
;
človek velike vede
3.
zastar.
veščina
,
spretnost
:
izuriti se v orožju in drugih vedah
véda
2
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.
vsaka od štirih najstarejših knjig brahmanizma:
brati vede
;
jezik ved
védanec
in
vedánec -nca
m
(
ẹ́; á
)
nar. gorenjsko
1.
bedanec, divji mož:
pazi, da te vedanec ne ujame
;
teči kakor vedanec
zelo hitro
2.
vedomec
:
duši ga vedanec
/
duša nekrščenega otroka je vedanec
védé
-êja
m
(
ẹ̑-ẹ̑ ẹ̑-ȇ
)
pog.
kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge;
vršilec dolžnosti
:
potrdili so ga za začasnega vedeja [v. d.]
;
predlog za novega vedeja
;
statut določa, kdaj morata biti imenovana vedeja generalnega in
strokovnega direktorja
védec
-dca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor veliko ve;
vedež
:
biti vedec med nevednimi
vedèč
-éča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
zastar.
znan
:
povej, da postane stvar vsem vedeča;
prim.
vedeti
védečen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
star.
vedoželjen
:
vedečen človek
;
zmeraj bolj sem bil vedečen
/
vedečni pogledi
2.
knjiž.
izkušen
,
razgledan
:
to je ni naredilo bolj vedečne, temveč še bolj negotovo
védečno
prisl.
:
vedečno vprašati
védečnost
-i
ž
(
ẹ́
)
star.
vedoželjnost
:
njena vedečnost je znana
/
z veliko vedečnostjo poslušati
/
iz vedečnosti iti gledat
iz radovednosti
vedêjevec
-vca
m
(
ȇ
)
pog.
kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge;
vršilec dolžnosti
:
generalni direktor je o dosedanjem vedejevcu [v. d.] govoril
naklonjeno
;
imenovali so ga za vedejevca
;
odstop vedejevca
vedêjevstvo
-a
s
(
ȇ
)
pog.
naslov, dejavnost vršilcev dolžnosti:
opravljati vedejevstvo
;
podaljšati, prevzeti, sprejeti vedejevstvo
;
polletno vedejevstvo
;
kandidati za vedejevstvo
véden
1
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
star.
1.
nenehen
,
stalen
:
vedno bobnenje slapa
/
biti v vedni nevarnosti
/
vedni prepiri
2.
večen
,
trajen
:
tam je vedna pomlad
/
obljubiti komu vedno zvestobo
véden
2
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
1.
navadno v povedni rabi,
z rodilnikom
ki ve (za) kaj:
biti veden nesreče koga
;
biti veden vrednosti česa
2.
izveden
,
vešč
:
biti veden v mnogih stvareh
;
vedna padarica
védenje
1
-a
s
(
ẹ́
)
1.
glagolnik od vedeti:
to je vredno vedenja
;
vedenje podrobnosti
;
želja po vedenju
/
narediti kaj brez vedenja koga
vednosti
●
zastar.
dati komu na vedenje
sporočiti komu
;
zastar.
narediti z vedenjem
zavestno, namerno
2.
kar kdo ve:
poglobiti, razširiti svoje vedenje
;
vedenje ljudi o teh dogodkih je skromno
;
po mojem vedenju je to moralo biti prej
//
kar se ve sploh:
ta odkritja spreminjajo dosedanje vedenje o zgodovini
vedênje
2
-a
s
(
é
)
1.
celota dejanj, ki izraža, kaže razpoloženje, odnos koga do ljudi,
okolja:
boječe, vljudno vedenje
;
človek uglajenega vedenja
/
poslovno, športno vedenje
;
pravila lepega vedenja
♦
šol.,
nekdaj
ocena iz vedenja
//
celota dejanj, kretenj koga v določenem položaju:
opazovati, posnemati vedenje koga
;
iz vedenja spoznavati mišljenje, razpoloženje koga
/
vedenje živali
2.
ekspr.
kazanje, dokazovanje določenih lastnosti, značilnosti pri uporabi,
delovanju:
vedenje atomov
vedênjski
-a -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na vedênje:
vedenjske raziskave
/
vedenjski odkloni
♦
ped.
vedenjska motenost otrok
vedênjsko
prisl.
:
vedenjsko moten
véder
vêdra
in
védra -o
stil.
-ó
prid.
, vêdrejši
in
védrejši
(
ẹ́ é, ẹ́
)
1.
ki je brez dežja, snežnih padavin:
vedro jutro, vreme
/
nebo je vedro
2.
ki je v razmeroma trajnem stanju pozitivnega, ugodnega, veselega
razpoloženja:
veder človek
;
postal je veder
/
ohraniti vedrega duha
;
biti vedrega značaja
//
ki vsebuje, izraža tako razpoloženje:
veder glas, obraz
/
veder humor
/
vedre melodije
;
vedra pesem
/
vedre barve
/
vedro razpoloženje
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
vedra sreča
;
vedro upanje
vêdro
prisl.
:
vedro govoriti
/
v povedni rabi
včeraj je bilo vedro in toplo
;
sam.:
v vedrem so prišli do vasi
védeštvo
-a
s
(
ẹ̑
)
sposobnost vedežev, napovedovalcev:
priznavati komu vedeštvo
vedéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
stražarsko, opazovalno mesto blizu sovražnika:
oficir je stal na vedeti pred prvo bojno črto
2.
predstraža
,
izvidnica
:
poslati naprej vedeto
3.
slaven, slovit človek:
postati vedeta
/
filmska vedeta
védeti
vém
nedov.
(
ẹ́
)
1.
imeti kaj v zavesti
a)
na osnovi zaznav, obveščenosti:
ljudje marsikaj vedo
;
vedeti novico, resnico
;
vem, da si bil doma
;
vedeti za ime, naslov
;
dosti, zatrdno vedeti
;
takoj sem vedel, kdo je
;
vedeti iz izkušenj, pripovedovanja
;
vedeti od prijatelja
;
ne ve se, kdo je to naredil
/
elipt.
odšel je in ne vedo kam
/
ne ve se še, kje je bil center potresa
;
kolikor (jaz) vem, je bilo drugače
;
kje si bil, je hotela vedeti žena
;
in koliko stane, če smem vedeti
;
to je vaša dolžnost, če prav vem
/
že veš zaradi denarja? Vem
;
več bodo vedeli o tem sosedje
;
vedeti po soncu, koliko je ura
;
ali veš za kakega dobrega obrtnika
/
ekspr.
za cigarete tak otrok še vedeti ne bi smel
b)
na osnovi učenja, študija:
strokovnjak mora marsikaj vedeti
;
ali veš, koliko je sedem krat pet
c)
na osnovi spominjanja:
ime vem, naslova pa ne več
;
ali še veš, kako lepo je bilo
č)
na osnovi sklepa, odločitve:
ne vem še, za kaj se bom odločil
;
vnaprej vem, kaj bo
/
elipt.
ne vem, kaj bi
/
zanj vem, da bo zmogel
d)
glede na posledice, odgovornost:
saj ne vedo, kaj delajo
;
vedi, kaj govoriš
;
vedeti moramo, da je vsako pretiravanje škodljivo
zavedati se
2.
imeti v zavesti bistvene značilnosti česa na osnovi lastnih izkušenj:
to dobro vedo poklicni šoferji
;
ljudje v teh krajih ne vedo več, kaj je lakota
/
ekspr.
kraj pred zajezitvijo reke ni vedel, kaj je megla
v njem ni bilo megle
3.
navadno z nedoločnikom
na osnovi podatkov v zavesti, spominu moči, biti sposoben uresničiti
kako dejanje:
vedeti pripovedovati spomine po cele ure
;
bil je zmeden, da ni vedel kaj reči
/
elipt.:
tema nastane in nikamor ne vedo
;
žal ti ne vem sveta
;
ekspr.
vse ve, zna pa nič
/
ekspr.
noga dobro ve kam
/
ekspr.:
ne ve z besedo ne kod ne kam
;
od zadrege ni vedel kam z očmi, rokami
;
pridelka je toliko, da ne vedo, kam z njim
//
star.
moči, biti sposoben:
ne vedo se potolažiti
;
kaj veš svetovati
4.
star.
znati
:
ali še veš to pesem
;
vedeti pismo na pamet
/
vedeti tuje jezike
/
ni si vedel pomagati
5.
star.
poznati
:
umetnika, ki je sliko naredil, ne vemo
/
vedeti napake koga
/
vedeti živalim navade
6.
ekspr.
navajati, vsebovati kak podatek:
zgodovina ne ve nič o tem
;
ljudska pripoved ve, da je bilo tam nekdaj jezero
/
poročila so vedela povedati, da se sovražnik umika
7.
ekspr.,
v prislovni rabi,
z oslabljenim pomenom,
v sedanjiku,
v zvezi z zaimki ali prislovi,
v zvezah
kaj vem, kaj se ve
za izražanje
a)
nedoločnosti, neznanosti:
kaj vem kaj ga je prineslo mimo
;
knjige sem posodil kaj vem komu
;
iz kaj se ve kakšnih razlogov ni prišel
;
odšel je kdo ve kam
neznano
/
to bom naredil ne vem kako
b)
precejšnje množine:
imajo kaj vem kaj vse
;
zbira znamke, star denar in kaj vem kaj še
in še marsikaj
/
iskal sem ga ne vem kje vse
marsikje
/
o tem sem ne vem kolikokrat premišljeval
mnogokrat
c)
stopnje:
ni kdo ve kako pameten
č)
v zvezi
ne vem
poljubnosti:
naj naredim ne vem kaj, jim ne bo všeč
;
poslali bi lahko ne vem koga, pa jih ne bi pregovorili
kogarkoli
;
ne vem kam ga lahko pošljete, pa se povsod znajde
kamorkoli
8.
ekspr.,
v členkovni rabi,
v sedanjiku,
v zvezi z
da
gotovo
:
nekega dne vem da pride tudi on
/
prinesem ti, veš da ti prinesem
;
v takem vremenu veste da ne bo šel nikamor
/
pri nas je ostal vem da tri dni
/
mi boš kmalu vrnil? Veš da bom
;
ste šli na dopust? Veste da smo šli
//
z oslabljenim pomenom,
v drugi osebi
poudarja presenetljivost česa:
bilo je malo kupcev, pa veste da smo prodali
;
vse ima, pa veš da ni zadovoljen
;
veste da ga nismo našli, čeprav ni majhen
//
v medmetni rabi
izraža samoumevno pritrditev:
hočeš požirek vina. Veš da, kar prinesi ga
;
ali je zmagal? Veste da
9.
v medmetni rabi,
v prvi osebi
izraža potrditev, zavedanje:
vem, hudo je, vem
;
pregovorili so vas, vemo
;
ustrašil si se, vem vem
/
obljubil si mi. Vem
;
dobro je bilo. O, vem (da)
//
z nikalnico
izraža neodločenost glede pritrditve ali zanikanja:
greš zraven? Ne vem
/
boš kupil? Kaj vem, menda ne
;
bo šlo? Kaj pa vem
10.
v medmetni rabi,
v drugi osebi
izraža obračanje na ogovorjenega:
veste, stric, tole sem vam prinesel
;
kupila sem blago, veš, čisto svilo
/
veste kaj vam povem, čim prej odidite
;
vedi, tu sem jaz gospodar
//
izraža opozorilo na povedano:
jaz sem kovač, veste
;
veste, lačen sem bil, pa sem omagal
;
tiho bodi, oče je bolan, veš
//
poudarja trditev:
nesramen si, veš
;
vedi, to je izmišljeno
;
vedimo, taka pot ni zastonj
/
zmotil si se, da veš
●
ekspr.
tako se je zgodilo, bog že ve zakaj
v krščanskem okolju
izraža vdanost v božjo voljo, usodo
;
iron.
desnica ne ve, kaj dela levica
delo je neenotno, neskladno
;
ekspr.
te gore vedo za marsikatero smrt
v teh gorah je marsikdo umrl
;
ekspr.
oče je umrl, preden sem jaz vedel zase
ko sem bil še zelo majhen
;
bibl.
naj ne ve levica, kaj dela desnica
ne hvali se z dobrimi deli
;
ekspr.
to ve vsak otrok
je splošno znano; je zelo lahko, preprosto
;
ekspr.
za njene solze so vedele le stene
jokala je v sobi, ne da bi jo kdo videl
;
ekspr.
znanost ve to že sto let
to je v znanosti znano že sto let
;
star.
ko boš starejši, mi boš vedel hvalo
mi boš hvaležen
;
ekspr.
dežja še ne bo, če kaj vem
tako mislim, sklepam
;
ekspr.
moramo končati, pa če ne vem kaj
na vsak način
;
ekspr.
zbolel je in nenadoma ni vedel kam s časom
imel je veliko prostega časa
;
ekspr.
imajo sadja, da ne vedo kam z njim
veliko
;
ekspr.
na, da boš vedel tožariti
pri udarcu
da drugič zaradi slabe izkušnje ne boš več tožaril
;
dati vedeti
pog.
dejstva dajejo vedeti, da stvari niso tako preproste
iz njih se vidi, je jasno
;
pog.
domačim je že dal vedeti, kako se je v tujini znašel
posredno, prikrito sporočil
;
pog.
dal ji je vedeti, da si obiskov ne želi
očitno pokazal
;
ekspr.
klepetulje so hotele vedeti, da jo mož vara
so to trdile, pravile bolj na osnovi hotenja, domnev kot na osnovi
dejstev
;
ekspr.
ne vem več za prosti čas, počitek
nimam več prostega časa, počitka
;
kaznuj ga, da bo vedel za drugič
da ne bo še drugič kaj takega delal, storil
;
ekspr.
po tistem dogodku noče nihče več vedeti za nas
imeti zveze z nami, nam pomagati
;
ekspr.
ne želim več vedeti zanj
ne želim imeti kakršnekoli zveze z njim, ne želim, da se omenja
;
ekspr.
napije se, da ne ve zase
zelo
;
ekspr.
izgine, da sam ne veš kdaj
neopazno, nenadoma
;
ekspr.
hudič (ga) vedi, kdaj bo konec tega
ni znano
;
ekspr.
čas mineva, da sam ne veš kako
neopazno, hitro
;
ekspr.
ne veste, kako sem vesel
zelo sem vesel
;
ekspr.
tako bom naredil. Kakor veš
izraža prepustitev presoje povedanega govorečemu
;
ekspr.
ne ve ne kod ne kam
je v položaju brez izhoda
;
ta človek ve, kaj hoče
načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj
;
ekspr.
že dolgo ne vem, kakšno je vino
že dolgo nisem okusil, pil vina
;
ekspr.
vem, kar vem
izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi
;
ekspr.
vem, kje ga čevelj žuli
poznam njegove težave ali napake
;
ekspr.
ne ve, kje se ga glava drži
zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden
;
iron.
to se ve, krivi so premagani
izraža samoumevnost trditve
;
ekspr.
obljubili ste mi. Ne da bi vedel
izraža obzirno zavrnitev
;
ekspr.
mu boš dal? Saj veš kako
izraža močno zavrnitev
;
ekspr.
ali misliš tudi ti oditi? Veš da ne
izraža zavrnitev
;
ekspr.
sosedova hči vendar ni noseča. Brez ciganke se nič ne ve
izraža možnost, domnevo
;
ekspr.
ni se vedelo, kdo pije in kdo plača
gospodarjenje je bilo zelo neurejeno
;
gospodaril je, kakor je vedel in znal
po svojih zmožnostih
;
pomagaj si, kakor veš in znaš
izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč
;
stori, kot veš in znaš
po svojem preudarku; izraža nezanimanje
;
ima jo rad kot ne vem kaj
zelo
;
drži se kot bi bil ne vem kdo
zelo ponosno
;
več glav več ve
;
vsi ljudje vse vedo
;
ekspr.
mislim, da je zelo drago. Misliti se pravi nič vedeti
vedé
:
vede popiti strup
;
vede žaliti koga
/
elipt.
vede ali nevede, popraviti je treba
vedóč
-a -e:
vedoč, da je pozen, je stopil hitreje
;
otroka, ne vedoča, kaj to pomeni, gresta dalje
;
vedoča ženska
;
sam.:
vedoči molčijo;
prim.
bogsigavedi
,
bogve
,
bogvedi
,
kdove
,
nevede
,
seveda
,
vedeč
,
vragsigavedi
,
vragvedi
vedevêjevec
-vca
m
(
ȇ
)
pog.,
med narodnoosvobodilnim bojem
pripadnik Vojske državne varnosti [VDV]:
bataljon vedevejevcev
;
vosovci in vedevejevci
védež
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor na osnovi kakih znakov ve neznane, prihodnje stvari:
iti k vedežu po nasvet
/
nekdaj
vedež je kraljevi vojski napovedal zmago
/
kaj misliš, da sem vedež
da vnaprej vem, kako bo, kaj bo
2.
ekspr.
kdor veliko ve:
dela se vedeža, pa še tega ne ve
;
mali vedež je odgovoril tudi na drugo vprašanje
/
vedež na področju slikarstva
poznavalec, strokovnjak
3.
zastar.
vedenje
1
,
vednost
:
po mojem vedežu je bilo tako
/
narediti z vedežem
vede, namerno
●
zastar.
pisati jih je učil duhovnik ali kak drug vedež
izobraženec
;
preg.
če bi bil človek vedež, ne bi bil revež
védežen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
nanašajoč se na vedenje neznanih, prihodnjih stvari:
biti vedežen
;
vedežna ženska
/
imeti vedežni čut
;
v pravljicah
piti vedežno pijačo
vedeževálec
-lca
[
vedeževau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor vedežuje:
vedeževalec je razvrstil karte
vedeževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vedeževanje:
vedeževalno dejanje
/
vedeževalni pripomočki
vedeževálka
-e
[
vedeževau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki vedežuje:
vedeževalka ji je napovedala poroko
/
vedeževalka s kartami
vedeževálski
-a -o
[
vedeževau̯ski
tudi
vedeževalski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vedeževalce ali vedeževanje:
vedeževalska sposobnost
/
vedeževalski pripomočki
vedeževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vedeževati:
vedeževanje iz kart
/
poslušati vedeževanje
vedeževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
na osnovi kakih znakov vedeti, pripovedovati preteklost, zlasti pa
prihodnost koga:
vedeževala mu je ciganka
/
vedeževati iz kart, kave
/
zgodilo se je, kakor mu je vedeževala vedeževalka
prerokovala, napovedovala
//
etn.
z dejanjem, ki se mu pripisuje poseben pomen, delati, da se (iz)ve
kaj prihodnjega:
vedeževati z metanjem čevlja
/
dekleta so vedeževala za ženina
védno
prisl.
(
ẹ̄
)
1.
izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja:
vedno ima dosti dela
;
vedno mislimo nanje
;
vrata so vedno odprta
;
biti vedno pripravljen
;
ekspr.
vedno in povsod so bili uspešni
2.
izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih:
to je vedno pomagalo
;
pride vedno v nepravem trenutku
;
tako je storila vedno, kadar je hotela imeti mir
/
vedno znova ga vznemiri
/
spet tista stara, vendar vedno nova zgodba
3.
v zvezi s
še
izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja:
reke še vedno naraščajo
/
babica ji še vedno pripoveduje pravljice
4.
v zvezi z
za
izraža dokončnost, nepreklicnost:
brezskrbni dnevi so za vedno minili
;
prišla bo za vedno domov
●
za vedno nas je zapustil ljubi oče
v osmrtnicah
umrl je
;
evfem.
za vedno je zaspal
umrl je
5.
s primernikom
izraža postopno naraščanje ali upadanje:
prihajati vedno bližje
;
ta postopek vedno bolj opuščajo
;
denarja je imel vedno manj
;
iron.
tako, vedno lepše
izraža nejevoljo
védnost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
dejstvo, da kdo kaj ve:
vednost nalaga človeku tudi odgovornost
;
vednost, da še ni prepozno, ga pomirja
;
vednost o duševnih procesih
/
narediti brez vednosti, z vednostjo koga
/
pisar.
v vednost: a) predsedniku b) članom
2.
kar kdo ve:
dlje pa naša vednost ne sega
;
po moji vednosti sosed nima več avtomobila
/
to trdim iz lastne vednosti
//
kar se ve sploh:
sodobna vednost ne daje opore za tako razlago
;
vednost o družbi se širi, poglablja
3.
zastar.
znanje
:
potrebna je dobra vednost nemškega jezika
4.
zastar.
veda
1
,
znanost
:
ukvarjati se z geologijo in drugimi vednostmi
;
odkritja vednosti
;
umetnost in vednost
/
vremenska vednost
vremenoslovje
védnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na vednost:
vednostna poglobitev
/
vednostna natančnost
znanstvena
védoma
prisl.
(
ẹ̄
)
star.
vede
,
zavestno
:
vedoma narediti napako
;
vedoma si prilastiti kaj
;
vedoma ali ponevedoma precenjevati težave
/
vedoma žaliti koga
namenoma, premišljeno
védomec
tudi
vedómec -mca
m
(
ẹ́; ọ́
)
etn.,
po ljudskem verovanju
1.
človek, ki mu je usojeno, da med spanjem zapušča telo in postane zli
duh:
zraščene obrvi ima, vedomec bo
;
vedomec mu pije kri
;
hlapec je z vedomci divjal vsako noč do zore
;
ta misel ga duši kot vedomec
2.
duša pred krstom umrlega otroka, ki se prikazuje kot lučka:
lučka je bila vedomec
védomen
-mna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
izkušen
,
pameten
:
vedomen čebelar, voditelj
/
vedomne oči
védomno
prisl.
:
ravnati vedomno
●
zastar.
vedomno izpustiti koga
vede, zavestno
vedožêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
željen vedeti čim več:
vedoželjen raziskovalec, učenec
;
otrok je zelo vedoželjen
/
vedoželjne oči
/
ekspr.
ne bodi no tako vedoželjen
radoveden
vedožêljno
prisl.
:
vedoželjno ogledovati neznanca
vedožêljnež
-a
m
(
ȇ
)
ekspr.
vedoželjen človek:
znanstveniki in drugi vedoželjneži
/
človek je velik vedoželjnež
vedožêljnost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost vedoželjnega človeka:
njegova vedoželjnost je znana
;
otroška vedoželjnost
/
ekspr.
vedoželjnost ga je gnala naprej
vêdra
tudi
védra -e
ž
(
ē; ẹ̑
)
nar. vzhodno
vedro
:
z vedro zajeti vodo
vêdrce
tudi
védrce -a
s
(
ē; ẹ̄
)
manjšalnica od vedro:
zliti vodo iz vedrca
vedríca
-e
ž
(
í
)
nar.
manjše vedro:
z vedrico zlivati vodo v škafe
/
vedrica vode
vedrílec
-lca
[
vedriu̯ca
in
vedrilca
]
m
(
ȋ
)
1.
kdor kje vedri:
vedrilci pod napuščem
2.
knjiž.
veter, ki povzroča, da se nebo vedri:
zapihal je vedrilec
/
veter vedrilec
vedrína
-e
ž
(
í
)
1.
stanje vedrega človeka:
kljub občasni vedrini je pesimist
;
žalost prehaja v vedrino
/
življenjska vedrina
/
pripoved je polna vedrine
2.
vedro nebo:
stopil je na prag in se zazrl v vedrino
vedríšče
-a
s
(
í
)
prostor, kraj, kjer kdo vedri:
pred nevihto so si poiskali vedrišče
vedríti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
čakati v zavetju, da preneha deževati:
zaradi neurja so morali vedriti
;
vedriti pod napuščem
2.
delati, povzročati, da postane kdo veder, dobro razpoložen:
ta glasba vedri in pomirja
;
družbo je vedril s šalami
/
pogled na naravo jim začne vedriti obraze
●
ekspr.
tu vedri in oblači on
tu odloča, ima oblast on
vedríti se
nav. 3. os.
postajati veder, brezoblačen:
nebo se vedri
;
brezoseb.
na zahodu se vedri
vêdrn
tudi
védrn -a -o
prid.
(
ē; ẹ̑
)
nanašajoč se na vedro:
vedrni ročaj
♦
teh.
vedrni bager
bager z brezkončno verigo posod za zajemanje (sipkega) materiala
vêdrnik
1
tudi
védrnik -a
m
(
ȇ; ẹ̑
)
nar.
klop ali polica v kmečki kuhinji za vedra, škafe z vodo:
postaviti vedro na vedrnik
vedrník
2
-a
m
(
í
)
nar.
svetnik priprošnjik za lepo vreme:
prositi vedrnike, da bi odvrnili točo in strelo
vêdro
-a
s
,
mn. tudi
védra
(
é
)
1.
navadno kovinska posoda z ročajem:
spustiti vedro v vodnjak
;
nositi, zajemati vodo z vedrom
/
vedro za premog
;
vedro za smeti
●
lije kakor iz vedra
zelo, močno dežuje
♦
teh.
vsaka od posod na brezkončni verigi bagra, elevatorja za zajemanje
(sipkega) materiala
//
s prilastkom
količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi:
porabili so več veder barve
;
v peč je zmetal pet veder premoga
2.
nekdaj
prostorninska mera, navadno za tekočine, od 30 do 60 l:
kupiti vedro vina
;
sod drži deset veder
vêdrost
in
védrost
tudi
vedróst -i
ž
(
é; ẹ́; ọ̑
)
1.
stanje vedrega človeka:
obšla ga je vedrost
/
vedrost duha
2.
lastnost, značilnost vedrega:
vedrost neba
/
vedrost pomladanskega vremena
vêdrovka
tudi
védrovka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
teh.
ročna gasilna priprava za gašenje začetnih požarov:
gasiti z vedrovko
védski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na veda
2
:
vedska književnost
/
vedska doba
vedúta
-e
ž
(
ȗ
)
mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke:
gledal je znano veduto pred seboj
;
mestna veduta se je spremenila
;
vedute parkov, spomenikov
//
um.
slika, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina
ali njun del:
razstavljati portrete in vedute
;
vedute beneških slikarjev
/
z vedutami poslikani krožniki
vedúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na veduto:
vedutni pogledi
/
vedutni motivi
;
vedutna krajina
vegán
-a
m
(
ȃ
)
kdor ne je hrane živalskega izvora:
vegani večinoma izbirajo veganstvo iz etičnih in ne toliko iz
zdravstvenih razlogov
;
zapriseženi vegan
;
pravilno načrtovana prehrana veganov
;
jedi, primerne za vegane
vegánec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor ne je hrane živalskega izvora:
nekaj let je bil vegetarijanec, nato je postal veganec
;
zagrizeni veganec
vegánka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ne je hrane živalskega izvora:
postala je veganka
;
zaprisežena veganka
;
veganka in podpornica pravic živali
vegánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vegane in veganstvo:
veganske jedi
;
veganska prehrana
;
vegansko kosilo
;
veganske kuharice in restavracije ponujajo raznolike recepte
/
veganska kuhinja
vegánstvo
-a
s
(
ȃ
)
prehranjevanje s hrano, ki ni živalskega izvora:
propagirati veganstvo
;
odločiti se za veganstvo
;
knjiga, predavanje o veganstvu
;
vegetarijanstvo, veganstvo in presnojedstvo
végast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
nepravilno, nezaželeno neraven, zvit:
vegast strop
;
vegasta deska, streha
/
vegast rob
;
vegasta brazda
/
ekspr.:
pokrajina je vegasta
;
vegasto zemljišče
2.
ki zaradi nepravilne, nezaželene neravnosti ne stoji trdno:
vegast stol
;
vegasta brv
;
vegasta skleda
/
ekspr.
vegasti koraki
3.
nepravilno, neurejeno nagnjen:
vegast križ, plot
;
hiša je že vsa vegasta
;
vegasta vrata
/
ekspr.
vegasta pisava
végasto
prisl.
:
vrata vegasto visijo
végati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
star.
omahovati, pomišljati se:
dolgo je vegal, naposled se je le odločil
/
vegati med odporom in poslušnostjo
végati se
1.
postajati vegast, kriv:
deske se na soncu vegajo
2.
majati se, gugati se:
pri hoji se vega
/
voz se vega po cesti
végav
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
vegast
:
vegava deska
/
vegav plot
végavost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost vegavega:
vegavost desk
végeburger
-ja
m
(
ẹ̑
)
sendvič, navadno okrogle oblike, s sirom in zelenjavo:
naročiti vegeburger
;
hamburger in vegeburger
vegetabílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
rastlinski
:
vegetabilna prehrana
/
vegetabilna olja
/
ornament z vegetabilnimi motivi
♦
usnj.
vegetabilno strojilo
rastlinsko strojilo
vegetabílije
-lij
ž
mn.
(
í ȋ
)
knjiž.
rastlinska hrana:
hraniti se z vegetabilijami
vegetácija
-e
ž
(
á
)
bot.
1.
rast in razvoj rastlin:
doba vegetacije
;
okrasnega grmičevja ne obrezujemo pred začetkom vegetacije
2.
rastlinske združbe na določenem območju:
zaščititi vegetacijo
;
bujna vegetacija
/
barjanska, gozdna vegetacija
;
nizka vegetacija
vegetacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vegetacijo:
vegetacijska doba
/
vegetacijski pas
;
vegetacijska karta
/
vegetacijska inverzija
pojav, da v kraških vrtačah zaradi posebnih klimatskih razmer
nastopajo vegetacijski pasovi v obratnem zaporedju
;
vegetacijska točka korenine
embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine
♦
geogr.
vegetacijska meja
nadmorska višina, do katere sega vegetacija
vegetarijánec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor ne je mesa:
restavracija za vegetarijance
vegetarijánka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ne je mesa:
zaprisežena, zavzeta vegetarijanka
;
opredeljevati se za vegetarijanko
;
vegetarijanka in ljubiteljica živali
vegetarijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vegetarijance ali vegetarijanstvo:
vegetarijanski obrok, piknik, sendvič
;
vegetarijanska hrana, jed
/
vegetarijansko gibanje
vegetarijánstvo
-a
s
(
ȃ
)
prehranjevanje samo z brezmesno hrano:
odločil se je za vegetarijanstvo
vegetatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
rastlinski
:
vegetativni in animalni svet
/
vegetativna hrana
/
vegetativno baročno okrasje
2.
bot.
ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin:
listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline
/
vegetativni organi
korenina, listi, steblo
3.
biol.
ki poteka brez oploditve, nespolen:
vegetativno razmnoževanje
/
vegetativno križanje rastlin
4.
biol.
nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od
volje neodvisna dogajanja v telesu:
dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije
/
vegetativno živčevje
živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje
vegetíranje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
životarjenje
:
tako življenje je vegetiranje
/
ekspr.
obsojen je na golo vegetiranje
/
politično vegetiranje družbe
vegetírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
životariti
:
ni pripravljen vse življenje vegetirati
/
društvo samo še vegetira
végi
-ja
m
(
ẹ̑
)
pog.
vegetarijanec
:
ni vegi, a poje zelo malo mesa
;
v prid. rabi:
vegi piknik, sendvič
vegetarijanski piknik, sendvič
;
restavracija z vegi jedmi
z vegetarijanskimi jedmi
véha
1
-e
ž
(
ẹ́
)
lesen zamašek za sode:
odbiti veho
;
zabiti sod z veho
;
pijan kot veha
zelo
●
ekspr.
molči, veha pijana
človek pijani
♦
agr.
kipelna veha
priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči
dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline
//
odprtina na vrhu soda:
veha je odmašena
véha
2
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
štrleč zeljni list:
obirati vehe
;
pokladati živini vehe
/
zeljna veha
//
zelje, ki ne naredi glave:
na polju so ostale samo vehe
2.
star.
širokokrajni klobuk:
dal si je veho na glavo
3.
star.
omahljivec
,
neodločnež
:
ta človek je prava veha
véhast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
ki ima vehe, štrleče liste:
vehasto zelje
/
vehasti ohrovt
●
star.
vehast klobuk
klobuk s širokimi, povešenimi krajci
véhati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
star.
majati se, gugati se:
vehati od utrujenosti
;
pijan je bil, da je kar vehal
véhavec
-vca
m
(
ẹ́
)
star.
omahljivec
,
neodločnež
:
ne bodi vehavec, ampak mož
veheménca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
silovitost
,
ognjevitost
:
v svojih govorih združuje vehemenco s prepričljivostjo
/
orkester je zaigral z vso vehemenco
veheménten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
silovit
,
ognjevit
:
vehementen govornik
/
vehementna polemika
veheméntno
prisl.
:
vehementno kaj zagovarjati
veheméntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
silovitost
,
ognjevitost
:
biti znan po svoji vehementnosti
/
vehementnost polemike
vehíkel
-kla
m
(
í
)
zastar.
1.
prevozno sredstvo, vozilo:
proučevati nekdanje vehikle
;
odpeljati se z vehiklom
2.
sredstvo
,
pripomoček
:
jezik ni samo vehikel za sporočanje
vêja
-e
ž
(
ȇ
)
1.
oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin:
veja ozeleni, vzbrsti
;
odlomiti, odsekati vejo
;
drevo je pognalo veje
;
skakati z veje na vejo
;
ptič sedi na veji
;
plezati po vejah
;
debela, gola, odmrla veja
;
goste, košate veje
;
veje jablane
;
biti prost kot ptiček na veji
;
živi kot ptiček na veji
svobodno, brezskrbno
/
mreža iz vrbovih vej
2.
vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa
glavnega:
živec se cepi v dve veji
;
žilna veja
/
železniška prometna veja
;
pren.
veje zarote segajo v druge države
3.
navadno s prilastkom
potomstvo v zaporednih generacijah:
avstrijska veja habsburške dinastije
/
stranska veja (rodu)
osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika
/
sorodniki po materini, očetovi veji
4.
navadno s prilastkom
samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost:
to znanstveno področje se deli v več vej
;
razvijati različne industrijske veje
;
specializirane veje medicine
●
ekspr.
žagajo si vejo, na kateri sedijo
ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo
;
knjiž.
točiti pod vejo
začasno točiti, prodajati domače vino
;
ekspr.
biti mrtva veja
nedejaven, neuspešen član kake skupnosti
;
ekspr.
priti na zeleno vejo
gmotno si opomoči
;
pesn.
človek je kot kaplja na veji
njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten
♦
agr.
ogrodne veje
prve glavne veje drevesa
;
lov.
veja
glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki
vejáča
-e
ž
(
á
)
nekdaj
lesena, lopati podobna priprava za vejanje;
velnica
:
z vejačo metati zrnje proti vetru
vejálnica
-e
[
vejau̯nica
tudi
vejalnica
]
ž
(
ȃ
)
1.
vejalnik
:
stresti žito v vejalnico
;
ropot vejalnice
2.
nekdaj
lesena, lopati podobna priprava za vejanje;
velnica
:
z vejalnico metati žito v kot skednja
vejálnik
-a
[
vejau̯nik
in
vejalnik
]
m
(
ȃ
)
stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu:
sito vejalnika
;
mlatilnica in vejalnik
vêjanje
-a
s
(
ȇ
)
glagolnik od vejati:
vejanje žita
/
vejanje vetra
vêjarica
-e
ž
(
ȇ
)
manjša sekira za sekanje, obsekavanje vej:
z vejarico oklestiti veje
vêjast
-a -o
prid.
(
ȇ
)
1.
podoben veji:
vejasti okraski
/
rastlina z vejastimi koreninami
razraslimi
2.
ki ima veliko vej;
vejnat
:
vejasto drevje
vêjasto
prisl.
:
vejasto razrasel, zapleten
vejàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
vejnat
:
vejato deblo
/
vejato rogovje
vêjati
-am
nedov.
(
ȇ
)
1.
odstranjevati pleve in primesi iz žita:
vsul je žito v vejalnik in začel vejati
;
vejati pšenico
/
ročno, strojno vejati
/
nekdaj
vejati z velnico
2.
nav. 3. os.,
star.
veti
,
pihati
:
veter veja po dolini
/
brezoseb.
od reke je hladno vejalo
//
širiti se, prihajati:
iz gozda veja hlad
;
po sobi veja prijeten vonj
vêjati se
-am se
nedov.
(
ȇ
)
vejiti se:
drevesce se veja
/
pot se veja
vêjavec
in
vejávec -vca
m
(
ȇ; ȃ
)
kdor veja žito:
vejavci so začeli vejati
vêjavica
-e
ž
(
ȇ
)
knjiž.
metež
:
vejavica se je polegla
/
snežna vejavica
vêjen
-jna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na vejo:
deblo s kratkimi vejnimi štrclji
/
vejna pregrada
vejevína
-e
ž
(
í
)
les v obliki vej:
oglarji so uporabljali zlasti vejevino
;
pokriti jamo z vejevino
vejévje
-a
s
(
ẹ̑
)
več vej, veje:
vejevje se šibi od obilnega sadja
;
gosto vejevje zastira pogled
/
kup suhega vejevja
vejévnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nar.
vejnik
:
z vejevnikom obsekati vejo
/
polagati živini vejevnik
vêjica
-e
ž
(
ȇ
)
1.
manjšalnica od veja:
vejice se sušijo
;
odlomiti vejico
;
grm je pognal nove vejice
;
pušpanova, smrekova vejica
/
za klobuk zataknjena vejica
/
vejica asparagusa
●
knjiž.,
ekspr.
odposlanec z oljkovo vejico
z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva
;
v rokah drži palmovo vejico
kot simbol zmage
2.
jezikosl.
ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj
stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila:
napisati vejico
;
v nalogi manjka nekaj vejic
;
stava vejice
3.
nav. mn.,
knjiž.
trepalnica
:
ima goste, črne vejice
♦
lov.
zelena vejica
navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko
stanovsko znamenje
;
vejica divjadi
zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu
lovini na leva pleča ali levo perut
;
vejica plena
zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob
uplenitvi velike divjadi
;
mat.
decimalna vejica
grafično znamenje, ki loči enice od desetin
vêjicat
-a -o
prid.
(
ȇ
)
agr.
ki ima na robu daljše dlačice:
vejicat venčni list
;
vejicata krovna pleva
vêjičast
-a -o
prid.
(
ȇ
)
ki ima obliko vejice:
vejičasti vzorci na blagu
/
vejičaste žilice
vejíčje
in
vêjičje -a
s
(
ȋ; ȇ
)
več vejic, vejice:
rast mladega vejičja
vejíti se
-ím se
in
vêjiti se -im se
nedov.
(
ī í; ȇ
)
deliti se v veje:
drevo, deblo se veji
/
živec se veji
/
pot se veji
vêjnat
-a -o
prid.
(
ȇ
)
ki ima veliko vej:
vejnato deblo, drevo
/
vejnato rogovje
//
ki je iz vej:
vejnata uta
♦
jezikosl.
vejnata stavčna analiza
stavčna analiza, pri kateri se odvisni, povezani stavčni člen
zapisuje na koncu črte
vêjnik
-a
m
(
ȇ
)
1.
priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem:
sekati veje z vejnikom
2.
posušene mlade veje z listjem za krmo:
položiti drobnici, srnjadi vejnik
/
pognojiti vinograd z vejniki
vék
1
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
navadno s prilastkom
daljša doba, daljše obdobje zgodovine:
kamnine iz davnih vekov
;
proučevati pretekle veke
/
antični vek
;
prazgodovinski veki
/
publ.
naš vek je vek tehnike
naša doba je doba tehnike
/
veke dolg, trajajoč
♦
geol.
novi, srednji, stari zemeljski vek
;
zgod.
novi, srednji, stari vek
2.
star.
stoletje
:
od takrat je minilo že pol veka
/
zgodovina 19. veka
●
ekspr.
obljubljali so jim zlati vek
zelo ugodno življenje
;
zastar.
ves svoj vek je preživel v domači vasi
vse svoje življenje
;
publ.
društvo ni bilo dolgega veka
ni dolgo obstajalo
;
star.
tako je že od vekov
od zdavnaj, zelo dolgo
;
star.
na vek sta si dala slovo
za zmeraj
;
vznes.
na vekov veke bo slovelo tvoje ime
zmeraj, vedno
vék
2
-a
m
(
ẹ̑
)
glagolnik od vekati:
vek otroka
/
spet bo v hiši stok in vek
●
lov. žarg.
zajčji vek
zajčje večalo
véka
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
kožna guba, ki pokriva zrklo:
odpreti veke
;
trzniti, utripati z vekami
;
gledati skozi priprte veke
;
spodnja, zgornja veka
;
vnetje veke
/
senčiti veke s pastelnimi barvami
●
ekspr.
veke so mu postale težke
postal je zaspan
2.
nar. vzhodnoštajersko
manjša, preprosta loputna vrata:
veke na svinjakih
/
veka pri peči
vekáč
-a
m
(
á
)
nar.
kdor (rad) joka:
ta otrok je vekač
vékanje
tudi
vekánje -a
s
(
ẹ́; ȃ
)
glagolnik od vekati:
ne prenese vekanja
;
vekanje otrok
/
vekanje je utihnilo
/
zajčje vekanje
vekapebé
-êja
tudi
--
m
(
ẹ̑ ȇ
)
v Sovjetski zvezi, od 1925 do 1952
Vsezvezna komunistična partija (boljševikov):
zgodovina vekapebeja [VKP(b)]
vékarica
-e
ž
(
ẹ̄
)
nižje pog.
budilka
:
naviti vekarico
/
drdranje vekarice
vékati
-am
nedov.
,
tudi
vekájte;
tudi
vekála
(
ẹ́
)
nar.
(glasno) jokati:
v sobi veka otrok
;
ob slovesu je vekala
;
vekal je kakor otrok
močno, brez obvladovanja
/
vekala je za starimi časi
žalovala
♦
lov.
zajec veka
se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi
vekajóč
-a -e:
vekajoč otrok
vékav
-a -o
in
vekàv -áva -o
prid.
(
ẹ́; ȁ á
)
nar.
jokav
:
vekav otrok
/
govoriti z vekavim glasom
véko
-a
s
(
ẹ̄
)
zastar.
veka
:
utripati z veki
;
trepalnice na veku
vékomaj
prisl.
(
ẹ̄
)
1.
izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca:
materija obstaja vekomaj
/
v krščanstvu
Bog je vekomaj
2.
izraža, da kako dejanje, stanje nima konca:
nihče ne živi vekomaj
/
tako bo do vekomaj
;
to bo ostalo na vekomaj neznano
/
v krščanstvu:
kdor veruje, vekomaj ne bo umrl
;
biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen
3.
ekspr.,
v zvezi z
od
izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka:
človek je živel od vekomaj
/
zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati
//
izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški
spomin:
tega se človeštvo vekomaj boji
/
tako ravna oblast od vekomaj
4.
izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez
prekinitve:
narava se vekomaj spreminja
;
v pravljicah
tam je vekomaj pomlad
5.
ekspr.
izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja
koga:
vekomaj sta si ostala zvesta
;
dogodka se bom spominjal vekomaj
/
biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj
//
v zvezi z
na, za
izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja
ne ponovi:
država je to ozemlje izgubila za vekomaj
;
za vekomaj se posloviti od šole
/
zbogom za vekomaj
/
sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj
;
sam.:
naj se ta trenutek raztegne v vekomaj
vekotrájen
-jna -o
prid.
(
ā
)
star.
večen
:
vekotrajna snov
/
vekotrajna načela
vekovéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
star.
večen
:
vekovečna ljubezen
/
vekovečna načela
/
vekovečen sovražnik
vékoven
in
vekôven -vna -o
prid.
(
ẹ̑; ō
)
zastar.
1.
veke dolg, trajajoč:
vekoven razvoj živalstva
2.
večen
:
vekovni boj človeštva s smrtjo
vekovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
1.
veke dolg, trajajoč:
vekovito izročilo
2.
večen
:
vekovito bitje
/
vekovito življenje
/
negibne, vekovite gore
/
vekoviti zakoni sveta
3.
ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva;
epohalen
:
vekoviti dosežki
;
odkritje vekovite vrednosti
véktor
-ja
m
(
ẹ́
)
fiz.,
mat.
količina, določena z absolutno vrednostjo in smerjo:
množenje, seštevanje vektorjev
;
vektor hitrosti
;
usmerjenost, velikost vektorja
/
komponenta vektorja
projekcija vektorja na dano smer
;
paralelogram vektorjev
paralelogram, s katerim sestavljamo vektorje ali razstavljamo
vektor
♦
geom.
ničelni vektor
z absolutno vrednostjo nič
;
radij vektor točke
razdalja točke od pola ali od izhodišča koordinatnega sistema
;
psih.
vektor
sila, ki povzroča duševno gibanje
véktorski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na vektor:
vektorska vsota
/
vektorski račun
računanje z vektorji
;
vektorska funkcija
funkcija, katere vrednost je vektor
véktorsko
prisl.
:
sile se vektorsko seštevajo
vél
1
-a
[
tudi
veu̯
]
m
(
ẹ̑
)
zastar.
tančica
,
pajčolan
:
obraz ji je zakrival gost, črn vel
vél
2
in
vèl véla -o
[
veu̯
]
prid.
(
ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́
)
1.
ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost,
gladkost:
vel list, šopek
;
rastline so vele
/
vela, nagubana jabolka
//
ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil
napetost, gladkost:
vela koža
/
ekspr.:
vele prsi
;
vele roke starke
2.
ekspr.
ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč:
brezzob, vel mož
3.
ekspr.
ki je (v veliki meri) prenehal obstajati:
vela lepota
●
ekspr.
odgovarjati z velim glasom
neizrazitim, medlim
;
iron.
vela lepotica
lepotica, katere lepota je v veliki meri minila
vélo
prisl.
:
velo se upogibati;
prim.
veniti
velár
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
soglasnik, tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom;
mehkonebnik
:
velari g, h, k
veláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.
tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom;
mehkoneben
:
velarna zapora
/
velarni l [ł]
l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična
ploskev na mehkem nebu, trdi l
vèlb
vélba
m
(
ȅ ẹ́
)
nižje pog.
obok
:
sezidati velb
;
viseti pod velbom
velblód
-a
m
(
ọ̑
)
afriško-azijska jezdna in tovorna žival z eno ali dvema grbama:
jezditi na velblodu
/
karavana velblodov
/
velblod in velblodica
♦
zool.
dvogrbi, enogrbi velblod
velblódar
-ja
m
(
ọ̑
)
kdor goni, vodi velbloda:
velblodarji so priganjali velblode
velblódica
-e
ž
(
ọ̑
)
samica velbloda:
pomolsti velblodico
velblódji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na velblode:
velblodja dlaka
;
velblodje meso
/
velblodje dirke
vele...
1
ali
vèle...
prvi del zloženk
(
ȅ
)
nanašajoč se na veliki:
velejadro, velemolekula
vele...
2
ali
vèle...
prvi del zloženk
(
ȅ
)
nanašajoč se na velik:
veleblagovnica, veletovarnar
;
velelisten, velemesten
vele...
3
ali
vèle...
prvi del zloženk
(
ȅ
)
nanašajoč se na veliko:
velepomemben, velevreden, veleznačilen
vèlebánka
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
ekspr.
velika banka:
kopičenje kapitala v velebankah
vèleblagôvnica
-e
ž
(
ȅ-ȏ
)
velika blagovnica:
kupovati v veleblagovnici
;
ljubljanska veleblagovnica Nama
vèleburžoazíja
-e
[
tudi
vèleburžuazíja
]
ž
(
ȅ-ȋ
)
soc.
lastniki veliko proizvajalnih sredstev:
kapital veleburžoazije
velecénjen
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.
zelo cenjen, spoštovan:
slavnostni sprejem velecenjenih gostov
/
v vljudnostnem nagovoru
velecenjene poslušalke in poslušalci
vèlecvéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
bot.
ki ima velike cvete:
velecvetne rastline
/
velecvetni divjakovec, lučnik
;
velecvetni popčki
spomladanska torilnica
;
velecvetna magnolija
vèledélo
-a
s
(
ȅ-ẹ́
)
ekspr.
veliko, pomembno delo:
literarno veledelo
vèledogódek
-dka
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
velik, pomemben dogodek:
podpis mirovne pogodbe je bil veledogodek
;
športni veledogodek
vèledržáva
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
ekspr.
velika država:
ozemlje veledržave
/
rimska veledržava
vèledržáven
-vna -o
(
ȅ-á
)
pridevnik od veledržava:
veledržavna moč
veledúšen
-šna -o
prid.
(
ū ȗ
)
star.
velikodušen
:
veledušen človek
/
veledušna podpora
veledúšno
prisl.
:
veledušno podariti
vèlefílm
-a
m
(
ȅ-í
)
ekspr.
velik, pomemben film:
snemanje velefilma
velegórje
-a
s
(
ọ̑
)
star.
veliko, visoko gorstvo:
alpsko velegorje
;
vrhovi velegorja
vèleimeníten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
knjiž.
zelo imeniten:
veleimeniten človek
/
veleimeniten avtomobil
vèleindustriálec
-lca
m
(
ȅ-ȃ
)
lastnik ali solastnik enega ali več velikih industrijskih podjetij,
tovarn:
veleindustrialci in veleposestniki
vèleindustríja
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
industrija velikega obsega:
razvoj veleindustrije
/
jeklarska, tekstilna veleindustrija
vèleindustríjec
-jca
m
(
ȅ-ȋ
)
veleindustrialec
:
kapital veleindustrijcev
vèleizdája
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
pravn.
kaznivo dejanje zoper obstoj države ali ustavno ureditev:
to dejanje je veleizdaja
;
biti obtožen veleizdaje
/
dejanje veleizdaje
vèleizdajálec
-lca
[
veleizdajau̯ca
]
m
(
ȅ-ȃ
)
pravn.
kdor naredi kaznivo dejanje veleizdaje:
obsoditi veleizdajalca
vèleizdajálski
-a -o
[
veleizdajau̯ski
tudi
veleizdajalski
]
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nanašajoč se na veleizdajalce:
veleizdajalsko dejanje
/
veleizdajalski proces
vèleizdájnik
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
star.
veleizdajalec
:
usmrtiti veleizdajnika
vèleizdájstvo
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
pravn.
veleizdajalsko dejanje, veleizdaja:
obsoditi koga zaradi veleizdajstva
vèlejádro
-a
s
(
ȅ-ā
)
navt.
največje, spodnje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori;
veliko jadro
:
razviti velejadro
vèlekapitál
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
lastniki velikega kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega
vpliva, moči:
koristi velekapitala
/
mednarodni velekapital
vèlekapitalíst
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
kapitalist, ki je lastnik velikega kapitala:
dobički velekapitalistov
vèlekapitalístičen
-čna -o
prid.
(
ȅ-í
)
nanašajoč se na velekapitaliste:
velekapitalistična miselnost
/
velekapitalistični trusti
vèlekúščar
-ja
m
(
ȅ-ū
)
knjiž.
velik izumrli, kuščarju podoben plazilec:
okostje velekuščarja
/
kopenski, morski velekuščarji
velélen
-lna -o
[
tudi
veleu̯na
]
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na velevanje:
velelni izrazi
//
jezikosl.
nanašajoč se na zapovedovanje, spodbujanje:
velelni medmeti
/
velelni naklon
naklon, ki izraža zapoved, željo
;
velelna poved
poved, ki izraža zapoved, željo
;
velelna oblika
vèlelísten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
bot.,
v zvezi
velelistna potonika
rastlina z deljenimi listi in velikimi belimi, rožnatimi ali
škrlatnimi cveti, Paeonia mascula:
velélnica
-e
[
tudi
veleu̯nica
]
ž
(
ẹ̑
)
jezikosl.
medmet, s katerim se zapoveduje, spodbuja:
velelnice daj, hot, marš
velélnik
-a
[
tudi
veleu̯nik
]
m
(
ẹ̑
)
1.
jezikosl.
glagolska oblika za izražanje velelnega naklona:
druga oseba velelnika
;
naglas velelnika
//
velelni naklon:
poved v velelniku
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
zahteva
,
nujnost
:
delati ljudem dobro je njegov etični velelnik
velélniški
-a -o
[
tudi
veleu̯niški
]
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na velelnik 1:
velelniška končnica
/
velelniška oseba
vèlemésten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
nanašajoč se na velemesto:
velemestne ulice
/
velemestno življenje
vèlemésto
-a
s
(
ȅ-ẹ́
)
zelo veliko mesto:
živeti v velemestu
/
milijonska velemesta
vèlemeščàn
in
vèlemeščán -ána
m
(
ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ
)
ekspr.
prebivalec velemesta:
vèlemójster
-tra
m
(
ȅ-ọ́
)
ekspr.
kdor zna kaj zelo dobro, navadno zelo strokovno narediti:
detektivski velemojster
/
ni bil le mojster, ampak velemojster čebelarstva
♦
šah.
najvišji naslov igralca, ki ga podeli mednarodna šahovska
organizacija
vèlemójstrica
-e
ž
(
ȅ-ọ́
)
ekspr.
ženska, ki zna kaj zelo dobro, navadno zelo strokovno narediti:
bila je velemojstrica finiša
;
veleslalomska velemojstrica
♦
šah.
najvišji naslov igralke, ki ga podeli mednarodna šahovska
organizacija
vèlemójstrski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ́
)
nanašajoč se na velemojstre:
to ni samo mojstrsko, ampak velemojstrsko delo
/
dobiti velemojstrski naslov
;
velemojstrski turnir
turnir, na katerem je večina udeležencev velemojstrov
vèlemolékula
-e
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
kem.
molekula, katere masa je večja kot deset tisoč;
makromolekula
:
umetna snov iz velemolekul
vèlemolékulski
-a -o
(
ȅ-ẹ̑
)
pridevnik od velemolekula:
velemolekulska spojina
vèlenémec
-mca
m
(
ȅ-ẹ́
)
zgod.,
v prvi polovici 19. stoletja
pristaš političnega gibanja za združitev vseh Nemcev:
politične ideje velenemcev
vèlenémški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
zgod.,
v prvi polovici 19. stoletja
nanašajoč se na politično gibanje za združitev vseh Nemcev:
velenemška organizacija
/
velenemška ideja
vèlenémštvo
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
zgod.,
v prvi polovici 19. stoletja
politično gibanje za združitev vseh Nemcev:
črno-rdeče-rumena zastava kot simbol velenemštva
velênjčan
tudi
velénjčan -a
m
(
ē; ẹ̄
)
pog.
velenjski premog:
kuriti z velenjčanom
velênjski
tudi
velénjski -a -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na Velenje:
velenjska industrija
/
velenjski premog
vèleobràt
-áta
m
(
ȅ-ȁ ȅ-á
)
ekspr.
velik (proizvodni) obrat:
ustanavljati veleobrate
/
industrijski, kmetijski veleobrat
vèleobŕt
-i
tudi
-í
ž
(
ȅ-ȓ
)
ekspr.
obrt velikega obsega:
veleobrt je začela uničevati male obrtnike
;
izdelki veleobrti
vèleodjèm
-éma
m
(
ȅ-ȅ ȅ-ẹ́
)
elektr.
odjem velikih količin električnega toka po posebnem režimu:
tarifne postavke za veleodjem
vèleodjemálec
-lca
[
veleodjemau̯ca
in
veleodjemalca
]
m
(
ȅ-ȃ
)
odjemalec velikih količin blaga:
dajati ugodnosti svojim veleodjemalcem
;
veleodjemalci premoga
/
veleodjemalci električnega toka
vèlepárnik
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
velik parnik:
hitrost veleparnika
vèleplakát
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
zelo velik, zlasti reklamni plakat:
oblikovati veleplakate za znano zavarovalnico
;
mestne oblasti opozarjajo oglaševalce, naj odstranijo veleplakate v
starem delu mesta
;
obcestni veleplakat
;
natečaj, slogan za veleplakat
vèlepodjétje
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
veliko podjetje:
podržaviti velepodjetja
;
lastniki velepodjetij
vèlepodjétnik
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnik velepodjetja:
velepodjetniki in tovarnarji
vèlepomémben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
zelo pomemben:
velepomemben dogodek
/
velepomembna oseba
vèleposést
-i
ž
(
ȅ-ẹ̑
)
veleposestvo
:
lastnik veleposesti
vèleposéstnik
-a
m
(
ȅ-ẹ̑
)
lastnik veleposestva:
odvzeti zemljo veleposestnikom
;
bogati veleposestniki
/
zemljiški veleposestnik
vèleposéstniški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
nanašajoč se na veleposestnike:
veleposestniška zemlja
/
v stari Avstriji
veleposestniška kurija
vèleposéstvo
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
zelo veliko kmetijsko posestvo:
delati na veleposestvu
;
razlastitev veleposestev
vèleposlánica
-e
ž
(
ȅ-á
)
najvišja diplomatska predstavnica kake države v tuji državi:
sprejem veleposlanice pri predsedniku republike
vèleposlánik
-a
m
(
ȅ-á
)
najvišji diplomatski predstavnik kake države v tuji državi:
imenovati koga za veleposlanika
;
slovenski veleposlanik v Franciji
vèleposláništvo
-a
s
(
ȅ-á
)
najvišje diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi:
odpreti veleposlaništvo
;
uslužbenec veleposlaništva
/
sprejem v veleposlaništvu
//
poslopje tega predstavništva:
demonstranti so poškodovali ameriško veleposlaništvo
velepotézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
velikopotezen
:
velepotezen načrt
/
velepotezen politik
vèlepredstáva
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
ekspr.
velika predstava:
prireditelji velepredstave
;
objekti, prizorišče za velepredstavo
/
jadralska, letalska velepredstava
;
športna velepredstava
veleprodája
-e
ž
(
ȃ
)
trg.
prodaja na debelo:
oddelek za veleprodajo
/
cene v veleprodaji
//
oddelek v delovni organizaciji, ki skrbi za tako prodajo:
vodja veleprodaje
vèleproizvajálec
-lca
[
veleproizvajau̯ca
in
veleproizvajalca
]
m
(
ȅ-ȃ
)
proizvajalec velikih količin česa:
veleproizvajalci avtomobilov
vèleproizvódnja
-e
ž
(
ȅ-ọ̑
)
proizvodnja velikih količin česa:
moderna kmetijska veleproizvodnja
;
veleproizvodnja aluminija
vèleréka
-e
ž
(
ȅ-ẹ́
)
ekspr.
zelo velika, dolga reka:
porečje velereke Niger
vèlerílec
-lca
[
tudi
veleriu̯ca
]
m
(
ȅ-ȋ
)
zool.
metulj somračnik z dolgim sesalom, Macroglossum stellatarum:
veleróden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
star.
ki je plemiškega rodu:
velerodna gospoda
//
v vljudnostnem nagovoru
spoštovan
,
cenjen
:
velerodni gospod
velésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
bot.,
navadno v zvezi
alpska velesa
plazeča se grmičasta rastlina z usnjatimi, dlakavimi listi in velikimi
belimi cveti, Dryas octopetala:
z veleso poraščene skale
velesêjem
-jma
m
(
é
)
velika prireditev, navadno mednarodna, na kateri se razstavlja
določeno blago in sklepajo pogodbe o nakupu, prodaji:
obiskati velesejem
;
na velesejmu sodeluje veliko držav, podjetij
/
jesenski, spomladanski velesejem
;
kmetijski velesejem
;
mednarodni velesejem
♦
ekon.
vzorčni velesejem
na katerem se razstavljajo vzorci blaga
velesêjemski
-a -o
[
velesejəmski
]
prid.
(
é
)
nanašajoč se na velesejem:
velesejemski prostor
/
velesejemsko mesto
/
velesejemske prireditve
velesíla
-e
ž
(
í
)
publ.
politično, vojaško zelo močna, vplivna država:
v starem veku je bil Egipt velesila
;
oborožitev, politika velesil
//
s prilastkom
na kakem področju zelo močna država, organizacija:
naftna, pomorska, športna velesila
/
slovenska reprezentanca se prebija med evropske velesile
/
svetovna velesila
vèleslálom
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
šport.
smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec smuča po strmini med redko
postavljenimi vratci:
tekmovati v veleslalomu
;
zmagovalec v veleslalomu
/
paralelni veleslalom
pri katerem na vzporednih progah hkrati smučata dva tekmovalca
//
tekmovanje v tej disciplini:
nastopiti v veleslalomu
;
favorit veleslaloma
/
društveni, mednarodni veleslalom
/
šport. žarg.
v prvem veleslalomu je izpadel
v prvi vožnji veleslaloma
vèleslalomíst
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
šport.
športnik, ki se ukvarja z veleslalomom:
tekmovanje, trening veleslalomistov
vèleslalomístka
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
šport.
športnica, ki se ukvarja z veleslalomom:
slovenska veleslalomistka
;
najboljše veleslalomistke sveta
vèleslálomski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nanašajoč se na veleslalom:
veleslalomska proga
/
veleslalomsko tekmovanje
velesláven
-vna -o
prid.
(
á
)
ekspr.
zelo slaven:
veleslaven pisatelj
/
veleslavno mesto
vèlespektákel
tudi
vèlešpektákel -kla
m
(
ȅ-á
)
ekspr.
1.
velik, pomemben film, velika, pomembna predstava:
igrati v velespektaklu
/
zgodovinski velespektakel
2.
velik, pomemben dogodek:
poroka princese bo velespektakel
/
svetovni velespektakel
vèlespoštován
-a -o
prid.
(
ȅ-á
)
knjiž.
zelo spoštovan:
zasluge tega velespoštovanega moža so zelo velike
/
v vljudnostnem nagovoru
velespoštovane gospe
vèlesŕbski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
v prvi polovici 19. stoletja
nanašajoč se na politično gibanje za združitev vseh Srbov:
velesrbske ideje
/
velesrbska hegemonija
vèlesŕbstvo
-a
s
(
ȅ-ȓ
)
v prvi polovici 19. stoletja
politično gibanje za združitev vseh Srbov:
težnje velesrbstva
vèletatvína
-e
ž
(
ȅ-í
)
ekspr.
velika tatvina:
veletatvina orožja
veléti
-ím
dov.
, vêlel
(
ẹ́ í
)
1.
izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje;
ukazati
:
velel je gostu vstopiti
;
cesar veli kočijažu ustaviti
/
elipt.
veleti vojakom v napad
//
star.,
v medmetni rabi
izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta:
kaj velite, prosim
;
odnesi to. Kot velite
2.
nedov. in dov.
,
nav. 3. os.
izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj:
tako veli oporoka, ukaz
/
tako mi veli dolžnost,
ekspr.
srce
/
star.
vera veli ljubezen
zapoveduje
3.
nedov. in dov.
,
star.
praviti
,
reči
:
koruzi velijo Belokranjci debelača
;
upravičeno se mu veli junak
/
velim se Janez Sever
imenujem se, pišem se
//
v sedanjem času
praviti, glasiti se:
tako veli pesem, pregovor
velèč
-éča -e:
veleč, naj ga počakajo, steče nazaj
vèletòč
tudi
vèletóč -óča
m
(
ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̑
)
šport.
vrtenje telovadca, visečega na rokah, okrog droga:
vaditi veletoč
/
narediti veletoč
/
veletoč naprej
vèletók
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
1.
zelo velika, dolga reka:
deroči veletok
;
sibirski veletoki
2.
ekspr.,
s prilastkom
velika količina česa premikajočega se:
veletok turistov, vozil
//
z rodilnikom
velika količina česa tekočega:
veletoki krvi
/
veletok sončne svetlobe
vèletovárna
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
ekspr.
velika tovarna:
vodstvo veletovarne
/
veletovarna gospodinjskih strojev
vèletovárnar
-ja
m
(
ȅ-ȃ
)
lastnik velike tovarne:
dobiček veletovarnarja
vèletrgôvec
-vca
m
(
ȅ-ō
)
lastnik veletrgovine:
veletrgovec z lesom, s sadjem
vèletrgovína
-e
ž
(
ȅ-í
)
trgovina na debelo:
ukvarjati se z veletrgovino
/
nabaviti v veletrgovini
/
tekstilna veletrgovina
vèletŕžec
-žca
m
(
ȅ-ȓ
)
star.
veletrgovec
:
nabavljati pri veletržcu
;
veletržec z lesom
vèletŕžnica
-e
ž
(
ȅ-ȓ
)
velika tržnica:
osrednja mestna veletržnica z usnjenimi izdelki
;
gradnja veletržnice
;
dogajanje, ponudba na veletržnici
;
lokacija, zemljišče za veletržnico
//
tržnica, na kateri se kupuje in preprodaja blago v velikih
količinah:
odpreti veletržnico za preskrbo mesta s kmetijskimi pridelki in
živili
;
prodajati zelenjavo na veletržnici
;
preselitev, zaprtje veletržnice
;
nižje cene na veletržnici
/
veletržnica s sadjem
vèleturíst
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
zastar.
planinec
,
alpinist
:
veleturist s cepinom in derezami
vèleturnír
-ja
m
(
ȅ-í
)
šah.
turnir, na katerem igra veliko vrhunskih igralcev:
igrati na veleturnirju
vèleučèn
-êna -o
prid.
(
ȅ-ȅ ȅ-é
)
knjiž.
zelo učen:
veleučen človek
/
v vljudnostnem nagovoru
veleučeni gospod profesor
vèleugléden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
zelo ugleden:
veleugledna rodbina
vèleúm
-a
m
(
ȅ-ȗ
)
knjiž.
genij
:
odkritja veleuma
/
matematični, pesniški veleum
●
knjiž.
občudovati njegov veleum
izvirno ustvarjalni um, duh
veleúmen
-mna -o
prid.
(
ú ū
)
knjiž.
genialen
:
veleumen pesnik, znanstvenik
/
veleumna iznajdba
vèleumetnína
-e
ž
(
ȅ-ī
)
ekspr.
velika, pomembna umetnina:
ustvariti veleumetnino
/
pesniška veleumetnina
veleúmnost
-i
ž
(
ú
)
knjiž.
genialnost
:
občudovati veleumnost koga
velévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od velevati:
velevanje in prepovedovanje
velévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje;
ukazovati
:
velevati prihajajočim gostom vstopati skozi desna vrata
;
velevati delavcem, kaj naj naredijo
/
elipt.,
ekspr.
čriček veleva v vinograd
2.
zastar.
poveljevati
:
velevati četi, konjenici
3.
nav. 3. os.
izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj:
tako veleva predpis, ukaz
/
delati, kot veleva čast, dolžnost
/
tako veleva vreme
4.
star.,
v sedanjem času
praviti, glasiti se:
pregovor veleva: čez sedem let vse prav pride
velevážen
-žna -o
prid.
(
á ā
)
ekspr.
zelo važen, zelo pomemben:
velevažen podatek
/
velevažna iznajdba
vèlezanimív
-a -o
prid.
(
ȅ-ī ȅ-í
)
ekspr.
zelo zanimiv:
velezanimiv človek
/
velezanimiv članek
vèlezaslúžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ú
)
star.
zelo zaslužen:
velezaslužen človek
;
biti velezaslužen za razvoj kraja
vèleznačílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
zelo značilen:
veleznačilni pojavi sodobnega življenja
/
za pesnika veleznačilni verzi
vèleznamenít
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ekspr.
zelo znamenit:
veleznamenita osebnost
/
veleznamenita slikarska šola
veličájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
star.
veličasten
:
veličajna gora
/
veličajen prizor
velíčanje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
poveličevanje
,
povzdigovanje
:
veličanje ljubezni
veličánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
veličasten
:
veličanske gore
/
veličanski prizor
veličánstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
veličasten
:
veličanstven sprejem zmagovalcev
/
veličanstven mir
veličánstvenost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
veličastnost
:
veličanstvenost sprejema pri kralju
/
veličanstvenost marmornih kipov
veličánstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
s svojilnim zaimkom,
v nekaterih državah
naslov za kralja, cesarja:
tak je ukaz njegovega veličanstva
;
njeno veličanstvo cesarica
/
žaljenje cesarskega, kraljevega veličanstva
/
kot nagovor
vaše cesarsko veličanstvo
2.
star.
veličastnost
:
veličanstvo dejanja
/
bog v svojem veličanstvu
veličást
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
veličastnost
:
veličast reke Nila
/
veličast pesnitve
veličásten
-tna -o
prid.
, veličástnejši
(
á ā
)
ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
a)
velike razsežnosti:
veličastne gore, smreke
;
veličastna stavba
/
sprejem je bil veličasten
b)
velikega števila:
veličastna množica je bila v sprevodu
c)
slovesnosti, zanosa:
spregovoriti z veličastnim glasom
č)
velike pomembnosti:
veličasten dogodek
;
doseči veličastno zmago
/
veličastna pesnitev
//
ki se nanaša na kaj, kar zaradi določenih lastnosti vzbuja
pozornost, občudovanje:
veličasten razgled
/
vtisi o razstavi so veličastni
/
z veličastnim prezirom gledati okoli sebe
veličástno
prisl.
:
veličastno jezditi na konju
;
veličastno slaviti zmago
♦
glasb.
veličastno
označba za izraz izvajanja
maestozo
;
sam.:
nekaj veličastnega je v njihovem ravnanju
veličástje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
veličastnost
:
veličastje gradu
;
veličastje gor
/
ekspr.
pomlad je v vsem veličastju prišla v deželo
veličástnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost veličastnega:
veličastnost stavbe
/
veličastnost prizora
veličástven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
veličasten
:
veličastvena pesnitev
veličástvenost
-i
ž
(
ȃ
)
star.
veličastnost
:
veličastvenost kipa
veličástvo
-a
s
(
ȃ
)
star.
veličastnost
:
priti v slavi in veličastvu
/
v gromu in bliskih razodevajoče se veličastvo
velíčati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
poveličevati
,
povzdigovati
:
veličati lepoto narave
/
veličati zmago
/
veličati junake
slaviti
velíčati se
bahati se, postavljati se:
veličati se pred kom
;
veliča se, da je najbolj pameten
veličàv
-áva -o
stil.
velíčav -a -o
prid.
(
ȁ á; ī
)
knjiž.
bahav
,
prevzeten
:
veličav človek
/
veličave navade
/
veličave misli
veličávo
stil.
velíčavo
prisl.
:
veličavo se ozirati na vse strani
veličáva
-e
ž
(
ȃ
)
star.
veličina
,
veličastnost
:
vrniti človeku nekdanjo veličavo
/
občudovati veličavo gora
veličávost
stil.
velíčavost -i
ž
(
á; í
)
knjiž.
bahavost
,
prevzetnost
:
zaradi svoje veličavosti ni priljubljen
veličína
-e
ž
(
í
)
1.
lastnost, značilnost koga, ki se posebno odlikuje zaradi svoje
pomembnosti, sposobnosti:
spoznati veličino človeka
/
veličina dejanja
;
idejna, stilna veličina umetniškega dela
;
veličina poguma, poklica
/
ekspr.
veličina narave
2.
nav. mn.,
ekspr.
kdor se posebno odlikuje zaradi svoje pomembnosti, sposobnosti:
zbrale so se same veličine
;
politične, športne veličine
3.
star.
velikost
:
izmeriti veličino
;
steklenice enake veličine
♦
teh.
kar je točno opredeljeno zlasti z načinom in enoto merjenja
veličínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
psiht.
nanašajoč se na bolezensko pripisovanje visokega porekla, položaja,
izrednih sposobnosti samemu sebi:
bolnik z veličinskimi idejami
/
veličinske blodnje
velíčiti se
-im se
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.
bahati se, postavljati se:
veličiti se pred prijatelji
velíčje
-a
s
(
ȋ
)
zastar.
veličastnost
:
veličje sončnega zahoda
vêlik
-íka -o
prid.
, véčji
(
é ȋ;
sam. iz prislova
ī
)
1.
ki dosega visoko stopnjo
a)
glede na razsežnost;
ant.
majhen
:
velik človek
;
ima velik nos
;
velika ladja, soba
;
dvorišče zavzema veliko površino
;
srednje veliko stanovanje
;
velik kot gora
/
veliko mesto
;
vas ni velika
;
Amerika, njihova velika soseda
b)
glede na merljivo količino:
velik del proizvodnje izvozijo
;
ekspr.
dobiti kaj za velik denar
;
zelo velik dvig cen
;
velike količine hrane
;
priti z veliko zamudo
/
publ.
to je v veliki meri njegova zasluga
v glavnem, pretežno
c)
glede na število sestavnih enot:
velik kolektiv
;
velika družba, skupina
/
bil je velik pogreb
udeležilo se ga je veliko ljudi
;
veliko podjetje
podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost
sredstev
/
število a je večje od b
č)
glede na dolžino:
dela velike korake
/
kamen v velikem loku zleti v vodo
d)
ekspr.
glede na trajanje:
velika časovna enota
/
dočakati veliko starost
visoko
e)
glede na možni razpon:
ima velike načrte
;
ima velik talent
;
jesti z velikim tekom
;
biti sprejet z velikimi častmi
/
pri delu je potrebna velika natančnost
;
med njimi so velike razlike
/
velike želje
;
možnosti niso velike
/
čutiti veliko olajšanje
;
imeti veliko zaupanje v koga
f)
glede na čas življenja:
imata že velike otroke
/
kaj boš, ko boš velik
g)
glede na svojo glavno, bistveno značilnost:
velik klanec
;
velika gneča
/
trgovina ima veliko izbiro
/
velik napor
/
ekspr.:
je velik jedec
;
on je velik otrok
otročji, naiven
h)
nav. ekspr.
glede na intenzivnost, učinek:
velik veter
;
velika rušilna moč
/
velika bolečina
;
velika vnema
/
veliki upi
;
njena ljubezen je velika
;
zgodila se ji je velika nesreča
i)
glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost:
velik rudnik
;
velika kmetija
j)
glede na pomembnost:
velik dogodek
;
naredil je veliko napako
;
velika tatvina
/
ekspr.
izreči velike besede
/
postati velik umetnik, znanstvenik
2.
z izrazom količine
ki izraža razsežnost:
dva hektara velik travnik
;
za dlan velika površina
●
star.
bil je že velik dan
bilo je že zelo svetlo
;
ekspr.
politik velikega stila
sposoben, znan
;
ekspr.
zabava v velikem stilu
imenitna, razkošna
;
velika noč
v krščanstvu
praznik Kristusovega vstajenja
;
iron.
pojesti vso modrost z veliko žlico
šteti se za zelo izobraženega, pametnega
;
ekspr.
za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje
proti pričakovanju zelo dober, uspešen
;
velike ribe male žro
močnejši zatirajo slabotnejše
;
strah ima velike oči
če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici
;
preg.
velik v bahanju, majhen v dejanju
velíki
-a -o
sam.,
nar.
véliki
zgodilo se je nekaj velikega
;
eni kradejo po malem, drugi po velikem
;
preg.
iz malega raste veliko
;
preg.
kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni;
prim.
več
,
večji
,
veliki
,
veliko
velikán
-a
m
(
ȃ
)
1.
v pravljicah
nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje:
stooki velikan
;
velikani in palčki
2.
ekspr.
nenavadno velik in močen človek:
zrasel je v pravega velikana
//
s prilastkom
kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu:
duhovni, znanstveni velikan
;
športni velikani
;
velikani slovenske kulture
3.
ekspr.,
s prilastkom
zelo velik, gospodarsko pomemben objekt:
gradnja novih hotelskih velikanov
/
vodstvo tekstilnega velikana
velike tekstilne tovarne, trgovine
//
kar je veliko sploh:
s snegom pokriti gorski velikani
/
pristanek zračnega velikana
velikánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ekspr.
nenavadno velika in močna ženska:
dekle je velikanka med vrstnicami
//
kar je veliko sploh:
prekooceanska velikanka
/
kača, lipa velikanka
;
buča, repa, torta velikanka
/
zvezda velikanka
2.
publ.
velika (smučarska) skakalnica:
skakati na velikanki
/
stometrska velikanka
velikánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
zelo velik:
velikanski kup
;
velikanska ladja
;
kitovo telo je velikansko
/
velikanska razdalja
/
velikanski vihar
;
velikanska premoč
/
velikanska gneča
/
velikanski pomen odkritja
;
velikanski uspeh
♦
zool.
velikanska črepaha
največja morska želva, Chelonia mydas
velikánsko
prisl.
:
imeti velikansko težav
velikánskost
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
lastnost, značilnost velikanskega:
velikanskost poslopja
/
velikanskost prostora
velikánstvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
1.
dejstvo, da je kdo velikan:
gargantovska komika velikanstva
2.
dejstvo, da je kaj velikansko:
velikanstvo kraških jam
/
velikanstvo idej
velikáš
-a
m
(
á
)
1.
v fevdalizmu
pripadnik višjega plemstva:
oblast velikašev
;
grofi, knezi in drugi velikaši
2.
ekspr.
zelo bogat in vpliven človek:
kmečki velikaši
;
reveži in velikaši
velikášinja
-e
ž
(
á
)
ekspr.
zelo bogata in vplivna ženska:
ugledna velikašinja
velikáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na velikaše:
velikaške pravice
/
velikaške navade
/
postajal je vedno bolj velikaški
velikáštvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
v fevdalizmu
velikaši
:
deželno velikaštvo
;
velikaštvo in nižje plemstvo
2.
ekspr.
zelo bogati in vplivni ljudje:
ameriško denarno velikaštvo
3.
ekspr.
miselnost, lastnost zelo bogatega in vplivnega človeka:
otresti se velikaštva
véliki
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
določna oblika od velik:
a)
veliki kazalec ure
;
mali in veliki krožniki
;
zvoniti z velikim zvonom
;
male in velike črke
;
velika skakalnica
;
mala in velika začetnica
b)
pog.
veliko pivo
c)
veliki narodi
;
veliki orkester
sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
č)
puška z velikim dometom
d)
te velike razlike so se še povečale
e)
kaj študira tvoj veliki sin
f)
veliki klanec je za nami
g)
vem za njegovo veliko bolečino
h)
velika kmetija je propadla
i)
poročati o velikem dogodku
/
veliki slovenski pesnik
;
Amerika, njihova velika soseda
/
odšel je v veliki svet
;
gostilna je stala ob veliki cesti
/
Velika Britanija
;
kot pristavek k imenu
Peter Veliki
2.
v zvezi
velika potreba
izločanje blata:
mala in velika potreba
/
iti na veliko potrebo
●
veliki hlapec
hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji
;
star.
veliki srpan
avgust
;
star.
veliki traven
maj
;
ekspr.
prišel je njegov veliki trenutek
dobil je priložnost za pomemben uspeh
;
veliki voz
ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza
;
ekspr.
obešati kaj na (veliki) zvon
povsod razglašati, pripovedovati
;
velika dekla
dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji
;
ekspr.
iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka
v Ameriko
;
ekspr.
dolgo so pluli čez (veliko) lužo
Atlantski ocean
;
nar.
velika maša
veliki šmaren
;
velika matura
nekdaj
zaključni izpit po višji srednji šoli
;
velika nagrada
pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih
najvišje priznanje za zmago
;
velika plošča
(gramofonska) plošča s premerom 30 cm
♦
anat.
veliki možgani
del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med
organizmom in okolico
;
veliki krvni obtok
del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo
;
velika medenica
zgornji del medenice
;
astron.
Veliki medved
;
bot.
veliki jesen
jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior
;
velika kopriva
kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica
;
velika zraščenka
užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani
nasajene klobučke, Grifola frondosa
;
film.
veliki plan
od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez
celo filmsko platno, sliko
;
velika zlata arena
priznanje za najboljši film puljskega festivala
;
fiz.
velika kalorija
kilokalorija
;
geom.
velika os elipse
najdaljši premer elipse
;
velika polkrožnica
polkrožnica nad veliko osjo elipse
;
glasb.
veliki interval
;
velika seksta, sekunda, septima, terca
;
jezikosl.
veliki stavek
skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma
;
kem.
velika molekula
makromolekula
;
lov.
veliki lov
lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad
;
velika divjad
zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad
;
mat.
velika poštevanka
sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20
;
navt.
veliki jambor
jambor, drugi od spredaj
;
veliko jadro
spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori
;
rel.
veliki četrtek
zadnji četrtek pred veliko nočjo
;
veliki duhovnik
pri starih Judih
najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora
;
veliki šmaren
praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta
;
veliki teden
teden pred veliko nočjo
;
veliki zbor
pri starih Judih
najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče
;
velika sobota
zadnja sobota pred veliko nočjo
;
soc.
veliki kmet
kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje
;
velika družina
razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem
predniku in nedeljivosti družinske lastnine
;
šah.
velika kombinacija
kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez
;
velika rokada
rokada na damino stran
;
šport.
veliki rokomet
rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev
;
zgod.
veliki inkvizitor
vodja španske inkvizicije
;
velika antanta
zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno
;
zool.
veliki metljaj
;
veliki vrtni polž
;
velika sinica
véliki
-a -o
sam.
:
publ.
sestanek štirih velikih
predstavnikov velesil Velike Britanije, Francije, Združenih držav
Amerike in Sovjetske zveze
;
narediti kaj velikega
;
na veliko
na veliko trgovati z žitom
;
na veliko zapravljati;
prim.
več
,
velik
,
veliko
velíko
prisl.
(
í
)
1.
izraža veliko količino ali mero
a)
s samostalnikom:
imeti veliko drv
;
zemlja z veliko dušika
;
zbralo se je veliko ljudi
;
nima veliko smisla za šalo
/
odkriti veliko novega
/
kot voščilo
želim vam veliko,
ekspr.
veliko veliko sreče
/
takih primerov je veliko
b)
z glagolom:
veliko bere, se giblje
;
veliko se ne da spremeniti
;
ekspr.
ta človek da veliko nase
ima zelo ugodno mnenje o sebi
;
ekspr.
imeti veliko pod palcem
biti zelo bogat
2.
navadno v zvezi s primernikom
izraža visoko stopnjo:
veliko bolj se boste morali potruditi
;
nova pot je veliko krajša
;
veliko večja poraba energije
/
zaslužek je veliko premajhen;
prim.
največ
,
več
,
velik
,
veliki
veliko...
1
ali
véliko...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na veliki:
velikobritanski, velikosoboten
veliko...
2
ali
velíko...
prvi del zloženk
(
ī
)
nanašajoč se na velik:
velikolisten, velikomesten, velikopovršinski
veliko...
3
ali
velíko...
prvi del zloženk
(
í
)
nanašajoč se na veliko:
velikobeseden, velikojedec
;
velikokrat
velikobesédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
gostobesednost
:
pripisovali so mu velikobesednost
vélikobolgárski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ā
)
nanašajoč se na veliko Bolgarijo:
velikobolgarski šovinisti
/
velikobolgarski nazori
vélikobritánski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȃ
)
nanašajoč se na Veliko Britanijo:
velikobritansko ozemlje
/
velikobritanska politika
velikocvéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
vrtn.
ki ima veliko cvetov:
velikocvetna rastlina
//
ki ima velike cvete:
velikocvetne begonije
vélikodržáven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑-á
)
nanašajoč se na veliko državo:
velikodržavne težnje
/
velikodržavni šovinizem
velikodúšen
-šna -o
prid.
(
ū ȗ
)
ki stori komu kaj dobrega, zaželenega, čeprav mu tega glede na
položaj, pretekle odnose ni treba storiti:
velikodušen človek
;
biti velikodušen do koga
/
velikodušna ponudba
/
velikodušen podpornik
velikodúšno
prisl.
:
velikodušno odpuščati napake
velikodúšje
-a
s
(
ȗ
)
stanje človeka, ki je pripravljen storiti komu kaj dobrega,
zaželenega, čeprav mu tega glede na položaj, pretekle odnose ni treba
storiti:
prevzelo ga je velikodušje
/
zahvaliti se komu za velikodušje
velikodúšnost
-i
ž
(
ū
)
lastnost, značilnost velikodušnega človeka:
hvaliti, občudovati velikodušnost koga
;
velikodušnost do nasprotnika
velíkokalíbrski
-a -o
prid.
(
í-í
)
šport.,
voj.
ki ima v svoji vrsti največji kaliber:
velikokalibrski top
/
velikokalibrsko strelivo
velíkokrat
prisl.
(
í
)
izraža veliko ponovitev:
velikokrat pomagati komu
;
velikokrat se srečava
;
ne zgodi se velikokrat, da bi bil kdo tako prijazen
//
s primernikom
izraža visoko stopnjo:
njihove potrebe so zdaj velikokrat večje kot prej
velikolép
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
zastar.
zelo lep:
velikolepa slika
velikolépen
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
zelo lep:
velikolepna preproga
velikolépje
-a
s
(
ẹ̑
)
zastar.
(izredna) lepota, sijaj:
dvorsko velikolepje
/
prirediti slavje v vsem velikolepju
velikolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima velike liste:
velikolistne lončnice
velikomésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na veliko mesto:
velikomestne ulice
/
velikomestni hrup
/
velikomestni ljudje
/
ekspr.
predajati se velikomestnemu življenju
velikomeščàn
in
velikomeščán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
prebivalec velikega mesta:
navade velikomeščanov
vélikonémec
-mca
m
(
ẹ̑-ẹ́
)
zgod.,
v prvi polovici 19. stoletja
pristaš političnega gibanja za združitev vseh Nemcev:
po prepričanju je bil velikonemec
vélikonémški
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ́
)
zgod.,
v prvi polovici 19. stoletja
nanašajoč se na politično gibanje za združitev vseh Nemcev:
velikonemška stranka
/
velikonemške težnje
velikonôčen
-čna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na veliko noč:
velikonočno jutro
/
velikonočni ponedeljek
ponedeljek po veliki noči
;
velikonočna nedelja
/
velikonočni prazniki
/
velikonočni pirhi
♦
rel.
velikonočni čas
čas od velike noči do binkošti
;
velikonočni obred
;
velikonočna spoved
;
velikonočna sveča
slovesno blagoslovljena okrašena sveča kot simbol vstalega
Kristusa
;
velikonočno jagnje
jagnje, ki so ga jedli Izraelci v spomin na rešitev iz egiptovske
sužnosti
;
blagoslov(itev) velikonočnih jedil
velikonôčnica
-a
ž
(
ó
)
bot.
dlakava rastlina s pokončnimi, svetlo vijoličastimi cveti in pernatimi
ozkimi listi, Pulsatilla grandis:
cveti velikonočnic
velikopotézen
-zna -o
prid.
, velikopotéznejši
(
ẹ̑
)
ki zajema, upošteva veliko stvari in zahteva veliko dejanj:
velikopotezen načrt
;
akcija je velikopotezna
/
velikopotezen igralec
;
v svojih zamislih je velikopotezen
velikopotézno
prisl.
:
velikopotezno organizirati napad
;
velikopotezno zgrajeni prostori
velikopotéznost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost velikopoteznega:
velikopoteznost načrta
/
velikopoteznost ustvarjalca
/
lotiti se problema z vso velikopoteznostjo
velikoprodájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
trg.,
v zvezi
velikoprodajna cena
cena na debelo:
velikorúski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
star.
ruski
:
velikoruski jezik
;
velikoruski narod
/
velikoruska glasba
velíkosêrijski
-a -o
prid.
(
í-é
)
nanašajoč se na izdelavo v velikih serijah:
velikoserijski izdelek
/
velikoserijska proizvodnja
vélikosobóten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑-ọ̑
)
nanašajoč se na veliko soboto:
velikosobotna noč
/
velikosobotno zvonjenje
vélikosŕbski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȓ
)
nanašajoč se na veliko Srbijo:
velikosrbske ideje
;
velikosrbski nacionalizem
/
velikosrbska politika
vélikosŕbstvo
-a
s
(
ẹ̑-ȓ
)
politično gibanje za povečanje ozemlja Srbije:
glasnik, zagovornik velikosrbstva
;
ideje velikosrbstva
;
upiranje velikosrbstvu
/
mitologija velikosrbstva
velikóst
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost koga ali česa glede na stopnjo
a)
razsežnosti:
meriti velikost
;
razvrstiti po velikosti
;
majhna, povprečna velikost
;
velikost črk
;
velikost gozda
;
človek srednje velikosti
/
kip v naravni velikosti
;
listi zrastejo do velikosti dlani
b)
merljive količine:
velikost zamude
c)
števila sestavnih enot:
velikost kolektiva, skupine se je zmanjšala
č)
dolžine:
velikost koraka, razdalje
d)
trajanja:
velikost časovnih enot
e)
možnega razpona:
velikost kazni, razlik
f)
nav. ekspr.
intenzivnosti, učinka:
velikost moči
/
velikost bolečine
g)
razsežnosti in delovanja ali dejavnosti:
velikost kmetije
velikósten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na velikost:
velikostni vrstni red
;
velikostne stopnje črk
/
velikostni odnosi med števili
velikosvétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
svetovljanski
:
velikosvetski človek
/
velikosvetsko življenje
/
velikosvetska zabava
razkošna
velíkrat
prisl.
(
í
)
star.
velikokrat
:
velikrat se spomniti na kaj
;
tam je že bil, a ne velikrat
velítelj
-a
m
(
ȋ
)
star.
poveljnik
,
zapovednik
:
velitelj vojaškega oddelka
/
tako želi moj gospodar in velitelj
velják
-a
m
(
á
)
veljaven, vpliven človek:
kmečki, mestni veljak
;
premožni veljaki
/
politični veljaki
veljáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na veljake:
veljaška hiša
/
veljaške zlorabe
veljáštvo
-a
s
(
ȃ
)
lastnost, značilnost veljakov:
veljaštvo bogatih gospodarjev
//
ekspr.
veljaki
:
pri mizi je sedelo veljaštvo
veljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
imeti pravno moč:
predpis, zakon velja od novega leta
/
to igralno pravilo ne velja več
/
ukaz velja za vse
2.
zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavljati naslovniku,
uporabniku kako pravico:
potni list ne velja več
;
vozovnica velja en dan
;
razpis velja do zasedbe delovnega mesta
♦
ekon.
cena velja franko
//
po odločitvi pristojne osebe, organa obvezovati koga, da upošteva
določeno dejstvo:
cenik, vozni red še velja
3.
imeti zagotovilo osebka o svoji izpolnitvi:
obljuba, vabilo še vedno velja
/
brezoseb.,
kot podkrepitev
velja, jutri se vidiva
//
imeti zaradi določenega dejstva, lastnosti vpliv na koga:
njihovo mnenje tudi nekaj velja
/
ekspr.
njegova mora veljati
/
ekspr.
njegovi romani nekaj veljajo
4.
zaradi dobrih, primernih lastnosti biti upoštevan, uporabljan:
ta načela v družbi, znanosti še veljajo
/
velja samo dokaz
5.
biti v skladu z resničnostjo;
držati
:
vremenske napovedi malokdaj veljajo
/
povedano velja tudi za naše razmere
6.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom,
v zvezi z
za
izraža omejitev lastnosti, značilnosti na splošno mnenje, prepričanje:
ta beseda velja za nedostojno
;
trditev velja za sporno
/
veljati za odločnega, poštenega človeka
//
izraža, da ima kaj glede na dogovor, izkušnje lastnost, vlogo tega,
kar izraža dopolnilo:
to naj velja za kriterij
/
oglje je nekdaj veljalo kot zdravilo
7.
z dajalnikom, z glagolskim samostalnikom
biti namenjen komu:
opozorilo, žvižg velja nam
/
vsem naj velja moja iskrena zahvala
/
publ.
naša pozornost velja predvsem aktualnim dogodkom
8.
brezoseb.,
ekspr.,
z nedoločnikom
izraža nujnost, potrebnost uresničitve dejanja:
to lepoto, zanimivost velja videti
;
tega človeka si velja zapomniti
/
velja omeniti, poudariti, da sam ni bil zraven
9.
ekspr.
stati, imeti ceno:
avtomobil velja deset tisoč evrov
/
počitnice so nas veliko veljale
●
ekspr.
korajža, pogum velja
stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne
;
neprevidnost bi ga skoraj veljala življenje
stala
;
ekspr.
naj velja, kar hoče, poskusil bom
izraža podkrepitev trditve
;
preg.
kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš
znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
veljáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pravna moč:
zakon dobi, ohrani veljavo
/
odlok stopi v veljavo takoj
začne veljati
;
prepoved ostane v veljavi
/
pravna, uradna veljava
2.
kar je določeno z vplivom, ugledom koga ali česa zaradi določenega
dejstva, lastnosti, ki se ceni, priznava:
veljavo daje denar, položaj, poštenost
;
imeti, izgubiti veljavo pri ljudeh, v skupnosti
;
pridobiti veljavo,
publ.
na veljavi
;
družbena, pisateljska, politična veljava
/
javno mnenje dobiva vse večjo veljavo
;
njegova beseda ima pri njih veliko veljavo
3.
v zvezi
prihajati, priti do veljave
postajati, postati zaradi učinka, uporabe cenjen, pomemben:
železova ruda pride do veljave zlasti v bližini nahajališč premoga
/
glasba pride v akustičnem prostoru še bolj do veljave
/
dvom je prihajal vse bolj do veljave
4.
ekon.
denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne
enote;
valuta
:
reforma veljave
/
zlata veljava
pri kateri je denarna enota vezana na vrednost zlata
●
star.
to je že ob veljavo
ne velja več; se ne uporablja več
;
v veljavo je prišel nov vozni red
začel je veljati
;
vstopnice ostanejo v veljavi za naslednjo predstavo
ostanejo veljavne
;
ti znaki imajo mednarodno veljavo
so mednarodno veljavni, upoštevani
;
publ.
statistični podatki so kratkotrajne veljave
veljajo kratek čas
veljáven
-vna -o
prid.
, veljávnejši
(
á ā
)
1.
ki ima pravno moč:
veljaven predpis, zakon
/
veljavna oporoka
;
zaradi nepravilnosti volitve niso veljavne
/
sodba še ni veljavna
/
veljavna igralna, športna pravila
2.
ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku,
uporabniku kako pravico:
veljaven potni list
;
vozovnica je veljavna en dan
/
veljavno plačilno sredstvo
//
ki po odločitvi pristojne osebe, organa obvezuje koga, da upošteva
določeno dejstvo:
veljaven cenik
;
vozni red ni več veljaven
3.
ki se zaradi dobrih, primernih lastnosti upošteva, uporablja:
veljavne metode raziskovanja
;
veljavne norme vedenja
4.
ki je v skladu z resničnostjo:
absolutno veljavna resnica
5.
ki ima zaradi cenjenih, spoštovanja vrednih dejstev, lastnosti vpliv,
ugled:
veljaven človek, kmet
;
biti doma iz veljavne hiše
/
francoščina ni več tako veljavna kot nekdaj
/
družbeno veljaven
veljávno
prisl.
:
veljavno odločati z večino glasov
veljávnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost veljavnega:
veljavnost zakona
/
veljavnost potnega lista je že potekla
;
prijava je izgubila veljavnost
;
podaljšati veljavnost dovoljenja
/
absolutna veljavnost resnice
/
med prijatelji je izgubljal veljavnost
veljavo, ugled
/
skladbe svetovne veljavnosti
kvalitete, pomena
veljávnosten
-tna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na veljavnost:
veljavnostna doba
/
veljavnostni simboli
vélmóž
tudi
vêlmóž -á
m
,
mn.
vélmožjé
tudi
vêlmožjé
(
ẹ̑-ọ̑; é-ọ̑
)
1.
nekdaj
veljaven, vpliven pripadnik višjega družbenega sloja:
poglavar se je posvetoval z velmožmi
;
plemenski velmožje
2.
vznes.
veljak
:
literarni, politični velmožje
vélmožen
tudi
vêlmožen -žna -o
prid.
(
ẹ̑; é
)
knjiž.
veljaven
,
vpliven
:
velmožni poglavar, starešina
/
velmožni posestnik
;
sam.:
v vljudnostnem nagovoru klicali ste me, velmožni
vêlnes
in
wellness
-a
[
vêlnes
]
m
(
ȇ
)
dejavnost, ki s ponudbo različnih sprostitvenih tehnik, zdrave
prehrane človeku omogoča dobro počutje:
zdravilišče ponuja velnes: kopanje v bazenih s termalno vodo,
masaže, lepotilne kure
;
oprema, prostor za velnes
//
center, ki s tako ponudbo človeku omogoča dobro počutje, center
dobrega počutja:
za sprostitev so šli v velnes s savnami in z vodno masažo
;
razvajanje v velnesu
;
v prid. rabi:
velnes center
;
velnes program
;
velnes turizem
;
velnes ponudba
vêlneški
tudi
wellneški -a -o
[
vêlneški
]
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na velnes:
velneški gostje
;
velneški svetovalec, trener
;
velneška dejavnost
;
zdraviliška in velneška ponudba
vélnica
-e
[
veu̯nica
]
ž
(
ẹ̑
)
1.
navadno lesena priprava za zajemanje žita, moke:
z velnico vsipati žito v vrečo
/
dodati velnico moke
2.
nekdaj
lesena, lopati podobna priprava za vejanje:
z velnico metati žito iz kota v kot
;
ročaj velnice
vélnik
-a
[
veu̯nik
]
m
(
ẹ̑
)
stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu;
vejalnik
:
velnik ropota na dvorišču
vélo
-a
s
(
ẹ́
)
nar. zahodno
tančica
,
pajčolan
:
velo ji je zakrivalo obraz
/
žalno velo
velocipéd
-a
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
vozilo z velikim sprednjim in majhnim zadnjim kolesom na nožni pogon:
voziti se z velocipedom
velodróm
-a
m
(
ọ̑
)
šport.
kolesarsko dirkališče elipsaste oblike:
steza velodroma
;
dirka na velodromu
/
odprti, zaprti velodrom
vélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje velega:
velost listov
/
velost kože
vélter
tudi
welter
--
[
vélter
]
v prid. rabi
(
ẹ́
)
šport.,
v zvezi
velter kategorija
kategorija težkoatletov telesne teže med 63 in 74 kg:
zmagati v velter kategoriji
;
boksar, rokoborec velter kategorije
vélterski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
šport.,
v zvezi
velterska kategorija
kategorija težkoatletov telesne teže med 63 in 74 kg:
boksar velterske kategorije
veltlínec
-nca
m
(
ȋ
)
agr.
trta z velikimi rdečkastimi grozdi:
gojiti veltlinec
//
belo vino iz grozdja te trte:
piti veltlinec
vélum
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
rel.
ogrinjalo za duhovnika z monštranco, v kateri je posvečena hostija,
ali za asistenta, ki nosi škofu palico, mitro:
ogrniti se z velumom
//
ogrinjalo za pokrit kelih, v katerem so posvečene hostije:
vzeti velum s ciborija
2.
jezikosl.
mehko nebo:
na velumu tvorjen soglasnik
velúr
-ja
m
(
ū
)
1.
tekst.
mehka, kosmatena volnena tkanina finega, nizkega žametastega videza:
plašč iz velurja
;
z rdečim velurjem podložena skrinjica
/
plišasti, volneni velur
/
bogata izbira velurjev
2.
usnj.
mehko, s kromom strojeno usnje, na mesni strani žametastega videza:
rokavice iz velurja
/
kozji, telečji velur
/
oblačilni velur
;
v prid. rabi:
velur plašč
;
velur preproga
velurna preproga
velúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na velur:
velurni suknjič
/
velurna preproga
žametasta preproga z odprtimi konci ščetkaste površine
vélvet
-a
m
(
ẹ̑
)
tekst.
žametu podobna tkanina:
plašč iz velveta
velvetón
-a
m
(
ọ̑
)
tekst.
kosmatena in strižena bombažna tkanina v atlasovi vezavi:
suknjič, jutranja halja iz velvetona
vèn
[
vən
]
prisl.
(
ə̏
)
1.
izraža premikanje ali usmerjenost iz zaprtega prostora;
ant.
noter
:
stoji pri oknu in gleda ven
;
priti, spustiti, vabiti ven
;
hoditi ven in noter
/
elipt.
vsi ven, je zaklical
/
kot povelje
trebuh noter, prsi ven
;
vija, vaja, ven
pri izštevanju
izraža izločitev zadnje osebe
/
marelice olupimo in poberemo ven koščice
/
prva hiša je pomaknjena bolj ven
;
stali so daleč ven
/
s prislovnim določilom kraja:
gremo ven iz mesta
;
pusti jo ven na zrak
2.
izraža odhod od doma, iz domačega okolja:
z otrokom in ženo je veliko hodil ven
;
zvečer sta šla večkrat ven
/
pog.:
na prakso gre ven, v Nemčijo
;
nimajo dovolj izdelkov niti za doma, še manj za ven
za izvoz
●
pog.
končno sem iz vsega tega ven
končno sem vsega tega rešen; končno je zame vse to minilo, prešlo
;
pog.
to mi že pri ušesih ven gleda
tega sem sit, naveličan
;
ekspr.
pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven
ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
;
igr. žarg.
igralec je šel ven z adutom, s kraljem
dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti
;
pog.,
ekspr.
iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven)
zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo
;
šalj.
ustavili se bomo, kjer bog roko ven moli
v gostilni
;
pog.
ven je prišla nova odredba
izdana je bila
;
pog.
priti ven (iz vaje)
odvaditi se določenega dela, spretnosti
;
pog.
po desetih mesecih je prišel ven
je prišel iz zapora, bolnišnice
;
pog.
zmeraj ga ven reže
rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja
;
pog.
dela imam toliko, da se ven ne vidim
zelo veliko
;
star.
to se je ohranilo še od naselitvenih časov ven
še prav od naselitvenih časov
;
pog.,
ekspr.
ven z besedo
povej, kaj misliš
;
pog.
na ven so pohlevni kot ovčke
navzven, na videz
;
star.
ven in ven jim to dopovedujem
neprenehoma;
prim.
veninven
véna
-e
ž
(
ẹ̄
)
anat.
žila, ki dovaja kri k srcu, dovodnica:
kri mu je tekla iz vene
;
vene in arterije
/
pljučna vena
;
portalna vena
ki dovaja jetrom kri iz želodca, črevesja, vranice, vratarnica
vênčast
-a -o
prid.
(
é
)
podoben vencu:
venčast ornament
/
koralni otok venčaste oblike
vênčati
in
vénčati -am
nedov. in dov.
(
ȇ; ẹ̑
)
1.
knjiž.
krasiti z vencem, rožami:
venčati slike
/
venčati glavo
;
venčati s cvetjem
;
pren.
venčali so ga s slavo
//
nedov.
,
ekspr.
delati kaj (bolj) lepo:
kodri venčajo glavo
/
cerkvica venča vrh gore
2.
zastar.
kronati
:
venčati za kralja
/
s trnjem so ga venčali
mučili s položitvijo trnove krone na glavo
3.
zastar.
poročati
2
:
venčati tri pare
/
dov.
obljubil ji je, da jo bo venčal
se bo poročil z njo
vênčan
in
vénčan -a -o:
dekleta, venčana s cvetjem
vênček
-čka
m
(
é
)
1.
manjšalnica od venec:
spletati venček
;
venček iz marjetic
/
poročni venček
/
rožni venček
/
adventni venček
venček, navadno iz smrečja, s štirimi svečami, kot simbol
adventnega časa
●
šalj.
izgubiti venček
izgubiti nedolžnost
;
zapeti venček narodnih (pesmi)
v enoto povezano skupino
♦
gastr.
beli, neocvrti vodoravni pas krofa
2.
nekdaj
plesna prireditev z vnaprej določenim vrstnim redom plesov:
iti na venček
/
plesni venček
vênčen
-čna -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na venec:
venčni trak
♦
anat.
venčna arterija
arterija, ki v obliki venca obdaja srce; koronarna arterija
;
arhit.
venčni zidec
iz stene izstopajoči del zidu, ki oklepa stavbo
;
bot.
venčni listi
notranji listi dvojnega cvetnega odevala
;
venčna cev
v cev zrasli venčni listi
venčnják
-a
m
(
ā
)
les.
skobljič z rezilom čez vso širino podplata za skobljanje ploskev, ki
se stikajo v kotu:
vendán
tudi
v en dán
prisl.
(
ȃ
)
star.
tjavendan
:
tega ne dela kar tako vendan
/
živeti veselo vendan
vèndar
člen.
(
ə̄
)
I.
1.
izraža nasprotje s prej povedanim:
oglasi se, morda se bo vendar kaj našlo zate
;
kaj pa, če vendar pride
/
daleč od tega, da bi bili popolni, pa vendar
2.
z oslabljenim pomenom
izraža nejevoljo, nestrpnost:
odpri vendar
;
kaj pa vendar počenjaš
;
to je pa vendar že preveč
//
izraža veselje, presenečenje:
o, si vendar prišla
;
vendar enkrat, da nisi popustil
/
pomoč prihaja. Vendar že
3.
z oslabljenim pomenom
poudarja samoumevnost povedanega:
svoje kolo bom vendar poznal
;
to se vendar ne more zgoditi
;
fant je vendar zadosti star
/
okrepljen
pa vendar ne boš kar tako odšel
//
poudarja povedano nasploh:
on mi je vendar brat
;
to vendar ni nič težkega
;
si za ta načrt? Saj vendar veš
/
pa vendar ne, da se mu je kaj zgodilo
;
presneta reč vendar, da mu nihče ni kos
II.
v vezniški rabi,
v protivnem priredju
1.
za izražanje nasprotja s prej povedanim:
težave niso velike, vendar obstajajo
;
oziral se je, vendar ni bilo za njim nikogar
/
ta vidik je resničen, vendar enostranski
;
stvar je podobna, vendar širša
/
okrepljen:
imel je slabo opremo, in vendar je uspel
;
bilo ji je malo nerodno, pa vendar lepo
;
sprli so se, vendar pa s tem še ni rečeno, da se sovražijo
2.
za omejevanje prej povedanega:
naj poskusi, vendar se bojim, da bo prepozno
/
vlaki prihajajo, vendar z zamudo
;
piše, vendar poredko
vèndarle
člen.
(
ə̄
)
vendar
:
dojeli so, da nekaj vendarle lahko storijo
/
ne morem vam pomagati. Pa vendarle hvala
kljub temu, vseeno
/
končno je vendarle našla prostor
/
v vezniški rabi,
v protivnem priredju
novinarji so jo spraševali, vendarle ni bila pripravljena
odgovarjati
/
okrepljen
izumiteljev imamo premalo, in vendarle bi lahko veliko prispevali
k napredku
véndski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
v madžarskem okolju, za nasprotnike pripadnosti prekmurskih in
porabskih Slovencev slovenskemu narodu
nanašajoč se na Vende:
vendski jezik
/
vendsko ljudstvo
véndščina
-e
ž
(
ẹ̑
)
v madžarskem okolju
vendski jezik:
razglasi v vendščini
vênec
-nca
m
(
é
)
1.
iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek
a)
v obliki kroga, obroča:
plesti, spletati venec
;
venec iz smrečja
;
venec z nageljni, s tulipani
/
položiti venec na grob neznanega junaka
/
lovorov venec
iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave
;
pogrebni, poročni venec
/
nekdaj
red republike z zlatim vencem
visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju
javnega delovanja
b)
podolgovate oblike:
napeljati venec od stebra do stebra
;
oviti deblo mlaja z vencem
;
deset metrov dolg venec
2.
navadno z rodilnikom
skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari:
venec čebule, fig, klobas
/
venec spletenih las
//
ekspr.
skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča:
na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev
/
jezero obdaja venec gora
;
venec oblakov
3.
ekspr.,
navadno z rodilnikom
vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih
stvaritev;
ciklus
:
venec treh dram
;
venec impresionističnih slik
●
knjiž.
lovorovega venca ni želel prepustiti drugim
zmage, prvega mesta
;
knjiž.,
ekspr.
pesniku so vili lovorove vence
so ga slavili
;
šalj.
vzel ji je deviški venec
nedolžnost
♦
arhit.
venec
iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras
;
astron.
venec
plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor;
korona
;
bot.
cvetni venec
notranji listi dvojnega cvetnega odevala
;
grad.
venec
konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu,
objekta v ravnini stropa
;
igr.
venec
položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja
;
lit.
sonetni venec
skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim
verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh
verzov
;
lov.
venec
spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža
;
rel.
rožni venec
molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz
Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico
ali verižico, za molitev rožnega venca
venecijánka
-e
ž
(
ȃ
)
les.
žaga z enim listom in lesenim ogrodjem za žaganje hlodov v deske:
žagati z venecijanko
/
žaga venecijanka
venecijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
grad.,
navadno v zvezi
venecijanski tlak
tlak iz manjših kamnitih plošč nepravilnih oblik:
hodnik z venecijanskim tlakom
venênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od veneti:
venenje rož
/
venenje dekleta
/
venenje lepote
♦
agr.
glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri rastline zaradi
zamašenosti žil venejo
venêričen
-čna -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na spolne bolezni:
venerični oddelek bolnišnice
/
venerične bolezni
spolne bolezni
vénerin
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
v zvezah:
anat.
venerin griček
rahlo izbočeni predel nad zunanjim ženskim spolovilom
;
bot.
venerini lasci
divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi, Adiantum
capillus-veneris
;
zool.
venerin pas
morska žival s prozornim trakastim telesom in svetlikajočimi se
veslalnimi ploščicami, Cestus veneris
venerológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za spolne bolezni:
dermatolog in venerolog
venerologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o spolnih boleznih:
razvoj venerologije
;
dermatologija in venerologija
venerolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na venerologe ali venerologijo:
venerološki kongres
/
venerološki oddelek bolnišnice
venéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
postajati vel:
listi, rože venijo
;
cvetje je vse bolj venelo
;
zeleneti in veneti
/
v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti
/
koža veni in se guba
2.
ekspr.
izgubljati življenjsko moč:
zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti
3.
ekspr.
prenehavati obstajati (v veliki meri):
lepota, slava hitro veni
/
življenje mu veni v tujem svetu
//
slabeti
,
upadati
:
moč, pogum jim veni
venetológ
-a
m
(
ọ̑
)
1.
strokovnjak za venetski jezik in kulturo:
venetologi uvrščajo venetščino med italske jezike
;
predavanje svetovno znanega venetologa
2.
kdor si na neznanstven način prizadeva prikazati Venete kot prednike
Slovencev:
venetolog je govoril o koreninah Slovencev
;
pristopi, prizadevanja venetologov
venetologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
veda, ki proučuje Venete, njihov jezik in kulturo:
venetologijo je študiral v Padovi
2.
neznanstveno prizadevanje, ki Venete prikazuje kot prednike Slovencev:
nasprotniki, zagovorniki venetologije
venetovánje
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
neznanstveno prizadevanje, ki Venete prikazuje kot prednike Slovencev:
izrazil je svoj odnos do slovenskega venetovanja
venétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Venete:
venetska plemena
/
venetski jezik
venétščina
-e
ž
(
ẹ̑
)
venetski jezik:
značilnosti venetščine
/
poskusi dokazovanja neposredne sorodnosti med venetščino in
slovenščino
vénge
véng
ž
mn.
(
ẹ̑
)
nar. primorsko
veriga za kotel nad ognjiščem:
obesiti kotliček na venge
vèninvèn
in
vèn in vèn
[
vəninvən
]
prisl.
,
piše se narazen
(
ə̏-ə̏
)
star.
neprenehoma
:
ven in ven komu dopovedovati kaj
véniti
-em
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
postajati vel:
listi, rastline venejo
/
sadje se zaradi presuhega zraka grbanči in vene
/
koža vene
;
ekspr.
lica ji od žalosti vse bolj venejo
2.
ekspr.
izgubljati življenjsko moč:
nesrečno dekle vidno vene
;
veniti in hirati
/
v takem okolju umetniki venejo
3.
ekspr.
prenehavati obstajati (v veliki meri):
lepota hitro vene
/
upi mi venejo
/
dnevi mu venejo brez koristi;
prim.
vel
2
,
veneti
vènkaj
[
vənkaj
]
prisl.
(
ə̏
)
star.
ven
:
odnesti venkaj
/
stopiti venkaj na dvorišče
/
zvečer si je želela venkaj, na vas
vénomer
tudi
vênomer
prisl.
(
ẹ̑; ȇ
)
knjiž.
neprenehoma
:
slap venomer pada
/
ekspr.:
venomer mislimo na vas
;
venomer se preoblači
;
venomer znova
zmeraj
venoméren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
nenehen
:
venomerno vrtenje mlinskih koles
/
venomerno opozarjanje
/
venomerno vprašanje, kje dobiti denar
venózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na veno:
venozne kapilare
/
venozna kri
/
venozna krvavitev
vénski
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od vena:
venska stena
ventíl
-a
m
(
ȋ
)
1.
teh.
naprava za reguliranje pretoka tekočin in plinov s čepom na steblu:
odviti, priviti ventil
;
ventil na jeklenki
;
okrov ventila
/
kotni ventil
na oglu dveh pravokotno stoječih cevi
;
redukcijski ventil
ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare
;
tlačni ventil
skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega
kompresorja
;
varnostni ventil
ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste
♦
elektr.
ventil
elektronska naprava, ki prepušča električni tok zlasti v eni smeri
;
glasb.
ventil
priprava pri trobilih za podaljšanje zračnega stebra v cevi
instrumenta, ki omogoča igranje kromatičnih tonov
;
strojn.
iglasti ventil
ki zapira z dolgim in ozkim stožcem
;
sesalni ventil
skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja
2.
ekspr.
kar sprošča veliko čustveno vznemirjenost:
iskati si ventile v naravi
/
ventil kritike, smeha
;
ventil za jezo
/
satira je družbeni ventil
ventilácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od ventilirati:
naprava za ventilacijo
;
ventilacija predora, prostorov
//
zračenje, prezračevanje sploh:
v kmečkih hlevih je ventilacija slaba
/
naravna, umetna ventilacija
♦
teh.
vzgonska ventilacija
2.
celota ventilacijskih naprav:
vgraditi ventilacijo
ventilacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ventilacijo:
ventilacijske naprave
/
ventilacijsko hlajenje
ventilátor
-ja
m
(
ȃ
)
naprava za mešanje, menjavanje zraka:
vključiti ventilator
;
prezračiti predor, prostor z ventilatorji
/
grelni, hladilni ventilator
;
namizni, stropni ventilator
ventilátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ventilator:
ventilatorske cevi
/
ventilatorsko ogrevanje
/
ventilatorska peč
ventílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ventil:
ventilna odprtina
/
ventilna glava
♦
strojn.
ventilni sedež
stični del med čepom in robom pretočne odprtine v ventilu
ventilírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
zračiti, prezračevati z ventilatorjem:
ventilirati skladišče
2.
publ.
pretresati
,
obravnavati
:
na sestanku ventilirati razna vprašanja
ventilíran
-a -o:
ventilirana kabina
ventílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ventil:
ventilski mehanizem
/
ventilski sistem
ventrálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
anat.
nanašajoč se na trebuh;
trebušen
1
:
ventralna stran organa
/
ventralna lega
ventríkel
-kla
m
(
í
)
anat.
vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin, srčni prekat:
iz desnega ventrikla gre kri v pljuča
/
srčni ventrikel
//
votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino, možganski
prekat:
ventrikli so ognojeni
/
možganski ventrikel
ventrikuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ventrikel:
ventrikularna aritmija
/
ventrikularni sistem
véper
-pra
m
(
ẹ́
)
knjiž.
divji merjasec:
veper in svinja
/
imeti v grbu vepra
//
divji prašič:
v gozdovih je dosti veprov
/
divji veper
véra
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil:
vera se kaže v različnih oblikah
;
tudi primitivni človek ni bil brez vere
;
ugotavljati izvor vere
2.
sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže
zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil:
širiti, učiti, zavračati vero
;
vzgojiti otroke v veri
;
nauki, resnice, skrivnosti vere
/
pripadati kaki veri
;
odpasti od vere
;
prestopiti v drugo vero
/
preganjati vero
versko dejavnost, vernike
;
zatajiti vero staršev
;
zlorabiti vero v politične namene
/
to uči vera
nauki vere
;
živeti po veri
/
državna vera
v nekaterih državah
ki jo država z zakonodajo priznava za svojo
;
judovska, krščanska, muslimanska vera
;
biti rimskokatoliške vere
;
kriva vera
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi
ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
♦
rel.
prejeti tolažila vere
zakramente za umirajoče
;
vera, upanje, ljubezen
3.
prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu,
nadnaravnem:
njegova vera peša, raste
;
izgubiti, ohraniti vero
;
ekspr.
vzeti komu vero
;
preganjati koga zaradi vere
;
potrditi koga v veri
;
imeti močno,
ekspr.
živo vero
/
svoboda vere
izražanja vere, verske dejavnosti
/
vera v posmrtno življenje
//
prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa:
vera v duhove, čarovnice
4.
s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni
moči česa:
zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo
/
ekspr.
babja vera
;
vraže in prazne vere
5.
nav. ekspr.
prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa
zaželenega:
v izgnancih je še živela vera
;
krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost
;
vera v prijateljstvo, uspeh
;
tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
//
prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega,
predpostavljanega, napovedovanega:
v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda
/
njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna
prepričanje
/
pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
6.
nav. ekspr.,
navadno v zvezi z
v
prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa:
izgubiti vero v zdravnike
/
dati otrokom vero v življenje
;
neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti
;
zavreči vero v silo
/
manjka mu vera vase
zaupanje vase; samozavest
7.
star.
prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga:
ta človek je vreden vere, zasluži vero
;
s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
8.
ekspr.,
s prilastkom
skupek načel, nazorov, naukov:
oznanja novo estetsko vero
;
nevarna politična vera
/
ne verjame več tvoji veri
tvojim naukom, pogledom
9.
rel.
molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere:
moliti vero
/
apostolska vera
10.
v medmetni rabi
izraža podkrepitev trditve:
ne, vere mi, tega nisem naredil
/
na mojo vero, tako je, kot sem rekel
;
pri moji veri, da je res
●
star.
smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila
prepričani smo
;
dati vero
star.
s solzami je dal vero svojim besedam
jih je podkrepil
;
star.
njegovim trditvam niso dali vere
niso jim verjeli
;
star.
dal ji je vero
obljubil ji je zvestobo
;
star.
ne drži vere
ne drži (dane) besede
;
nima (nobene) vere
je neveren
;
star.
dati komu kaj na vero
na upanje
;
zastar.
živita na veri
živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
;
posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili
v trdnem prepričanju
;
to je storil v dobri veri
v prepričanju, da je tako prav
;
ekspr.
ti oznanjaš, učiš krivo vero
tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami,
navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna
;
ekspr.
to je mož vere
zelo je veren; vreden je zaupanja
;
živa vera gore prestavlja
kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
veránda
-e
ž
(
ȃ
)
navadno pokrit, odprt ali zastekljen prostor ob zunanji steni hiše:
zastekliti verando
;
sedeti na verandi
;
hiša z balkonom in verando
/
lesena, zidana veranda
veránden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na verando:
verandno okno
/
verandna dvorana
verbálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
beseden
,
usten
:
verbalno in mimično izražanje
/
verbalni nastop
2.
ki se izraža, kaže le z besedami:
verbalne obsodbe nasilja
;
verbalna revolucionarnost
;
verbalno sočutje
♦
ped.
verbalna metoda
metoda, pri kateri se podaja učna snov z besednim razlaganjem
;
polit.
verbalna nota
ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema
vsebino izjave
;
pravn.
verbalni delikt
;
verbalna razžalitev
besedna razžalitev
;
psih.
verbalno nasilje
nasilje, povzročeno z besedami
verbálno
prisl.
:
verbalno podpirati koga
verbalíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
slabš.
kdor se spretno, a vsebinsko prazno izraža:
politični, sestankarski verbalisti
2.
ped.
kdor podaja učno snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na
razumevanju, uporabnosti:
verbalisti med učitelji
verbalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
izrazno spreten, a vsebinsko prazen:
verbalistični dialogi
;
verbalistična poezija
/
gledati na kritiko kot na verbalistično dejavnost
2.
ki temelji le na besedah:
verbalistično dokazovanje
♦
ped.
verbalistični pouk
pouk, pri katerem se podaja učna snov z besednim razlaganjem, brez
poudarka na razumevanju, uporabnosti
verbalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od verbalizirati:
verbalizacija dogodka
/
verbalizacija tabel
verbalízem
-zma
m
(
ī
)
izrazno spretno, a vsebinsko prazno izražanje:
zavračati verbalizem
;
verbalizem v politiki
/
propagandni verbalizem
//
knjiž.
vsebinsko prazen izraz, fraza:
uporabljati verbalizme
♦
ped.
podajanje učne snovi z besednim razlaganjem, brez poudarka na
razumevanju, uporabnosti
verbalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
izraziti, opisati z besedami:
verbalizirati pojem
/
verbalizirati tabelo
♦
jezikosl.
spremeniti v glagol
verbéna
-e
ž
(
ẹ̑
)
bot.
rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih
klasih;
sporiš
:
ob poteh raste verbena
/
navadna verbena
//
vrtn.
okrasna rastlina s celimi ali deljenimi listi in drobnimi,
raznobarvnimi cveti v kobulastih socvetjih:
presaditi verbene
/
duh po verbeni
verbotonálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ped.
nanašajoč se na usposabljanje slušno prizadetih z izkoriščanjem
preostalega, minimalnega sluha:
verbotonalna metoda
/
verbotonalno ugotavljanje sluha
vêrbum
-a
m
(
ȇ
)
jezikosl.
glagol
:
substantiv in verbum
verêja
-e
ž
(
ȇ
)
nar.
kol, steber, na katerega se privežejo, pritrdijo vrata, lesa v plotu:
odprl je leso in se umaknil k vereji
//
pokončen kol, steber v plotu sploh:
pritrditi late na vereje
véren
1
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki ima vero, versko prepričanje:
veren človek
;
postati veren
;
globoko veren
●
nar.
odzvonilo je vernim dušam
avemarijo
;
na verne duše
v krščanskem okolju
na praznik spomina na duše v vicah 2. novembra
vérno
prisl.
:
verno moliti
;
sam.:
skupina vernih
véren
2
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
knjiž.
popolnoma podoben, točen:
narediti veren posnetek lokomotive
;
portret je tako veren, da osebo vsak prepozna
//
resničen
,
prepričljiv
:
to slikarstvo je veren odraz dobe
;
zgodovinsko veren okvir predstave
/
opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah
podobnih naravnim
2.
zastar.,
navadno v povedni rabi
zvest
,
vdan
:
biti komu veren prijatelj
/
ostati veren zemlji
/
nositi v srcu verno ljubezen
vérno
prisl.
:
verno ga je čakala
;
verno upodobiti življenje
●
zastar.
verno ga je poslušal
pazljivo, zaupno
verificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
ugotoviti pravilnost, ustreznost česa glede na dejstva v stvarnosti;
preveriti
,
preizkusiti
:
verificirati podatke, trditev
/
publ.
tržišče verificira in usmerja gospodarstvo
2.
uradno ugotoviti skladnost s predpisi, zahtevami;
potrditi
,
priznati
:
verificirati načrte
;
verificirati šolo
verificíran
-a -o:
zavod je verificiran za svojo dejavnost
;
verificirana diploma
verificírka
-e
ž
(
ī
)
rač.,
nekdaj
naprava za preverjanje pravilnega zapisa podatka na luknjani kartici:
operater pri verificirki
verifikabílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
publ.
preverljiv
:
verifikabilen pojav
verifikácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od verificirati:
verifikacija hipoteze
;
načelo verifikacije v znanosti
/
predložiti načrte v verifikacijo
;
verifikacija šole
;
izpolnjevati pogoje za verifikacijo
verifikacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na verifikacijo:
verifikacijski postopek
/
verifikacijska komisija
do 1990
komisija, ki ugotavlja skladnost delegatskih pooblastil,
postavitev delegatskih kandidatov s predpisi
veríga
-e
ž
(
í
)
1.
več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov:
delati, sestavljati verigo
;
dolga, železna veriga
;
veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel
;
člen verige
//
kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih
elementov za privezovanje, povezovanje:
veriga rožlja, žvenketa
;
povezati, privezati, speti kaj z verigo
/
spustiti psa z verige
;
pog.
dati žival na verigo
/
pasja, vprežna veriga
;
sidrna veriga
;
varnostna veriga za vrata
;
zaviralna
ali
zavorna veriga
;
veriga za dvigala
//
mn.
taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga:
nadeti komu verige
;
strgati, zdrobiti verige
;
vkovati,
ekspr.
vtakniti koga v verige
//
priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša
vrtenje:
namazati, očistiti verigo
;
natakniti verigo na kolo
//
večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog
vratu:
kralj z bleščečo verigo
/
zlata rektorska veriga
2.
kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom:
modras ima verigo na hrbtu
;
ekspr.
veriga dima
3.
mn.,
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar omejuje svobodo, prostost koga:
trgati družbene, politične verige
;
vezale so ga verige tradicije
4.
kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb,
razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi:
ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko
/
sporočiti po verigi
tako, da vsak sporoči naslednjemu
;
podajati si vedra v verigi
tako, da vsak poda vedro naslednjemu
//
ekspr.,
z rodilnikom
večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari:
dolga veriga ljudi je še čakala pred njim
/
postaviti okoli postojanke verigo straž
5.
s prilastkom
vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost:
odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo
/
hotelska veriga
;
veriga oddajnikov
//
vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi:
sorodstvena veriga
;
veriga prednikov, rodu
6.
s prilastkom
med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti:
položaj mlinarstva v agrikulturni verigi
;
izobraževalna veriga
/
prodajna veriga
pri kateri vse enote v prodaji uporabljajo isto ime in sodelujejo
pri promociji, čeprav so lastniki in poslovodje enot samostojni
/
človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
7.
ekspr.,
s prilastkom
večja skupina sledečih si stvari, pojavov:
miselna veriga
;
veriga dogodkov
;
veriga spominov
/
veriga strelov
●
ekspr.
držati občutke na verigi
obvladovati jih
;
ekspr.
imeti ljudi na verigi
popolnoma v oblasti
;
ekspr.
počuti se kot pes na verigi
omejevanega
♦
anat.
veriga ganglijev
;
avt.
snežne verige
splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu
;
biol.
prehranjevalna veriga
prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi
;
ekon.
reprodukcijska veriga
;
elektr.
izolatorska veriga
iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost
;
geogr.
gorska veriga
skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti
;
jezikosl.
govorna veriga
zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem
sporočanju
;
kem.
veriga atomov
vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov
;
rad.
kamerna veriga
kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor
;
strojn.
kalibrirana veriga
ki ima enake člene
;
lamelna veriga
pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki
;
teh.
veriga
iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element
;
brezkončna veriga
pri kateri sta konca speta
;
gonilna veriga
verígar
-ja
m
(
ȋ
)
izdelovalec verig:
kovači in verigarji
verigárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za izdelovanje verig:
delavci verigarne
verígast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben verigi:
kača z verigastimi lisami po hrbtu
♦
kem.
verigasta molekula
molekula, pri kateri so atomi, večinoma ogljikovi, vezani drug na
drugega v obliki verige
veríst
-a
m
(
ȋ
)
predstavnik verizma:
italijanski veristi
;
veristi in naturalisti
verístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
ki pri upodabljanju, prikazovanju strogo posnema objektivno
resničnost:
verističen opis vojne
;
veristični prizori na sliki
;
veristična igra igralcev
2.
nanašajoč se na veriste ali verizem:
veristična glasba, literatura
/
veristični skladatelj
vériti se
-im se
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
star.
prisegati, zaklinjati se:
veril se je, da bo ostal zvest
/
veril se je pri spominu na očeta
/
upam, prijatelji, da vam bom kmalu pomagal, se je veril
je zatrjeval, zagotavljal
verízem
-zma
m
(
ī
)
1.
strogo posnemanje objektivne resničnosti pri upodabljanju,
prikazovanju:
zavračal je verizem in zagovarjal stilizacijo
/
fotografski, predmetni verizem
2.
naturalizmu sorodna umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja v
Italiji, ki strogo posnema objektivno resničnost:
predstavniki verizma
;
umetniška sredstva verizma
verížen
-žna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na veriga 1:
verižni člen
/
verižni pasji ovratnik
;
verižna zapestnica
2.
pri katerem vsak dogodek, pojav povzroči nov dogodek, pojav iste
vrste:
verižna eksplozija
;
verižno trčenje
;
verižno zvišanje cen
/
verižna tatvina
●
verižna trgovina
trgovina, pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo
podraži
♦
agr.
verižni izkopalnik
izkopalnik z brezkončno verigo
;
ekon.
verižni indeks
časovni indeks, pri katerem je izhodišče podatek iz prejšnjega
obdobja
;
fiz.
verižna jedrska reakcija
jedrska reakcija, ki se po začetku sama vzdržuje
;
gozd.,
les.
verižna motorna žaga
žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot
žagini zobje
;
grad.
verižna hiša
vsaka od tipsko podobnih, različno visokih hiš, ki se držijo druga
druge
;
kem.
verižna reakcija
zaporedje reakcij, pri katerih vmesni produkti reagirajo z izhodno
snovjo
;
verižna molekula
verigasta molekula
;
lit.
verižna rima
rima, pri kateri se prvi in tretji verz trivrstične kitice rimata
s srednjim verzom predhodne enake kitice
;
mat.
verižni račun
niz računov, pri katerem se upoštevajo različne mere in valute
;
obrt.
verižna petlja
prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit potegne skozi prej
narejeno petljo
;
strojn.
verižni zobnik
zobnik z zobmi, prilagojenimi za členasto gonilno verigo
;
verižno kolo
kolo, na katero se namesti (gonilna) veriga
;
teh.
verižni boben
boben za navijanje verige
;
verižno gonilo
gonilo iz verižnih koles in brezkončne verige
;
zgod.
verižna srajca
srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice
veríženje
-a
s
(
í
)
glagolnik od verižiti:
veriženje kreditov
/
prepoved veriženja pogodb
;
veriženje dogodkov
;
novi zakon o delovnih razmerjih onemogoča dalj časa trajajoče
veriženje zaposlitev za določen čas
/
veriženje z delnicami
;
veriženje z dovolilnicami
;
sodelovanje v veriženju z zemljišči
/
neurejeno veriženje teoremov v nestrokovnih študijah o umetnosti
verížica
-e
ž
(
í
)
1.
manjšalnica od veriga 1:
privezati z verižico
/
pritrditi na vrata varnostno verižico
;
verižica za pse
/
nositi uro na verižici
//
okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu:
nositi verižico
;
odpeti si verižico
;
zlata verižica z obeskom
/
ovratna verižica
2.
obrt.,
pri kvačkanju
kar nastane, če se vsaka naslednja petlja potegne skozi prejšnjo:
skvačkati verižico
/
osnovna verižica
verížiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
ekspr.
1.
zaporedno sklepati pravne posle, navadno z namenom izogibanja
zakonskim določilom:
verižiti kredite, pogodbe
;
verižiti zaposlitve za določen čas
/
dogodki se verižijo
si sledijo drug za drugim
2.
nezakonito prekupčevati:
verižiti s cigaretami
3.
delati, povzročati, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno,
oblikovano:
veter veriži veje
;
trsje se veriži
/
bes mu je trgal glas in verižil telo
4.
vsebinsko nejasno, zapleteno govoriti:
blede in veriži, da ga ni mogoče razumeti
/
verižiti stavke v zoprno uradno govorico
●
ekspr.
strasti verižijo ljudi
kvarijo, pridijo
verížkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
obrt.
šivati krojene dele pletenin tako, da gre igla pri vsakem vbodu skozi
petlji delov, ne da bi prebodla njune niti:
verižkati spletene kose
verížnica
1
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
nezakonita prekupčevalka:
verižnica z jajci
verížnica
2
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
kolo z žlebom na obodu, po katerem teče veriga:
natakniti verigo na verižnico
♦
mat.
krivulja, ki ima obliko prosto viseče, v dveh točkah pritrjene
vrvice
;
navt.
ladijsko skladišče verig
verížnik
1
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
nezakonit prekupčevalec:
zapreti verižnike
;
špekulanti in verižniki
verížnik
2
-a
m
(
ȋ
)
teh.
verižni boben:
navijati verigo na verižnik
verížniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na verižnike ali verižništvo:
verižniške cene
/
verižniške kupčije
verížništvo
-a
s
(
ȋ
)
ekspr.
nezakonito prekupčevanje:
obtožiti koga verižništva
;
verižništvo s tobakom
;
tihotapstvo in verižništvo
verjéten
-tna -o
prid.
, verjétnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki se zdi v skladu z resničnostjo:
verjeten izgovor, očitek
;
navedeni vzrok odsotnosti je najmanj verjeten
;
verjetna domneva
/
sum je postal vse verjetnejši
;
njegova strpnost je videti verjetna
prepričljiva, iskrena
//
ki se zdi v resničnosti mogoč:
psihološko verjeten literarni lik
;
verjetne in neverjetne zgodbe
;
komaj verjetna življenjska usoda
2.
ki se glede na kaj lahko predvideva, pričakuje:
verjeten izid volitev
;
takšne posledice niso verjetne
/
prepoved knjige ni verjetna
;
življenje na drugih planetih je malo verjetno
3.
zastar.
verodostojen
:
verjetna priča
/
verjetna listina
verjétno
prisl.
1.
izraža precejšnjo prepričanost o možnosti česa:
verjetno bomo dobili pomoč
;
ni še prišel, verjetno je zaspal
/
v povedni rabi:
zelo verjetno je, da pride jutri
;
ni verjetno, da bi ga našel
2.
v členkovni rabi
izraža zadržano pritrjevanje:
ali boste šli? Verjetno
;
sam.:
meje verjetnega
verjéti
-jámem
nedov. in dov.
, verjêmi verjemíte; verjél;
nam.
verjét
in
verjèt
(
ẹ́ á
)
1.
biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico:
opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli
;
teh govoric ne verjamejo
;
ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi
;
vse verjame
;
sam verjame, kar govori
2.
biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega,
predpostavljanega, napovedovanega:
tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš
;
verjamem to, kar vidim
;
verjeli so, da je v globini voda
/
ne verjame v njegovo nedolžnost
;
sam pri sebi verjame, da so krivi
;
težko verjamem, da bo še kdaj hodil
//
biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa
zaželenega:
verjeti v mir, rešitev
;
verjeli so, da bodo zmagali
3.
biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega:
verjeli so v čarovnice, duhove
/
verjeli so, da so nekatera števila nesrečna
;
verjeti v vraže
4.
z dajalnikom
biti prepričan o kom, da govori resnico:
verjeti pričam
;
otroku je težko verjeti
/
tega vam ne verjamem
;
ničesar,
ekspr.
niti besedice mu ne verjame
;
verjamemo vam, da niste mogli
/
ekspr.
verjeti časopisom, poročilu
//
biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno:
oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli
;
imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli
;
verjeti zdravniku
/
verjeli so njegovi oceni položaja
;
verjeti teoriji
//
biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga:
dekle fantu ne verjame več
;
nič mu ne verjame, vsega je zmožen
;
ekspr.
slepo so verjeli svojim voditeljem
/
verjeli so njegovim obljubam
/
ekspr.
verjeti komu na besedo
5.
v zvezi z
v
biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa:
verjame v svoje otroke
;
verjeti v umetnika
/
verjeti v idejo, načrt
6.
ekspr.,
v prislovni rabi
izraža podkrepitev trditve:
če verjameš ali ne, morja še nisem videl
;
žal nam je, lahko nam verjamete
/
verjemite ali ne, odkrili so zaklad
//
z odvisnim stavkom
izraža presenetljivost povedanega, videnega:
človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče
;
ne more verjeti, da je res
;
komaj verjamem, da ste to res vi
7.
v medmetni rabi
izraža sprejemanje česa za resnično:
oprostite, nisem nalašč. Verjamem
;
hujskal je delavce. Ne verjamem
●
ekspr.
svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti
zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal
;
ekspr.
laže, da sam sebi verjame
zelo
;
ekspr.
ne verjame ne v boga ne v hudiča
je popolnoma brez vere
;
verjame v svoj prav
zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja
;
siti lačnemu ne verjame
verjétje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od verjeti:
verjetje novice
verjétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
verjetnost
:
vse verjetnice je treba upoštevati
verjétnost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
lastnost, značilnost verjetnega:
verjetnost domneve
/
življenjska verjetnost zgodbe
/
razpravljati o verjetnosti življenja na drugih planetih
2.
v povedni rabi
izraža prepričanost o možnosti obstajanja, nastopa česa:
ni verjetnosti, da bo kaj drugače
;
majhna verjetnost je, da se bosta pobotala
;
precejšnja verjetnost je, da do spopada ne bo prišlo
3.
kar se glede na kaj lahko predvideva, pričakuje:
navesti vse verjetnosti
;
tudi to verjetnost je treba upoštevati
/
po vsej verjetnosti so zamudili vlak
4.
mat.
vrednost, ki izraža število ponovitev slučajnega dogodka pri
sorazmerno velikem številu istovrstnih poskusov:
ugotoviti verjetnost dogodka
;
razpredelnica verjetnosti
//
po Bernoulliju
vrednost, izražena z razmerjem med vsemi ponovitvami poskusa in
ponovitvami, pri katerih določeni dogodek nastopi:
verjetnost je dve proti ena
verjétnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na verjetnost:
verjetnostna ocena
/
verjetnostna življenjska doba
♦
mat.
verjetnostni račun
vêrmaht
tudi
wehrmacht -a
[
vêrmaht
]
m
(
ȇ
)
od 1935 do 1945
nemške oborožene sile:
divizije, vojaki vermahta
vêrman
tudi
wehrmann -a
[
vêrman
]
m
(
ȇ
)
med drugo svetovno vojno
pripadnik napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na
zasedenem slovenskem ozemlju:
partizani so napadli, razorožili vermane
;
orožniki in vermani
/
biti pri vermanih
vêrmanski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na vermane:
vermanska uniforma
/
vermanska posadka
vêrmanšaft
-a
m
(
ȇ
)
med drugo svetovno vojno
napol vojaški oddelki, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem
slovenskem ozemlju:
uporabljati vermanšaft za boj proti partizanom
;
vključevati moške v vermanšaft
vêrmut
-a
m
(
ȇ
)
italijansko desertno vino z različnimi dodatki:
piti vermut
/
vermut z limono in ledom
vernalizácija
-e
ž
(
á
)
agr.
vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši
razvoj rastline;
jarovizacija
vérnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
pripadnica kake vere:
vernice pri molitvi
2.
ekspr.,
s prilastkom
ženska, ki veruje v kaj sploh:
vernica v nadosebne ideale
3.
ekspr.,
s prilastkom
vneta zagovornica, privrženka:
vernica homeopatije
;
vernica nove ureditve
vérnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
pripadnik kake vere:
verniki se zbirajo k molitvi
2.
ekspr.,
s prilastkom
kdor veruje v kaj sploh:
verniki v nadosebne ideale, revolucijo
3.
ekspr.,
s prilastkom
vnet zagovornik, privrženec:
gledališki verniki
;
verniki tehničnega razvoja
vérniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vernike:
verniška skupnost
/
verniška vdanost
vérnost
1
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost vernega človeka:
njegova vernost je znana
/
vernost se spreminja
;
tradicionalna vernost
/
vernost upada
ta lastnost glede na število ljudi, ki jo imajo
vérnost
2
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
knjiž.
popolna podobnost, točnost:
občudovati vernost reprodukcije
/
z vso vernostjo je upodabljal živali
//
resničnost
,
prepričljivost
:
zgodovinska vernost opisovanja preteklosti
;
življenjska vernost pisateljevih junakov
2.
zastar.
zvestoba
,
vdanost
:
priseči si vernost
;
zakonska vernost
verodostójen
-jna -o
prid.
, verodostójnejši
(
ọ́ ọ̄
)
knjiž.
ki mu je verjeti:
verodostojna priča
/
verodostojni podatki
/
barvni filmi omogočajo verodostojnejšo podobo stvarnosti
bolj resnično, prepričljivo
verodostójno
prisl.
:
verodostojno opisati kaj
verodostójnost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
lastnost, značilnost verodostojnega:
verodostojnost priče
/
verodostojnost podatkov
veroizpôved
-i
ž
(
ȏ
)
1.
besedilo, ki vsebuje glavne resnice, nauke krščanske vere, Cerkve:
moliti, sestaviti veroizpoved
♦
rel.
augsburška veroizpoved
ki sloni na Lutrovih naukih, sprejetih leta 1530 v Augsburgu
;
krstna veroizpoved
ki se uporablja pri krstu
;
nicejska veroizpoved
sprejeta na nicejskem cerkvenem zboru leta 325
2.
verska skupnost glede na priznavanje takega besedila:
v mestu ima svoje obrede več krščanskih veroizpovedi
;
pripadniki veroizpovedi
/
popisati prebivalce po njihovi veroizpovedi
verski pripadnosti
;
živeti po zahtevah veroizpovedi
vere
véroizpovédanje
-a
s
(
ẹ́-ẹ̄
)
zastar.
veroizpoved
,
vera
:
pripadniki različnih veroizpovedanj
/
svoboda vesti in veroizpovedanja
vere
verolómen
-mna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
ki prelomi obljubo, dogovor:
verolomni podpisnik pogodbe
/
verolomno dejanje
/
verolomna žena
nezvesta
verolómnež
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kdor prelomi obljubo, dogovor:
podleži in verolomneži
verolómnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
ženska, ki prelomi obljubo, dogovor:
spletkarka in verolomnica
verolómnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kdor prelomi obljubo, dogovor:
zaničevati izdajalce in verolomnike
verolómnost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
lastnost, značilnost verolomnega:
neiskrenost in verolomnost
verolómstvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
dejstvo, da se prelomi obljuba, dogovor:
maščevati se komu zaradi verolomstva
;
biti sposoben verolomstva
veronál
-a
m
(
ȃ
)
farm.
uspavalno sredstvo, ki dolgo deluje:
smrt zaradi prevelikega odmerka veronala
veronáuk
-a
[
veronau̯k
]
m
(
á
)
knjiž.
verouk
:
iti k veronauku
/
učiti veronauk
veroslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda o verah:
primerjalno veroslovje
veroúčen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na verouk:
veroučna snov
/
veroučna knjiga
/
veroučna skupina
veroučênec
-nca
m
(
é
)
kdor obiskuje verouk, učenec verouka:
sestanek za starše veroučencev
;
duhovne vaje za veroučence
veroučítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor poučuje verouk, zlasti duhovnik;
katehet
:
bil je veroučitelj na znani gimnaziji
;
izpit za veroučitelja
;
duhovnik in veroučitelj
veroúk
-a
m
(
ū
)
rel.
pouk o verskih resnicah, namenjen zlasti šolski mladini:
obiskovati verouk
;
prijaviti otroka k verouku
;
učenec verouka
/
poučevati verouk
veroúkar
-ja
m
(
ȗ
)
pog.
kdor obiskuje verouk, učenec verouka:
predšolski veroukarji
;
veroukarji nižjih razredov veroučnih šol
;
romanje, spoved veroukarjev
;
starši veroukarjev
verovánje
in
vérovanje -a
s
(
ȃ; ẹ́
)
1.
glagolnik od verovati:
arheološki dokazi o verovanju starih ljudstev
/
verovanje v posmrtno življenje
/
verovanje v čarovnice, duhove
/
verovanje v svojo lastno moč
/
zagotoviti vsakemu svobodo verovanja
2.
kar se veruje v zvezi z bogom, nadnaravnimi silami:
verovanje obsega tudi človekov odnos do narave, življenja
;
razvoj verovanja
/
poganska, totemistična verovanja
//
kar se veruje o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega:
zbirati verovanja in ljudske običaje
;
verovanje, da rož ni dobro imeti v spalnici, je staro
/
po ljudskem verovanju je petek nesrečen dan
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
skupek kakih naukov, načel, v katera se veruje:
ni mogel sprejeti novih estetskih, ideoloških verovanj
verovánjski
in
vérovanjski -a -o
prid.
(
ȃ; ẹ́
)
nanašajoč se na verovanje:
verovanjska vsebina religije
/
verovanjska skupnost
verováti
-újem
in
vérovati -ujem
nedov. in dov.
(
á ȗ; ẹ́
)
1.
imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil:
raziskovali so, kako verujejo prvotna ljudstva
/
ateisti ne verujejo
;
preganjali so ljudi, ki so verovali
2.
preh.
biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera:
verovati v boga, posmrtno življenje
♦
rel.
verovati v Kristusa
//
biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega;
verjeti
:
verovati v čarovnice, usodo
/
veruje, da črna mačka prinaša nesrečo
3.
biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa
zaželenega:
verovati v prijateljstvo, resnico, srečo
/
verovali so, da bodo zmagali
4.
v zvezi z
v
biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa:
verovati v ljudi
;
verovali so v delavski razred
/
veruje v njihovo nadarjenost
5.
ekspr.,
z dajalnikom
biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga;
verjeti
:
mladina jim več ne veruje
/
ne veruje tem besedam
verujóč
-a -e:
pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj
;
verujoči ljudje
verni
;
sam.:
ateisti in verujoči
véroven
-vna -o
prid.
(
ẹ́
)
zastar.
verodostojen
:
verovna priča
/
bolj ali manj verovna hipoteza
verjetna, prepričljiva
●
knjiž.
moralna in verovna vsebina religije
verovanjska
vérovnost
-i
ž
(
ẹ́
)
zastar.
verodostojnost
:
verovnost priče
/
verovnost novic
versájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Versailles:
versajski parki
/
versajske oranžerije
♦
zgod.
versajski mir
mir, sklenjen 28. junija 1919 med poraženo Nemčijo in zmagovitimi
zavezniki v Versaillesu
vérski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
nanašajoč se na vero:
verski pojmi
/
verski nauk
;
verski obredi, simboli
/
verski pouk
;
verski praznik
;
verska vzgoja
/
verski dvom
;
verske knjige
/
verska šola
;
verske vojne
/
verska enakopravnost, svoboda
/
verska ločina
;
verske skupnosti
/
verska blaznost
duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine
♦
rel.
verska dogma
;
verska resnica
temeljni, nespremenljivi verski nauk
;
verska skrivnost
nedoumljiva verska resnica
;
zgod.
verski sklad
nekdaj
iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov
pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen
vzdrževanju duhovščine
2.
nar.,
navadno v povedni rabi
veren
1
,
pobožen
:
posebno verski ni bil, a je bil pošten
vérsko
prisl.
:
versko vzgajati otroke
;
versko nestrpna ideologija
vérsko...
prvi del zloženk
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na verski:
verskoobramben, verskospodbuden
vérskoobréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄-ẹ̑
)
nanašajoč se na verski obred:
verskoobredna raba predmeta
/
verskoobredni ples
vérskovzgójen
-jna -o
prid.
(
ẹ̄-ọ̑
)
nanašajoč se na versko vzgojo:
verskovzgojni cilji
/
verskovzgojni pisatelj
vérstven
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na verstvo:
sociološka in verstvena raziskovanja
●
zastar.
verstveno doživljanje
versko
vérstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže
zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil:
proučevati verstva
;
nekrščanska, vzhodna verstva
;
primitivno verstvo
;
zgodovina verstev
vêrthajm
-a
m
(
ȇ
)
pog.
verthajmska ključavnica:
v vratih imajo verthajm
●
med. žarg.
naredili so ji verthajm
Wertheimovo operacijo
;
v prid. rabi:
verthajm ključavnica
vêrthajmovka
-e
ž
(
ȇ
)
obrt. žarg.
verthajmska ključavnica:
vrata z verthajmovko
vêrthajmski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
navadno v zvezi
verthajmska ključavnica
ključavnica, ki jo odpira ključ s simetrično nazobčano brado z več
zobci:
vrata z verthajmsko ključavnico
vertikála
-e
ž
(
ȃ
)
1.
geom.
črta, pravokotna na gladino mirujoče vode:
narisati vertikalo
;
vertikala in horizontala
2.
knjiž.,
s prilastkom
kar je navpično in visoko:
jambori čolnov so stroge vertikale
;
betonske vertikale novega časa
nebotičniki
3.
knjiž.
različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa:
zgodovinske vertikale jezika
;
razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali
●
knjiž.
v vertikalo grajena slika
v višino
;
knjiž.
prva vertikala razpredelnice
navpična kolona, stolpec
;
knjiž.
svet vertikale
duhovni svet
♦
geod.
smer težnosti v določeni točki, navpičnica
vertikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
pravokoten na gladino mirujoče vode;
navpičen
:
vertikalen prerez, rov
;
stena ni popolnoma vertikalna
//
vzporeden s stranskim robom:
vertikalne črte v zvezku
;
vertikalna kolona v križanki
/
poudariti vertikalne šive pri plašču
//
ki poteka od zgoraj navzdol ali obratno:
vertikalni vrstni red skladov
;
vertikalni morski tokovi
2.
grad.
ki vodi, je speljan iz etaže v etažo:
vertikalna kanalizacija, napeljava
/
vertikalni promet v stavbi
3.
nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti:
vertikalna delitev oblasti
;
publ.
vertikalna rotacija
;
vertikalno povezovanje državne uprave
♦
arheol.
vertikalna stratigrafija
lega plasti druga nad drugo
;
ekon.
vertikalna delitev dela
delitev dela, pri kateri opravljajo različne stopnje dela od
primarne proizvodnje do končnega izdelka različne organizacije
;
vertikalna integracija
integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah
;
fiz.
vertikalni met
navpični met
;
glasb.
vertikalno združevanje tonov
združevanje tonov v akorde
;
soc.
vertikalna mobilnost
mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v
drugega
;
vertikalna skupina
skupina, ki povezuje ljudi iz različnih družbenih slojev
;
strojn.
vertikalni stroj
stroj, pri katerem je rotor, vreteno v navpični legi
;
šah.
vertikalno polje
polje na šahovnici, ki poteka naravnost od enega igralca k drugemu
;
teh.
vertikalni krog
navpično postavljen kovinski trak, plošča z lestvico pri teodolitu
za merjenje navpičnih kotov
vertikálno
prisl.
:
dvigati se vertikalno
;
vertikalno povezane organizacije
vertikálnost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost vertikalnega;
navpičnost
:
vertikalnost zidu
vêrva
-e
ž
(
ȇ
)
knjiž.
ognjevitost
,
živahnost
,
polet
:
občudovati vervo govornika, igralca
vêrz
-a
m
(
ȇ
)
1.
lit.
ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična
enota pesniškega besedila, vrstica:
napisati, prebrati verz
;
rimani verzi
;
iz štirih, treh verzov sestavljena kitica
;
metrum, ritem verza
/
akatalektični, hiperkatalektični verz
;
akcentuacijski
ali
naglasni verz
ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih
zlogov
;
četverostopni, jambski verz
;
kvantitativni verz
ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov
;
prosti
ali
svobodni verzi
s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom
zlogov
;
silabični verz
ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno
poudarjena, zlogovni verz
;
silabotonični verz
ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih
in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz
;
drama, roman v verzih
2.
mn.
pesem
:
delati, pisati,
slabš.
kovati verze
/
rad bere verze
verzálka
-e
ž
(
ȃ
)
tisk.
vélika črka:
natisniti, staviti besedilo v verzalkah
;
napisati z verzalkami
●
knjiž.,
ekspr.
to delo bo v slovensko dramaturgijo zapisano z verzalkami
bo imelo v njej pomembno mesto
vêrzen
-zna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na verz:
verzni konec
/
verzni ritem
/
akcentuacijski
ali
naglasni verzni sistem
;
kvantitativni, silabični verzni sistem
;
verzna drama
drama v verzih
verzét
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
vrstica (v Bibliji, Koranu):
verzeti psalmistov
verzificíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od verzificirati:
poskusiti se v verzificiranju
;
prigodniško, začetniško verzificiranje
verzificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
lit.
napisati, ustvariti verze:
še mlad je začel verzificirati
/
verzificirati zgodovinski dogodek
opisati ga v verzih
verzificíran
-a -o:
verzificirano besedilo
verzifikácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od verzificirati:
biti nadarjen za verzifikacijo
2.
nav. slabš.
delo, napisano v verzih:
pisati, zlagati verzifikacije
;
domoljubna, priložnostna verzifikacija
3.
ed.,
lit.
pesništvo
:
raziskovati slovensko verzifikacijo
;
povojna verzifikacija
verzifikacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na verzifikacijo:
verzifikacijska načela
/
verzifikacijska spretnost
verzifikátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor piše, ustvarja verze:
bil je spreten verzifikator
;
protestantski verzifikatorji
/
primerjati pesnika z verzifikatorjem
verzifikátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na verzifikatorje ali verzifikatorstvo:
verzifikatorski izdelek
/
verzifikatorska spretnost
verzifikátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost verzifikatorjev:
učiti se govorništva in verzifikatorstva
vêrzija
-e
ž
(
é
)
1.
vsaka od različnih razlag iste stvari;
oblika
,
inačica
:
o dogodku je znanih več verzij
;
povedati svojo verzijo
;
najverjetnejša, uradna verzija
/
po eni verziji je pri ropu sodelovalo več ljudi
//
vsaka od predelav istega besedila, dela:
pripraviti dokončno verzijo dokumenta
;
prva verzija povesti, scenarija
//
vsaka od različnih obdelav, prikazov iste snovi:
filmska verzija dramskega dela
;
ameriška verzija Hamleta
/
ta lik predstavlja moderno verzijo hlapca Jerneja
2.
značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa;
izvedba
:
na trgu je nova verzija audija
;
vojaška verzija civilnega letala
verzíkel
-kla
m
(
í
)
rel.
pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek
voditelja, ki mu sledi odgovor vseh, vrstica:
verzikli prvega molivca
verzíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
izurjen
,
izveden
:
verziran monter, strokovnjak
/
biti verziran v vseh slikarskih tehnikah
/
verziran v filozofiji
verzíranost
-i
ž
(
ȋ
)
izurjenost
,
izvedenost
:
verziranost dirigenta
/
verziranost v vedi
verzologíja
-e
ž
(
ȋ
)
lit.
nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza:
verzologija in metrika
verzolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na verzologijo:
verzološke raziskave
/
verzološki strokovnjak
vès
vsà vsè
[
vəs
]
zaim.
,
ed. m.
vsèga
tudi
vsegà, vsèmu
tudi
vsemù,
za neživo
vès,
za živo in v samostalniški rabi
vsèga
tudi
vsegà, vsèm, vsèm;
ž.
vsè, vsèj
stil.
vsì, vsò, vsèj
stil.
vsì, vsò;
s.
vsèga
tudi
vsegà, vsèmu
tudi
vsemù, vsè,
za živo tudi
vsèga
tudi
vsegà, vsèm, vsèm;
mn. m.
vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi;
ž.
vsè
dalje kakor m.
;
s.
vsà
dalje kakor m., razen tož.
vsà;
dv. m.
vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma;
ž.
vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma;
s. kakor ž.
(
ə̏ ȁ ȅ
)
I.
v pridevniški rabi
1.
ed.
ki zajema polno količino, mero česa omejenega:
presejati ves pesek
;
pohoditi vso travo
/
zbrati ves pogum
;
imeti vso oblast sam
;
vreden vsega spoštovanja
//
ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa:
namazati ves obraz
;
po vsej deželi je suša
/
ves dan in vso noč
;
med vso vožnjo je spal
;
vse življenje ti bo žal
/
razdelil je vse svoje premoženje
/
ekspr.
vsega Prešerna zna na pamet
vse Prešernove pesmi
//
ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti:
vsa družina je na dopustu
;
organizirati vse delavstvo v pokrajini
/
ekspr.:
ves gozd prepeva
vse ptice v gozdu
;
vse mesto govori o tem
vsi prebivalci mesta
2.
mn.
izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzema
a)
nobeno bitje:
hrana je všeč vsem gostom
;
vse ribe so zastrupljene
/
vseh deset je zbolelo
;
vsi drugi so odšli
b)
nobena stvar:
prijaviti vse dohodke
;
govori vse slovanske jezike
/
ekspr.
prihajajo iz vseh krajev sveta
/
vse drugo pustite tu
3.
izraža odsotnost kakršnekoli omejitve:
od vsega začetka sem to slutil
4.
poudarja polno mero, stopnjo
a)
kake lastnosti, kakega stanja:
biti ves bled, vesel
;
vsi razburjeni so se začeli prepirati
;
tako vsa mlada se je poročila
;
od vonja je vsa omamljena
/
bila je vsa v skrbeh zaradi otroka
;
ekspr.:
otrok je ves iz sebe
;
biti ves v krvi
/
ekspr.
malopridnež, ves, kar ga je
b)
kakega dejanja:
ves se osredotočiti na problem
;
ekspr.
vsa se je posvetila družini
5.
ekspr.,
v zvezi
ves mogoči
številen in raznovrsten:
prihajali so vsi mogoči ljudje
/
na vse mogoče načine se je izgovarjal
zelo
;
delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo
z zelo veliko
6.
v prislovni rabi,
navadno v zvezi
na vse štiri, po (vseh) štirih
izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih:
spustil se je na vse štiri in zlezel v rov
/
kobacati, plaziti se po vseh štirih
7.
ekspr.,
v prislovni rabi,
navadno v zvezi
z vsemi štirimi
zelo
,
močno
:
z vsemi štirimi se je branil iti domov
;
oklepati se grunta z vsemi štirimi
8.
v prislovni rabi,
v zvezi
po vsej sili
izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje,
ovire:
po vsej sili hoče ven
/
rad bi po vsej sili uspel
II.
v samostalniški rabi
1.
ed.,
s.
vse stvari, vsa dejanja:
vse se mu posreči
;
ne trudite se, tu je vse zaman
;
med njima je vsega konec
;
naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen
;
biti zadovoljen z vsem
/
ostati brez vsega
brez denarja, premoženja
/
dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil
/
on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje
/
vsega skupaj sto ton
//
v zvezi
vse v enem
ki lahko opravlja več različnih funkcij:
računalniki vse v enem
/
čistilo vse v enem
večnamensko
/
piše se tudi z vezajem
rešitev vse-v-enem
2.
ed.,
s.
izraža množino bitij:
vse se ga boji
/
ekspr.:
prišlo je vse, kar leze in gre
veliko ljudi
;
vse, kar nosi hlače, mora pod orožje
vsi (odrasli) moški
3.
mn.
vsi člani, elementi določene skupine, množice:
vsi so mu čestitali
;
dosti dreves je ohranil, vseh pa ne
;
posloviti se od vseh
/
mi vsi to vemo
III.
v prislovni rabi
izraža polno količino, mero česa prej povedanega:
žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli
;
koliko si naredil? Vse
●
na ves glas se smejati
zelo glasno
;
pog.
naredi, da bo na vse konce prav
da bodo vsi zadovoljni
;
ekspr.
razšli so se na vse štiri konce sveta
na vse strani
;
ekspr.
iskal sem te na vseh koncih in krajih
povsod
;
ekspr.
na vse kriplje se trudi
zelo
;
pog.,
ekspr.
vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi
naj bo zelo zadovoljen
;
ves svet
ekspr.
misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe
da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi
;
ekspr.
ves svet ima odprt pred seboj
lahko gre kamorkoli
;
ekspr.
za ves svet tega ne bi storil
nikakor ne
;
vsi svêti
in
vsi svéti
v krščanskem okolju
praznik vseh svetnikov 1. novembra
;
ekspr.
ne moti ga, je ves v delu
zelo vneto dela
;
ekspr.
moštvo je odpovedalo na vsej črti
popolnoma, v celoti
;
ekspr.
na vso moč se truditi
zelo, močno
;
iron.
pojesti vso modrost z veliko žlico
šteti se za zelo izobraženega, pametnega
;
ekspr.
to je nadloga vseh nadlog
zelo velika, huda
;
ekspr.
na vse pretege hvaliti
zelo
;
ekspr.
na vso sapo hiteti
zelo
;
elipt.,
pog.
kadar je malo pijan, vse sorte govori
nespametno, nepremišljeno
;
ekspr.
moliti vse štiri od sebe
ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami,
rokami
;
ekspr.
ta človek je z vsemi štirimi na zemlji
je realen, trezen
;
ekspr.
iz vsega grla, na vse grlo klicati
zelo glasno
;
zastar.
vstal je na vse jutro
navsezgodaj
;
ekspr.
na vsa pljuča zavpiti
zelo
;
ekspr.
na vsa usta hvaliti
zelo, navdušeno
;
ekspr.
tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim)
zelo hitro
;
ekspr.
vse na njej je kričalo
bila je zelo nenavadno oblečena
;
ekspr.
vse, kar je prav
vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže
določene meje
;
pog.
saj je vse en hudir
vseeno je
;
star.
vse v (en) kup ti je
vseeno
;
ekspr.
vse črno jih je
zelo veliko
;
ekspr.
na travniku je vse rumeno zlatic
zelo veliko
;
pog.
vsega dvakrat je bil vprašan
samo
;
pog.
dati vse iz sebe, od sebe
do skrajnosti se potruditi
;
ekspr.
vse sta si rekla, samo človek ne
z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala
;
pog.
ta denar ti brez vsega posodim
rad, ne da bi se obotavljal
;
ekspr.
igrati na vse ali nič
pri igri s kartami
igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja
;
ekspr.
za vse nič ne grem
nikakor ne, sploh ne
;
ekspr.
čast domovine mu je nad vse
bolj pomembna kot vse drugo
;
ekspr.
vse pride, vse mine
;
preg.
čez sedem let vse prav pride
vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti;
prim.
nadvse
,
vse
,
vseeno
vésa
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
viseči položaj:
držati breme v vesi
♦
alp.
vesa
položaj plezalca, ko se drži z rokami, z nogami pa se samo opira
;
metal.
pražiti v vesi
pražiti tako, da delci zaradi vpihavanja zraka v peči lebdijo
;
šport.
dvigniti ročko iz vese nad koleni
iz položaja nad koleni, kjer visi v rokah
;
mešana vesa
v kateri se visi, držeč se z rokami in nogami ali držeč se z
rokami in opirajoč se z nogami
;
prosta vesa
v kateri se visi, držeč se samo z rokami ali samo z nogami
;
vesa na drogu, krogih
;
koleb v vesi
2.
zastar.
ravnovesje
,
ravnotežje
:
tehtnica je v vesi
/
bitka med Ahajci in Trojanci se je držala v vesi
3.
zastar.
viseča tehtnica:
tehtati z veso
/
če upoštevamo te dokaze, se vesa nagiba na sosedovo stran
vesél
-a -o
[
veseu̯
]
prid.
, veselêjši
(
ẹ̑
)
1.
ki je v stanju veselja:
skupina veselih otrok
;
od tistega dne ni bil več vesel
;
vesel je prepeval in vriskal
;
vesel je bil, da bi plesal
;
vesela družba ni hotela domov
/
evfem.
ponoči ste bili malo preveč veseli
hrupni
//
ki je večkrat, rad v stanju veselja:
tod živijo veseli ljudje
;
bil je vesel otrok
/
človek vesele narave
/
veseli Dolenjci
/
veselo mesto
mesto z bogatim zabavnim življenjem
//
ki izraža, kaže veselje:
veseli glasovi otrok
;
vesel pogled, smeh
;
veselo petje, ukanje
2.
v povedni rabi
ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem
a)
z rodilnikom:
vesel je bil darila, pozdravov
;
otroško je vesel pohvale
;
zelo je vesel smuči
/
vesel je bil gostov
bili so mu dobrodošli
/
ta človek je vesel življenja
rad živi
b)
z odvisnim stavkom:
bil je vesel, da ga je našel
;
vesel je, kadar se more z njim pogovoriti
/
vesel bodi, da si zdrav
zadovoljen
;
vesel mora biti, da ima kaj jesti
;
vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko
rad jo pokaže
3.
ki povzroča veselje, zadovoljstvo:
vesel spomin
;
sporočiti veselo novico
;
pogovarjati se vesele reči
/
vzeti kaj z vesele strani
//
poln veselja, prijetnega:
to so bili veseli časi
;
imel je veselo mladost
;
čaka ga vesela prihodnost
/
vesela zabava
;
pokvariti veselo razpoloženje
/
kot voščilo
želimo vam vesele praznike
//
ki je zabavne, lahkotne vsebine:
vesele pesmi
;
vesela zgodba
/
vesele besede
4.
ekspr.
lahkotno se premikajoč, živahen:
veseli metuljčki
;
vesele ribice
/
veseli oblaki, studenci
;
veseli plameni
/
stopati z veselim korakom
5.
ekspr.
svetle barve, živo pisan:
veseli puloverji
;
veselo cvetje na oknih
;
griči z veselim zelenjem oklepajo dolino
/
plašči veselih barv
//
svetel
,
bleščeč
:
vesela mesečina
;
veselo junijsko sonce
6.
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša:
praznovati veseli pust
;
minila je vesela mladost
;
prišla je vesela pomlad
;
z veselim upanjem obrezovati trto
●
ekspr.
pripravljati se za veseli dan
poroko, svatbo
;
ekspr.
čestitati za veseli dogodek
rojstvo otroka
;
zastar.
napisal je dve veseli igri
veseloigri
;
knjiž.
veselo oznanilo
evangelij
;
star.
to mu je dal iz veselega srca
rad
;
veselega človeka ima še bog rad
veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni
vesélo
prislov od vesel:
veselo skakati, se smejati
;
veselo žareče oči
//
v povedni rabi
izraža veselo razpoloženje:
pri sosedovih bo zvečer veselo
;
ni tako veselo, kot se zdi
●
star.
veselo je gledati ljudi, kako plešejo
prijetno
;
veselo mi je postalo pri duši
občutil sem zadovoljstvo
veséli
-a -o
sam.
:
tudi najbolj veseli so utihnili
;
povej kakšno veselo
šalo
;
pog.
zapojmo eno veselo
veselo pesem
veselíca
-e
ž
(
í
)
zabavna prireditev s plesom, pri kateri se toči pijača:
prirediti veselico
;
iti na veselico
;
igrati, plesati na veselici
/
gasilska, vaška, vrtna veselica
;
veselica s srečelovom
//
ekspr.
zabava
,
pogostitev
:
dekleta so napravila fantom veselico
/
dnevi brezskrbnih veselic
veselíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na veselico:
veselični prostor
/
veselična godba
veselíčka
-e
ž
(
í
)
1.
ekspr.
manjšalnica od veselica:
najprej bo kulturna prireditev, nato pa še veselička
2.
evfem.
žensko spolovilo:
skrila je veseličko pod krilce
veselíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
prostor, kjer se kdo veseli, zabava:
zidanica je bila pozimi veselišče
/
spremeniti gledališče v veselišče
/
vrtiljak v veselišču
zabaviščnem parku
;
mestna veselišča
zabavišča
veselíščen
-čna -o
(
ȋ
)
pridevnik od veselišče:
veseliščni čolni
veselíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati, povzročati, da je kdo vesel:
pogled na bela pobočja jih veseli
;
vsa slava, ki jo je dosegel, ga ne veseli več
;
uspehi otrok starše veselijo
/
povedal je, kaj ga na njih, pri njih najbolj veseli
//
s smiselnim osebkom v tožilniku, z odvisnim stavkom
izraža pozitiven čustveni odnos do česa:
veseli nas, da delo napreduje
;
od srca, v resnici ga veseli, da so se pobotali
/
veselilo bi me, če bi se o tem lahko kdaj pogovorili
želim si, da bi se
/
kot vljudnostna fraza:
veseli nas, da ste nas počastili z obiskom
;
veseli me, da vas vidim
//
v medmetni rabi
izraža pozitivno mnenje, soglašanje:
jutri grem na Triglav. Me veseli
/
kot vljudnostna fraza ob pohvali
lepo smo se imeli pri vas. Me veseli
;
kot vljudnostna fraza pri predstavljanju
Janez Koren. Me veseli
2.
vzbujati pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim
prijetno, zaželeno:
kmetovanje, poklic ga veseli
;
veseli ga zgodovina
/
pijača ga ne veseli več
ne čuti več potrebe po njej
;
goji različno sadje, veselijo ga zlasti jabolka
najbolj se ukvarja z njimi
●
ne veseli me iti v takem vremenu od doma
ne grem rad, ne želim iti
veselíti se
1.
biti v stanju veselja:
ljudje se veselijo ali jokajo
;
vsi so veseli, veselite se še vi
/
ekspr.
z njim se veseli, kar živi
//
delati stvari, ki vzbujajo, izražajo veselo razpoloženje:
gledal je otroke, kako se veselijo na travniku
;
veseliti se s sosedi v zidanici
;
hrupno se veseliti
2.
biti v stanju prijetnega pričakovanja česa:
veseli se počitnic
;
veseliti se pomladi, potovanja
;
veseli se, da se bo peljala z njim
//
imeti pozitiven čustveni odnos do česa:
veseli se napredka
;
veseli se tujega uspeha
;
od srca se veseli lepe knjige
;
daril se veseli kot otrok
●
ekspr.
še danes se veseli čvrstega zdravja
je zdrav
;
bibl.
veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi
;
ekspr.
prezgodaj si se veselil
kar si pričakoval, se ni izpolnilo
veselèč
-éča -e:
jadrali so, veseleč se, da so si rešili življenje
;
veseleča se družba
veseljáčenje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od veseljačiti:
uživati v veseljačenju
;
predpustno veseljačenje
;
želja po veseljačenju
veseljáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
veselo popivati, lahkotno se zabavati v družbi:
s prijatelji je veseljačil pozno v noč
;
v hotelu so hrupno veseljačili
veselják
-a
m
(
á
)
1.
kdor veseljači:
veseljaki so popivali cele noči
;
petje veseljakov
2.
(po naravi) vesel človek:
bil je veseljak in dober delavec
;
veseljaki in čemerneži
veseljákinja
-e
ž
(
á
)
1.
ženska, ki veseljači:
opita veseljakinja
2.
(po naravi) vesela ženska:
ker je veseljakinja, jo imajo povsod radi
veseljáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na veseljake:
veseljaška skupina
/
veseljaško življenje
/
ekspr.
veseljaški otroci
hrupno veseli
veseljáštvo
-a
s
(
ȃ
)
veseljaško življenje:
kljub pomanjkanju so se vdajali veseljaštvu
;
lahkomiselno veseljaštvo
vesêljce
-a
s
(
é
)
ekspr.
manjšalnica od veselje:
vsak človek ima svoje veseljce
/
napraviti komu veseljce
vesêlje
-a
s
(
é
)
1.
stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju,
živahnosti:
vso družbo je zajelo veselje
;
ekspr.
nalesti se veselja od tovarišev
;
prepustiti se veselju
;
spodbujati k veselju
/
ekspr.
to je bilo veselje, ko so se srečali
//
izražanje te vznemirjenosti:
veselje se je sprevrglo v divjanje
;
vsepovsod vlada veselje
;
ekspr.
mesto hrumi od veselja
;
hrupno, praznično veselje
;
trenutki veselja
/
na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje
;
opustiti ponočno veselje
veseljačenje
2.
prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja:
prinesti komu veselje in mir
;
ekspr.
veselje kar kipi v njem
;
živeti v sreči in veselju
;
vir veselja
/
ekspr.
v tej deželi je doma, prebiva veselje
so ljudje veseli
/
ekspr.
veselje mu je sijalo iz oči
;
njegov nasmeh je poln veselja
//
čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega:
ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje
;
ni jim maral greniti veselja
;
pokazati veselje nad darilom
;
jokati, vzklikati od veselja
;
ekspr.
kar sije, se topi od veselja
zelo je vesel
;
čisto,
ekspr.
neizmerno veselje
;
solze veselja
/
z učenjem jim dela veselje
;
ima veselje, če jih lahko spre
;
z igračo je otroku naredil veliko veselje
ga je zelo razveselil
;
to mi je v veliko veselje
3.
kar ima kdo rad, mu je prijetno:
pravljice so otroško veselje
;
vsak človek ima kakšno veselje
;
ne kratite mu veselja, da hodi v hribe
/
pripraviti komu veselje
razveseliti ga
/
ekspr.
oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja
snega
//
v povedni rabi,
z nedoločnikom
izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik:
veselje ga je gledati, kako dela
;
veselje je hoditi po tako lepih krajih
;
studenec je hladen, da ga je veselje piti
/
ima avtomobil, da ga je veselje pogledati
ima zelo lep, zelo dober avtomobil
4.
pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim
prijetno, zaželeno:
razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo
;
na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije
/
imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom
/
uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje
/
slikati iz veselja
//
vnema
,
prizadevnost
:
veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo
/
z veseljem prebira njegova dela
rad
;
z veseljem jim je zapel
/
kot vljudnostna fraza:
z veseljem vas pozdravljamo med nami
;
z veseljem sprejmemo vaše povabilo
//
v medmetni rabi,
v zvezi
z veseljem
izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev:
boste prišli? Z veseljem
5.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
da je veselje
zelo
:
vojaki so izurjeni, da je veselje
;
zdravi so, da je veselje
;
gre gladko, da je veselje
/
sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje
zelo hitro
;
napivalo se je, da je bilo veselje
dosti
;
krompir je obrodil, da je bilo veselje
obilno, bogato
//
zelo dobro:
plava, pleše, da je veselje
;
zapel je, da je bilo veselje
/
lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje
zelo uspešno
;
plezali so, da je bilo veselje
zelo spretno
●
otroci ji delajo veselje
se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi
;
z njim, nad njim nimam nobenega veselja
ni tak, kot si želim
;
vznes.
šel je v nebeško veselje
umrl je
;
ekspr.
kratko veselje – dolga žalost
;
ekspr.
vsako tele ima svoje veselje
izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja,
ravnanja koga
vêseln
-a -o
[
vesələn
in
vesəln
]
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na veslo:
potisniti veslo skozi veselno luknjo
/
veselni drog
splavarsko veslo, splavarski drog
vêselnica
-e
[
vesəlnica
]
ž
(
ȇ
)
veslača
:
jadrnice in veselnice
vêselnik
-a
[
vesəlnik
tudi
vesəu̯nik
]
m
(
ȇ
)
nar.
splavarsko veslo, splavarski drog:
z močnimi rokami so vodili veselnike
veseloígra
-e
ž
(
ȋ
)
gledališka igra vesele, zabavne vsebine:
uprizoriti veseloigro
/
igrati v veseloigri
/
veseloigra s petjem in plesom
veseloígrica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od veseloigra:
pisal je duhovite veseloigrice
veselóst
tudi
vesélost -i
ž
(
ọ̑; ẹ̑
)
1.
lastnost, stanje veselega:
hliniti veselost
;
preiti iz veselosti v zamišljenost
;
razposajena veselost otrok
/
veselost prebivalcev vinorodnih krajev
/
veselost zabav, praznovanja
2.
star.
veselje
:
nastala je splošna veselost
;
čudna veselost je prevzela množico
;
dnevi veselosti
/
obšla ga je veselost
/
oči ji sijejo od veselosti
/
naša žalost je njegova veselost
veselósten
tudi
vesélosten -tna -o
prid.
(
ọ̑; ẹ̑
)
nanašajoč se na veselost:
veselostni znaki
/
bil je veselostnega srca
veselošólec
-lca
m
(
ọ̑
)
kdor se udeležuje vesele šole, osnovnošolskega tekmovanja v znanju:
podelili so priznanja veselošolcem
;
tekmovanje veselošolcev
veselošólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na veselošolce ali veselo šolo:
državni veselošolski prvak
;
veselošolska delavnica, prijavnica
;
veselošolsko tekmovanje
vésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na veso:
vesno ravnotežje
/
knjiž.
vesni delci
lebdeči
♦
alp.
vesna prečnica
prečnica, po kateri se pleza v vesi
;
šport.
vesno orodje
orodje za veso
vesína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
viseč, nagnjen svet:
prečkati vesino
;
z vesine je zdrsnil sneg
;
strme, travnate vesine
/
vzpenjati se v vesino
/
vesina hriba
pobočje
vésiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.
1.
obešati
:
vesiti perilo
/
vesiti upornike
2.
upogibati
,
povešati
:
veter vesi veje
/
breme vesi ramena k tlom
3.
imeti, držati v visečem položaju:
vesiti noge čez rob voza
vésiti se
1.
obešati se:
otroci plezajo in se vesijo po vejah
/
ranjenec se vesi na tovariša
/
vesiti se okrog hiše
biti, zadrževati se
2.
viseti
:
z vej se vesijo šopi češenj
/
steber se vesi na levo
je nagnjen
3.
povešati se, nagibati se:
cvetje se že vesi
/
strehe se strmo vesijo
/
vesiti se nad jamo
sklanjati se
/
sonce se vesi za goro
zahaja
/
na ljudi se vesi strah
lega
vesláč
-a
m
(
á
)
kdor vesla:
veslač je zaveslal proti ladji
;
najeti veslače
;
gibi veslačev
/
nekdaj
ladja za dvaindvajset veslačev
//
športnik, ki se ukvarja z veslanjem:
tekmovanje veslačev
;
veslači in jadralci
vesláča
-e
ž
(
á
)
nekdaj
ladja na vesla:
pluti na veslači, z veslačo
/
veslača na petdeset vesel
vesláčica
-e
ž
(
á
)
ženska, ki vesla:
čoln je vodila spretna veslačica
//
športnica, ki se ukvarja z veslanjem:
zmaga veslačic domačega kluba
vesláj
-a
m
(
ȃ
)
odriv vode z veslom:
veslati s krepkimi veslaji
/
nekaj veslajev od brega
veslálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na veslanje:
veslalne priprave
♦
zool.
veslalna ploščica
sprijete migetalke pri rebračah, ki omogočajo lebdenje, počasnejše
premikanje v vodi
veslánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od veslati:
veslanje ga je utrudilo
/
državno prvenstvo v veslanju
veslár
tudi
vêslar -ja
m
(
á; ȇ
)
veslač
:
veslar je prenehal veslati
veslaríca
tudi
vêslarica -e
ž
(
í; ȇ
)
veslačica
:
čoln z veslarico
vesláriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
večkrat, pogosto veslati:
veslariti po jezeru
/
veslari že več let
2.
star.
delati kot veslač;
veslati
:
veslaril je za majhno plačo
●
ekspr.
zaradi lažje hoje je veslaril z rokami
je delal dolge, nesunkovite gibe
veslárski
tudi
vêslarski -a -o
prid.
(
á; ȇ
)
veslaški
:
veslarska klop
/
veslarsko društvo
vêslast
-a -o
prid.
(
é
)
podoben veslu:
veslaste noge morskih želv
vesláški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na veslače:
veslaška klop
/
veslaška pesem
/
veslaško društvo
/
veslaško prvenstvo
vesláti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
z veslom poganjati plovilo:
čolnar, ribič vesla
;
veslati k bregu, čez reko
;
veslati po jezeru
;
veslati s krepkimi zamahi
;
sede, stoje veslati
/
veslati z veslom
/
ležeč na blazini, je kopalec veslal z rokama
//
delati kot veslač:
veslati pri turističnem društvu
/
nekdaj
veslati na ladji
//
ukvarjati se z veslanjem:
vesla že več let
;
veslati pri klubu
2.
plavati, premikajoč noge s plavalno kožico med prsti:
labod, raca vesla po jezeru
/
bober vesla z zadnjima nogama
3.
ekspr.
z nesunkovitimi, počasnimi gibi kril leteti, letati:
visoko nad skalami vesla orel
4.
ekspr.
krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, hoditi:
veslala je po temni sobi
;
pijanca sta veslala proti klopi
5.
ekspr.
delati dolge, nesunkovite gibe:
igralec preveč vesla z rokami
vesláje
:
veslaje so zavili v zaliv
veslajóč
-a -e:
hoditi veslajoč z rokami
;
veslajoči ribiči
;
veslajoča hoja
hoja, pri kateri noga opiše rahel lok
veslávec
-vca
m
(
ȃ
)
veslač
:
veslavec je stopil prvi iz čolna
/
trening veslavcev
veslávka
-e
ž
(
ȃ
)
veslačica
:
čoln veslavke je udaril ob pomol
/
športni uspehi veslavk
vêslica
-e
ž
(
é
)
nar.
1.
veslu podobna priprava za pobiranje žerjavice, pepela iz peči:
burkle in veslica
2.
pri savinjskih splavarjih
deska na splavarskem drogu:
veslína
-e
ž
(
í
)
navt.
izrez na robu čolna za ročaj vesla:
vtakniti veslo v veslino
vesljáj
-a
m
(
ȃ
)
veslaj
:
dolgi, globoki vesljaji
/
deset vesljajev od brega se je čoln potopil
vêslo
-a
s
(
é
)
na koncu v ploskev razširjen drog za poganjanje plovila z odrivanjem
vode:
potegniti vesla v čoln
;
odriniti čoln z veslom od brega
;
lopata, ročaj vesla
/
splavarsko veslo
drog, ki ima na koncu pribito desko za krmarjenje
;
veslo z dvema lopatama
;
čoln na vesla
/
stružiti, tesati veslo
●
ekspr.
neutrudno je gonil vesla
veslal
♦
navt.
list
ali
pero vesla
širši del vesla
;
steblo vesla
ožji del vesla med listom in ročajem
veslonóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
1.
vodne ptice s plavalno kožico med vsemi štirimi prsti, ki so obrnjeni
naprej, Pelecaniformes:
potapljavci in veslonožci
2.
v morju in sladkih vodah živeči drobni planktonski rakci;
ceponožci
vésna
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
pesn.
pomlad
:
cvetoča vesna
;
prihod vesne
2.
nav. mn.,
etn.,
po ljudskem verovanju
vsako od bajeslovnih ženskih bitij, ki prihajajo februarja z gora v
dolino budit naravo:
pripoved o vesnah
3.
agr.
zgodnji krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom in belo kožo:
saditi vesno
/
krompir vesna
vesolján
in
vesoljàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
prebivalec vesolja, ki ni zemljan;
vesoljec
:
zgodbe o vesoljanih
;
zemljani in vesoljani
vesólje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so:
teorija o nastanku vesolja
;
red, zakoni v vesolju
2.
prostor, v katerem so nebesna telesa:
vesolje se širi
;
ekspr.
neizmerno vesolje
;
kroženje nebesnih teles v vesolju
/
rob vesolja
meja vidnega, zaznavnega vesolja
//
prostor zunaj zemeljske atmosfere:
izkoriščati, osvajati vesolje
;
izstreliti satelit v vesolje
●
ekspr.
podrlo se mu je njegovo otroško vesolje
njegov otroški svet
vesóljec
-jca
m
(
ọ̑
)
kdor je usposobljen za vesoljske polete:
vesoljci so pristali na luni
;
uriti vesoljce
;
obleka za vesoljce
//
prebivalec vesolja, ki ni zemljan:
fantastični film o vesoljcih
vesóljen
-jna -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
nanašajoč se na vesolje, vesoljstvo:
zvezde v vesoljnem prostoru
/
vesoljna katastrofa
2.
nanašajoč se na vso zemljo:
nastanek vesoljnega morja
/
vesoljna revolucija
svetovna
/
vesoljno vladanje pravice
//
nanašajoč se na vse ljudi, vse stvari, vsa področja:
vesoljni napredek
;
vesoljna evolucija
;
vesoljno sožitje v naravi
/
ljubezen je vesoljno čustvo
;
vesoljno gorje
3.
ekspr.
cel
,
celoten
,
ves
:
najprej je zapel en ptič, nato pa vesoljni zbor
;
vesoljnemu človeštvu grozi katastrofa
/
biti člen v verigi vesoljnega življenja
●
vesoljni potop
po bibliji
katastrofalne poplave kot kazen za človeške grehe
;
ekspr.
za to ni vesoljnega recepta
za vse veljavnega
;
vesoljni svet
ekspr.
življenja se veseli vesoljni svet
vse živo
;
ekspr.
za to bo izvedel vesoljni svet
postalo bo splošno znano
;
ekspr.
vesoljni svet hodi občudovat kapnike
veliko ljudi (iz različnih krajev)
♦
filoz.
vesoljna duša
v idealističnih filozofijah
nematerialno počelo vsega bivajočega
;
pravn.
vesoljno nasledstvo
nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali
dolžnosti
;
rel.
vesoljni cerkveni zbor
zbor škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov vse Katoliške
cerkve
;
vesoljna odveza
do 2. vatikanskega koncila
odveza, združena z odpustkom, ki jo dobijo pod določenimi pogoji
zlasti člani tretjega reda
;
vesoljna sodba
Kristusova sodba ob koncu sveta
vesóljka
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki je usposobljena za vesoljske polete:
vrnitev prve vesoljke na zemljo
//
prebivalka vesolja, ki ni zemljanka:
vesoljka je pristala na Zemlji
/
nagrado za najboljše maske so prejele vesoljke in čarovnice
vesóljnost
-i
ž
(
ọ̄
)
1.
značilnost vesoljnega:
vesoljnost pojava
/
komika govori o vesoljnosti čustev
♦
rel.
vesoljnost evangelija
2.
vesoljni svet:
človek si domišlja, da presega vesoljnost
;
biti delec vesoljnosti
●
knjiž.
pred njim se je razgrinjala bela severna vesoljnost
belo severno prostranstvo
;
knjiž.
pri Goetheju je poudaril njegovo vesoljnost
vsestranskost, vsebinsko, duhovno bogatost
vesóljski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vesolje:
a)
vesoljska energija
/
vesoljski plini
/
vesoljski prostor
b)
vesoljske raziskave
/
vesoljski poleti
/
vesoljski potnik
/
vesoljski strokovnjak
/
vesoljska obleka
;
vesoljska tehnika
/
ekspr.
vesoljski sprehod
zadrževanje vesoljskega potnika v vesoljskem prostoru zunaj
vesoljske kabine
;
publ.
vesoljska doba
doba po prvem poletu v vesolje
;
vesoljska ladja
vozilo, namenjeno za vesoljske polete
;
vesoljska postaja
naprava v vesolju za pristajanje in oskrbovanje vesoljskih ladij
;
vesoljska tekma
tekma v vesoljskih raziskavah, poletih
♦
aer.
vesoljsko letalo
vozilo za polete na tir okoli zemlje in nazaj
;
teh.
vesoljska kabina
kabina vesoljske ladje
vesóljstven
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
vesoljski
:
vesoljstveni pojavi
●
knjiž.
zasejati v človeku vesoljstveni nemir
bivanjski
;
knjiž.
protislovje poganja vesoljstveni razvoj
celotni
vesóljstvo
-a
s
(
ọ̑
)
celota bivajočega:
mesto človeka v vesoljstvu
/
vesoljstvo predmetov
/
duševno vesoljstvo
//
knjiž.
vesolje
,
svet
1
:
odkrivati, spoznavati vesoljstvo
;
nekdaj so mislili, da je zemlja središče vesoljstva
véspa
-e
ž
(
ẹ̑
)
lažje motorno kolo z majhnimi kolesi italijanske tovarne Piaggio:
peljati se na vespi, z vespo
;
vespa in lambreta
véspar
-ja
m
(
ẹ̑
)
kdor vozi vespo:
srečanje vesparjev
;
mopedisti in vesparji
vespíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor vozi vespo:
vespist se je pri nesreči poškodoval
vést
1
-í
ž
,
daj., mest. ed.
vésti
(
ẹ̑
)
1.
občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki
vzbuja občutek moralne odgovornosti:
oblikovati, vzbuditi komu vest
;
ekspr.
vest je neizprosen sodnik
;
ekspr.
vest mi govori, šepeta: kriv si
;
ekspr.
vest mi narekuje, ukazuje tako narediti
;
ekspr.
trkati komu na vest
;
to je zoper našo vest
;
delati po vesti
;
otopela,
knjiž.
tanka vest
;
knjiž.
glas vesti
;
očitek vesti
/
ekspr.
vest mu ni dala miru
;
ekspr.
vest grize, peče, teži
;
ta človek nima vesti, je brez vesti
ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar
se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde
;
ekspr.
imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest
;
ekspr.
očistiti si, olajšati si, umazati si vest
;
pomiriti,
ekspr.
potolažiti vest koga
/
obljuba me veže v vesti
//
s prilastkom
ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo:
lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje
/
potolažiti svojo znanstveno vest
2.
ekspr.,
v zvezi
imeti na vesti, ležati na vesti
izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega:
imeti na vesti krajo, požar
;
take krivice nočem imeti na vesti
/
imeti koga na vesti
biti kriv njegove smrti, nesreče
/
ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov
;
slike, ki so izginile, ima on na vesti
on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel
/
ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev
3.
ekspr.,
v povedni rabi,
s prilastkom
kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest:
ti si moja vest
;
mi smo njihova slaba vest
/
pisatelj hoče biti vest družbe
4.
ekspr.,
v prislovni rabi,
s prilastkom
brez pridržkov, pomislekov:
mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej
●
ekspr.
izprašati komu vest
temeljito zaslišati koga
;
ekspr.
izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv
premisli
;
mirna vest je najboljše vzglavje
kdor ima mirno vest, mirno spi, živi
♦
pravn.
ugovor vesti
ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja,
službe, izvirajoč iz vesti
;
rel.
izpraševanje vesti
premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča
vesti
vést
2
-í
ž
,
daj., mest. ed.
vésti
(
ẹ̑
)
kar se novega (iz)ve in na kratko sporoči:
objaviti vest
;
prinesti komu dobro, razveseljivo vest
;
širiti lažne, neresnične, vznemirljive vesti
;
vest o nesreči, zmagi
/
agencijske, časopisne vesti
;
lokalne, turistične vesti
/
potrditi, zanikati vest
resničnost njene vsebine
/
dolgo ni poslal nobene vesti o sebi
sporočila, obvestila
/
v osmrtnicah
sporočamo žalostno vest, da je umrl naš oče
vestálka
-e
ž
(
ȃ
)
pri starih Rimljanih
vsaka od deviških svečenic, ki varujejo sveti ogenj v templju boginje
Veste, zaščitnice družine:
v bele tunike in škrlatne plašče oblečene vestalke
●
knjiž.
vestalka družinskega ognjišča
mati
vestálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vestalke:
vestalska čistost, vestnost
/
vestalske device
vésten
1
-tna -o
prid.
, véstnejši
(
ẹ̄
)
ki dela, izpolnjuje svoje obveznosti po načelih vesti:
vesten delavec ne zamuja
;
vesten prevajalec, učenec
;
biti vesten
/
najemnik se obvezuje ravnati kot skrben in vesten gospodar
;
vesten plačnik
//
ki kaže, da kdo tako dela, izpolnjuje obveznosti:
njihovo delo, plačevanje je vestno
/
odpotovati po vestnih in dolgotrajnih pripravah
véstno
prisl.
:
vestno izpolnjevati obveznosti
vésten
2
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vest, občutek:
vestna, moralna merila
/
vestna svoboda
svoboda vesti
véstern
tudi
western -a
[
véstərən
in
véstərn
]
m
(
ẹ̄
)
film o Divjem zahodu:
gledati, predvajati vestern
/
ameriški, italijanski vestern
vestfálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
zgod.,
v zvezi
vestfalski mir
mir, sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne:
vêsti
1
vêdem
nedov.
, vêdel
in
védel vêdla,
stil.
vèl vêla
(
é
)
1.
knjiž.
kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre;
peljati
:
vesti gosta v sobo
;
vesti komu konja
/
vesti koga za roko, pod roko
//
delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto:
vesti ujetnika v zapor
/
vesti vojsko na bojišče
voditi
2.
knjiž.
omogočati, da kdo
a)
kam pride;
peljati
:
ta pot (nas) vede do vrha
/
kot vljudnostna fraza
kam vas vede pot
/
taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja
b)
kaj spozna, se s čim seznani:
v visoko družbo nas je redko vedel
/
prva kitica pesmi vede bralca v gozd
3.
knjiž.
delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo;
voditi
1
:
to vede do zmede, v zmedo
vêsti se
1.
izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja:
tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer
;
zna se vesti v vsaki družbi
;
boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti
;
vesti se kot gospodar
//
s prislovnim določilom
izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo:
ljudje so se v krizi vedli mirno
;
žival se vede nenavadno, bolna je
;
vede se, kot da me ne pozna
2.
knjiž.,
navadno s prislovnim določilom,
s širokim pomenskim obsegom
pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti,
značilnosti:
umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali
pločevina
/
kako se vede rastlina v novem okolju
uspeva
●
zastar.
dobro, slabo se mu vede
se mu godi
;
zastar.
tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo
mu je šlo
vedé
star.
:
vede konja, ni slišal korakov za seboj
vedóč
-a -e:
vedoč tujca domov, sreča prijatelja
;
čudno se vedoč človek
vésti
2
vézem
in
vêsti vêzem
nedov.
(
ẹ́; é
)
delati okras na tkanino z uporabo šivanke in niti:
vesti prt
;
vesti s svilo, z zlatom
;
ročno, strojno vesti
/
vesti monogram, vzorec
;
pren.
mraz veze rože na šipe
vézen
-a -o
in
vezèn -êna -o:
vezena bluza
vestibúl
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
večji prehodni prostor v poslopju za čakanje, začasno zadrževanje
gostov, obiskovalcev;
preddverje
:
stopiti v vestibul
;
sprejeti goste v vestibulu
;
marmornat vestibul
;
vestibul hotela
/
vestibul prvega nadstropja
♦
anat.
votlina notranjega ušesa, v katero se odpirajo polkrožni kanali in
polž
vestibuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vestibul:
vestibularni prostor
/
vestibularni del notranjega ušesa
/
vestibularni aparat
ravnotežni organ
;
vestibularni živec
živec, ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in
polkrožnih kanalih z možganskim središčem; ravnotežni živec
♦
med.
vestibularna avra
avra z občutkom neravnotežja, omotičnosti
vestíčar
-ja
m
(
ȋ
)
publ.
novinar, ki poroča o dnevnih novicah:
vêstija
in
véstija -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
1.
star.
jopa
:
obleči vestijo
/
pletena vestija
2.
zastar.
telovnik
:
žametna vestija
;
vestija s posrebrenimi gumbi
véstnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
glasilo kake organizacije, ustanove:
izdajati vestnik
/
uradni vestnik
bilten
/
Planinski vestnik
;
Pomurski vestnik
2.
zastar.
sel
,
znanilec
:
poslati v vas vestnika
/
jaz sam bom vestnik vašega obiska
véstnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost vestnega človeka:
vsi so poznali njeno vestnost
;
vestnost pri pripravah, v izpolnjevanju dolžnosti
/
strokovna, znanstvena vestnost
/
v svoji vestnosti že pretiravajo
/
z veliko vestnostjo paziti na otroka
vestón
-a
m
(
ọ̑
)
alp.
puhasti jopič za nizke temperature:
obleči veston
vešálo
-a
s
(
á
)
1.
mn.
vislice
:
obesiti upornike na vešala
/
obsojen na smrt na vešalih
/
ekspr.
biti zrel za vešala
2.
obešalo
:
sneti zajemalko z vešala
♦
grad.
ostrešje z vešali
ostrešje s strešnim povezjem, pri katerem se obremenitev po sohah
prenaša na natezno vez
véšč
-a -e
prid.
(
ẹ̄
)
1.
ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost:
računanja,
star.
računanju vešč človek
/
vešč grščine
ki dobro zna grško
;
star.
poti vešč
ki dobro pozna pot
/
vešč jahač, lovec
2.
ki kaže tako lastnost koga:
vešč udarec
;
vešče pisanje
/
ekspr.:
z veščo roko voditi podjetje
;
ocenjevati z veščim očesom
kot (dober) poznavalec, strokovnjak
●
zastar.
vešči ljudje trdijo o dogodku drugače
ljudje, ki vedo o njem
véšče
prisl.
:
vešče uporabljati orožje
;
sam.:
branja in pisanja veščih nekoč ni bilo veliko
véšča
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
nočni metulj, ki rad leta okoli ognja, luči:
vešče letajo,
ekspr.
plešejo okoli luči, ognja
;
krila vešče
;
moški plešejo okoli nje kakor vešče okoli luči
♦
zool.
vešče
majhni metulji, katerih gosenice se hranijo z različnimi
rastlinskimi in živalskimi snovmi, Pyralidae
;
moknata vešča
katere gosenice živijo v moki, uskladiščenem žitu, Pyralis
farinalis
;
velika voščena vešča
katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in čebeljim
zarodom, Galleria mellonella
//
evfem.
vlačuga
,
prostitutka
:
(nočne) vešče se že nastavljajo po ulicah
2.
slabš.
ženska, sposobna vplivati na koga, da ne ravna razumno, razsodno:
vešča ga je očarala s svojo lepoto
;
dekle je nevarna, pretkana vešča
3.
slabš.
hudobna ženska, navadno stara:
kaj vse je ta vešča lagala o meni
/
kot psovka
molči, vešča stara
4.
etn.,
po ljudskem verovanju
žensko bitje, ki se kot luč prikazuje ponoči nad močvirjem in zavaja
ljudi:
nad močvirjem mežikajo, se prikazujejo vešče
/
blodne vešče
;
pren.
za svetlo veščo sreče blodim
(A. Medved)
5.
star.
čarovnica
:
vešča dela točo
;
vešče jezdijo na metlah po zraku
/
sežigati vešče na grmadah
ženske, obdolžene čarovništva
6.
zastar.
padarica
,
mazačka
:
vešča je pripravila zdravilo
veščák
-a
m
(
á
)
knjiž.
kdor zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost, zlasti
strokovno;
poznavalec
,
strokovnjak
:
ti dve vrsti gob ločujejo le veščaki
;
pravni, živinorejski veščak
veščákinja
-e
ž
(
á
)
knjiž.
ženska, ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost,
zlasti strokovno;
poznavalka
,
strokovnjakinja
:
kitarska veščakinja
;
veščakinja v pravnih zadevah
véščec
-a
[
veščəc
]
m
(
ẹ̄
)
1.
star.
čarovnik
:
veščeci delajo točo
2.
zastar.
padar
,
mazač
:
vaški veščec mu je naredil zdravilo
♦
zool.
veščec
zelo strupena riba Indijskega in Tihega oceana, ki se zakopava do
polovice telesa v morsko dno, Synanceia verrucosa
;
veščeci
nočni metulji z močnim telesom in ozkimi, dolgimi prednjimi krili;
somračniki
;
borov veščec
somračnik, katerega gosenice živijo na iglavcih, Hyloicus pinastri
véščica
1
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od vešča 1:
veščice letajo okoli luči
veščíca
2
tudi
véščica -e
ž
(
í; ẹ̄
)
star.
čarovnica
:
veščice delajo točo
veščína
-e
ž
(
í
)
1.
lastnost, značilnost veščega:
manjka mu veščine
;
organizacijska, pogajalna veščina
;
veščina v ravnanju s puško
/
delati z veliko veščino
/
dokazati veščino zagovarjanja
2.
dejanje, dejavnost, ki zahteva to lastnost:
plavanje je veščina
;
izpopolnjevati se v veščini
;
akrobatske, vojaške veščine
♦
šol.
pisanje, risanje in druge učne veščine
nekdaj
predmeti v osnovni šoli, ki zahtevajo to lastnost
véščost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost veščega človeka:
občudovati veščost koga
;
pridobiti si veliko veščost
;
veščost v igranju, zapeljevanju
/
strokovna, umetniška veščost
/
v njegovih pesmih je preveč veščosti in premalo navdiha
véšda
tudi
véš da
člen.
(
ẹ̄
)
pog.
seveda
:
to vešda ni res
/
ali boš prišel? Vešda;
prim.
vedeti
véter
-tra
m
,
mn.
vetrôvi
stil.
vétri
(
ẹ̑
)
zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči
se zrak:
veter piha, potegne, vleče, se zaganja
;
knjiž.,
ekspr.
veter joka, se smeje
;
veter napenja jadra
;
veter mu je odnesel klobuk
;
veter povzroča valove
;
veter šumi v krošnjah dreves
;
ekspr.
veter tuli, žvižga
;
veter ziblje žito na polju
;
hoditi proti vetru
;
zastave vihrajo v vetru
;
blag, močen, ugoden veter
;
hladen, mrzel, oster, topel veter
;
severni, zahodni vetrovi
;
spodnji veter
ki piha s spodnje strani, iz doline
;
veter od juga, z juga
;
nasadi, izpostavljeni vetru
;
hitrost, smer vetra
;
hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel
brez reda, načrta
;
jahali so, kot bi jih nesel veter
zelo hitro
/
mlin na veter
/
pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:
posušiti perilo na vetru
;
vzleteti ob močnem vetru
//
gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku,
temperaturi:
nenadoma je nastal veter
;
veter je ponehal
/
s pahljačo si je delala veter
●
ekspr.
vem, od kod veter piha
kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja
;
ekspr.
zdaj piha za nas ugoden veter
razmere, okoliščine so za nas ugodne
;
ekspr.
kakšen veter te je prinesel k nam
iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel
;
ekspr.
z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter
razmere so se spremenile
;
ekspr.
(jaz) ti bom dal vetra
nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega
;
ekspr.
govoriti vetru, v veter
prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati
;
ekspr.
predati se vetru
dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin
;
ekspr.
delati hud veter zaradi česa
močno se razburjati, ostro ukrepati
;
evfem.
bolnik ima vetrove
v črevesju mu nastajajo plini
;
ekspr.
ljudje so se zbrali z vseh vetrov
od povsod
;
jadrati proti vetru
ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja
;
ekspr.
raziti se na vse (štiri) vetrove
na vse strani
;
knjiž.
boriti se z mlini na veter
spopadati se z namišljeno nevarnostjo
;
knjiž.
kdor seje veter, bo žel vihar
kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
♦
aer.
čelni veter
ki piha pravokotno na čelo vozila
;
astron.
sončni veter
stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce
;
geogr.
pasatni vetrovi
;
meteor.
kopni, morski veter
;
padajoči veter
ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko
;
rafalni veter
ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih
;
vzgonski veter
;
jakost vetra
;
navt.
dobiti veter v jadro
;
obrniti jadro od vetra
;
jadrati proti vetru, z vetrom
;
krmni, premčni veter
veterán
-a
m
(
ȃ
)
1.
star, doslužen vojak:
veterani iz druge, prve svetovne vojne
;
društvo veteranov
/
vojni veterani
♦
zgod.
starorimski vojak, ki je po odsluženju vojaške službe dobil
denarno odpravnino ali zemljišče in državljanske pravice
2.
s prilastkom
starejši in izkušen delavec na določenem področju:
gledališki, smučarski veterani
;
veteran vesoljskih poletov
veteránec
-nca
m
(
ȃ
)
star.
veteran
:
vojaške parade so se udeležili tudi veteranci
veteránka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
stara, doslužena vojakinja:
vojna veteranka
2.
s prilastkom
starejša in izkušena delavka na določenem področju:
športna veteranka
veteránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na veterane:
veteransko društvo
/
veteranske zgodbe
/
veteranski generali
veterína
-e
ž
(
í
)
1.
veda o boleznih, zdravstvenem varstvu živali in o neoporečnosti živil
živalskega izvora, živinozdravstvo:
študirati veterino
2.
pog.
veterinarska fakulteta:
študent veterine
veterinár
-ja
m
(
á
)
strokovnjak za veterino, živinozdravnik:
veterinar je pregledal bolno žival
veterinárka
-e
ž
(
á
)
strokovnjakinja za veterino, živinozdravnica:
odpeljati žival k dežurni veterinarki
;
terenska, uradna veterinarka
/
diplomirana veterinarka
veterinárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na veterinarje ali veterino, živinozdravniški:
veterinarski pregled psa
/
veterinarski tehnik
/
veterinarski študij
;
veterinarska terminologija
/
veterinarska fakulteta
/
veterinarska postaja
;
organizirati veterinarsko službo
veterinárstvo
-a
s
(
ȃ
)
veda o boleznih, zdravstvenem varstvu živali in o neoporečnosti živil
živalskega izvora, živinozdravstvo:
razvoj, zgodovina veterinarstva
véti
vêjem
nedov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
nav. 3. os.,
knjiž.
gibati, premikati se z enega območja na drugo zaradi razlik v zračnem
pritisku, temperaturi;
pihati
:
vela je rahla sapa
;
od reke veje mrzel veter
2.
nav. 3. os.,
ekspr.,
s prislovnim določilom
širiti se, prihajati:
iz gozda veje prijeten hlad
;
skozi okno veje vonj po travi
/
iz njih sta vela moč in odločnost
;
od njega veje zdravje
/
iz knjige veje rodoljubje
3.
nar.
vejati
:
veti žito z vejalnikom
vétje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od veti:
vetje vročega vetra iz puščave
/
vetje vonja po vijolicah
véto
-a
m
(
ẹ̑
)
pravn.
pravica koga, da z nasprotovanjem prepreči sprejem, izpolnitev sklepa,
zakona:
član predsedstva je uporabil veto
/
dati, vložiti veto na predlagani zakon
;
pravica (do) veta
/
absolutni veto
s katerim se zavrne izglasovani sklep, zakon
;
odložilni
ali
suspenzivni veto
ki povzroči odložitev sklepa, zakona
vétrc
-a
m
(
ẹ̑
)
manjšalnica od veter:
vetrc prinaša duh po cvetju
;
pihal je slab vetrc
;
topel, večeren, vlažen vetrc
/
ozračje je mirno, brez vetrca
♦
gastr.
španski vetrc
belo pecivo iz beljakov in sladkorja
vétrček
-čka
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
manjšalnica od veter:
vetrček je rahlo pihljal
vetrén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
vetroven
:
dan je bil oblačen in vetren
/
drevo je raslo na vetrenem kraju
vetrênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od vetriti:
vetrenje prostorov
vétrič
-a
m
(
ẹ̑
)
manjšalnica od veter:
hladen vetrič pihlja z morja
;
ekspr.
vetrič se igra z njenimi lasmi
vétriček
-čka
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
manjšalnica od veter:
vetriček je rahlo napenjal jadra
vétrih
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
zasilni ključ za odpiranje navadnih ključavnic;
vitrih
:
odpreti z vetrihom
vetrílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je za vetrenje, zračenje:
vetrilne naprave
;
vetrilna odprtina
vetrílnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
ventilator
:
vključiti vetrilnik
/
stropni vetrilnik
2.
odprtina, luknja za zračenje;
zračnik
:
v strop napravljen vetrilnik
/
iz kurilnice vodeči vetrilnik
vetrílo
-a
s
(
í
)
1.
knjiž.
ventilator
:
izključiti vetrilo
/
namizno vetrilo
2.
knjiž.
odprtina, luknja za zračenje;
zračnik
:
napraviti vetrilo v stropu hleva
3.
teh.
priprava, ki daje, oddaja močen tok zraka:
dovajati zrak v peč z vetrili
/
batno vetrilo
vetríti
-ím
nedov.
, vétri
in
vêtri
(
ī í
)
1.
zračiti
:
vetriti stanovanje
2.
s premikanjem povzročati gibanje, premikanje česa v obliki vetra:
pahljače so vetrile zrak
3.
ekspr.
povzročati, da se določeno neprimerno, neurejeno stanje spreminja:
napredne ideje so vetrile ozračje
vétrn
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na veter:
vetrni sunek
/
vetrno vreme
vetrovno
/
vetrna stran hriba
stran, izpostavljena vetru
/
vetrni jopič
jopič iz goste tkanine, ki dobro ščiti pred vetrom
;
vetrni mlin
mlin na veter
;
knjiž.
vetrna šipa
vetrobransko steklo
♦
aer.
vetrni kanal
vetrovnik
;
strojn.
vetrna turbina
turbina, ki izkorišča kinetično energijo vetra
vétrnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
naprava s krili, lopatami, ki jih vrti veter:
vetrnica poganja črpalko
/
otroci se igrajo s papirnatimi vetrnicami
//
taka naprava za določanje smeri vetra:
vetrnica kaže, da piha jugovzhodnik
;
vetrnica na strehi
2.
krila, lopate te naprave:
vetrnica se vrti
/
dolge vetrnice klopotca
;
vetrnice mlina na veter
3.
nav. mn.,
star.
naoknica
,
oknica
:
odpreti, zapreti vetrnice
;
okna z zaprtimi vetrnicami
//
žaluzija
:
dvigniti, spustiti vetrnice
4.
ekspr.
nestanoviten, neznačajen človek:
ne drži besede, prava vetrnica je
5.
bot.
nižinska ali gorska rastlina z belimi, rdečkastimi ali rumenimi cveti,
Anemone:
vetrnice že cvetijo
/
kobulasta, podlesna vetrnica
6.
nav. mn.,
zool.,
navadno v zvezi
morska vetrnica
na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami,
Actiniaria:
na skalo prirasle, v blato zarite morske vetrnice
;
polipi morskih vetrnic
/
rdeča, voščena vetrnica
;
stražna vetrnica
ki živi v sožitju z rakom samotarcem, Adamsia palliata
7.
mn.,
nar.
nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri
otrocih;
norice
:
zboleti za vetrnicami
♦
geogr.
jama, iz katere piha
vétrnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
vetrolov
:
soba pri vetrniku
2.
odprtina, luknja za zračenje;
zračnik
:
narediti vetrnik v strehi
●
knjiž.
obleči vetrnik
vetrovko
;
nar.
z vetrnikom očistiti žito
z vejalnikom
♦
glasb.
zaboj v orglah s stisnjenim zrakom, na katerem stojijo piščali, za
vsak manual ali pedal najmanj ena; sapnica
;
teh.
vetrovnik
vetrnjáča
-e
ž
(
á
)
1.
nar.
vejalnik
:
sipati žito v vetrnjačo
2.
zastar.
mlin na veter:
postaviti vetrnjačo
vetrnják
-a
m
(
á
)
ekspr.
nestanoviten, neznačajen človek:
vetrnjak obljube seveda ni izpolnil
/
ljubezenski, politični vetrnjak
vetrnjákinja
-e
ž
(
á
)
ekspr.
nestanovitna, neznačajna ženska:
lahkomiselna vetrnjakinja
vetrnjáški
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
nestanoviten
,
neznačajen
:
vetrnjaški človek, fant
;
zdel se jim je preveč vetrnjaški
/
ima vetrnjaški značaj
//
ki izraža, kaže nestanovitnost, neznačajnost:
vetrnjaški pogled
/
vetrnjaška pesem
vetrnjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
nestanovitnost
,
neznačajnost
:
hitro so spoznali njegovo vetrnjaštvo
/
donhuansko, kruhoborsko vetrnjaštvo
vetrobrán
-a
m
(
ȃ
)
objekt, ki varuje, ščiti pred vetrom:
postaviti, zgraditi vetrobran
;
lesen vetrobran
;
vetrobran ob železniški progi
/
vetrobran iz drevja, grmovja
//
avt.
vetrobransko steklo:
brisalci na vetrobranu
vetrobránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
avt.,
v zvezi
vetrobransko steklo
sprednja šipa avtomobila, ki ščiti, varuje pred vetrom, dežjem:
brisati vetrobransko steklo
vetrocvétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
bot.
rastline, ki jih oprašuje veter:
žužkocvetke in vetrocvetke
vetrogónčič
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.,
ekspr.
nestanoviten, neznačajen človek:
na vetrogončiča se ni zanesti
vetrokàz
-áza
m
(
ȁ á
)
meteor.
priprava za določanje smeri vetra:
vetrokaz kaže, da piha jugozahodnik
vetrolòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
gozd.
polom drevja zaradi vetra:
vihar je v gozdu povzročil vetrolom
vetrolòv
-ôva
m
(
ȍ ō
)
manjši prostor pri vhodu, ki zmanjšuje vdor hladnega zraka v notranje
prostore poslopja:
vstopiti v vetrolov
/
zgraditi vetrolov
vetrolôvka
-e
ž
(
ȏ
)
navt.
lijakasto razširjena naprava, pritrjena na prezračevalno cevje:
obrniti vetrolovko v smer vožnje ladje
vetromér
-a
m
(
ẹ̑
)
meteor.
priprava za merjenje hitrosti vetra in določanje njegove smeri:
meriti sunke vetra z vetromerom
vétrov
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na veter:
vetrova moč
/
pesn.
poleteti na vetrovih perutih
vetrôven
-vna -o
prid.
(
ō ȏ
)
nanašajoč se na pihanje vetra:
vetroven dan
;
vreme je vetrovno
/
hodili so po vetrovnih travnikih
travnikih, izpostavljenih vetru
/
vetroven sunek
sunek vetra
♦
aer.
vetrovni kanal
vetrovnik
;
meteor.
vetrovna roža
grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri
vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju
;
vetrovna vreča
vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra
vetrôvno
prisl.
:
vetrovno pihati
/
v povedni rabi
jutri bo vetrovno
vetrovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
vetroven
:
sončen in vetrovit dan
;
vetrovito vreme
/
vetrovita ravnina
vetrôvje
-a
s
(
ȏ
)
knjiž.
več vetrov, vetrovi:
vetrovje je postajalo vse močnejše
;
jesensko vetrovje
vétrovka
-e
ž
(
ẹ̑
)
jopič iz goste tkanine, ki dobro ščiti pred vetrom:
obleči, sleči vetrovko
;
rokav vetrovke
♦
bot.
rastlina z vijoličastimi prašnimi nitmi in visečimi krilastimi
plodovi, Thalictrum aquilegiifolium
vetrôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
navt.
okrogla plošča pri kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi stranmi
neba:
odčitati kot na vetrovnici
vetrôvnik
-a
m
(
ȏ
)
teh.
veliki cevi podobna naprava, v kateri se ustvarjajo zračni tokovi za
določanje aerodinamičnih lastnosti letal, avtomobilov s pomočjo
meritev na modelih:
postaviti maketo v vetrovnik
vetrôvnost
-i
ž
(
ō
)
stanje vetrovnega:
zaradi vetrovnosti letalo ni vzletelo
/
vetrovnost pobočja
véverica
-e
ž
(
ẹ́
)
gozdni glodavec temno rjave barve s košatim repom, ki živi na drevju:
veverica muklja
;
veverica pleza, skače po drevju
;
pleza kot veverica
●
ekspr.
poglej, kakšna veverica je
ljubka, živahna ženska
♦
zool.
leteče veverice
glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto
jadralno mreno, Pteromyidae
;
siva veverica
z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru
iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis
véveričji
-a -e
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na veverice:
veveričji rep
/
veveričje gnezdo
/
opice veveričje velikosti
;
brki, košati kot veveričji rep
véveričje
prisl.
:
plezati po veveričje
véverička
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od veverica:
v roki je držal mlado veveričko
●
ekspr.
plesati s črnooko veveričko
z ljubko, živahno žensko
veveríčkati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
nar. vzhodnoštajersko
loviti se po drevesih:
otroci se veveričkajo
véverka
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
veverica
:
veverka spleza na drevo
;
stekla je hitro kot veverka
véz
1
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
star.
vez
2
:
trden vez
2.
navt.
privez
:
gradnja novega veza
véz
2
-í
ž
,
daj., mest. ed.
vézi
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od vezati:
slama, vrv za vez
//
agr.
privezovanje trte k opori:
kop, rez in vez vinske trte
/
opraviti prvo vez v vinogradu
2.
priprava za vezanje:
vezi so popustile, se raztegnile
;
presekati, razrahljati vezi
;
povezati z jekleno vezjo
;
toga vez
/
rešiti ujetnika vezi
//
kar se uporablja za vezanje sploh:
srobot, šibe in druge vezi
//
strojn.
vsak od strojnih elementov, ki kaj veže:
razstavljive vezi
;
kovice, mozniki, vijaki in druge vezi
/
gredna vez
3.
anat.
vezivno tkivo, ki utrjuje sklep:
nategniti si vezi
;
mišice, kite in vezi
/
medvretenčne, sklepne vezi
;
stranska vez (kolenskega sklepa)
4.
kar kaj veže sploh:
vez med dvema oblikama v čipki
/
notranje vezi med pojavi
;
časopis mu je bil edina vez s svetom
/
vezi s slovenskim Primorjem
//
navadno s prilastkom
kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi:
pretrgali so vezi, ki so jih povezovale
;
družbene, družinske, sorodstvene vezi
;
gospodarske in kulturne vezi
;
krvna vez
;
ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo
;
prijateljske vezi
5.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar koga veže, omejuje:
vezi kapitalističnega družbenega reda
/
vezi greha
6.
teh.,
s prilastkom
način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj:
rogljičena vez
;
vez na topi spah
/
natezna vez
♦
fiz.
vez
sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu
;
ionska vez
ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal
;
jezikosl.
vez
pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka
;
kem.
enojna, dvojna vez
;
kemična vez
;
konjugirane vezi
sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah
;
les.
čepna, kotna, križna vez
;
šport.
smuška vez
priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja
;
varnostna vez
ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne
véza
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.
zveza
:
veza je prekinjena
;
dobiti vezo po telefonu
/
potoval bi z vlakom, pa so slabe veze
/
že dolgo nima več z njo vez
stikov
/
imeti dobre veze
;
službo je dobil po vezah
;
veze in poznanstva
●
pog.
o tem nima blage veze
prav nič ne ve
;
pog.
odgovarjati mu je brez veze
nesmiselno, nepotrebno
;
pog.
kar tako, brez veze se je prijavil
brez resnega namena
vezáč
-a
m
(
á
)
kdor veže:
vezači snopov
vezáj
-a
m
(
ȃ
)
grafično znamenje za deljenje ali vezanje besed:
napisati vezaj
;
vezaja v besedi belo-modro-rdeča zastava
♦
glasb.
znak v obliki loka, ki povezuje dve ali več not iste višine
vezálec
-lca
[
vezau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor veže:
vezalec snopov
2.
povezovalec
:
nastopil je kot vezalec oddaje
vezálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki veže, povezuje:
vezalna priprava
/
vezalne sile
♦
aer.
vezalno pasovje
pasovi, s katerimi se pritrdi padalo na telo
;
elektr.
vezalni načrt
načrt, ki prikazuje medsebojno povezavo električnih aparatov
;
jezikosl.
vezalni veznik
;
vezalno priredje
priredje, v katerem drugi stavek izraža hkratno obstajanje ali
zaporedje glede na prvi stavek
vezálka
-e
[
drugi pomen
vezau̯ka
tudi
vezalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ozek, trden, navadno tkan trak za zavezovanje čevljev:
odvezati, vdeti vezalko
;
tovarna vezalk in trakov
/
čevlji na vezalke
2.
ženska, ki veže:
vezalka snopov
vezánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vezati:
vezanje snopov
/
vezanje trt h kolom
/
tekmovanje v vezanju šopkov
/
vezanje črk v zloge in besede
/
vijaki za vezanje kovinskih, lesenih delov
/
stroški tiskanja in vezanja
/
vezanje uvoza na izvoz
/
vezanje prostega dušika iz zraka
vézanka
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
knjiž.
poletna solata z valjasto glavo;
vezivka
:
vezanka in rezivka
2.
nav. mn.,
zastar.
čevlji na vezalke:
obuti vezanke
vézanost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost vezanega:
vezanost snopov
/
moralna, nazorska, pravna vezanost
;
vezanost na predpise
/
zaradi vezanosti v gledališču ni sprejel filmske vloge
/
vezanost na tradicijo
/
vezanost pogodbe na pogoje
/
vezanost valute na vrednost zlata
vezátev
-tve
ž
(
ȃ
)
nar. vzhodno
privezovanje
,
vez
2
:
vezatev trsja
vézati
in
vezáti véžem
nedov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane
skupaj:
vezati lase
;
žrtvam so vezali noge in roke
;
vezati smuči z jermeni
/
vezati koruzne storže
;
vezati dračje v butaro
;
vezati pšenico v snope
/
vezati lončeno posodo
za zaščito, trdnost jo obdajati z žico
/
vezati trte h kolom
privezovati
;
vezati čoln, ladjo v pristanišču
/
vezati konce niti
zavezovati
;
dolgo si je vezal kravato
/
vezati vozel
//
na tak način delati, izdelovati:
vezati metle, šopke
;
v mladosti je vezal splave
2.
delati, da je kaj
a)
skupaj, združeno:
hodnik veže stanovanjske prostore
/
korenine vežejo zemljo
;
sila, ki veže sonce in planete
b)
dostopno:
cesta, pot veže tovarno z javno cesto
;
most veže otok s kopnim
//
delati, da kaj postane celota, eno:
vezati glasove v besede
/
ljubezen ju veže v veselju in trpljenju
;
ekspr.
otroci so ju trdno vezali
3.
teh.
na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako
skupaj, da tvori celoto:
vezati kovinske, lesene dele
;
vezati ostrešje
;
vezati električne vodnike
;
vezati z lesenimi klini, kovicami
4.
obrt.
šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti:
vezati knjigo
/
vezati v platno, usnje
5.
delati, da ima kdo s kom kaj skupnega:
veže jih jezik, kultura
;
vežejo jih sorodstvene vezi
so sorodniki
/
vežejo ju nekdanji skupni nastopi
;
z njim ga je vezalo enako mišljenje
/
veže ju prijateljstvo
6.
delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati:
spone so ga trdno vezale
/
obleka veže
/
ekspr.
nemoč mu veže korake
7.
delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim,
sklenjenim:
veže ga dolžnost, obljuba, prisega,
ekspr.
beseda
;
pogodba, zakon jih ne veže
//
delati, da je kdo dolžen
a)
ravnati se po čem:
pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
b)
izpolniti svoje dolžnosti:
družina, služba ga veže
;
ne prisegaj, nočem te vezati
;
vezal se je za eno leto v gledališču
8.
nedov. in dov.
,
v zvezi z
na
delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom:
trgovino so vezali na enega samega dobavitelja
/
s prijaznostjo jih je vezal nase
;
nanjo ga ne veže nič več
;
začel se je vezati na novo družbo in okolje
/
vezati se na tradicijo
;
vezati se na zemljo
/
spomin ga veže na rojstni kraj
//
delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva;
navezovati
:
vse bolj ga je vezala nase
;
počasi sta se vezala drug na drugega
9.
z orodnikom
delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti:
vezati študij psihologije s pedagogiko
;
stensko slikarstvo se veže z arhitekturo
/
njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem
/
vezati prodajo otrobov s prodajo moke
10.
nedov. in dov.
,
v zvezi z
na
delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve,
izpolnjevanja česa drugega:
prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev
/
vezati pogodbo na pogoje, rok
11.
nedov. in dov.
,
ptt
delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom:
centrala, telefonist veže
;
takoj so jo vezali z njegovo novo številko
;
direktno vezati
12.
nedov. in dov.
,
fin.
s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z
vloženim denarjem:
vezati hranilno vlogo
/
podjetje je vezalo sredstva na tri leta
/
vezati denar v banki
//
omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na
njem;
vinkulirati
:
vezati hranilno knjižico
13.
delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se
nahaja:
krvno barvilo veže kisik
;
snov, ki veže nafto
;
kemično vezati
//
nepreh.
imeti vezalno lastnost, moč:
apno, cement, mavec veže
;
lepilo veže po nekaj urah
●
star.
stala sta pred hišo in vezala besede
se pogovarjala
;
vezati birmo
biti za botra
;
ekspr.
otrobe vezati
vsebinsko prazno govoriti
;
knjiž.
spanec ji je začel vezati oči
postala je zaspana
;
publ.
vezati začetke te ideologije na romantiko
povezovati jih z romantiko
;
premlad si še, da bi se že vezal
se poročil
;
ekspr.
ni si pustil vezati rok
hotel je svobodno odločati
♦
elektr.
vzporedno, zaporedno vezati
;
fin.
vezati kredit na tujo valuto
;
gastr.
vezati
dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba
enakomerno porazdeli in jed izboljša
;
jezikosl.
predlog pri se veže z mestnikom
ima poleg sebe samostalnik v mestniku
;
kem.
vezati spojine z vodo v hidrate
;
atom kisika se veže z dvema atomoma vodika
;
les.
vezati (deske) na pero in utor
;
voj.
vezati sovražnikove sile
s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem območju
vežóč
-a -e:
most, vežoč otok s celino
vézan
-a -o:
na osebo vezan dokument
;
preveč je vezan na domače kraje
;
biti vezan na uvoz
/
vezana cena
določena, omejena
;
vezane in broširane knjige
;
vezana hranilna vloga
●
vezani kozolec
dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem
;
vezan moški
poročen ali v resni zvezi
♦
fiz.
vezani elektron
;
kem.
vezani kisik
kisik v spojini
;
na kisik vezana kovina
;
les.
vezani les
vezane in panelne plošče
;
vezana plošča
plošča iz navzkrižno lepljenih furnirjev
;
lit.
vezani ritem
ritem, pri katerem so poudarki stalni
;
vezana beseda
poezija
;
obrt.
vezano okno
okno iz dvojnih okenskih kril, nasajenih na ena nasadila
;
vezan v polusnje
vezan z usnjenim hrbtom
;
šah.
vezana figura
figura, ki se ne more premakniti, ker krije vrednejšo figuro ali
kralja
;
prisl.:
učenci že berejo vezano
z naravnim izgovorom, ne zlogovaje
;
vezano varčevati
♦
glasb.
vezano
označba za način izvajanja
legato
vezáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od vezati:
vezava žita v snope
/
za to nošo je značilna vezava rute na zatilju
/
vezava šopkov
/
vezava vogalnih brun
;
vezava električnih vodnikov
/
vezava je knjigo zelo podražila
/
knjiga je v vezavi
;
ročna, strojna vezava
;
vezava v platno, usnje
/
vezava uvoza na izvoz
/
vezava evrskih sredstev
;
rok vezave
/
kemijska vezava
;
olje za vezavo barve
/
vezava atomov v molekuli
;
vezava vodika s fluorom
2.
obrt.
kar nastane z vezanjem (knjige):
obnoviti vezavo
;
knjiga ima lepo vezavo
3.
tekst.
način križanja, prepletanja podolžnih in prečnih niti v tkanini:
izbrati vezavo
;
modne vezave
/
keprova, platnena vezava
;
osnovna vezava
ki se ne da izpeljati iz druge
;
vezava rips
4.
elektr.
način spojitve električnih elementov:
vzrok nesreče je bila površno izvedena vezava
;
spremeniti vezavo v tokokrogu
/
dvohodna vezava
ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka
;
vzporedna, zaporedna vezava
5.
jezikosl.
odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela:
proučevati vezavo
;
vezava in ujemanje
/
tožilniška vezava
vézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vez ali vezanje:
vezni deli, kosi
;
vezna prečka
/
vezni hodniki, rovi
/
bil je vezni člen med skupinama
/
vezno besedilo
/
grudice veže vezna tekočina
vezivna
♦
alp.
vezni greben
;
biol.
vezno tkivo
vezivno tkivo
;
fiz.
vezna posoda
skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane
;
jezikosl.
vezni naklon
v nekaterih jezikih
naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega
ali razmerje govorečega do povedanega; konjunktiv
;
vezni samoglasnik
samoglasnik, ki veže sestavini zloženke
;
obrt.
vezni list
prvi ali zadnji list knjige, ki je do polovice prilepljen na
notranjo stran platnic
;
šport.
vezni igralec
igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu
;
teh.
vezni čep, element
;
tekst.
vezna osnova
osnova, ki v svilenih tkaninah z dvojnim licem veže, povezuje
zgornjo in spodnjo tkanino
;
vezna točka
mesto, kjer se križata dve niti
vezenína
-e
ž
(
í
)
okrasni izdelek, navadno na tkanini, narejen z vezenjem:
izdelovati vezenino
;
svilena, zlata vezenina
;
vzorec vezenine
;
bluza z vezenino
/
narodna vezenina
;
ročna, strojna vezenina
;
pren.
vezenina spominov
;
pesn.
pravljična vezenina trav
♦
obrt.
arabska vezenina
pri kateri so večje oblike prevezene z zlato mrežico
;
bela vezenina
narejena z belo nitjo na belo tkanino
vezenínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vezenino:
vezeninska ornamentika
/
vezeninski stil
vézenje
in
vêzenje -a
s
(
ẹ́; é
)
1.
glagolnik od vesti vezem:
ukvarjati se z vezenjem
;
ročno, strojno vezenje
;
šivanje in vezenje
/
igla, prejica za vezenje
2.
kar se veze, je izvezeno:
v naročju je imela vezenje
/
belo, zlato vezenje
z belo, zlato nitjo
vézica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
obrt.
prečno na hrbet knjige nalepljena vrvica, na katero se knjiga prišije:
prilepiti vezice
2.
anat.
sluznična guba, ki omejuje gibanje organa:
vezica ustnice
vezílec
-lca
[
vezilca
in
veziu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor se poklicno ukvarja z vezenjem:
vezilci in tkalci
vezílen
1
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vezenje:
vezilni vzorec
/
vezilni okvir
;
vezilna svila
/
vezilna tehnika
♦
obrt.
vezilna osnova
blago, na katerem se veze
vezílen
2
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na vezilo:
vezilni običaji
/
vezilno darilo
2.
veziven
:
vezilni material
/
vezilna lastnost cementa
vezílja
-e
ž
(
í
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z vezenjem:
prt je delala izurjena vezilja
;
vezilje in čipkarice
vezíljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vezilje ali vezilstvo:
veziljska sposobnost
/
veziljski oddelek
vezílnica
-e
ž
(
ȋ
)
delavnica, obrat za vezenje:
delati v vezilnici
vezílo
-a
s
(
í
)
star.
1.
darilo, zlasti za god ali rojstni dan:
za god je dobil lepa vezila
/
poročno vezilo
2.
vez
2
,
povezava
:
otrok je bil trdno vezilo med njima
vezílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vezenje ali vezilstvo:
vezilski okvir
/
vezilski oddelek
;
vezilska obrt
vezílstvo
-a
s
(
ȋ
)
obrt za izdelovanje vezenin:
čipkarstvo in vezilstvo
//
podjetje, delavnica za to obrt:
vezír
-ja
m
(
ī
)
zlasti v fevdalni Turčiji
1.
visok državni funkcionar:
sultanovo posvetovanje z vezirji
/
veliki vezir
glavni sultanov svetovalec
2.
sultanov pokrajinski namestnik:
vezir v Bosni
vezírski
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na vezirje:
vezirska moč
/
vezirski naslov
vezírstvo
-a
s
(
ȋ
)
vezirski naslov:
izgubiti vezirstvo
vezíst
-a
m
(
ȋ
)
voj.
vojak enote zvez:
kurirji in vezisti
vezíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
mesto, kjer se križata dve niti;
vezna točka
:
vezišče niti
vezívast
-a -o
prid.
(
í
)
knjiž.
ki je iz vezivnega tkiva:
vezivaste ovojnice
vezíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vezivo:
vezivni material
;
vezivna tekočina
/
cement je izgubil vezivno lastnost
/
vogale in zaključke povežemo z vezivnimi deli
veznimi
♦
anat.
vezivno tkivo
tkivo, ki povezuje telesne organe in njihove dele
;
biol.
vezivno tkivo
tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in
presnovne funkcije
vezívka
-e
ž
(
ȋ
)
vrtn.
poletna solata z valjasto glavo:
vezivka in rezivka
vezívnost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost vezivnega:
vezivnost lepila, malte
vezívo
-a
s
(
í
)
1.
snov, sredstvo za vezanje:
narediti kit iz krede in veziva
;
kamni so zloženi v zid brez veziva
;
mehko, trdno vezivo
;
jajčni beljak kot vezivo
;
apno, cement in druga veziva
/
barvno, keramično vezivo
;
oljna veziva
;
pren.
vezivo zgodbe
♦
grad.
hidravlično vezivo
ki se v vodi strdi
;
kem.
anorganska in organska veziva
2.
biol.
tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in
presnovne funkcije:
vezivo je čvrsto, rahlo
;
poškodovati vezivo
/
embrionalno, podkožno vezivo
3.
kar se uporablja za vezanje;
vez
2
:
iz jute so naredili vezivo za privezovanje trt
;
srobot, vrvi in druga veziva
4.
knjiž.
vezenje
:
ukvarjala se je z vezivom
vézje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
elektr.
skupek elektromehanskih ali elektronskih elementov s pripadajočimi
povezavami:
vezje sprejemnika
;
shematični prikaz vezja
/
električno, elektronsko vezje
;
integrirano vezje
pri katerem so elementi neločljivo sestavljeni in električno
povezani
;
preklopno vezje
električno vezje v funkciji preklopnega stikala
;
tiskano vezje
pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi
prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja
2.
knjiž.
(več) vezi:
zaboj je povezan s pločevinastim vezjem
;
pren.
razrahljano vezje sveta
vezljívost
-i
ž
(
í
)
1.
lastnost česa, da se lahko veže s čim drugim:
vezljivost malte
/
medčloveška vezljivost
2.
jezikosl.
lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko
dopolnilo:
vezljivost glagolov, pridevnikov
véznica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
anat.,
navadno v zvezi
očesna veznica
očesna sluznica:
vnetje očesne veznice
2.
navt.
vzdolžni nosilni del ogrodja trupa ladje za okrepitev bokov in krova:
gredelj, veznice in rebra
3.
knjiž.
črta, ki povezuje dve točki:
narisati veznico
/
črta veznica
vézničen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na veznica 1:
veznično tkivo
/
veznični katar
véznik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
teh.
priprava za povezovanje stikajočih se delov:
izdelovati veznike
;
spojiti tračnici z veznikom
/
cevni veznik
kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi
♦
grad.
opečni zidak, prečno položen v zid
2.
jezikosl.
nepregibna beseda, ki veže besede, stavčne člene in stavke:
vezniki in, ter, pa
/
podredni, priredni veznik
;
posledični, protivni, sklepalni, vezalni vezniki
;
sestavljeni vezniki
iz več besed
vézniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na veznik:
vezniški del naprave
/
vezniški sloj zidakov
/
v sestavku moti velika vezniška nakopičenost
/
vezniški stavek
stavek, ki ga uvaja veznik
;
vezniška beseda
beseda, ki kaže na razmerje med dvema deloma sporočila
vezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
praznovati god, rojstni dan koga:
v nedeljo so vezovali očeta
vêža
-e
stil.
-é
ž
(
é
)
prehoden prostor v poslopju za vhodnimi vrati:
stopiti v vežo
;
mračna, obokana veža
;
veža in stopnišče
/
zakleniti vežo
vežna vrata
/
hotelska, kolodvorska veža
hotelska, kolodvorska avla
●
star.
božja veža
svetišče, cerkev
;
mrliška veža
prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦
etn.
vhodni prostor z ognjiščem v belokranjski hiši
véžba
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
voj. žarg.
vaja
,
urjenje
:
hoditi na vežbe
/
strelske vežbe
/
vojaške vežbe
vežbálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
vadben
:
vežbalni prostor
vežbalíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
vadišče
:
vaditi na vežbališču
;
vojaško vežbališče
;
vežbališče za športne konje
véžbanje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
vadenje
,
urjenje
:
redno, vztrajno vežbanje
/
vežbanje novincev
véžbati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
vaditi, uriti se:
vojaki vežbajo
/
vežbati koračnico
/
vežbati se v strojepisju
vêžen
in
véžen -žna -o
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na vežo:
vežni tlak
/
vežna vrata
vêžica
-e
ž
(
é
)
manjšalnica od veža:
stopiti v vežico
●
mrliška vežica
prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦
etn.
vhodni prostor z ognjiščem v bohinjski hiši
véžiti se
-im se
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
postajati vegast, kriv:
deske se na soncu vežijo
vglábljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vglabljati se:
vglabljanje v študij
vglábljati se
-am se
nedov.
(
á
)
knjiž.
1.
širiti se v globino česa:
plesen se vglablja v liste
/
pogled se vglablja sam vase
2.
poglabljati se:
vglabljati se v delo, študij
vglobíti se
-ím se
dov.
, vglóbil se
(
ī í
)
knjiž.
poglobiti se:
vglobiti se v delo
/
vglobiti se v pesem
●
knjiž.
vglobiti rastlino z loncem vred v zemljo
zakopati
vgnêsti
vgnêtem
dov.
,
stil.
vgnetó; vgnêtel
in
vgnétel vgnêtla,
stil.
vgnèl vgnêla
(
é
)
z gnetenjem spraviti v kaj:
vgnesti rozine v testo
vgozdíti
-ím
in
vgózditi -im
dov.
, vgózdil
(
ī í; ọ̄
)
narediti, da kaj pride v tak položaj kot zagozda:
vgozditi klin v špranjo
;
konju se je vgozdil kamen v podkev
/
ekspr.
vgozditi brado med dlani
vgráden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je namenjen za vgraditev v kaj:
vgradni aparat, štedilnik
;
vgradni sistem
;
vgradna omara
;
vgradna svetila
vgradítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vgraditi:
za vgraditev pripravljen beton
/
vgraditev merilnih naprav
/
vgraditev umetnine v prostor
vgradíti
-ím
dov.
, vgrádil
(
ī í
)
1.
ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del:
v most so vgradili železo in beton
/
število zidakov, ki so jih vgradili
vzidali
/
celice snov vgradijo
;
pren.,
knjiž.
v temelje nove države so vgradili svoja življenja
●
publ.
v objekt so vgradili veliko ur prostovoljnega dela
za zgraditev objekta so opravili veliko ur prostovoljnega dela
♦
kem.
kalcij se vgradi v kosti
2.
z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni
del:
vgraditi kad v kopalnico
;
vgraditi motor v stroj
;
vgraditi okna
vzidati
;
vgraditi stikala
/
zavore je vgradil v jeklen okvir
vdelal
//
knjiž.
narediti, da kaj postane sestavni del česa sploh:
pesnik je v novo zbirko vgradil nekaj starejših pesmi
/
vgraditi demokracijo v družbeni sistem
vgrajèn
-êna -o:
plošča z vgrajenimi instrumenti
;
v stavbo vgrajen les
vgrádnja
-e
ž
(
ā
)
glagolnik od vgraditi:
vgradnja različnih materialov
/
vgradnja motorjev
vgrajevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vgrajevati:
vgrajevanje betona, lesa
/
vgrajevanje prisluškovalnih naprav
/
vgrajevanje politike v družbeno življenje
vgrajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
ob graditvi česa delati, da prihaja kaj kam kot sestavni del:
vgrajevati kamne, les v zid
/
vgrajevati nosilne stebre
2.
z namestitvijo, pritrditvijo delati, da pride kaj v kaj kot sestavni
del:
vgrajevati montažne elemente
;
vgrajevati merilne naprave v plošče
//
knjiž.
delati, da kaj postane sestavni del česa sploh:
vgrajevati nove elemente v načrte
vgravírati
-am
dov.
(
ȋ
)
vrezati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino:
vgravirati ime, napis
;
vgravirati v baker, steklo
vgravíran
-a -o:
prstan z vgraviranim datumom
vgrêbsti
vgrêbem
dov.
, vgrébel vgrêbla
(
é
)
z grebenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:
vgrebsti jamico, žleb v podlago
vgrebèn
-êna -o
tudi
vgrêben -a -o:
vgrebeni okraski na glinasti posodi
vhòd
vhóda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
kraj, prostor, kjer se da v kaj priti:
braniti, stražiti vhod
;
stal je pred vhodom in čakal
/
glavni, posebni, stranski vhod
;
skrivni vhod v grad
/
kamnit vhod
♦
anat.
vhod v nožnico
;
elektr.
vhod
del električne naprave, kjer se dovaja napetost, moč, signal
;
rač.
vhod (računalnika)
del računalniškega sistema, ki prenaša podatke v procesno enoto
2.
vstop
,
prihod
:
preprečiti komu vhod
;
slovesen vhod v mesto
vhóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vhod:
kamnit vhodni obok
;
vhodna odprtina
;
vhodna vrata
/
vhodna kontrola
♦
elektr.
vhodni signal
signal na vhodu električne, elektronske naprave
;
vhodna napetost
napetost na vhodu električne naprave
;
rač.
vhodni niz podatkov
;
vhodna naprava
ali
enota
ki posreduje računalniku zunanje podatke, ukaze uporabnika
;
vhodno-izhodna enota
ali
naprava
ki posreduje podatke med sistemom, navadno računalnikom, in
zunanjim okoljem, navadno uporabnikom
vhodíšče
-a
s
(
í
)
star.
vhod
:
zapeljati skozi vhodišče
;
vhodišče v palačo
ví
vé vé
zaim.
, vàs, vàm, vàs, vàs, vámi
(
ȋ ẹ̑
)
1.
izraža skupino oseb, ki jih govoreči ogovarja
a)
imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju
nasprotja ali primerjave:
mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi
;
vi ste zdaj še na slabšem kakor mi
;
tudi ve boste morale sodelovati
;
ekspr.
vsi delamo, vi pa spite
;
še vi tega ne bi zmogli
;
elipt.
kdo bo za to odgovarjal? Vi
;
niste vi kar tako
/
rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:
na izlet bomo šli mi, vi in naši prijatelji
;
mi gremo po drva, ve ženske pa pripravite vse za pečenje
b)
v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku
stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena:
vam se še ne mudi
;
tudi vas so povabili
;
okrog vas se zbirajo nevarni ljudje
;
pri vas je lepo
/
samo pet vas je menda bilo
//
pesn.
izraža, da govoreči ogovarja stvar, pojem, nenavzočo osebo:
hej vi, hrasti mogočni
;
ve, ribice v potoku
;
o ve, moja mlada leta
2.
izraža osebo, ki jo govoreči ogovarja v množini, jo vika:
a, vi gospod ste
;
vi, sem ga vprašal, kaj pa delate
;
rešite svojega prijatelja! Kaj vam to mar
/
pog.
ste vi prebral knjigo
prebrali
/
ko bi bil jaz vi, bi se ga izogibal
na vašem mestu
;
dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce
;
oprostite, spoštovani, da vas motim
/
ogovarjati koga z vi
3.
v dajalniku
izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:
srce vam prehitro bije
;
stric vam je umrl
;
kako vam je ime
4.
ekspr.,
v dajalniku
izraža osebno prizadetost:
to so vam bili lepi časi
;
to vam je bil pravi mož
;
čudovita je in kakšen glas vam ima
5.
izraža nedoločeno osebo, človeka nasploh:
blešči se, da vam vid jemlje
;
hudo je, če vas takole zaničujejo;
prim.
ti
,
vidva
vía
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
po poti čez, po poti skozi;
skozi
2
:
potovati v Zagreb via Zidani Most
/
blago poslati via Ljubljana
viadúkt
-a
m
(
ȗ
)
mostu podoben objekt čez suhe globinske ovire:
zgraditi viadukt
;
peljati čez viadukt, po viaduktu
;
mostovi in viadukti
via facti
[
víja fákti
]
prisl.
(
ȋ, ȃ
)
knjiž.
1.
samo po sebi, dejansko:
ti nazori ponekod via facti dobivajo veljavo
;
poostrili so merila in se tako via facti približali kulturnim
središčem
2.
samovoljno, s silo:
via facti izterjevati denar
viágra
-e
ž
(
ȃ
)
zdravilo za odpravljanje težav z erekcijo znamke Viagra:
jemati viagro
;
zdravnik je določil odmerek viagre
;
tabletka viagre
;
oglas, recept za viagro
víba
-e
ž
(
í
)
knjiž.
spirala
:
narisati vibo
/
viba polževe hišice
/
pot se v vibah vije na vrh
víbast
-a -o
prid.
(
í
)
knjiž.
spiralast
:
dvigati se v vibastih zavojih
/
vibasta cev
víbasto
prisl.
:
prah se vibasto vrtinči
vibrácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od vibrirati:
vibracija žaginega lista
/
vibracija glasu
/
čustvene, razpoloženjske vibracije
2.
kratek, hiter nihaj, tresljaj:
meriti, zaznavati vibracije
;
zračne vibracije
;
frekvenca vibracij
/
povečati trdnost betona z vibracijami
vibracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vibracijo:
vibracijska hitrost
/
vibracijski signal
;
vibracijska naprava
/
vibracijska masaža
♦
med.
vibracijska bolezen
poškodbe v organizmu zaradi tresenja pri delu
;
teh.
vibracijski valjar
;
vibracijsko sito
vibrafón
-a
m
(
ọ̑
)
glasb.
glasbilo s kovinskimi ploščicami, na katere se udarja z mehkimi
kladivci, in valjastimi električnimi resonatorji pod njimi:
igrati (na) vibrafon
vibrafoníst
-a
m
(
ȋ
)
glasb.
kdor igra vibrafon:
nastop vibrafonista
víbram
-a
m
(
ȋ
)
alp.
narezana guma, zlasti za planinske čevlje:
čevlji z debelim vibramom
;
odtisi vibrama na snegu
;
v prid. rabi:
vibram podplati
;
vibram guma
vibráto
-a
m
(
ȃ
)
glasb.
hitro, lahno nihanje višine tona zaradi večje izraznosti, zlasti pri
godalih in petju:
toni brez vibrata
/
vibrati pevca, violinista
vibrátor
-ja
m
(
ȃ
)
teh.
priprava, stroj za proizvajanje kratkih, hitrih nihajev, tresljajev:
delati z vibratorjem
/
električni, ročni vibrator
;
vibrator za masažo
//
tak stroj za zbijanje tal, zgoščevanje betona, asfalta:
gradbeni delavci z valjarji in vibratorji
vibrión
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
bakterija v obliki upognjene paličice:
uničiti vibrione
;
vibrioni kolere
vibríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vibrirati:
vibriranje motorja
/
čustveno vibriranje
vibrírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
nihati, tresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji:
struna vibrira
;
motor, sveder je začel močno vibrirati
;
vibrirati z veliko frekvenco
/
glas mu vibrira
/
ekspr.
ozračje je vibriralo od številnih glasov
//
teh.
preizkušati, utrjevati s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji:
vibrirati beton
;
vibrirati ulitke
2.
knjiž.
hitro, ponavljajoče se spreminjati glede na moč, stopnjo:
v njej je vibriral strah, da se moti
/
razpoloženja vibrirajo
vibríren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vibriranje:
vibrirni stroj
;
vibrirna miza
/
vibrirna masaža
víbrováljar
in
víbro váljar -ja
m
(
ȋ-á
)
teh. žarg.
vibracijski valjar:
delati z vibrovaljarjem
víc
-a
m
(
ȋ
)
nižje pog.
šala
,
dovtip
:
smejati se vicem
;
pripovedovati vice
;
masten, nedolžen vic
/
politični, ribiški vic
/
v povedni rabi
to bi bil vic, če bi mu vse odnesli
●
nižje pog.
biti za vice
šaljiv, neresen
;
nižje pog.
no, in v čem je vic tega prizadevanja
smisel, namen
vícati
-am
nedov.
(
ȋ
)
star.
mučiti
,
trpinčiti
:
moža je vicala in goljufala
/
vozniki se vicajo po slabi cesti
●
star.
vicati se v peklu
v krščanskem okolju
trpeti
více
víc
ž
mn.
(
ī ȋ
)
1.
v krščanstvu
kraj, kjer omejen čas trpijo duše še ne zveličanih:
trpljenje duš v vicah
;
pekel, vice in nebesa
/
priti v vice
;
trpi kakor duša v vicah
zelo
●
star.
jemati duše iz vic
v krščanskem okolju
z molitvami, dobrimi deli jih reševati posmrtnega trpljenja
♦
rel.
časovno omejeno posmrtno trpljenje tistih, ki še niso zveličani
2.
ekspr.
neprijetno, neugodno stanje:
mislila je, da bo pri njem našla nebesa, pa ima vice
/
vsakdo mora skozi te vice
vice...
ali
více...
predpona v sestavljenkah
(
ȋ
)
za izražanje
a)
doseganja za stopnjo nižjega družbenega, službenega položaja:
viceadmiral, viceprefekt, viceprezident
b)
namestništva:
viceguverner, viceregent
víceadmirál
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
vojaški čin v mornarici, za stopnjo nižji od admirala, ali nosilec
tega čina:
napredovati v viceadmirala
vicedóm
-a
m
(
ọ̑
)
zgod.,
v fevdalizmu
namestnik deželnega kneza:
urad vicedoma
/
deželni vicedom
vicedómski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vicedome:
vicedomski dvorec, urad
;
vicedomsko sodišče
/
vicedomski arhiv
víceguvernêr
-ja
m
(
ȋ-ȇ
)
namestnik guvernerja:
viceguverner banke
vícekónzul
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
namestnik konzula:
imenovan je bil za vicekonzula
vícešampión
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
publ.
posameznik ali moštvo, ki na višjem ali končnem, odločilnem tekmovanju
doseže drugo mesto:
postati vicešampion
/
vicešampion državnega prvenstva
vice versa
[
více vêrza
]
prisl.
(
ȋ, ȇ
)
knjiž.
nasprotno
,
narobe
:
kapital kroži kot blago, nato kot denar in vice versa
vicinálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
krajeven
,
stranski
:
vicinalna cesta, železnica
víd
-a
m
(
ȋ
)
1.
čut za zaznavanje svetlobnih dražljajev:
vid mu peša,
ekspr.
ga izdaja
;
teh žarkov z vidom ne zaznamo
;
imeti dober, oster vid
;
okvare vida
;
sluh in vid
/
izgubiti vid
oslepeti
2.
zastar.
videz
:
ohraniti lep vid
/
na vid se mu je zdelo vse v redu
;
po vidu ga ne poznam
3.
star.
dan
1
,
svit
:
kosit so odšli takoj, ko se je naredil vid
/
stopil je iz teme na vid
/
do vida, za vida priti
●
pog.
močna svetloba mu je jemala vid
ga je slepila
;
publ.
vzgoje ne smemo izgubiti iz vida
prezreti, zanemariti
♦
jezikosl.
lastnost, značilnost glagola, da izraža dovršnost ali nedovršnost
;
glagolski vid
Víd
-a
m
(
ȋ
)
med.,
v zvezi
svetega Vida ples
živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri
plesu:
videást
-a
m
(
ȃ
)
kdor se (poklicno) ukvarja s snemanjem in urejanjem videoposnetkov:
uveljavljeni videast
;
deluje kot glasbenik, kipar, slikar in videast
videástka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s snemanjem in urejanjem
videoposnetkov:
intervju z videastko
;
režiserka, slikarka in videastka
vídec
-dca
m
(
ȋ
)
1.
kdor na osnovi kakih znakov vidi neznane, prihodnje stvari:
pesnik je bil tudi videc
;
slavni vidci in vedeži
/
videc prihodnjega razvoja
2.
knjiž.
kdor (dobro) vidi:
ni boljšega vidca od njega
♦
rel.
kdor notranje doživi, izkusi kaj nadnaravnega brez posredovanja
čutnih organov
vídem
-dma
m
(
í
)
zgod.
cerkveno posestvo:
podložniki na vidmu
víden
1
-dna -o
prid.
, vídnejši
(
í ī
)
1.
ki se vidi, opazi:
vidni del ledene gore
;
vidni sledovi
;
grad je viden daleč naokoli
;
vidne ploskve predmeta
;
postaviti kaj na vidno mesto
;
dobro, jasno, razločno viden
;
viden pod mikroskopom, s prostim očesom
/
vidni in slišni znaki
;
vidna znamenja časti
/
komaj viden smehljaj
;
napake, pomanjkljivosti so vse bolj vidne
/
z vidnim užitkom, zadovoljstvom je to naredil
;
pokazal je vidno zanimanje zanjo
2.
ki se s prostim očesom vidi:
vidna in nevidna živa bitja
3.
ki je tako narejen, izdelan, da se vidi:
viden šiv, vbod
/
vidna in nevidna vrata
/
znamenje na trgu je vidni spomin na kugo
4.
dovolj velik, da se da videti, spoznati:
viden napredek, razvoj
;
brez vidnega vzroka se je razjezil
;
imeti vidno prednost
;
vidno poudarjanje svobodomiselnih idej
/
prvi vidnejši vzpon slovenskega filma
večji
5.
publ.
pomemben
,
ugleden
:
viden politik, znanstvenik
;
postal je vidna osebnost
/
igrati vidno vlogo
;
doseči, imeti vidno mesto v družbenem življenju
●
vidni svet
svet, ki se da videti
♦
fiz.
vidni spekter
spekter, ki se da videti z normalnim človeškim očesom
;
vidna svetloba
;
vidno polje
del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava
;
gost.
vidni lom
razbitje posode, za katero se ve, kdo ga je povzročil
;
grad.
vidni beton
neometan, navadno gladek beton
;
med.
vidno polje
območje, ki se vidi z enim očesom ali z obema
vídno
prisl.
:
vidno pešati, popuščati
;
komaj vidno se zdrzniti
víden
2
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vid:
vidni dražljaji
;
vidne zaznave
/
vidni živec
/
vidni tip človeka
tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar vidi
♦
anat.
vidni pomol
skupek živčnih celic v sredini velikih možganov; talamus
;
vidne čutnice
;
psih.
vidna prevara
;
psiht.
vidne halucinacije
vídno
prisl.
:
vidno in slušno prizadeti otroci
vídenje
-a
s
(
í
)
1.
glagolnik od videti:
dobro, ostro videnje
;
sposobnost za videnje v mraku
;
videnje in slišanje
/
po enkratnem videnju si ga ni mogel zapomniti
/
videnje bistva
/
režiserjevo videnje drame
2.
rel.
notranje doživetje, izkustvo česa nadnaravnega brez posredovanja
čutnih organov:
imeti videnje
;
Bog mu je poslal videnje
/
apokaliptična videnja
;
videnje apostola Janeza o koncu sveta
3.
notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo:
pesnikova videnja groze, smrti
/
sanjsko videnje
4.
kar se da na osnovi kakih znakov predvideti za neznane, prihodnje
stvari:
videnja so se izpolnila, uresničila
vídeo
-a
m
(
ȋ
)
pog.
1.
z videokamero narejen posnetek zaporedja slik, podob s spremljajočim
zvokom, namenjen nadaljnjemu predvajanju ali obdelavi;
videoposnetek
:
ogledati si video
;
na festivalu so podelili nagrado za najboljši video
;
snemanje videa
/
domači video
videoposnetki, narejeni s snemalno opremo za domačo rabo,
namenjeni predvajanju v domači hiši, domačem stanovanju
/
glasbena skupina je napovedala izid novega videa
videospota
//
medij, nosilec takega posnetka:
kupiti video
;
digitalni video
;
za praznike sva si sposodila kup videov
2.
priprava za snemanje in predvajanje televizijske slike in zvoka s
pomočjo magnetnega traku;
videorekorder
:
vključiti video
3.
dejavnost, ustvarjanje, katerega izrazna oblika je posnetek zaporedja
slik, podob, ki dajejo vtis gibanja:
teoretično in praktično spoznavanje filma in videa
;
v prid. rabi:
video varnostni nadzor
;
video posnetek
videoposnetek
;
video igrica
videoigrica
;
video kamera
videokamera
video...
ali
vídeo...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na vidni del televizijskega, filmskega prikazovanja,
slikoven:
videorekorder, videotehnika
;
videotonski
/
videoposnetek
in
video posnetek
/
videonadzor
in
video nadzor
/
videoumetnica
in
video umetnica
vídeoárt
in
vídeo árt
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
eksperimentalna umetnost, katere izrazna oblika je videoposnetek:
postopki videoarta
;
film, grafika in videoart
/
znana imena iz sveta videoarta
vídeodatotéka
in
vídeo datotéka
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
rač.
datoteka, ki vsebuje videoposnetek:
pretvoriti videodatoteko v drug format
;
izmenjava, pošiljanje, predvajanje videodatotek
;
format (zapisa), velikost videodatoteke
vídeodélo
in
vídeo délo
-a
s
(
ȋ-ẹ́
)
umetniško delo, posneto na magnetni trak ali računalniški medij:
predstavljati, prikazovati videodelo
;
izbor, razstava, zbirka videodel
;
grafike, instalacije, slike in videodela
/
dokumentarno videodelo
vídeodísk
in
vídeo dísk
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
rač.
optični disk za shranjevanje in predvajanje videoposnetkov:
digitalni, laserski videodisk
;
predvajalnik videodiskov
;
zgoščenka in videodisk
vídeodokumentácija
in
vídeo dokumentácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
dokumentacija česa na videoposnetkih:
razstavo dopolnjuje videodokumentacija posameznih restavratorskih
faz
;
izdelava videodokumentacije
//
dokumentacija gradiva, posnetega na magnetni trak ali na
računalniški medij:
videodokumentacija koroških narečij
vídeodomofón
in
vídeo domofón
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
domofon s kamero ob vhodnih vratih in ekranom v stanovanju:
priključek za videodomofon
vídeoekrán
in
vídeo ekrán
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
ekran za predvajanje videoposnetkov:
koncert so spremljali na videoekranu
/
prenosni videoekran
vídeofílm
in
vídeo fílm
-a
m
(
ȋ-í
)
film, posnet z videokamero, namenjen predvajanju:
videofilm, ki se predvaja v galeriji, je sestavljen iz posnetkov
posameznih slik
;
snemati dokumentarne videofilme
;
videofilm o življenju ptic, rib
;
projekcija videofilma
videofón
-a
m
(
ọ̑
)
ptt
videotelefon
:
pogovarjati se po videofonu
;
zidni videofon
videográm
-a
m
(
ȃ
)
z videokamero narejen posnetek zaporedja slik, podob s spremljajočim
zvokom, namenjen nadaljnjemu predvajanju ali obdelavi:
knjižnice izposojajo videograme z različnimi vsebinami
;
predvajati videogram
;
razmnoževati videogram
;
fonogram in videogram
//
medij, nosilec takega posnetka:
proizvajalci videogramov
;
različne vsebine na videogramu
;
videogram s skladbami iz izbora
vídeoígra
in
vídeo ígra
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
igra na elektronski napravi, pri kateri igralec upravlja s podobami na
zaslonu:
zabavati se z videoigrami
;
igranje videoiger
;
industrija, izdelovalci videoiger
;
ljubitelji videoiger
/
računalniška videoigra
vídeoígrica
in
vídeo ígrica
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
igra na elektronski napravi, pri kateri igralec upravlja s podobami na
zaslonu:
igrati videoigrice
;
biti zasvojen z videoigricami
;
izdelovalci videoigric
;
reklama za priljubljeno videoigrico
/
računalniška videoigrica
;
videoigrice za mobitel
vídeoinstalácija
tudi
vídeoinštalácija
in
vídeo instalácija
tudi
vídeo inštalácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
umetniška predstavitev, posneta na magnetni trak ali računalniški
medij:
videoinstalacija prikazuje različne vsakdanje situacije z obilico
ironije
;
adaptirati delo, slog v videoinstalacijo
;
objekti videoinstalacije
;
ogled videoinstalacije
;
fotomontaža in videoinstalacija
/
otvoritev videoinstalacije
vídeoizhòd
in
vídeo izhòd
-óda
m
(
ȋ-ȍ ȋ-ọ́
)
rač.
vtičnici podobna priprava, ki omogoča prenos slike iz računalnika ali
druge elektronske naprave prek kabla na ekran:
fotoaparat ima vgrajen videoizhod, ki omogoča ogled slik na
televiziji
;
povezati projektor z videoizhodom
;
analogni, digitalni videoizhod
;
kartica, kamera z videoizhodom
vídeokábel
in
vídeo kábel
-bla
m
(
ȋ-á
)
kabel, ki omogoča prenos slike, videoposnetkov z računalnika ali druge
elektronske naprave na ekran:
priloženi videokabel je bil prekratek
;
priključitev videokabla
vídeokámera
in
vídeo kámera
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
elektronska optična naprava, s katero se sekvenca slik pred napravo
prenaša na računalniški medij ali magnetni trak:
poročni obred je posnel z videokamero
;
digitalna videokamera
;
varnostna videokamera na bencinski črpalki, v bolnišnici
;
videokamera z visoko ločljivostjo
;
fotoaparat in videokamera
vídeokártica
in
vídeo kártica
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
rač.
del strojne opreme, ki jo je mogoče dodatno vgraditi v računalnik in
omogoča hitrejšo obdelavo videoposnetkov:
analogna, digitalna videokartica
;
videokartica z digitalnim videoizhodom
;
računalnik z videokartico
;
grafična kartica in videokartica
vídeokaséta
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
kaseta z magnetnim trakom, slikovna kaseta:
vložiti videokaseto
vídeoklúb
in
vídeo klúb
-a
m
(
ȋ-ȗ
)
ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja videokasete,
DVD-je;
videoteka
:
izposojati si filme v videoklubu
;
registrirani videoklub
/
požar v videoklubu
vídeokomunikácija
in
vídeo komunikácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
komunikacija med prostorsko oddaljenimi udeleženci, ki se vidijo in
poslušajo s pomočjo videoopreme, računalnikov, prenosnih telefonov:
omogočiti, vzpostaviti videokomunikacijo
;
uporaba računalniške videokomunikacije
;
avdio- in videokomunikacija
/
dvosmerna videokomunikacija
vídeokonferénca
in
vídeo konferénca
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
konferenca, na kateri s pomočjo uporabe videoopreme, informacijske
tehnologije sodelujejo prostorsko oddaljeni udeleženci:
izvesti, organizirati večtočkovno videokonferenco
;
udeleženci videokonference
;
zaslišanje prek videokonference
;
kamere in druga oprema za videokonferenco
vídeokonferénčen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
nanašajoč se na videokonferenco:
videokonferenčni sistem
;
videokonferenčna naprava, oprema
;
videokonferenčna povezava, tehnologija
/
videokonferenčno predavanje
vídeomateriál
in
vídeo materiál
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
gradivo, ki ga sestavljajo videoposnetki:
pregledovati videomaterial
;
posneti videomaterial na zgoščenko
;
videomaterial za analizo, izobraževanje
;
DVD z ekskluzivnim videomaterialom
;
avdio- in videomaterial
vídeomédij
in
vídeo médij
-a
m
(
ȋ-ẹ́
)
1.
izrazni način, ki informacije posreduje s sliko, videoposnetkom,
zlasti prek računalnika:
nekateri umetniki so odločilno vplivali na razvoj videomedija
;
predstavitev prek videomedija
;
slikar z izkušnjo videomedija
/
aktivnosti, delo na področju videomedija
2.
priprava za shranjevanje, prenos in predstavitev videoposnetkov:
visokozmogljivi videomedij
;
delo z videomedijem
vídeomontáža
in
vídeo montáža
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
načrtno povezovanje, urejanje videoposnetkov v enovito, skladno
celoto:
analogna, digitalna videomontaža
;
program za videomontažo na terenu
vídeonadzòr
in
vídeo nadzòr
-ôra
m
(
ȋ-ȍ ȋ-ó
)
sistematično pregledovanje, spremljanje poteka določene dejavnosti,
stanja česa s pomočjo videokamer, videoposnetkov:
izvajati, uvesti videonadzor v delovnih prostorih
;
posnetki videonadzora v trgovini
;
določbe pravilnika o videonadzoru
;
stavba pod videonadzorom
;
oprema, sistem za videonadzor
//
oprema, sistem za tako pregledovanje:
bencinska črpalka je opremljena z videonadzorom
vídeonadzóren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
nanašajoč se na videonadzor:
videonadzorni posnetek
;
videonadzorni sistem
;
videonadzorna kamera
vídeonapráva
in
vídeo napráva
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
naprava za snemanje in predvajanje videoposnetkov:
analogna, digitalna videonaprava
;
prenosna, zunanja videonaprava
;
videonaprava za nadzor prometa
vídeoopréma
in
vídeo opréma
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
oprema za snemanje in predvajanje videoposnetkov:
izdelovalci profesionalne videoopreme
;
trgovina z videoopremo
;
avdio- in videooprema
vídeopirát
in
vídeo pirát
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
kdor s spleta nezakonito prenaša, širi, razmnožuje videoposnetke ali
njihove kopije:
kazni za videopirate
/
spletni videopirati
vídeopirátstvo
in
vídeo pirátstvo
-a
s
(
ȋ-ȃ
)
pojavljanje in dejavnost videopiratov:
pregon, zatiranje videopiratstva
;
problematika videopiratstva
;
razmah, razširjenost videopiratstva
vídeoplés
in
vídeo plés
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
umetnost, katere izrazna oblika je umetniško zmontiran in zrežiran
videoposnetek plesa:
pri videoplesu snemalec sledi gibalni dinamiki
;
projekcija videoplesa
vídeoposnétek
in
vídeo posnétek
-tka
m
(
ȋ-ẹ̑
)
z videokamero narejen posnetek zaporedja slik, podob s spremljajočim
zvokom, namenjen nadaljnjemu predvajanju ali obdelavi:
ogledati si digitalni videoposnetek
;
predvajanje, urejanje, obdelava amaterskih videoposnetkov
;
prenos spletnega videoposnetka
;
videoposnetek z visoko ločljivostjo
;
fotografije in videoposnetki
vídeopredstavítev
in
vídeo predstavítev
-tve
ž
(
ȋ-ȋ
)
predstavitev s pomočjo videoposnetkov:
ogledati si videopredstavitev predstave, razstave
;
posneti dvominutno videopredstavitev s terena
vídeopredvajálnik
in
vídeo predvajálnik
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
elektronska priprava za predvajanje videoposnetkov:
digitalni videopredvajalnik
;
prenosni videopredvajalnik
;
zaslon visokoločljivostnega videopredvajalnika
;
kamera, televizija in videopredvajalnik
vídeoprojékcija
in
vídeo projékcija
-e
ž
(
ȋ-ẹ́
)
prenašanje videoposnetkov in slik z optično pripravo na projekcijsko
platno, steno:
ogledati si videoprojekcijo
;
predstaviti projekt s pomočjo videoprojekcije
;
videoprojekcija posnetkov
;
predavanje z videoprojekcijo
vídeoprojéktor
in
vídeo projéktor
-ja
m
(
ȋ-ẹ́
)
priprava za projiciranje videoposnetkov in slik:
film na platno projicira videoprojektor
;
digitalni videoprojektor
;
multimedijski videoprojektor
vídeorekórder
-ja
m
(
ȋ-ọ́
)
priprava za snemanje in predvajanje televizijske slike in zvoka s
pomočjo magnetnega traku:
posneti televizijsko oddajo z videorekorderjem
vídeosignál
in
vídeo signál
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
signal, ki prenaša sliko:
digitalni videosignal
;
prenos videosignala
;
pretvornik videosignala
;
prikaz videosignala
vídeospôt
in
vídeo spôt
-a
m
(
ȋ-ȏ
)
videoposnetek, ki je namenjen predstavitvi pesmi glasbenega izvajalca:
posneti videospot
;
glasbeni videospot
;
videospot skupine
/
dobrodelni videospot
vídeospôtovski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȏ
)
nanašajoč se na videospot:
videospotovski režiser
;
videospotovska dramaturgija, koreografija, produkcija
/
film je posnet v videospotovski estetiki
vídeosténa
in
vídeo sténa
-e
ž
(
ȋ-ẹ́
)
velik ekran, sestavljen iz več manjših ekranov, ki se za predvajanje
slik, videoposnetkov uporablja na večjih javnih prireditvah:
postavitev ozvočenja in videostene
;
projekcija na veliki videosteni
/
videostena z neposrednim prenosom tekme
vídeotéhnik
-a
m
(
ȋ-ẹ́
)
strokovnjak za videotehniko s srednjo izobrazbo:
zaposliti videotehnika
vídeotéhnika
-e
ž
(
ȋ-ẹ́
)
rad.
tehnika prenašanja slikovnih signalov:
razvoj videotehnike
videotéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja videokasete,
DVD-je:
izposoditi si film v videoteki
;
lastnik videoteke
;
izposoja v videotekah
/
spletna videoteka
2.
sistematično urejena zbirka videokaset, DVD-jev:
domača videoteka
;
obsežna videoteka
vídeotéks
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
rad.
prenašanje informacij po telekomunikacijskem omrežju na zahtevo
uporabnika, pri katerem se dobi želeni podatek na zaslonu
televizijskega sprejemnika:
sprejeti informacijo po videoteksu
vídeotékst
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
rad.
prenašanje računalniško pripravljenih informacij v obliki besedil,
risb po televiziji, ki se lahko sprejemajo s televizijskim
sprejemnikom brez dodatne naprave:
teletekst in videotekst
vídeotelefón
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
ptt
telefon, pri katerem se uporabnika tudi vidita:
uvesti videotelefon
;
vzpostaviti zvezo po videotelefonu
;
ekran videotelefona
/
satelitski videotelefon
vídeoumétnica
in
vídeo umétnica
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
umetnica, katere izrazno sredstvo je video:
razstava priznane videoumetnice
;
režiserka, slikarka in videoumetnica
vídeoumétnik
in
vídeo umétnik
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
umetnik, katerega izrazno sredstvo je video:
pogovor z mladimi videoumetniki o njihovem delu
;
glasbeniki, slikarji in videoumetniki
vídeoumétnost
in
vídeo umétnost
-i
ž
(
ȋ-ẹ́
)
umetnost, katere izrazno sredstvo je video:
sodobna videoumetnost
;
pionir videoumetnosti
;
razstava videoumetnosti
;
fotografija in videoumetnost
vídeti
-im
nedov. in dov.
(
í ȋ
)
1.
z vidom zaznavati:
prižgal je luč, da so videli
;
gleda, pa ne vidi
;
videti letalo, oblake
;
videti nesrečo
;
skozi okno je videl prihajati vojake
;
ali ne vidiš, da se že dani
;
videti se v ogledalu
;
ostro, razločno videti
;
videti kaj s prostim očesom
;
znamenje se vidi že od daleč
/
v duhu, v sanjah videti kaj
/
zastar.,
v nedoločniku
to videti, so vsi ostrmeli
ko so to videli
//
nepreh.
biti sposoben z vidom zaznavati:
otrok ne vidi, je slep
;
kljub starosti še dobro vidi
;
po poškodbi na desno oko ne vidi več
/
s temi očali vidi le na daleč
2.
dov.
seznaniti se s čim z gledanjem:
filma, slike nisem videl
;
videti najnovejšo razstavo
;
hotel je videti, kaj so napisali
/
ekspr.
to sem videl na lastne oči
/
tega filmskega igralca še nisem videl
;
publ.
jutri bomo v mestu videli nov film
ga bodo predvajali
/
ekspr.
videl je že pol sveta
prepotoval, spoznal
3.
dov.
spoznati, ugotoviti z gledanjem:
ko je videl, da mu sledijo, se je skril
;
vsi so videli, da mu je dekle všeč
/
v očeh je bilo videti odobravanje
/
kot sem videl, vam je to že znano
//
spoznati, ugotoviti sploh:
ko sem začel pisati, sem videl, da to ni tako preprosto
;
zdaj bomo videli, če kaj znaš
;
kakor vidiš, se je zelo poboljšal
/
kot opozorilo, grožnja:
kar poskusite, boste že videli
;
to bomo šele videli
4.
zaznavati, da kaj je, obstaja:
videti spremembo
;
poletnih večerov prej kakor da ni videl
/
krivic, napak niso hoteli videti
/
ne vidim potrebe, da bi tako hiteli
po mojem mnenju ni treba tako hiteti
5.
iz znakov, znamenj ugotavljati, predvidevati kaj:
po drevju je videl, da se bliža pomlad
;
videti je, da bo lepo vreme
;
vidi se, da sta iz mesta
/
ekspr.
konca pogajanj še ni videti
6.
dov.
,
ekspr.
priti skupaj s kom:
ko ga bom videl, mu bom povedal
;
nikoli več se nista videla
;
vsako leto se vidijo za praznike
/
videla se bova ob šestih pred pošto
/
ne vidiva se prvič
se že poznava
7.
navadno s prislovnim določilom
izraža navzočnost v prostoru in času:
na sliki vidimo dele stroja
;
tak način opisovanja vidimo že v prej navedenih romanih
/
na trgu je videti različno blago
/
redko te je videti v naši družbi
redko prihajaš v našo družbo
8.
v zvezi z
v
biti mnenja, da kaj kje je, obstaja:
v njegovi prijaznosti vidim le hinavščino
;
v novem poklicu vidi možnost za dober zaslužek
/
v njem so videli velikega pesnika
;
v ženski vidijo predvsem mater
9.
ekspr.
skrbeti za koristi, ugodnosti koga:
mati je videla samo hčer
;
samo sebe vidi
/
videti brata v pomanjkanju
pomagati mu
10.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom,
v zvezi
biti videti
izraža mogočo lastnost, stanje osebka, kot ga izraža povedkovo
določilo:
pot je videti dobra
;
bil je videti utrujen
;
videti je mlajši, kot je v resnici
;
od daleč sta videti enaka
/
utihnil je, da ne bi bil videti nevljuden
/
videti je, da so ga odpustili
;
bilo je videti, kot da se izmika
11.
v zvezi
rad videti
izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo:
radi bi videli, da bi se vrnil
;
ne vidi rada, da kadim
;
rajši vidim, da greste
/
ekspr.:
vsak rad vidi, da so ljudje prijazni z njim
vsakemu je všeč, vsakemu ugaja
;
rad bi videl, ali bodo uresničili grožnjo ali ne
12.
v medmetni rabi
izraža
a)
opozorilo na to, kar se zazna z očmi:
vidite, kako se bliska
;
vidiš, oni tam si je zlomil nogo
;
vidiš, mavrica
b)
opozorilo na ugotovitev, spoznanje:
vidiš, za to gre
;
takole se to dela, vidiš
;
saj vidiš, da sem prestar zate
/
vidiš, pa še vedno živi
/
na takšen stroj pišem, vidite
c)
nejevoljo, nezadovoljstvo:
vidiš, kakšen si
;
ga vidiš, kako se dela lepega
;
čakamo, ali ne vidiš
;
kaj ne vidiš, da so vsi umolknili
č)
podkrepitev trditve:
ta ti bo delal še neprijetnosti, boš videl
;
boš videl, kako ga bova premagala
;
sam vidiš, kako je zaposlen
d)
začudenje, presenečenje:
da ste jo videli, kako je jedla
;
(ga) vidiš, kako zna, če hoče
;
vidiš, vidiš, ta je pa živahen
/
ali prav vidim
e)
spodbudo:
no, vidiš, saj gre
●
ekspr.
dom ga včasih tudi po ves mesec ni videl
tudi po ves mesec je bil zdoma
;
ekspr.
njegova glava že dolgo ni videla glavnika
že dolgo se ni počesal
;
ekspr.
kdo je že kaj takega videl
izraža ogorčenje, zgražanje
;
pog.
pazi, da te kdo ne vidi
ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si naredil
;
ekspr.
česa takega svet še ni videl
izraža veliko občudovanje, zgražanje
;
ekspr.
posojenega denarja ni videl nikoli več
ni ga dobil nazaj
;
ekspr.
belega kruha takrat še videli nismo
nikoli ga nismo jedli
;
ekspr.
šole od znotraj še videl ni
v šolo sploh ni hodil
;
pog.,
šalj.
videti Abrahama
dočakati petdeset let
;
iron.
tu gor se usedi, pa boš Benetke videl
kar pričakuješ, ne boš dobil
;
ekspr.
on vidi le denar
samo za denar, materialne koristi mu je
;
ekspr.
ne vidi prst pred nosom
v ravnanju ne misli, kaj bo v prihodnosti
;
ekspr.
tako te bom, da boš tri sonca videl
močno te bom udaril po glavi
;
ekspr.
povsod vidi same strahove
vse se mu zdi nevarno, težko
;
ekspr.
videti travo rasti in slišati planke žvižgati
videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni
;
ekspr.
vse vidi in vse sliši
vse opazi, za vse se zanima
;
ekspr.
vse zvezde je videl
zelo se je udaril; zelo je bil tepen
;
ekspr.
videl mu je v srce
(s)poznal je njegove misli, čustva
;
ekspr.
mene na gostiji ne bodo videli
gostije se ne bom udeležil
;
ekspr.
le kaj vidi na njej
izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej
;
ekspr.
zdaj vidim to z drugimi očmi
imam do tega drugačen odnos
;
ekspr.
žensk ne mara niti videti
ne mara njihove družbe, ljubezenskih odnosov z njimi
;
ekspr.
živega ga ne morejo videti
zelo ga sovražijo
;
ekspr.
skrben in varčen je, samo kart, pijače ne sme videti
ne sme igrati kart, piti (alkoholne pijače)
;
ekspr.
vse vidi črno
je pesimistično razpoložen
;
ekspr.
ne vidi dalje od svojega nosa
ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari,
problemov glede na njihov širši pomen
;
ekspr.
hitro je videl, koliko je ura
spoznal, kakšen je položaj, kako je v resnici
;
ekspr.
bil je v stiski, nikamor naprej ni videl
ni našel izhoda iz stiske
;
drobnica se pase visoko v gorah, kakor smo videli
izraža sklicevanje na prejšnjo ugotovitev
;
ekspr.
rad bi videl tistega, ki bi to zmogel
po mojem mnenju tega ne zmore nihče
;
ekspr.
veselje ga je bilo videti
vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti
pri delu
;
ekspr.
kar vidim ga, kako bo presenečen
živo si predstavljam; zelo bo presenečen
;
ekspr.
nočem te več videti
nočem, da bi bil še v moji bližini
;
pog.
rada se vidita
zaljubljena sta drug v drugega
;
pog.
toliko dela ima, da se ne vidi iz njega
zelo veliko
;
ekspr.
bil je lačen, da se je skozenj videlo
zelo
;
ekspr.
otroci rastejo, da se kar vidi
zelo hitro
;
zaradi dreves ne vidi gozda
zaradi posameznosti ne dojame celote
;
več oči več vidi
;
o svetem Vidu se skozi noč vidi
je noč najkrajša
vídeti se
s prislovnim določilom
izraža položaj osebka glede na možnost njegove zaznave z vidom:
iz hotela se vidi morje
;
od tukaj se Triglav ne vidi
;
s hriba se vidi daleč naokrog
vidèč
-éča -e:
videč kri, je omedlela
;
umaknil se je, videč temne postave
;
slepi in videči ljudje
;
sam.:
videči in slepi
vidévši
zastar.
:
to videvši, se je zelo razjezil
víden
-a -o:
dogodek je bil različno viden in opisan
;
pogosto videna reklama
;
sam.:
obšla ga je groza nad videnim
vidévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
večkrat videti:
starca so videvali pred hišo
;
po stenah so videvali napise z gesli
/
v teh pesmih videva nadaljevanje ljudskega izročila
/
videva jo vsak dan
;
z domačimi se videva samo zvečer
/
teh rastlin pri nas skoraj ne videvamo
ni
vídez
-a
m
(
ȋ
)
1.
z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti česa:
polepšati, skaziti, spremeniti videz
;
tkanina ima lep videz
;
videz, obstojnost in druge lastnosti
/
opisati videz napadalca
;
srajco je mogoče popraviti brez škode za njen videz
;
vas je imela nekoč drugačen videz
je bila drugačna
;
mesto dobiva slovesen videz
/
človek z mrkim videzom
;
ženska prijetnega videza
;
resen, smešen videz junaka
;
kamnina zrnastega videza
/
ženska s ciganskim videzom
taka kot ciganka
;
obleka ji daje gosposki videz
jo dela gosposko
/
poznava se samo na videz
2.
kar se kaže na zunaj:
videz je eno, resnica pa drugo
;
dajati, ustvarjati, vzbujati videz, da je vse v redu
;
lažni, površinski videz
;
videz sistematičnosti
/
ohraniti miren videz
na zunaj ostati miren
;
to je delal le zaradi videza
/
na videz je čvrst, zdrav
;
po videzu je bolan
;
biti podoben po videzu
;
soditi po videzu
/
videz je, da se dobro razumeta
/
zunanji videz stvari
●
evfem.
hiše na koncu vasi so skromnega videza
slabe, revne
;
ekspr.
po vsem videzu ji on ne pomeni veliko
kakor je videti, kakor kaže
;
videz vara
resnica je pogosto drugačna, kot je videti na prvi pogled;
prim.
navidez
vídezen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
1.
navidezen
:
videzna premoč
2.
viden
1
:
kresove so kurili na videznih krajih
vídež
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
1.
vid
:
videž mu peša
2.
videz
:
po neurju je bil videž gozdov strašen
3.
vidno mesto:
postaviti na videž
/
ko je bil z videža, je pospešil korak
●
zastar.
resnica mora na videž
se mora izvedeti
vídia
--
v prid. rabi
(
ȋ
)
teh.
ki je iz zelo trde zlitine volframovega karbida, kobalta in titana:
vidia ploščice
/
vidia nož, sveder
vidík
-a
m
(
ȋ
)
izhodišče kriterija za presojanje česa:
razprava daje nove vidike
;
časovni, ekonomski, narodni vidik
;
razpravljati o čem s širšega, teoretičnega vidika
//
podoba, videz, v kakršnem se kaže kaka stvar, pojav:
različni vidiki družbenega življenja
;
vidik problema
●
na vidiku
publ.
na vidiku so novi spopadi
kaže, da bo prišlo do novih spopadov
;
publ.
zemlja na vidiku, je vzkliknil mornar
vidim zemljo
;
publ.
ustvarjanje pod vidikom celote
s stališča celote
vídikon
-a
m
(
ȋ
)
elektr.
snemalna elektronka pri televizijski kameri:
vidimírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
overoviti
:
vidimirati prepis
/
vidimirati listino
vidírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
z znakom v označiti, da je kaj napisanega videno:
vidirati dopis
/
vidirati izdatke
♦
pravn.
vidirati maloobmejno prepustnico
nekdaj
strinjati se, da se po določbah meddržavnega sporazuma izda
državljanu sosednje države maloobmejna prepustnica
;
šol.
vidirati domače naloge
vídkinja
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki na osnovi kakih znakov vidi neznane, prihodnje stvari:
izpoved vidkinje
/
pesnica je bila tudi vidkinja
vidljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se vidi, opazi;
viden
1
:
vidljivi in otipljivi izrastki
/
vidljivi uspehi
vidljívost
-i
ž
(
í
)
1.
možnost videti kaj, zlasti glede na lastnosti ozračja:
vidljivost se izboljšuje, slabša
;
megla zmanjšuje vidljivost
;
dobra vidljivost
/
vidljivost je pod sto metrov
;
majhna vidljivost
2.
knjiž.
vidnost
:
vidljivost prometnih znakov
vídnost
-i
ž
(
í
)
1.
lastnost, značilnost vidnega:
upoštevati vidnost barv
;
jasna, komaj zaznavna vidnost zvezd
;
vidnost in slišnost
2.
vidljivost
:
zaradi megle je vidnost zmanjšana
vídoma
prisl.
(
ī
)
knjiž.
vidno
:
vidoma osupniti, ustrašiti se
/
moč viharja je vidoma rasla
vídov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
med.,
v zvezi
vidov ples
svetega Vida ples:
bolnik ima vidov ples
vidovdánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
zgod.,
v zvezi
vidovdanska ustava
prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija
1921:
vídovica
-e
ž
(
ȋ
)
med.
svetega Vida ples:
imeti vidovico
/
dedna vidovica
vidovín
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
vampir
,
volkodlak
:
trdili so, da je vidovin
vidovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
jasnoviden
:
vidovit človek
/
Cankarjeve vidovite črtice
vidovítost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
jasnovidnost
:
umetnikova vidovitost
vídra
-e
ž
(
ī
)
ob vodah živeča roparska žival vitkega telesa in kratkih nog:
ohranjanje vidre
;
populacija vider
;
bobri, podlasice in vidre
/
loviti vidre
;
krzno vider
/
bruhal je kakor vidra
zelo
♦
zool.
morska vidra
večja vidra z dolgimi veslastimi zadnjimi nogami, ki živi ob
obalah severnega Tihega oceana, Latax
;
ruska vidra
norka
vídrar
-ja
m
(
ȋ
)
lov.
lovec na vidre:
kunar in vidrar
vídrast
-a -o
prid.
(
ī
)
tak kot pri vidri:
žival z vidrastim telesom
vídrin
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vidre:
vidrino meso
/
vidrino krzno
vidrovína
-e
ž
(
í
)
vidrino krzno:
kapa iz vidrovine
vídrovka
-e
ž
(
ī
)
kučma, kapa iz vidrinega krzna:
na glavah so imeli vidrovke
vídski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.
nanašajoč se na (glagolski) vid:
vidska sprememba glagola
vídva
védve
tudi
vídve védve
tudi
vídve
zaim.
, váju (dvéh)
tudi
vàs dvéh, váma (dvéma), váju (dvá dvé dvé)
tudi
vàs dvá dvé dvé, váju (dvéh)
tudi
vàs dvéh
stil.
váma (dvéma), váma (dvéma)
(
ȋ ẹ̑
)
1.
izraža dvojico oseb, ki ju govoreči ogovarja
a)
imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju
nasprotja ali primerjave:
jaz grem pogledat naprej, vidva pa počakajta tukaj
;
naredi več kot vidva oba skupaj
;
nav. ekspr.:
zdaj sta pa vidva na vrsti
;
tudi vedve morata proč
;
elipt.
kdo bo poskrbel za živino? Vidva, seveda
;
pog.
vidva se bosta že znašla
/
rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:
vidva in sosedje se dobro razumete
;
vedve z materjo sta gotovo utrujeni
b)
v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku
stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena:
vama še ni treba hiteti
;
vama ne bo nihče nič rekel
;
pri vaju je vedno prijetno
;
med vama so nesoglasja
/
ali vama res niso nič dali
;
obe vaju bodo tožili
//
v brezosebni rabi,
v odvisnih sklonih
izraža smiselni osebek:
včeraj vaju ni bilo na predstavi
;
lahko vama je žal
;
kako je zdaj z vama?
kakšen je vajin položaj
2.
navadno v dajalniku
izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:
stric vama je umrl
;
bil vama je kot oče
/
star.
za vaju prihodnost gre
vajino
3.
ekspr.,
v dajalniku
izraža osebno prizadetost:
to vama je bil vihar;
prim.
ti
,
vi
vídžêj
-a
m
(
ȋ-ȇ
)
kdor s tehniko urejanja, mešanja izvornih videoposnetkov poustvarja
videoprojekcijo, navadno med predvajanjem, izvajanjem glasbe:
v umetniški skupini sodeluje kot vidžej [VJ]
vidžêjanje
-a
s
(
ȇ
)
poustvarjanje videoprojekcije s tehniko urejanja, mešanja izvornih
videoposnetkov, navadno med predvajanjem, izvajanjem glasbe:
različni načini vidžejanja
;
naprave za vidžejanje
/
zgodovina vidžejanja
vietkóngovec
-vca
m
(
ọ̑
)
v času narodnoosvobodilnega boja v Vietnamu
pripadnik Fronte narodne osvoboditve:
napad vietkongovcev
vietnamizácija
-e
ž
(
á
)
umik tuje, zlasti ameriške vojske iz države in uvedba pomoči domači
vojski:
vietnamizacija Iraka, Kolumbije
;
politika vietnamizacije
/
vietnamizacija vojne
;
ekspr.
recept za vietnamizacijo
vietnámski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Vietnam:
vietnamska mesta
/
vietnamski jezik
/
vietnamski sindrom
skupek simptomov, značilnih za duševno motnjo, ki je posledica
udeležbe v bojih, zlasti v vietnamski vojni
vietnámščina
-e
ž
(
ȃ
)
vietnamski jezik:
radio je oddajal v vietnamščini
vígenj
-gnja
m
(
ī
)
ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine
pred kovanjem;
kovaško ognjišče
:
vzeti podkev iz vignja
;
najti ostanke vignja
;
vigenj in nakovalo
/
vigenj žari
žerjavica v vignju
vígenjc
-a
[
vigənjc
]
m
(
ī
)
nekdaj
(žebljarska) kovačnica:
postaviti vigenjc ob vodi
;
vigenjc s petimi ognjišči
//
kovaško ognjišče za izdelavo žebljev:
nasuti oglje v vigenjc
vigílija
-e
ž
(
í
)
rel.
dan, večer pred velikim praznikom:
to se je zgodilo na vigilijo pred Marijinim praznikom
/
božična vigilija
;
velikonočna vigilija
velika sobota
//
obred na ta dan, večer:
petje psalmov pri vigiliji
vigna
in
vínja
-e
[
vínja
]
ž
(
í
)
bot.
fižolu podobna kulturna rastlina z zelo dolgimi zavitimi stroki ali
njeni sadovi, Vigna:
sveža vigna
;
seme vigne
/
dolga vigna
vigónj
-a
m
(
ọ̑
)
tekst.
rahlo vita groba bombažna ali volnena preja:
izdelovati vigonj
;
v prid. rabi:
vigonj preja
vigónjka
-e
ž
(
ọ̑
)
tekst.
rahlo vita groba bombažna ali volnena preja:
presti vigonjko
;
obleka iz vigonjke
vígred
-i
ž
(
ȋ
)
nar. koroško
pomlad
:
vigred je prišla
;
od vigredi je že zdoma
/
na vigred se je vrnil
ob koncu zime ali v začetku pomladi
vígreden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nar. koroško
pomladen
,
pomladanski
:
vigredno jutro
/
vigredna dela
/
vigredni čas
/
vigredni veter
vígredi
prisl.
(
ȋ
)
nar. koroško
spomladi
:
vigredi je pasel ovce
vígvam
-a
m
(
ȋ
)
pri severnoameriških Indijancih
koča, šotor iz kož ali lubja:
odšel je v svoj vigvam
vihálo
-a
s
(
á
)
priprava za vihanje:
vihalo za pločevino
víhanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od vihati:
vihanje brkov
/
vihanje okuženih listov
vihár
-ja
m
(
ȃ
)
1.
močen veter, navadno ob neurju:
zunaj divja,
ekspr.
besni, buči, tuli vihar
;
vihar je lomil, ruval drevje
;
vihar nastane, se pojavi
;
vihar poneha, se poleže, umiri
;
hrast se upira,
ekspr.
kljubuje viharju
;
hud, silovit vihar
;
prišel je kakor vihar
hitro in hrupno
/
orkanski vihar
orkan
;
peščeni vihar
ki dviga, vrtinči pesek
;
snežni vihar
ki dviga, vrtinči sneg
;
tropski vihar
;
pren.,
ekspr.
v njenem srcu divja vihar
2.
ekspr.
hrup
,
nemir
:
ob teh besedah je v dvorani nastal vihar
;
pomiriti vihar v razredu
//
prepir
,
polemika
,
razburjanje
:
ob vsakem izidu pravopisa nastane vihar
;
razstava je izzvala, povzročila vihar v javnosti
;
družinski viharji
3.
ekspr.,
s prilastkom
silovito, uničujoče dogajanje:
človeštvo je preživelo že dosti viharjev
;
vihar revolucije, vojne
4.
ekspr.,
s prilastkom
velika mera, stopnja česa:
dvorano je preplavil vihar navdušenja
;
dogodek je izzval vihar ogorčenja
//
velika množina česa neurejenega:
vihar klicev
;
utišati vihar protestov
●
ekspr.
članek je povzročil vihar v kozarcu vode
veliko neupravičeno razburjenje
;
knjiž.
kdor seje veter, bo žel vihar
kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
♦
fiz.
magnetni vihar
motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu
vihárček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od vihar:
pomladni viharček
;
viharček na morju
viháren
-rna -o
prid.
(
á ā
)
1.
nanašajoč se na vihar:
viharni sunki
;
viharni vrtinec
/
viharni veter
/
viharen dan
;
viharno obdobje
/
viharno vreme
/
viharno morje
/
viharno ozračje
2.
ekspr.
zelo hiter, živahen:
viharen ples
/
viharen razvoj tehnike
3.
ekspr.
zelo močen, silovit:
viharno ploskanje
/
viharno navdušenje
/
viharna čustva
4.
ekspr.
poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov;
nemiren
,
buren
1
:
viharni časi
/
viharno življenje
5.
ekspr.
čustveno neuravnovešen, razburljiv:
viharen fant
/
viharen značaj
●
ekspr.
viharna razprava
ostra
vihárno
prisl.
:
viharno govoriti, spodbujati
;
viharno ploskati nastopajočim
/
v povedni rabi
jutri bo vroče in viharno
viháriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
z veliko silo, intenzivnostjo pihati:
burja vihari nad hribi
;
brezoseb.
najbolj je viharilo na oceanu
;
začelo je močno deževati in vihariti
;
pren.,
ekspr.
stara čustva so spet viharila v njej
2.
ekspr.
hitro in hrupno iti, hoditi:
viharil je okrog pogorišča
;
viharil je proti hiši
;
viharil je po stanovanju
3.
preh.,
ekspr.
delati, povzročati, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče giblje;
vihrati
:
veter vihari zastave
/
burja vihari vrhove smrek
/
vihariti morje
valoviti
4.
preh.,
ekspr.
vznemirjati
,
razvnemati
:
pisatelji so viharili bralce
/
čudne misli so jo viharile ves dan
●
ekspr.
viharil je skozi življenje, kakor je vedel in znal
prebijal se je
vihárnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju
hrane;
viharnik
:
viharnice in galebi
vihárnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem:
posedli so okrog starega viharnika
;
krivenčast, mogočen, suh viharnik
;
viharnik na robu skalnega previsa
;
macesen viharnik
//
ekspr.
človek, ki je sposoben prenašati težave:
fant je viharnik iz gorske doline
;
samotarski viharnik
2.
predstavnik viharništva:
pisatelj je bil viharnik in romantik
;
nazori viharnikov
♦
zool.
viharniki
srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju
hrane, Procellariidae
vihárniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na viharnike ali viharništvo:
viharniška dramatika
/
viharniško obdobje
/
viharniško doživljanje stvari
vihárništvo
-a
s
(
ȃ
)
lit.
nemško literarno gibanje ob koncu 18. stoletja, ki je v nasprotju z
razsvetljenskim poudarjanjem razuma zagovarjalo ustvarjalnost na
osnovi čustev:
dediščina, vpliv viharništva
;
ideje viharništva
/
gibanje viharništva
vihárnost
-i
ž
(
á
)
ekspr.
čustvena neuravnovešenost, razburljivost:
njena viharnost ga je presenetila
;
viharnost mladine
víhati
-am
nedov.
(
í
)
delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz
prvotnega položaja navzgor, navzdol:
vihati lase s krtačo
;
vihati pločevino
;
pred ogledalom si je vihal brke
●
ekspr.
vihati nos nad čim
izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje
//
dajati, polagati del ob robu na del pred njim:
vihati hlačnice, rokave
víhati se
dobivati del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz
prvotnega položaja nazaj:
listi se vihajo od vročine
;
vogali preproge se že vihajo
/
psu se rep viha navzgor
víher
-hra
m
(
ī
)
1.
vet.
sprednji, izbočeni del hrbta pri nekaterih živalih:
jezdec se je naslonil konju na viher
;
pobožati psa po vihru
/
naježen viher
2.
zastar.
vihar
:
pridivjal je viher
●
nar.
ima viher na temenu
(lasni) vrtinec
vihljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo vihati, viti:
veter mu vihlja lase
víhra
-e
ž
(
ȋ
)
1.
vihar
:
vihra se je počasi umirila
;
kot vihra je planila v sobo
;
novica se je kot vihra razširila po mestu
/
deževna, snežna vihra
/
v njegovem srcu je besnela vihra
2.
ekspr.,
s prilastkom
silovito, uničujoče dogajanje:
čutiti posledice vojne vihre
;
vihra revolucije
3.
ekspr.
vihrav človek:
kaj hoče ta vihra od mene
;
težko je vzgajati tako vihro
●
ekspr.
ob teh besedah je v razredu nastala vihra
hrup, nemir
;
ekspr.
članek je povzročil pravo vihro
prepir, polemiko, razburjanje
vihráč
-a
m
(
á
)
ekspr.
vihrav človek:
fant je pravi vihrač
vihránje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vihrati:
vihranje zastav
víhrast
-a -o
prid.
(
ī
)
vihrav
:
bila je pridna, samo vihrasta
/
vihrast značaj
vihráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
viseč neurejeno, vijugajoče gibati se zaradi hitrega premikanja zraka:
trakovi, zastave vihrajo
/
dirjajočemu konju vihra griva
;
lasje ji vihrajo v vetru
;
na klobuku mu vihra nojevo pero
;
hiti, da plašč vihra za njim
//
preh.
delati, povzročati, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno,
vijugajoče giblje:
veter vihra zastave
/
burja je vihrala krošnje dreves
/
ekspr.
nobena sapa ni vihrala gladine
valovila
2.
ekspr.
hitro, razburjeno iti:
vihrati proti kraju nesreče
;
vihrati po stanovanju
;
vihrati z dolgimi koraki
/
vihrati gor in dol po ulici
/
jezdeci vihrajo iz mesta
;
konji vihrajo
dirjajo
;
različna ljudstva so vihrala čez naše pokrajine
se preseljevala, delala pohode
//
hitro, silovito se premikati:
oblaki vihrajo čez pokrajino
3.
ekspr.
nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo:
v krošnjah dreves vihra veter
/
v pokrajini vihra požar
/
tod je vihrala huda bitka
;
vojna vihra že dve leti
/
v njem vihrajo čustva
●
ekspr.
vihrati z rokami
neurejeno, silovito kriliti
vihráje
:
vihraje mimo, je nekaj kričal
vihrajóč
-a -e:
teče, vihrajoč s plaščem
;
vihrajoča zastava
vihràv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
ki dela hitre, silovite gibe:
vihrav delavec ga je po nesreči sunil z držajem
;
pazi, kako delaš, ne bodi tako vihrav
/
ekspr.
vihrave roke
/
vihravo vedenje
//
ekspr.
vihrajoč
:
vihravi lasje
;
vihrave zastave
2.
ki nepremišljeno, hitro reagira, se odloča:
vihrav fant
;
vihrav, kot je, tega ne bo dosegel
;
vihravo dekle
/
ima vihrav značaj
//
ekspr.
poln nepremišljenih, hitrih odločitev, ravnanj:
vihrava mladost
;
vihravo življenje umetnikov
/
vihravo obdobje življenja
/
pošiljal ji je vihrava pisma
//
ekspr.
nepremišljen
,
neizdelan
:
vihravi napadi nogometnih igralcev
/
vihrave odločitve
/
vihrave poteze slikarja
3.
ekspr.
spremenljiv
,
nestalen
:
vihravo jesensko vreme
vihrávo
prisl.
:
vihravo hoditi
;
vihravo je nadaljevala z delom
;
vihravo veseli ljudje
vihrávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
vihrav človek:
otroci so bili sami vihravci
/
še tak vihravec se z leti umiri
vihrávka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
vihrava ženska:
mlada vihravka
vihrávost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost vihravega človeka:
zaradi vihravosti je poškodoval dosti predmetov
/
ekspr.:
mladostna vihravost
;
vihravost značaja
/
ekspr.
nestanovitnost in vihravost
víhrica
-e
ž
(
ȋ
)
viharček
:
vihrica se je polegla
●
nar.
v vihrici je pozabila zapreti vrata
v naglici
víhrn
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
viharen
:
vihrno morje
/
vihrn sneg
od viharja nanesen
●
zastar.
včasih je bil bolj vihrn
vihrav
vihrovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
viharen
:
začel se je vihrovit april
/
vihrovito vreme
vihtênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od vihteti:
vihtenje palice v roki
/
celodnevno vihtenje sekire ga je utrudilo
vihtéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
držeč v roki premikati kaj v velikih lokih:
sedel je v sedlu in vihtel bič
;
vihteti korobač, palico
;
ukaje je vihtel klobuk nad glavo
/
otroci so vihteli zastavice
mahali z njimi
2.
zamahovati pri delu s čim:
z lahkoto je vihtel kladivo
;
vihteti kramp, sekiro
;
ritmično vihteti cepce
//
ekspr.
opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo:
cel dan je vihtel kramp in lopato
;
zna vihteti koso
kositi
;
vihteti pero
pisati, pisateljevati
●
ekspr.
vihteti kadilnico komu, pred kom
pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga
;
ekspr.
vihteti orožje proti komu
groziti mu
vihtéti se
z odrivanjem spravljati se na kaj:
vihteti se na konja
/
vihtela sta se s skale na skalo
skakala sta
vihtèč
-éča -e:
vihteč ruto v slovo, je tekla za vlakom
vihtíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
star.
vihteti
:
vihtiti šibo v roki
/
dobro zna vihtiti meč
víja
medm.
(
ȋ
)
pri izštevanju
izraža pripravljanje na izločitev ob predpredzadnji osebi:
... štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, ven
vijáča
-e
ž
(
á
)
nar. dolenjsko
1.
vihar
:
sredi popoldneva se je začela huda vijača
2.
naglica
:
saj ni potrebna taka vijača, bomo že naredili
vijáček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od vijak:
vijaček se je izgubil
;
odviti, priviti vijaček
●
ekspr.
mi smo le drobni vijački v stroju
nepomembni deli skupnosti
vijáčen
-čna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na vijak:
vijačni navoj, utor
;
vijačna glava
/
vijačni ključ
;
vijačna matica
♦
fiz.
vijačna vzmet
;
geom.
vijačna ploskev
ploskev, ki jo popiše črta, enakomerno se vrteča okrog določene
premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice
;
navt.
vijačni pogon
pogon, pri katerem daje ladji potisno silo ladijski vijak
;
rad.
vijačna antena
antena v obliki vijačnice
;
strojn.
vijačno kolo
kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku
;
(vijačno) vreteno
palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje
kakega drugega dela
;
teh.
vijačni mehanizem
;
vijačno dvigalo
dvigalo z (vijačnim) vretenom
vijáčno
prisl.
:
vijačno zavit
vijáčenje
-a
s
(
ā
)
1.
glagolnik od vijačiti:
loviti sulce z vijačenjem
2.
pritrjevanje, povezovanje z vijakom, vijaki:
vijačenje okvira
;
vijačenje in varjenje
vijáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
rib.
loviti ribe tako, da se vržena vaba vleče k sebi z navijanjem vrvice
na (ribiško) kolesce:
muhariti in vijačiti
vijáčiti se
knjiž.
viti, zvijati se podobno navoju pri vijaku:
figure se vrtijo in vijačijo
vijáčnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
geom.
črta, ki jo dela točka, enakomerno se vrteča okrog določene premice in
enakomerno se gibajoča v smeri te premice:
narisati vijačnico
/
gibanje po vijačnici
/
desna, leva vijačnica
2.
kar je po obliki podobno tej krivulji:
zviti žico v vijačnico
/
grelna vijačnica
♦
glasb.
del glave z izvrtinami za vijake pri godalih in nekaterih
brenkalih
;
rib.
ribiška palica za lov z vijačenjem
vijáčnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
izvijač
:
priviti vijak z vijačnikom
viják
-a
m
(
á
)
1.
valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje:
vijaki so popustili
;
izviti, priviti vijak
;
pritrditi z vijakom
;
jeklen, lesen, medeninast vijak
;
glava, navoji vijaka
;
tovarna vijakov
;
vijaki in matice
/
napenjalni vijak pri žagi
;
stol na vijak
stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti
;
ključ za vijake
●
publ.
priviti davčni vijak
povečati davke; poostriti izterjevanje davkov
2.
strojn.
naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno,
potisno silo:
vijak se je zavrtel
;
vijak ventilatorja
;
list vijaka
;
obrati vijaka
/
ladijski, letalski vijak
♦
glasb.
vijak
lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za
napenjanje strun
;
grad.
sidrni vijak
za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno
podlago
;
strojn.
brezkončni vijak
ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika
;
diferenčni vijak
ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem
;
šport.
vijak
pri skoku v vodo, seskoku z orodja
obrat okoli dolžinske osi
;
teh.
Arhimedov vijak
vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej
;
mikrometrski vijak
z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih
merilnih priprav
;
samorezni vijak
ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže,
zareže utor
;
stebelni vijak
z navojem na obeh koncih stebla
;
stojni vijak
trajno uvit stebelni vijak
;
korak vijaka
razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°
;
steblo vijaka
;
zgod.
palčni vijaki
mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev
vijákar
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
helikopter
:
ponesrečenca so odpeljali z vijakarjem
vijakárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za izdelavo vijakov:
dela v vijakarni
vijákast
-a -o
prid.
(
á
)
po obliki podoben navoju pri vijaku:
vijakasti podstavki
/
vijakast zavoj
vijákasto
prisl.
:
vijakasto zavit strok
vijákov
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vijak:
vijakova glava
/
vijakov list
víja vája vèn
1
[
vija vaja vən
]
prisl.
(
ȋ, á, ə̏
)
ekspr.
izraža, da je dejanje brez cilja, smisla:
živeti vija vaja ven
●
ekspr.
z njim je vija vaja ven
končano, opravljeno
víja vája vèn
2
[
vija vaja vən
]
medm.
(
ȋ, á, ə̏
)
pri izštevanju
izraža pripravljanje na izločitev:
vija vaja ven, ti ne loviš
●
vija vaja ven, je zaklical in zavihtel klobuk
končano
víjavica
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
vihar
:
vijavica je ponehala
/
snežna vijavica
víjec
-jca
m
(
ȋ
)
knjiž.
izvijač
:
priviti vijak z vijcem
vijeglávka
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
ptica sivo rjave barve s črnimi progami, ki preplašena vije z glavo,
Jynx torquilla:
detli in vijeglavke
vijóla
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
vijolica
:
trobentice in vijole
vijólica
-e
ž
(
ọ̑
)
divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi,
modrimi cveti:
trgati vijolice
;
podariti šopek vijolic
;
skromna kot vijolica
♦
bot.
dišeča vijolica
vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi
cveti, Viola odorata
;
divja vijolica
rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola
tricolor
;
dvocvetna vijolica
rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto
progastima cvetoma, Viola biflora
;
vrtn.
afriška vijolica
sanpavlija
vijóličast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
moder z rahlim rdečkastim odtenkom:
vijoličast cvet
;
vijoličasta obleka
;
vijoličasta svetloba
;
bledo, temno vijoličast
;
modro vijoličast
/
vijoličasta barva
vijóličasto
prisl.
:
vijoličasto pobarvati
/
piše se narazen ali skupaj
vijoličasto rdeč
ali
vijoličastordeč
;
sam.:
ženska v vijoličastem
vijóličen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vijolico:
vijolični listi
;
vijolični vonj
/
vijolični parfum
//
vijoličast
:
vijolična barva
♦
rel.
vijolična barva
v bogoslužju simbol resnosti, spokornosti
vijólično
prisl.
:
vijolično pobarvati
/
piše se narazen ali skupaj
vijolično moder
ali
vijoličnomoder
vijúga
-e
ž
(
ú
)
neenakomerno kriva črta:
narisati vijugo
;
okrasne vijuge
;
vijuga in cikcak
//
ekspr.
kar je po obliki podobno taki črti:
reka dela vijuge
;
vijuga dima
/
teči v vijugah
;
pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz
♦
anat.
možganska vijuga
guba možganovine med dvema brazdama
;
jezikosl.
vijuga
grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane
besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda
;
šport.
vijuga
obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z
vsako nogo en krog in pol
vijúganje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od vijugati:
kroženje in vijuganje letal
/
reka se v rahlem vijuganju izgublja med drevjem
♦
šport.
vožnja na smučeh, pri kateri si sledi več zaporednih zavojev v
levo in desno
vijúgast
-a -o
prid.
(
ú
)
1.
ki ima obliko vijuge:
vijugast vzorec na čipki
;
vijugasta črta, sled
2.
ki se vijuga:
cesta je ozka in vijugasta
/
iz dimnika se kadi vijugast dim
vijúgasto
prisl.
:
pot se vijugasto vzpenja
;
vijugasto našit trak
vijúgati
-am
nedov.
(
ū
)
1.
delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika:
veter vijuga krila, zastave
2.
hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje:
da bi se izognili čerem, so začeli vijugati
;
mopedist je preveč vijugal
/
pri drsanju je vijugal
//
zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti:
kolesar je vijugal po cesti
;
spretno je vijugal mimo jam
/
pijana sta vijugala po ulici
vijúgati se
1.
delati zaporedne zavoje:
pot se v zgornjem delu vijuga
;
reka se nekoliko vijuga
2.
s prislovnim določilom
viti se:
steza se vijuga v breg
;
proga se vijuga iz predora v predor
/
nad ravnino se vijugajo meglice
/
iz pipe se vijuga dim
vijugajóč
-a -e:
vijugajoč se dim
vijúgav
-a -o
prid.
(
ú
)
1.
ki se vijuga:
vijugava cesta, reka
/
iz cigar je uhajal vijugav dim
2.
ki ima obliko vijuge:
vijugavi obrisi gor
vijúgavo
prisl.
:
reka vijugavo teče med polji
vijúgavica
-e
ž
(
ū
)
zastar.
zavoj
,
vijuga
:
vijugavice suhih strug
vijúgavost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost vijugavega:
vijugavost poti, reke
vík
-a
m
(
ȋ
)
star.
kričanje
,
vpitje
:
iz hiše je bilo slišati hrupen vik
;
otroški vik in smeh
●
ekspr.
dvigniti, zagnati vik in krik
zelo se razburiti za kaj
víka
-e
ž
(
ī
)
zastar.
kričanje
,
vpitje
:
iz tabora se je razlegala glasna vika
víkanje
1
-a
s
(
ī
)
glagolnik od vikati vikam:
med njimi je v navadi vikanje
;
vikanje in tikanje
♦
jezikosl.
polovično
ali
pogovorno vikanje
pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v
ednini
víkanje
2
-a
s
(
ī
)
1.
ekspr.
vzklikanje
:
vikanje množice
2.
star.
kričanje
,
vpitje
:
iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje
3.
oglašanje z visokim glasom:
vikanje kragulja
/
vikanje sove
skovikanje
vikár
-ja
m
(
á
)
rel.
uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika:
škof se je ravnal po nasvetu vikarjev
/
apostolski vikar
upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija
;
generalni vikar
škofov namestnik v upravnih zadevah škofije
;
škofov vikar
škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge
//
duhovnik, ki upravlja vikariat:
vikar in župnik
vikariát
-a
m
(
ȃ
)
rel.
1.
enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena
župniji, duhovnija:
Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije
//
upravna enota Katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija:
vikariat in škofija
2.
naslov in službeno mesto vikarja:
dati komu vikariat
vikárij
-a
m
(
á
)
rel.
vikar
:
patriarhov vikarij
víkati
1
-am
nedov.
(
ī
)
uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola:
bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika
;
vse starejše ljudi vika
●
pog.
to je vino, da bi ga vikal
zelo dobro
víkati
2
-am
tudi
víčem
nedov.
(
ī
)
1.
oglašati se z visokim glasom:
kragulj vika
/
pujski so vikali
cvilili
2.
ekspr.
vzklikati
:
tekala je okrog in prisrčno vikala
3.
star.
kričati
,
vpiti
2
:
prestrašeno je vikal
/
kaj pa je, so vikali vsi križem
víkend
-a
m
(
ȋ
)
1.
pog.
sobota in nedelja, ko se navadno ne dela;
konec tedna
:
vikende preživlja v naravi
/
zadnji vikend je bil doma
;
kam greš za vikend
/
dolgi vikend
s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom
kratki vikend
s prosto samo soboto in nedeljo
2.
manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa,
počitniška hišica:
imeti, postaviti si vikend
;
lastniki vikendov
;
v prid. rabi:
vikend paket
vikendpaket
;
vikend hiša, hišica
;
gradnja vikend naselja
víkend...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na konec tedna:
vikendpaket
in
vikend paket, vikendhišica
in
vikend hišica
víkendar
-ja
m
(
ȋ
)
pog.
lastnik vikenda:
pot so naredili vikendarji
vikendáš
-a
m
(
á
)
pog.
lastnik vikenda:
prodajati parcele vikendašem
vikendáški
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na vikendaše:
vikendaški lobi
;
vikendaški sosedje
;
vikendaška domačija
;
vikendaško naselje
2.
nanašajoč se na vikend
2
:
vikendaški izlet
;
vikendaški popotniki, športniki
vikendáštvo
-a
s
(
ȃ
)
pog.
preživljanje prostega časa v vikendih in počitniških hišicah:
zimsko vikendaštvo
/
kultura vikendaštva
//
preživljanje prostega časa ob sobotah in nedeljah na izletih in
piknikih:
družinsko vikendaštvo
;
razmah vikendaštva
víkendpakét
in
víkend pakét
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
turistični aranžma za konec tedna, ki vključuje tudi dodatne storitve,
npr. uporabo hotelskega bazena, centra dobrega počutja:
podariti trojni vikendpaket
;
privoščiti si vikendpaket
;
romantični vikendpaket za dve osebi
;
vikendpaket v toplicah
víkendski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vikend:
vikendsko naselje
/
vikendski mir
/
vikendski turizem
víkinški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Vikinge:
vikinška ladja
;
ostanki vikinškega mesta
/
vikinški muzej
víkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
ekspr.
vzklikniti
:
od presenečenja vikniti
2.
star.
zakričati
,
zavpiti
:
jezno je viknila
vikónt
-a
m
(
ọ̑
)
v Franciji
plemič, za stopnjo nižji od grofa:
poročiti se z vikontom
/
dobiti naslov vikont
/
biti povišan v vikonta
vikontésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
v Franciji
žena vikonta:
s poroko je postala vikontesa
viktimizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od viktimizirati:
prepoved diskriminacije in viktimizacije
;
raziskava viktimizacije
;
anketa o viktimizaciji
/
viktimizacija prostitutk
/
kultura viktimizacije
♦
pravn.
(primarna) viktimizacija
proces, v katerem oseba postane žrtev kaznivega dejanja
;
sekundarna viktimizacija
neprimerna obravnava, odnos državnih organov, sodišč, okolja do
žrtve kaznivega dejanja
viktimizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
neprimerno, netaktno obravnavati žrtev kaznivega dejanja,
diskriminacije ali z njo povezane osebe:
namigovanja, da so tudi ženske lahko nasilne, jih kot žrtve še bolj
viktimizira
;
viktimizirati otroke med sodnim procesom
2.
razglašati koga za žrtev:
viktimizirati samega sebe
viktimologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o žrtvah kaznivih dejanj:
ukvarjal se je z raziskovanjem viktimologije
;
predavanja o viktimologiji
;
kriminologija, penologija in viktimologija
/
kriminološka viktimologija
víktor
-ja
m
(
ȋ
)
slovenska nagrada za medijske dosežke na področju popularne kulture:
prejeti viktorja
;
viktor strokovne komisije
;
viktor za medijske dosežke
;
viktor za življenjsko delo
;
dobitnik viktorja
viktórija
-e
ž
(
ọ́
)
1.
knjiž.
zmaga
:
trobenta je naznanila viktorijo
/
kot vzklik
zmagovalci so vpili: viktorija
2.
nekdaj
kočija za dve osebi z zložljivo streho:
grofica se je odpeljala z viktorijo
♦
agr.
krompir neodporne domače sorte z belim mesom
viktorijánec
-nca
m
(
ȃ
)
angleški aristokrat, meščan z lastnostmi, značilnimi za viktorijansko
dobo:
puritanski viktorijanec
viktorijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vladanje angleške kraljice Viktorije I.:
viktorijanska doba
/
viktorijansko pohištvo
/
viktorijanski slog
;
viktorijanska morala
vikúnja
-e
ž
(
ú
)
zool.
južnoameriška divja žival z mehko volnato dlako, Lama vicugna:
volna vikunje
víla
1
-e
ž
(
ȋ
)
razkošneje grajena hiša z vrtom:
sezidati vilo in urediti vrt okoli nje
;
vila ob morju
/
enodružinska vila
víla
2
-e
ž
(
ȋ
)
mitol.
lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi:
vile so plesale v mesečini
;
dobra, prijazna, zla vila
;
bila je lepa kot vila
/
gorska, vodna vila
víla blók
in
vílablók
-a
m
(
ȋ, ọ̑
)
razkošnejše večnadstropno stanovanjsko poslopje z večjimi stanovanji,
navadno na ugledni lokaciji:
zgradili so nov vila blok s šestimi stanovanji
;
garaža, stanovanje v vila bloku
vilája
-e
ž
(
ȃ
)
v nekaterih arabskih državah
višja upravna enota:
razdeliti državo na vilaje
;
načelnik vilaje
vilajét
-a
m
(
ẹ̑
)
v Turčiji,
nekdaj
višja upravna enota:
bosanski vilajet
●
knjiž.,
ekspr.
koroški vilajet
Koroška kot dežela, v kateri so Slovenci v podrejenem položaju
vílar
-ja
m
(
ȋ
)
lov.
jelen ali srnjak z vilastim rogovjem:
šilar, vilar in šesterak
vílast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben vilam, orodju:
vilaste veje
♦
lov.
vilasto rogovje
rogovje, ki ima na vsakem rogu po en odrastek
vílasto
prisl.
:
vilasto razraslo deblo
víle
víl
ž
mn.
(
í ȋ
)
orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave,
gnoja:
nabosti na vile
;
nositi gnoj na vilah iz hleva
;
nalagati seno z vilami
;
lesene, železne vile
;
kupiti dvoje vil in grablje
/
nasaditi vile
;
vile s tremi roglji
/
dodati za vile gnoja
/
gnojne vile
s štirimi roglji
;
senene vile
lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti
ravnini
;
vile za lopatenje
z močnimi, ploščatimi roglji
;
vile za krompir
z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami
●
grablje ima, vil pa ne
samo jemlje, daje pa ne
viléda
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.
gobasta krpa iz umetne snovi za uporabo v gospodinjstvu:
pobrisati z viledo
;
v prid. rabi:
vileda krpa
vilenják
-a
m
(
á
)
po ljudskem verovanju
človek nadnaravne moči, varovanec vil:
vile, vilenjaki in divji možje
vílice
-lic
ž
mn.
(
í ȋ
)
priprava iz rogljev in ročaja za nabadanje kosov hrane:
nabosti meso na vilice
;
jesti z vilicami
;
srebrne vilice
;
vilice z dvema rogljema
;
vilice, nož in žlica
/
desertne vilice
;
vilice za ribe
//
temu podobna priprava za držanje česa:
vzeti veslo z vilic
;
obesiti, položiti slušalko na vilice
;
sprednje, zadnje vilice pri kolesu
♦
čeb.
satne vilice
vilicam podobna priprava za odkrivanje satov
;
glasb.
glasbene vilice
kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje
intonacije
;
rib.
loviti ribe z vilicami
s pripravo z roglji
;
šah.
vilice
položaj, pri katerem kmet napada dve nasprotnikovi figuri hkrati
víličar
-ja
m
(
ī
)
teh.
vozilo, navadno motorno, z dvema podaljškoma za dviganje in prenašanje
bremena:
prevažati tovor s traktorji in viličarji
;
voznik viličarja
viličaríst
-a
m
(
ȋ
)
teh. žarg.
voznik viličarja:
dela kot viličarist
víličast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben vilicam:
viličast izrastek
;
viličasta cepitev žil
;
viličasta ribja koščica
♦
lov.
viličasti lov
lov, pri katerem so lovci razporejeni v obliki črke V
;
teh.
viličasti ključ
víličasto
prisl.
:
viličasto razcepljen
víličen
-čna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na vilice:
vilični roglji
♦
teh.
vilični nakladalnik
viličar
víličenje
in
vilíčenje -a
s
(
ī; ī
)
knjiž.
cepljenje
:
viličenje debla
♦
geogr.
odtok vode z enega območja v dve porečji; bifurkacija
víličiti se
in
vilíčiti se -im se
nedov.
(
í ȋ; í ȋ
)
knjiž.
cepiti se, vejiti se:
žila, živec se viliči
/
grapa se viliči v dva jarka
víličke
-ličk
ž
mn.
(
í ȋ
)
manjšalnica od vilice:
žličke, viličke in nožki
vilínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
lepemu, mlademu moškemu podobno bitje, ki živi zlasti v gozdu in ob
vodi:
zmaji, vile in vilinci
2.
nav. mn.,
pri J. R. R. Tolkienu
tako bitje, ki kot prvorojeno izmed vseh zemeljskih bitij varuje
tisočletno modrost in je načeloma neumrljivo:
v Srednjem svetu vilinci (prvorojeni) že od samega začetka bijejo
boj z zlom
;
hobiti, orki in vilici
vilínji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
vilinski
:
vilinji studenec
/
dekletova vilinja postava
vilínka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi zlasti v gozdu in ob vodi;
vila
2
:
naša mlada vodička je spominjala na vilinko
;
nakit gozdnih palčkov in vilink
2.
pri J. R. R. Tolkienu
prvorojeno zemeljsko bitje, ki varuje tisočletno modrost in je
načeloma neumrljivo:
vilinki Arwen in Galadriel
vilínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na vile, vilince ali vilinke:
vilinski pajčolan
;
vile so plesale vilinsko kolo
/
vilinski kralj
/
vilinska lepota, milina
2.
ekspr.
nenavadno, izredno lep:
njen vilinski obraz
;
vilinska deklica
vilínsko
prisl.
:
vilinsko vitko telo
vílja
-e
ž
(
ī
)
nar.
dan, večer pred velikim praznikom;
vigilija
:
božična vilja
viljámovka
-e
ž
(
ȃ
)
debela hruška zeleno rjaste barve:
kompot iz viljamovk
//
žganje, ki je prevzelo okus te dodane hruške:
piti viljamovko
/
pleterska viljamovka
vilovína
-e
ž
(
í
)
bot.
trava s togimi listi in valjastim ali glavičastim socvetjem, Sesleria:
na strmih kamnitih pobočjih rastoča vilovina
vílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vilo, hišo:
okrasje na vilskih zidovih
/
vilska četrt
vím
-a
m
(
ȋ
)
pog.
drobno mlet kremenčev pesek, navadno s kemičnimi dodatki, za čiščenje
predmetov z drgnjenjem:
potresti vim
;
očistiti z vimom
/
kupiti tri vime
škatle, posode tega peska
vímček
-čka
m
(
ȋ
)
bot.
gozdna rastlina z rdeče-rumenimi cveti v grozdih, Epimedium:
cvetenje vimčka v maju
víme
-na
s
(
í
)
1.
mlečna žleza v dimljah samic nekaterih kopitarjev, zlasti
prežvekovalcev:
teliček, žrebiček sesa iz vimena
;
kozje, kravje vime
;
nabreklo, težko vime
;
vime, polno mleka
;
vime z velikimi seski
;
umivanje vimena
/
krava že dela vime
vime se ji napenja pred porodom
;
krava ima tele pod vimenom
doji
;
jagnje od vimena
ki še sesa
//
zastar.
mlečne žleze samic sesalcev:
mačka ima vime na prsih in trebuhu
;
vime psice
2.
nizko
dojka
:
ženska si je razkrila vimena
♦
bot.
ovčje vime
užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno
nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus
;
vet.
kužna presušitev vimena
vnetje vimena, zaradi katerega krava izgubi mleko
vimenják
-a
m
(
á
)
bot.
gozdna ali travniška rastlina z belimi ali zelenkasto belimi cveti in
tanko ostrogo, Platanthera:
vimenjak že cveti
/
dvolistni vimenjak
vímenski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na vime:
vimensko tkivo
/
vimenske bolezni
vímperg
-a
m
(
ī
)
um.
trikotni gotski okrasni element nad portalom, oknom:
vimpergi cerkvenega stolpa
vínar
1
-ja
m
(
ȋ
)
1.
nekdaj
avstrijski novec za pol krajcarja:
kovati vinarje
/
žemlja je pred prvo svetovno vojno stala štiri vinarje
2.
ekspr.
kovanec majhne vrednosti:
odštej mu tiste vinarje
/
beli vinar
v ljudski pesmi
svetel, srebrn srednjeveški novec; belič
●
star.
ne bo te stalo niti vinarja
popolnoma nič
;
star.
plačati vse do zadnjega vinarja
popolnoma vse
;
star.
gledati na vsak vinar
biti varčen; biti skop
;
preg.
en krivičen vinar deset pravičnih sne
zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko
pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi
♦
num.
vinar
srebrnik majhne vrednosti, kovan na Dunaju od 13. do 15. stoletja
;
zgod.
plačevati tedenski vinar
davščino za deželno obrambo proti Turkom
vinár
2
-ja
m
(
á
)
1.
kdor se (poklicno) ukvarja z vinarstvom:
posvetovanje slovenskih vinarjev
;
vinogradniki in vinarji
//
strokovnjak za vinarstvo s srednješolsko izobrazbo:
zaposliti se kot vinar
;
učbenik za vinarje
2.
zastar.
vinogradnik
:
vinarji so grozdje že obrali
vinárna
-e
ž
(
ȃ
)
gostinski lokal, kjer se streže zlasti z vinom:
piti v vinarni
;
dunajske vinarne
;
pivnice in vinarne
vinárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vinarje ali vinarstvo:
vinarska opravila
/
vinarska zadruga
/
vinarski strokovnjak
vinárstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s predelovanjem grozdja v vino in
z nego vina:
ukvarjati se z vinarstvom
;
vinogradništvo in vinarstvo s kletarstvom
/
inženir vinarstva
2.
zastar.
vinogradništvo
:
vinarstvo in vrtnarstvo
vínaz
-a
m
(
ȋ
)
izdelek iz polivinilklorida, azbesta in dodatkov:
talne obloge iz vinaza
;
podolit in vinaz
;
v prid. rabi:
vinaz ploščice
víncar
-ja
m
(
ī
)
zastar.
vinogradnik
:
biti kmet in vincar
●
zastar.
rožnik deževen – vincar reven
če je junij deževen, vinogradnik nima dobre letine
vínce
-a
s
(
ī
)
ekspr.
manjšalnica od vino:
piti vince
;
rdeče, rujno vince
;
kozarec vinca
/
vince v sodih že vre
/
trte so spet rodile vince
grozdje, iz soka katerega bo nastalo vino
;
iz grozdja stiskati vince
sok, iz katerega bo nastalo vino
vincentínka
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
redovnica reda, ki se ukvarja s strežbo bolnikom po domovih:
bolniku streže vincentinka
;
usmiljenke in vincentinke
/
sestra vincentinka
//
usmiljena sestra:
v bolnišnici delajo vincentinke
vínčece
-a
[
vinčəce
]
s
(
ī
)
manjšalnica od vince:
piti vinčece
;
rumeno, sladko vinčece
;
kozarec vinčeca
vínček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od vino:
piti vinček
;
sladek vinček
;
liter vinčka
vínčestrka
in
vinčéstrka -e
ž
(
ȋ; ẹ̑
)
voj.
puška repetirka ameriške proizvodnje s cevastim magazinom pod cevjo:
streljati z vinčestrko
vínčkar
-ja
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor rad pije vino:
biti vinčkar
vindicírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
zahtevati vrnitev svoje stvari:
vindicirati izgubljeno, ukradeno stvar
víndišarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
v avstrijskem okolju
1.
za nasprotnike pripadnosti koroških Slovencev slovenskemu narodu
nanašajoč se na Vindišarje:
vindišarski jezik
/
vindišarska teorija
teorija, po kateri del prebivalcev avstrijske Koroške govori
slovenščini samo sorodno slovansko narečje in predstavlja posebno
narodnostno skupnost
2.
slabš.
slovenski
:
vindišarske pesmi
;
vindišarska vas
víndiški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
v avstrijskem okolju
vindišarski
:
vindiški jezik
/
kot psovka
vindiški pes
víničar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
do 1945
kdor za stanovanje v hiši pri vinogradu in za plačilo v pridelku,
denarju obdeluje tuj vinograd:
haloški viničarji
;
siromaštvo viničarjev
;
vinogradniki in viničarji
2.
zastar.
vinogradnik
:
bogat, ugleden viničar
viničaríja
-e
ž
(
ȋ
)
do 1945
hiša, navadno z manjšim zemljiščem, v kateri stanuje viničar:
živeti v viničariji
;
razpadajoča viničarija
;
vinograd z viničarijo
viničáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
do 1945
za stanovanje v hiši pri vinogradu in za plačilo v pridelku, denarju
obdelovati tuj vinograd:
viničariti na nekdaj lastnem vinogradu
víničarjev
-a -o
(
ȋ
)
svojilni pridevnik od viničar:
viničarjeva žena
víničarka
-e
ž
(
ȋ
)
viničarjeva žena:
v vinogradu je delala vsa družina: viničar, viničarka in otroci
víničarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na viničarje ali viničarstvo:
viničarska hiša
/
viničarske obveznosti
;
viničarsko razmerje
/
viničarska knjižica
knjižica s podatki o viničarskem razmerju
;
sam.:
poročil se je z viničarsko
víničarstvo
-a
s
(
ȋ
)
do 1945
obstoj viničarjev:
nastanek, zgodovina viničarstva
vinifikácija
-e
ž
(
á
)
agr.
predelava grozdja od stiskanja do obstojnega vina z značilnimi
lastnostmi:
proces vinifikacije
viníka
in
vínika -e
ž
(
í; ȋ
)
1.
vrtn.
okrasna vzpenjavka z drobnimi modrimi plodovi in listi, ki jeseni
pordečijo, Parthenocissus:
z viniko obrasel zid
2.
nar.
(vinska) trta, trs:
negoval je vsako viniko posebej
viníl
-a
m
(
ȋ
)
polivinil
:
proizvodnja vinila
♦
kem.
enovalentni nenasičeni organski radikal
vinílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
polivinilen
:
vinilna masa
vinílka
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
vinilna plošča
:
opraskana, rabljena vinilka
;
zbirka starih vinilk
;
glasba na vinilkah
;
ovitek, gramofon za vinilke
;
vinilke in zgoščenke
vinílkloríd
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
kem.
brezbarven plin, iz katerega s polimerizacijo nastane polivinilklorid:
prepoved uporabe vinilkloridov
/
polimeri iz vinilkloridov
vínjak
1
-a
m
(
ȋ
)
naravna žgana pijača iz vina, ki se stara v lesenih sodih:
piti vinjak
;
kozarček, steklenica vinjaka
/
elipt.,
pog.
spiti tri vinjake
kozarčke vinjaka
vínjak
2
tudi
vínjek -a
m
(
ȋ
)
nar.
nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt;
vinogradniški nož
:
obrezovati trte z vinjakom
//
priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem;
klestilnik
:
obsekavati drevje z vinjakom
vínjen
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki se mu zaradi zaužite alkoholne pijače zmanjša sposobnost
normalnega, razsodnega mišljenja, ravnanja:
vinjen človek
;
najti koga vinjenega
;
malo vinjen
;
bil je vinjen, ne pa pijan
/
biti v vinjenem stanju
vinjen
vínjenost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje vinjenega človeka:
njegova vinjenost je postajala vse bolj opazna
/
v vinjenosti povzročiti nesrečo
vinjéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
majhna, preprosta okrasna risba, zlasti na začetku ali koncu besedila:
narisati vinjeto
;
z vinjetami okrašena knjiga
2.
nalepka za vozilo, ki dokazuje plačilo cestnine:
kupiti vinjeto
;
predvidena cena letne, mesečne, polletne vinjete
;
uvedba vinjet
;
vožnja brez vinjete
/
avtocestna vinjeta
;
sistem cestninjenja z vinjetami
3.
nekdaj
nalepka z majhno risbo in naslovom izdelovalca, trgovca:
lepiti vinjete na stekleničke z zdravili
4.
lit.
dekadenčna, impresionistična črtica, zlasti Cankarjeva:
pisati vinjete
;
zbirka vinjet
/
literarna vinjeta
vinjéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vinjeto:
vinjetna risba
/
vinjetna črtica
;
vinjetna proza
vínkalica
-e
ž
(
ȋ
)
nar. zahodno
ovinek
:
ni se mu ljubilo delati vinkalice in se je nameril kar naravnost
/
steza se je v vinkalicah dvigala na pobočje
v serpentinah, vijugah
vinkulácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od vinkulirati:
vinkulacija hranilne knjižice
/
vinkulacija na geslo, z geslom
vinkulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
omejiti razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem,
vezati:
vinkulirati hranilno knjižico
;
vinkulirati na geslo, z geslom
/
vinkulirati vrednostni papir na ime
prepovedati prenos na drugega upravičenca
vinkulíran
-a -o:
vinkulirana zavarovalna polica
víno
-a
s
(
í
)
1.
alkoholna pijača iz soka grozdja po alkoholnem vrenju:
vino teče iz soda
;
dati komu vina in kruha
;
piti, točiti vino
;
pridelovati vino
;
opiti se z vinom
;
čisto, motno vino
;
kislo, naravno vino
;
to vino je pitno
;
liter, steklenica vina
;
razstava vin
/
arhivsko vino
navadno najvišje kakovosti, ki je vsaj tri leta zorelo
;
belo, rdeče vino
;
buteljčno, odprto vino
;
desertno vino
;
kakovostno vino (z geografskim poreklom)
iz več sort grozdja z ožjega geografskega območja z izraženimi
sortnimi lastnostmi
;
lahko
ki vsebuje do 9 odstotkov alkohola
, močno vino
ki vsebuje več kot 12 odstotkov alkohola
;
ledeno vino
iz grozdja, natrganega na ledeni trgatvi
;
namizno vino brez geografskega porekla
najnižje kakovostne stopnje, narejeno iz več sort grozdja
;
namizno vino z geografskim poreklom
iz ene ali več sort grozdja s širšega geografskega območja
;
pelinovo vino
v katerem je bil namočen pelin
;
peneče (se) vino
ki ima dosti ogljikovega dioksida
;
polsuho vino
ki ima v enem litru do 15 g sladkorja
;
predikatno vino
vrhunsko vino iz grozdja s podaljšanim dozorevanjem v vinogradu
;
sladko vino
ki ima v enem litru najmanj 50 g sladkorja
;
suho vino
ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel,
kiselkast ali trpek okus
;
vrhunsko vino (z geografskim poreklom)
iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z
izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi
;
žlahtna vina
/
vino vre
vinski mošt
;
ekspr.
vino človeka razvname, zmeša
alkohol v vinu
;
pijan od vina
;
ekspr.
iskati tolažbo v vinu
v čezmernem pitju vina
;
ekspr.
utopiti jezo, žalost z vinom
●
ekspr.
iz njega govori vino
v pijanosti ne premisli, kaj reče
;
šalj.
vino mu je stopilo, šlo, zlezlo v glavo
opil se je
, v noge
tako je vinjen, da zelo težko hodi
;
ekspr.
vino ga je spravilo pod mizo
tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati
;
ekspr.
vino je prišlo za njim
ga je opijanilo šele nekaj časa po pitju
;
ekspr.
naliti, natočiti komu čistega vina
povedati mu resnico brez olepšavanja
;
zastar.
žgano vino
žganje
;
preg.
v vinu je resnica
vinjen človek pove, česar sicer ne bi povedal
♦
agr.
gazirati, rezati, starati, žveplati vino
;
farm.
železno vino
nekdaj
desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina
;
gastr.
kuhano vino
vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb
;
rel.
darovati (pri maši) kruh in vino
;
mašno vino
//
navadno s prilastkom
alkoholna pijača iz sadnega soka po alkoholnem vrenju sploh:
češnjevo, malinovo, ribezovo, šipkovo vino
/
sadna vina
2.
pesn.
kar opija, omamlja koga:
njegove besede so bile vino našim ušesom
//
s prilastkom
opojnost
,
omamnost
:
vino ljubezni, sanj
;
staro, močno vino modrosti
vinogôrski
-a -o
prid.
(
ó
)
zastar.
vinoroden
,
vinogradniški
:
vinogorski kraji
♦
pravn.
vinogorski zakon
gorske bukve
;
zgod.
vinogorski gospod
gorski gospod
vinógrad
-a
m
(
ọ́
)
zemljišče, na katerem je posajena vinska trta:
gnojiti vinograd
;
kupiti vinograd z zidanico
;
delati, kopati v vinogradu
;
vinogradi po gričih
;
meje vinograda
/
terasasti vinograd
//
trte, ki rastejo na takem zemljišču:
obnavljati, pomladiti vinograd
;
zasaditi vinograd
●
vznes.
Gospodov vinograd
in
vinograd Gospodov
cerkev
;
vznes.
delavci v Gospodovem vinogradu
duhovniki, redovniki
♦
agr.
kraljica vinogradov
vinska trta s sivo rdečim enoletnim lesom in debelimi, jajčastimi
rumenimi jagodami v velikih grozdih ali grozdje te trte
vinográden
tudi
vinógraden -dna -o
prid.
(
ȃ; ọ́
)
nanašajoč se na vinograd:
vinogradno kolje
/
vinogradni nasad
/
vinogradni predel
vinogradniški
vinográdnica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se ukvarja z vinogradništvom:
uspešna vinogradnica
;
vinogradnica in sadjarka
vinográdnik
-a
m
(
ȃ
)
kdor se ukvarja z vinogradništvom:
tečaj za vinogradnike
;
biti poljedelec in vinogradnik
//
lastnik vinograda:
vinogradniki in viničarji
vinográdniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vinogradnike ali vinogradništvo:
vinogradniško delo
/
vinogradniška zadruga
/
vinogradniško območje
;
vinogradniška tla
/
vinogradniški nož
nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt
;
vinogradniške breskve
necepljene breskve, ki rastejo navadno po vinogradih
;
vinogradniško kolje
♦
agr.
vinogradniška motika
trikotna, ostra motika za kop na težji zemlji
vinográdništvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vinske trte in
pridelovanjem grozdja:
obnoviti vinogradništvo
;
ukvarjati se z vinogradništvom
;
vinogradništvo in vinarstvo
/
zaslužek od vinogradništva
pridelovanja grozdja, vina
vinográdski
tudi
vinógradski -a -o
prid.
(
ȃ; ọ́
)
knjiž.
vinograden
,
vinogradniški
:
vinogradsko kolje
vinopívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor (rad) pije vino:
Francozi so večji vinopivci kot Slovenci
vinoróden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki ima pogoje za (dobro) uspevanje vinske trte:
vinorodni griči, kraji
/
vinorodno podnebje
vinotéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
urejen prostor za hranjenje, prodajo ustekleničenih kakovostnih vin:
urediti vinoteko
;
kupovati vino v vinoteki
vinotòč
tudi
vinotóč -óča
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
1.
točilnica, prodajalna vina zlasti za pitje zunaj lokala:
odpreti vinotoč
;
prinesti vino iz vinotoča
/
knjiž.
vinotoč pod vejo
začasni vinotoč, v katerem se prodaja, toči domače vino
2.
točenje, prodajanje vina lastne pridelave:
dovoliti vinotoč
/
črni, zakoniti vinotoč
;
zaslužek od vinotoča
●
knjiž.
postati dvorni vinotoč
dvorni točaj (vina)
vinotòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
1.
star.
oktober
:
vinotok je bil sončen
/
(meseca) vinotoka so noči že hladnejše
;
petega vinotoka 1869
●
star.
če je vinotoka mraz in burja brije, prosinca in svečana sonce sije
če je zgodaj mraz, je navadno tudi kmalu toplo
2.
zastar.
krčmar
,
gostilničar
:
ustrežljiv vinotok
vinotŕžec
-žca
m
(
ȓ
)
star.
trgovec, prekupčevalec z vinom:
veleposestnik in vinotržec
vinovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za pretakanje
vina:
velika vinska klet z vinovodom
vínski
-a -o
prid.
(
í
)
1.
nanašajoč se na vino:
vinski pridelek
/
vinski madež
;
vinska omama
/
vinski duh
/
vinski kis
;
vinsko žganje
/
vinska omaka
/
vinski kozarec
;
vinska klet
/
vinski trgovci
/
vinski okoliš
;
vinske gorice
/
vinski list
seznam vin, ki se dobijo v določenem gostinskem lokalu
;
vinski mošt
grozdni mošt v vrenju, ki še ni ločen od lastnih droži
;
vinski sejem
;
pog.
vinska kapljica
vino
;
vinske sorte grozdja
sorte grozdja, ki so primerne za predelavo v vino
;
vinska trta
kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina
/
vinska kraljica
ženska, izbrana za najboljšo na tekmovanju s področja
vinogradništva, vinarstva in vinske kulture
//
vinoroden
,
vinogradniški
:
vinski griči, kraji
//
ekspr.
pivski
1
:
vinski tovariš
;
vinska družba
●
šalj.
vinski bratec
kdor rad pije, poseda po gostilnah
;
star.
vinske mušice
vinski bratci
2.
ekspr.
vinjen
,
opit
:
vinski človek
;
biti malo, precej, ves vinski
/
vprašati z vinskim glasom
♦
agr.
vinski kamen
usedlina, ki se nabira na notranji strani soda
;
vinska kislina
kislina, ki je zlasti v grozdnem soku
;
vinska posoda
sodi, cisterne, steklenice
;
biol.
vinske kvasovke
kvasovke, ki povzročajo spremembo mošta v vino
;
bot.
vinska rutica
vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in
rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens
;
farm.
(vinski) cvet
etanol, etilalkohol
;
gastr.
vinsko zelje
rdeče zelje, dušeno z dodatkom vina in naribanih jabolk
;
tur.
vinska cesta
turistično urejena cesta skozi vinorodne kraje, ob kateri so
vinotoči
;
zool.
vinske mušice
mušice, katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno
vrenje, Drosophila
vínsko
prisl.
:
vinsko govoriti
;
vinsko rdeč
modrikasto temno rdeč
vínskost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
vinjenost
,
opitost
:
od vinskosti motne oči
/
v vinskosti rad kriči in razgraja
vínstvo
-a
s
(
ȋ
)
zastar.
vinogradništvo
:
ukvarjati se z vinstvom
;
kraji, ugodni za vinstvo
/
sodi za vinstvo
vinarstvo
vínščak
-a
m
(
ī
)
zastar.
1.
vinogradnik
:
bil je vinščak in gostilničar
2.
trgovec, prekupčevalec z vinom:
napadati vinščake pri tovorjenju vina
3.
oktober
:
trgati grozdje sredi vinščaka
vínt
-a
m
(
ȋ
)
nekdaj
ruska in poljska igra s kartami za štiri igralce, pri kateri igrata
dva proti drugima dvema:
igrati vint
;
partija vinta
vínta
-e
ž
(
ȋ
)
nižje pog.
1.
(zaganjalna) ročica:
priviti vinto na os
;
z vinto goniti, vrteti stroj
/
z vinto zaganjati motor avtomobila
z zaganjalno kljuko
2.
vitel
:
potegniti drevo z vinto
3.
dvigalka
:
z vinto dvigniti del avtomobila
●
nižje pog.
vinta za lesne svedre
vrtalo
vintage
--
[
víntič
]
v prid. rabi
(
ȋ
)
ki je značilen za izbrana kakovostna oblačila, navadno starejša od
dvajset let:
vintage slog
;
vintage moda, trgovina
;
vintage obleka
in
obleka vintage
víntati
-am
nedov.
(
ȋ
)
nižje pog.
1.
vrteti (gonilno) ročico:
vintati z vso močjo
2.
pritiskati na koga, privijati koga:
vintati dolžnika
/
pri zasliševanju so ga vintali
víntgar
-ja
m
(
ī
)
zelo ozka (rečna) dolina s strmimi pobočji;
tesen
1
:
reka teče skozi vintgar, po vintgarju
;
divji, skalnat vintgar
/
Iški vintgar
vióla
-e
ž
(
ọ̑
)
glasb.
godalni instrument, ki ima od violine za kvinto nižji tonski obseg:
zaigrati melodijo na violo
;
strune viole
;
skladba za violo
/
učiti, vaditi violo
igranje tega instrumenta
vióla d'amóre
vióle d'amóre
ž
(
ọ̑, ọ̑
)
glasb.,
nekdaj
violi podobno glasbilo s štirimi strunami, na katere se igra, in
štirimi sozvenečimi strunami:
igrati violo d'amore
vióla da gámba
vióle da gámba
ž
(
ọ̑, ȃ
)
glasb.,
nekdaj
čelu podobno glasbilo, navadno s šestimi strunami:
igrati violo da gamba
violéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
vijoličen
,
vijoličast
:
rastlina z violetnimi cveti
/
violetna barva
violína
-e
ž
(
ȋ
)
godalni instrument s štirimi strunami in visokim tonskim obsegom:
igrati (na) violino
;
uglasiti violino
;
zvoki violine
;
skladba za violino
/
učiti, vaditi violino
igranje tega instrumenta
;
ekspr.
violine tega orkestra so bile na koncertu odlične
violinisti; igranje violinistov
●
ekspr.
biti druga violina, igrati drugo violino
biti v podrejenem položaju
;
prva violina
ekspr.
turizem je prva violina tega področja
najpomembnejša gospodarska veja
;
ekspr.
biti prva violina Slovenije
najboljši violinist
;
ekspr.
igrati prvo violino
biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč
♦
glasb.
druga, prva violina
violiníst
-a
m
(
ȋ
)
kdor igra violino:
igranje, nastop violinista
/
spremljati violinista s klavirjem
violinístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki igra violino:
koncert violinistke
violínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na violino:
violinski lok
/
violinski virtuoz
/
violinska skladba
;
violinski solo
♦
glasb.
violinski ključ
G ključ na drugi črti črtovja
;
violinski koncert
koncert za violino in orkester
violíst
-a
m
(
ȋ
)
glasb.
kdor igra violo:
violist kvarteta
;
virtuozna igra violista
violístka
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
ženska, ki igra violo:
violistka in pevka
violončelíst
-a
m
(
ȋ
)
glasb.
kdor igra violončelo:
kot solist nastopa znani violončelist
violončelístka
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
ženska, ki igra violončelo:
koncert uveljavljene violončelistke
;
kvintet violončelistk
;
violončelistka in violinistka
violončélo
-a
m
(
ẹ̑
)
glasb.
večje, violini podobno glasbilo z nižje ležečim tonskim obsegom:
igrati (na) violončelo
;
zvoki violončela
;
skladba za violončelo
/
učiti, vaditi violončelo
igranje tega glasbila
VÍP
--
m
(
ȋ
)
krat.
kdor je zaradi svojega vpliva, pomembnosti, slave deležen posebnih
ugodnosti:
prostor za VIP
;
prvi del zloženk:
VIP-loža
;
VIP-šotor
vipávec
-vca
m
(
ȃ
)
vino z Vipavskega:
piti vipavca
;
liter vipavca
vipávski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Vipavo:
vipavske hiše
/
vipavska vina
/
vipavska juha
jota
/
Vipavska dolina
vír
1
-a
m
(
ȋ
)
1.
voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje;
izvir
:
zaradi suše je vir presahnil
;
bister, hladen vir
;
piti vodo iz vira
/
zajeti vodo pri viru
/
živi vir
//
star.
studenec
,
studenček
:
mimo teče vir
;
šumljanje vira
2.
navadno s prilastkom
stvar, od katere, iz katere kaj prihaja, se dobiva:
sonce, ogenj in drugi svetlobni, toplotni viri
/
nafta je pomemben vir energije
/
obnovljivi viri energije [OVE]
viri energije, ki se zajemajo iz stalnih naravnih procesov, kot so
sončno sevanje, veter, vodni tokovi, in ki se ne izčrpa
/
publ.
gospodarsko zaostala območja so viri delovne sile
/
najti nove denarne vire
;
šola, knjige in drugi viri znanja
//
kar omogoča, povzroča nastanek, nastajanje česa:
močvirje je vir okužb
;
tovarne, odpadne vode in drugi viri onesnaževanja
/
otrok je vir sreče
;
delo je vir zadovoljstva
//
publ.
denar, denarna sredstva, ki jih kdo dalj časa daje:
v sklad se stekajo različni viri
/
vzdrževati šolo iz krajevnih virov
3.
stvar, besedilo, oseba, ki daje obvestilo, podatek o čem:
viri o tem poročajo,
ekspr.
molčijo
;
v opombah navesti vire in literaturo
;
proučevati vire
;
materialni, pisni, slikovni viri
;
ustni viri
;
vir informacij
/
primarni viri za zgodovino
besedila, predmeti, dejstva, ki dokumentirajo preteklost
●
nar.
vir
tolmun
;
publ.
spoznati francosko umetnost pri viru
na kraju, območju, kjer nastaja
;
ekspr.
on je naš najzanesljivejši vir
daje najzanesljivejša obvestila, podatke
vír
2
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
velika uharica:
slišati hukanje vira
vírček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od vir, izvir:
izpod skale žubori virček
/
ekspr.
pisec ni pozabil navesti nobenega vira niti virčka
nepomembnega vira
virgínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Virginijo:
virginski tobak
♦
vrtn.
virginski brin
okrasno drevo z rdeče rjavo skorjo in luskastimi listi, Juniperus
virginiana
;
zool.
virginski jelen
ameriški jelen z dolgim, sploščenim, zgoraj temno rjavim in spodaj
belim repom, Odocoileus americanus
vírh
-a
m
(
ȋ
)
nar.
rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti;
kopitnik
:
virh cveti
;
dati, povezati virh v cvetnonedeljsko butaro
//
kadilo iz te rastline:
natresti virha na žerjavico
virílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
moški
2
:
virilen glas
/
virilen nastop
možat, odločen
2.
pravn.,
v nekaterih državah
ki je član kakega predstavniškega telesa po svojem rodu ali položaju
in glasuje zasebno:
biti virilni član deželnega zbora
/
imeti virilni glas v parlamentu
virilíst
-a
m
(
ȋ
)
pravn.,
v nekaterih državah
kdor je član kakega predstavniškega telesa po svojem rodu ali položaju
in glasuje zasebno:
škof in rektor univerze sta bila virilista
;
virilisti in voljeni člani parlamenta
●
knjiž.
velesile so virilisti Varnostnega sveta
nevoljeni stalni člani
vírje
-a
s
(
ȋ
)
1.
svet z izviri:
hoditi po virju
/
virje reke
2.
nar.
vrtinčast tolmun:
V tistem hipu so dospeli do mesta, kjer se tik vasi Brodov suče
ravno pod potjo globoko, zeleno virje
(I. Tavčar)
vírman
in
virmán -a
m
(
ȋ; ȃ
)
fin.
1.
prenos sredstev z ene proračunske postavke na drugo:
upravni organ je zagotovil potrebna sredstva z virmanom
2.
pisno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika na
račun naslovnika;
prenosni nalog
:
podpisati virman
;
z virmanom nakazati plačilo
vírmanski
in
virmánski -a -o
prid.
(
ȋ; ȃ
)
nanašajoč se na virman:
gotovinski in virmanski promet
/
virmansko plačevanje
/
virmanski nalog
prenosni nalog
virmírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
prenesti določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika:
virmirati milijon evrov
//
prenesti sredstva z ene proračunske postavke na drugo:
virológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za virologijo:
virolog in bakteriolog
virologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o virusih:
strokovnjak za virologijo
virolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na virologijo:
virološke raziskave
/
virološki laboratorij
viroslôvje
-a
s
(
ȏ
)
nauk o (znanstvenih) virih:
načela viroslovja
/
pravno viroslovje
viróza
-e
ž
(
ọ̑
)
bolezen, ki jo povzročajo virusi:
zdraviti virozo
;
viroza krompirja
virózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na virozo:
virozna rastlina
/
virozne bolezni
virusne bolezni
vírštanjčan
-a
m
(
ȋ
)
vino iz okolice Virštanja:
prisegal je na virštanjčana
;
avtohtoni virštanjčan
;
žganje z virštanjčanom
/
beli, rdeči virštanjčan
virtuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki je, deluje, poteka v računalniškem okolju ali na internetu in
posnema resničnost:
virtualni ogled
;
virtualni prostor
;
virtualni sprehod po galeriji, muzeju
/
virtualna davčna asistentka
;
virtualna knjižnica, pisarna, trgovina, učilnica
;
virtualne organizacije
/
virtualni prijatelji
;
virtualni svet
;
virtualna podoba
;
virtualna realnost
navidezna resničnost
;
virtualno življenje
2.
knjiž.
mogoč
,
potencialen
:
videti v drevescu virtualno drevo
/
virtualni učinek
♦
fiz.
virtualni premik
namišljeni majhen premik iz ravnovesne lege, kot ga dopuščajo vezi
;
virtualna slika
navidezna slika
;
žel.
virtualna dolžina proge
dolžina proge, katere vzponi in krivine so preračunani v vodoravne
in ravne odseke
virtuálno
prisl.
:
biti virtualno močnejši
virtualizácija
-e
ž
(
á
)
prenos česa v računalniško okolje z namenom posnemati resničnost:
virtualizacija strežnikov
;
podpora virtualizaciji
;
področje virtualizacije
;
orodja za virtualizacijo
virtualizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
rač.
narediti, da kaj obstaja, deluje, poteka v računalniškem okolju in
posnema resničnost, zlasti dejansko opremo, programe:
virtualizirati nabor ukazov, operacijski sistem
;
virtualizirati pomnilnik, računalnik, vhodno-izhodne enote
/
naš svet in naše izkušnje se vse bolj virtualizirajo
virtualizíran
-a -o:
virtualizirani program, strežnik
;
virtualizirano okolje
virtuálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
možnost
,
potencialnost
:
prehod iz virtualnosti v realnost
virtuóz
-a
m
(
ọ̑
)
kdor do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene:
pianist se razvija v virtuoza
;
kitarski, klavirski, violinski virtuoz
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kdor v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa
sploh:
košarkarski virtuoz
/
virtuoz jezika, verza
virtuózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene:
virtuozen pianist, umetnik
/
virtuozni gibi
;
virtuozna roka
//
ekspr.
ki v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa
sploh:
virtuozen smučar
/
virtuozen diplomat
/
virtuozen poznavalec jezika
zelo dober
//
ki kaže tako obvladovanje:
virtuozna igra
/
virtuozna skladba
/
ekspr.
virtuozno znanje
virtuózno
prisl.
:
virtuozno igrati
;
virtuozno oblikovana melodija
virtuózinja
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno
glasbene:
koncert znane virtuozinje
/
virtuozinja na violino
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
ženska, ki v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran
česa sploh:
virtuozinja v tenisu
virtuóznost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost virtuoznega:
občudovati pianistovo virtuoznost
;
skladba zahteva veliko virtuoznost
/
ekspr.
virtuoznost košarkarja
/
virtuoznost igre
/
drobne virtuoznosti izvajalca
/
obvladati kaj do virtuoznosti
virulénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
med.
sposobnost povzročiti bolezen:
zmanjšati virulenco bacila, bakterije
2.
knjiž.,
ekspr.
sposobnost prevzeti, pridobiti koga:
filozofija na višku svoje virulence
virulénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
med.
sposoben povzročiti bolezen:
bacil kuge je dolgo virulenten
;
virulentne bakterije
;
pren.,
ekspr.
fašizem je bil virulentna klica družbe
2.
knjiž.,
ekspr.
sposoben prevzeti, pridobiti koga:
virulenten nazor
/
virulenten problem
z daljnosežnimi posledicami, nevaren
viruléntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
med.
sposobnost povzročiti bolezen:
virulentnost bacilov
2.
knjiž.,
ekspr.
sposobnost prevzeti, pridobiti koga:
delo je še dolgo po izidu ohranilo svojo virulentnost
vírus
-a
m
(
ȋ
)
1.
nav. mn.,
biol.
zelo majhen organizem, ki se razmnožuje le v živih celicah in povzroča
nalezljive bolezni:
virusi se razmnožujejo
;
okužiti se z virusi
;
prenašalec virusov
/
bakterijski virusi
bakteriofagi
;
človeški, rastlinski virusi
;
virus gripe, stekline
;
pren.,
ekspr.
okužiti se z virusom ošabnosti, razvrata
2.
rač.
računalniški program, ki se je sposoben razmnoževati in širiti z enega
računalnika na drugega, pogosto z namenom povzročati škodo:
v računalniku se je pojavil virus
;
iskati, odpraviti virus
/
računalniški virus
vírusen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na virus:
virusni delci
/
virusni laboratorij
2.
ki ga povzročajo virusi:
virusne bolezni
;
virusna epidemija
;
virusna gripa, pljučnica
virusologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o virusih;
virologija
viržínka
-e
ž
(
ȋ
)
tanjša, daljša cigara s slamico, ki se pred kajenjem izvleče:
kaditi viržinko
;
havane in viržinke
vís
1
-a
m
(
ȋ
)
šport.
viseči položaj;
vesa
:
preiti iz visa v stojo
;
vis na drogu
vís
2
--
m
(
ȋ
)
star.,
v prislovni rabi,
navadno v zvezi z
v
v višino:
meriti v vis dva metra
/
rasti v vis in šir
//
kvišku
,
navzgor
:
dvigniti koga v vis
/
pot drži v vis
/
skakati v vis od veselja
●
nižje pog.
roke v vis
roke kvišku
vis-à-vis
1
tudi
vizaví
[
vizaví
]
prisl.
(
ȋ
)
pog.
nasproti
1
:
vis-à-vis sedi naš znanec
;
kje stanuješ? Vis-à-vis v tisti hiši
vis-à-vis
-a
in
vizaví -ja
m
kdor je, sedi nasproti:
pogovarjati se s svojim vis-à-visom
vis-à-vis
2
tudi
vizaví
[
vizaví
]
predl.
(
ȋ
)
pog.,
z dajalnikom ali rodilnikom
nasproti
2
:
stanovati vis-à-vis gostilne
/
konkurenčna sposobnost domačega gospodarstva vis-à-vis inozemstvu
se manjša
viscerálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
anat.
droboven
:
visceralni živci
;
visceralne mišice
/
visceralni organi
/
visceralni občutki
visélnice
-nic
[
viseu̯nice
in
viselnice
]
ž
mn.
(
ẹ̑
)
zastar.
vislice
:
obesiti tatu na viselnice
visênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od viseti:
visenje na vrvi, žeblju
/
visenje zemljišča
/
očitati komu pogosto visenje v gostilni
viséti
-ím
nedov.
, vísel
(
ẹ́ í
)
1.
biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore
na tleh, spodaj:
svetilka, zavesa visi
;
klobuk visi na klinu
;
slika visi na steni
;
na veji visi roj
;
držeč se vrvi, viseti nad prepadom
;
pod stropom visi lestenec
/
ključi visijo na obročku
;
na verižici visijo obeski
/
po listih in vejicah visijo dežne kaplje
/
čez ramo mu visi puška
;
okrog vratu ji visi ogrlica
♦
šport.
viseti na bradlji, drogu
//
nav. ekspr.
biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh:
otroci visijo na ograji in opazujejo
;
ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka
;
ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
//
biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko
vrvi:
prišli so prepozno, obupanec je že visel
/
ekspr.
ta človek bo še visel
bo kaznovan z obešenjem
2.
segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča:
brki mu visijo
;
psu visi jezik iz gobca
;
od streh visijo ledene sveče
;
z oken visijo rože
;
roke mu negibno visijo ob telesu
/
viseti do pasu skozi okno
sklanjati se
/
ekspr.
z neba visijo oblaki
//
segati kam čez rob podlage, opore:
skale visijo nad globel
3.
biti nagnjen:
drevo, steber nekoliko visi
;
viseti v levo
/
ladja malo visi
;
miza zaradi neravnih tal visi
/
dolina visi proti vzhodu
pada, se niža
;
travnik precej visi
;
položno, strmo viseti
/
ekspr.
po strmih pobočjih visijo njive
strmo ležijo
4.
navadno s prislovnim določilom
biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi;
lebdeti
:
sipa v vodi lahko visi
;
telo visi v plinu, če sta teži enaki
/
v zraku visi postovka
/
ekspr.
na nebu visijo težki deževni oblaki
5.
ekspr.,
s prislovnim določilom
biti opazen, viden:
v očeh ji visijo solze
/
na licih, ustnicah mu visi nasmeh
;
na obrazih vseh je visel nemir
//
biti, obstajati kje:
nad pokrajino visi mir, noč
/
v zraku še visijo kriki žrtev
/
med njimi visi molk
6.
ekspr.,
s prislovnim določilom
biti, zadrževati se kje:
vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni
;
kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
//
delati, kar izraža določilo:
cele dneve visi na računalniku
;
ure in ure visi na telefonu
telefonira
//
v zvezi z
na
skrbno obdelovati kaj:
visi na vsaki besedi, vsakem stavku
;
pisatelj preveč visi na sami zgodbi
7.
ekspr.,
v zvezi z
med
biti glede na svoje lastnosti vmes med čim:
televizija visi med gledališčem in filmom
;
njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
//
biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti:
svet visi med vojno in mirom
;
ranjenec visi med življenjem in smrtjo
/
visel je med ljubeznijo in sovraštvom
8.
ekspr.,
v zvezi z
nad
biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene:
nad človeštvom visi atomska vojna
/
nad njim visi poguba
9.
preh.,
ekspr.,
v zvezi z
na
biti čustveno zelo navezan na koga, kaj:
visi bolj na stricu kakor na očetu
;
kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji
;
zelo visi na otrocih
10.
ekspr.
biti negotov:
vreme visi
/
odločitev, pojasnilo še visi
●
šah. žarg.
figura visi
je v ogroženem položaju
;
pog.,
ekspr.
tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust
da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro
;
ekspr.
oči vseh so visele na njem
nepremično, pozorno so ga gledali
;
ekspr.
obleka kar visi na njem
je zelo suh
;
viseti na lasu, na niti, na nitki
ekspr.
njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki
je zelo ogroženo; je zelo bolan
;
njegova služba visi na nitki
je zelo negotova
;
ekspr.
poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi
zelo pozorno so ga poslušali
;
ekspr.
vsa družina visi na njenih ramah
za vso družino mora skrbeti ona
;
viseti na vratu
ekspr.
gostje so jim ves teden viseli na vratu
bili v breme, nadlego
;
ekspr.
policija mu visi na vratu
ga zasleduje, nadzoruje
;
nar.
viseti pri gostilničarju
imeti dolg pri njem
;
viseti v zraku
ekspr.
trditve visijo v praznem, v zraku
so neprepričljive, neutemeljene
;
ekspr.
aretacije visijo v zraku
se pričakujejo
;
ekspr.
pomlad visi v zraku
opazni so znaki pomladi
;
ekspr.
potovanje visi v zraku
še ni gotovo
;
nad glavo mu visi Damoklejev meč
je v nenehno preteči nevarnosti
;
vulg.
vsi mi že dol visijo
vsi mi že presedajo
;
vulg.
njihova zahteva mi dol visi
mi ni prav nič mar
visé
knjiž.
:
vise na veji se gugati
viseč
visèč
-éča -e:
telovaditi, viseč na drogu
;
nizko viseči oblaki
;
viseči uhlji
;
na steni viseča podoba
;
viseča tla
/
viseči kapnik
kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame
;
viseča ključavnica
obešanka
;
viseča omarica
omarica, ki se pritrdi na steno
;
viseča svetilka
svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop
;
viseča tehtnica
tehtnica za tehtanje v visečem položaju
●
viseči vrtovi
nekdaj
terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦
gled.
viseča lutka
lutka, ki se premika z nitmi; marioneta
;
grad.
viseči most
most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh
;
viseči strop
pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske
napeljave ali za znižanje prostora
;
viseči pilot
pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla
;
les.
viseča krožna žaga
nihalna krožna žaga
;
mont.
viseči oder
železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po
škripcu
;
rib.
viseča mreža
stoječa mreža, ki ne leži na dnu
;
vrtn.
viseča pelargonija
bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
viskáča
-e
ž
(
á
)
zool.
južnoameriški glodavec z zgoraj rdečkasto sivo in spodaj belo, gosto,
mehko dlako, Lagostomus maximus:
podzemski rovi viskača
;
samica viskača
víski
tudi
whisky -ja
[
víski
]
m
(
ȋ
)
žgana pijača iz žita:
piti viski
;
pijan od viskija
/
pog.:
dvojni viski
dvojna navadna mera viskija
;
elipt.
popiti dva viskija
kozarca viskija
/
irski, kanadski, škotski viski
;
ječmenov, koruzni, rženi viski
;
viski s sodo
;
kozarec za viski
nizek, proti vrhu razširjen kozarec brez podstavka
viskónt
-a
m
(
ọ̑
)
1.
v Angliji
plemič, za stopnjo nižji od earla ali grofa:
poročiti se z viskontom
/
dobiti naslov viskont
/
povišati koga v viskonta
2.
grofov sin ali mlajši brat:
viskóza
-e
ž
(
ọ̑
)
kem.
težko tekoča snov, pridobljena iz celuloze, za izdelovanje umetne
svile, celofana:
viskoza zori
;
tovarna viskoze
viskózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
težko tekoč, židek:
med je viskozen
;
viskozna snov
;
olje je bolj viskozno kot voda
2.
nanašajoč se na viskozo:
viskozno predivo
;
viskozna vlakna
/
viskozna svila
/
viskozni postopek
3.
fiz.
ki se upira pretakanju v ceveh in gibanju teles v njem:
nafta je viskozna
♦
psih.
viskozni značaj
po Kretschmerju
značaj, za katerega je značilna previdnost, sumničavost,
vztrajnost, neprilagodljivost
viskoziméter
-tra
m
(
ẹ̄
)
fiz.
priprava za merjenje viskoznosti:
vliti tekočino v viskozimeter
viskozitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
fiz.
viskoznost
:
viskoziteta barv, lakov, olja
viskóznost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost viskoznega:
viskoznost lepila, medu
/
meriti viskoznost
;
nizka, visoka viskoznost
;
viskoznost nafte, plina
♦
šport.
mišična viskoznost
lastnost mišic, da se upirajo spreminjanju svoje oblike, mišična
židkost
viskóznosten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na viskoznost:
viskoznostna stopnja olja
/
viskoznostna tabela
vísli
-i
ž
mn.
(
ȋ
)
zastar.
vislice
:
obesiti razbojnika na visli
víslice
-lic
ž
mn.
(
ȋ
)
1.
priprava iz pokončnega in nanj čelno počez pritrjenega trama za
izvrševanje smrtne kazni z obešenjem:
postavljati vislice
;
viseti na vislicah
/
ekspr.
pazi, da ne boš končal na vislicah
;
obsoditi koga na smrt na vislicah
//
ekspr.
usmrtitev z obešenjem:
izogniti se, uiti vislicam
2.
etn.
otroška igra, pri kateri se ugibajo črke neznane besede in se za vsako
napako nariše ena poteza shematičnih vislic in obešenca:
igrati se vislice
vísliški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vislice:
visliška vrv
/
star.
visliški humor
obešenjaški humor
víslo
-a
s
(
í
)
navt.
drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor;
križ
:
privezati jadro na vislo
vis maior
-- --
[
vís májor
]
ž
(
ȋ, ȃ
)
1.
pravn.
nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek;
višja sila
1
:
ne izpolniti obveznosti zaradi vis maior
;
poplava, suša, spremenjeni predpisi in druge vis maior
2.
knjiž.,
ekspr.
nepremagljiva ovira:
uresničitev načrta je preprečila vis maior: oče
visočánstvo
-a
s
(
ȃ
)
s svojilnim zaimkom
naslov za člane vladarske družine:
njegovo visočanstvo vas bo takoj sprejelo
/
kot nagovor
vaše kraljevo visočanstvo
visočína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
višina
:
mlaj je presegal visočino stolpa
/
orel je z visočine planil na zajca
/
stal je na visočini in se razgledoval
na vrhu, vzpetini
●
knjiž.
niso mogli doumeti njegove moralne visočine
visokosti, vzvišenosti
visòk
-ôka -o
prid.
, víšji
(
ȍ ó
)
1.
ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost;
ant.
nizek
:
visok hrib, steber, zvonik
;
visoka gora, hiša, ograja
;
visoka trava
;
visoko drevo, naslonjalo
/
žival na visokih nogah
;
visoko čelo
/
biti visoke postave
;
visoka pričeska
/
visok hlebec
;
visok sneg
/
visoki čevlji
čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez
;
visoki fižol
fižol z ovijajočim se steblom
;
čevlji z visoko peto
;
visoko pritličje
pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino
//
ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od
površine:
visok strop
;
visoka kljuka
;
ni dosegel visokih vej
/
ekspr.
visoke zvezde
/
visok let žoge
;
visoka gladina vode
//
ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino:
visok svet
;
visoka planota
/
publ.
v višjih legah je zapadel sneg
na vrhovih, vzpetinah
2.
navadno z izrazom količine
ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko:
izmeriti, kako visoka je hiša
;
dva metra visoko drevo
/
sin je višji od očeta
;
ekspr.
bil je za glavo višji od drugih
/
voda je visoka komaj za ped
//
ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor:
dva metra visok skok
3.
ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje:
visoki davki
;
visoke cene, obresti
;
visoka produktivnost
;
visoka starost
;
visoka stopnja
;
visoka temperatura
;
karta visoke vrednosti
/
visoke zahteve
/
visoka kakovost
zelo dobra
;
dobiti visoko oceno
;
izkazovati komu visoko spoštovanje
veliko
//
ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam:
visok standard
/
visoka morala
/
visoka zavest
//
ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri:
dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški
;
plačuje višjo najemnino kot lani
4.
za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk,
strune:
govoriti, peti z visokim glasom
;
visok ton
5.
ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na
zelo pomembnem mestu:
najvišji državni funkcionarji
;
visoke osebnosti iz javnega življenja
/
visoka služba
;
visoko odlikovanje
/
dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj
/
publ.:
konferenca na najvišji ravni
konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav
;
pogovori na najvišji ravni
pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države
//
v primerniku
ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj
pomembnem mestu:
višji čini
;
višji organi oblasti
;
višji uradnik
/
višji strokovni sodelavec
sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje
in pomaga pri pripravi znanstvenih del
;
višje sodišče
sodišče druge stopnje
6.
ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na
določeno stroko, znanost:
to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost
/
visoka izobrazba
/
visoka šola
izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo
//
v primerniku
ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na
določeno stroko:
zahtevati višjo usposobljenost
/
višja izobrazba
/
višja šola
izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo
;
višja šola za zdravstvene delavce
//
v primerniku
ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja:
poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih
/
višji razredi osnovne šole
nekdaj
razredi od petega do osmega razreda osnovne šole
;
višja gimnazija
nekdaj
gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije
7.
ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem:
biti visokega rodu
;
visoka družba
;
ekspr.
visoka gospoda
/
srednji in višji družbeni sloji
8.
glede na možnosti težko uresničljiv:
visoki cilji
;
odpovedati se visokim željam
9.
ekspr.
vzvišen
,
nevsakdanji
:
višji smisel življenja
/
razmišljati o visokih stvareh
/
visoke besede
/
visoka čustva
plemenita
//
domišljav
,
prevzeten
:
visok človek
;
visok je in nedostopen
;
zaradi uspeha je postal visok
10.
v primerniku
ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu:
napredovati v višji razred
;
potegovati se za višjo oceno
;
dobiti višje priznanje
//
biol.
ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln:
višji organizmi
;
višje oblike življenja
11.
v zvezi
visoki c
c tenorskega ali sopranskega glasu:
●
knjiž.
bil je že visok dan, ko so odšli na pot
bilo je že zelo svetlo
;
publ.
tekmovalec je segel po najvišji lovoriki
je zmagal
;
ekspr.
to je višja matematika
izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti
;
publ.,
ekspr.
ta izdelek je visoka pesem tehnike
je zelo kvaliteten, dober
;
ekspr.
višja sila
nepremagljiva ovira
;
v visoka drevesa rado treska
pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦
agr.
visoka klavnost
;
bot.
visoka pahovka
visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius
;
višje rastline
rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine
;
elektr.
visoka napetost
napetost, ki je višja kot 1000 voltov
;
fiz.
visoka frekvenca
;
geod.
višja geodezija
geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na
zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v
ravnino
;
geogr.
visoko barje
barje, ki je poraslo z mahovjem
;
gozd.
visoko redčenje
redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje
;
jezikosl.
visoki samoglasniki
samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične
ploskve
;
visoka nemščina
osrednja in južna nemška narečja
;
stara visoka nemščina
osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja
;
les.,
tekst.
visoki lesk
;
lov.
visoki lov
lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad
;
visoka preža
preža na drevesu
;
mat.
višja matematika
;
meteor.
območje visokega zračnega tlaka
;
obl.
visoki ovratnik
ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko
;
pravn.
visoki komisar
višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega
ozemlja
;
višja sila
nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek
;
šol.
višji predavatelj
do 1975
visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova
;
šport.
visoki start
start iz stoječega položaja
;
visoka šola jahanja
pri dresuri konj
povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega
prostora
;
tisk.
visoki tisk
tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče
;
um.
visoki barok
;
visoki relief
relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne
ploskve
;
visoka jedkanica
jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk
;
zgod.
visoki srednji vek
obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja
;
Visoka porta
do ustanovitve turške republike
sultanova vlada, dvor
;
zool.
višji sesalci
sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici,
Placentalia
visôko
prisl.
:
sonce je že visoko na nebu
;
visoko dvigniti zastavo
;
peti visoko
z visokim glasom
;
visoko so premagali nasprotnika
;
vzpenjala sta se višje in višje
;
ekspr.
visoko doneče besede
;
visoko leteče letalo
;
visoko raščen človek
;
visoko usposobljen strokovnjak
;
publ.
jesti visoko kalorično hrano
zelo
;
višje ob reki ležeči kraji
bližje njenemu izviru
;
knjiž.
preseliti se visoko na sever
daleč
●
ekspr.
visoko nosi nos
je domišljav, prevzeten
;
ekspr.
v pismu je prijatelja visoko povzdignil
zelo pohvalil
;
v družbi, službi se je visoko povzpel
dosegel visok družbeni, službeni položaj
;
ekspr.
njihov sin je v nekaj letih visoko splezal, zlezel
dosegel visok položaj
;
po razgledanosti je bil visoko nad drugimi
bil je veliko bolj razgledan od drugih
;
preg.
kdor visoko leta, nizko pade
kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in
pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto
neuspeh
visôki
-a -o
sam.
:
uprli so se višjim
nadrejenim
;
hrepeneti po čem višjem
;
sedeti na visokem
♦
rel.
Sin Najvišjega
Kristus
visoko...
ali
visôko...
prvi del zloženk
(
ō
)
nanašajoč se na visok:
visokočelen, visokodebeln, visokogorski, visokonapetosten
visokoaktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki deluje močno, učinkovito, z velikim izkoristkom:
sistem visokoaktivnih točk na dlaneh in stopalih
/
visokoaktivno humusno gnojilo
/
visokoaktivni viri sevanja
ki oddajajo veliko količino sevanja
visokodêbeln
-a -o
[
visokodebələn
in
visokodebəln
]
prid.
(
ȇ
)
agr.
ki ima visoko deblo:
visokodebelno sadno drevje
visokoenergétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki daje veliko energije:
visokoenergetsko gorivo
visokofrekvénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na visoko frekvenco:
visokofrekvenčno območje sprejemnika
/
visokofrekvenčni tok
visokogórje
-a
s
(
ọ̑
)
geogr.
visok gorski svet:
planinske postojanke v visokogorju
;
visokogorja in sredogorja
visokogôrski
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na visokogorje:
visokogorski pašniki
/
visokogorske rastline
/
visokogorski kras
;
visokogorski svet
gorski svet, navadno nad zgornjo gozdno mejo
visokokakôvosten
-tna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na visoko kakovost:
visokokakovosten izdelek
;
visokokakovostne storitve
;
visokokakovostno jeklo
;
naravni pogoji za visokokakovostna vina
visokokalóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
ki ima veliko kalorij:
visokokalorični napitek
;
visokokalorična hrana, pijača
/
visokokalorično kurivo
visokokrílec
-lca
m
(
ȋ
)
aer.
visokokrilnik
:
izdelovati visokokrilce
visokokrílnik
-a
m
(
ȋ
)
aer.
letalo s krili ob zgornjem robu trupa:
visokokrilnik in nizkokrilnik
visôkokvalificíran
-a -o
prid.
(
ō-ȋ
)
v zvezi
visokokvalificirani delavec
delavec na delovnem mestu, za katero je potrebna srednješolska
izobrazba:
vodstveni in visokokvalificirani delavci
visokoletèč
-éča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
glede na možnosti zelo težko uresničljiv:
postavljati si visokoleteče cilje
;
visokoleteče ideje
;
visokoleteča pričakovanja
visokoločljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki ima visoko ločljivost:
visokoločljivi televizijski sprejemnik
;
visokoločljivi zaslon
;
visokoločljiva kamera
/
visokoločljiva slika
visokoločljívosten
-tna -o
prid.
(
í
)
ki ima visoko ločljivost:
visokoločljivostni televizijski sprejemnik
;
visokoločljivostni zaslon
;
snemanje v visokoločljivostnem formatu
/
predvajanje visokoločljivostnih vsebin
visokoméren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
1.
domišljav
,
prevzeten
:
visokomeren človek
/
visokomeren odnos do ljudi
2.
vzvišen
,
nevsakdanji
:
visokomerna ideja
;
visokomerna pesniška izpoved
visokomérno
prisl.
:
visokomerno se vesti
visokomérnost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
domišljavost
,
prevzetnost
:
motila jih je njegova nedostopnost in visokomernost
visokomolekuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
kem.
makromolekulski
:
visokomolekularne spojine
visokomôrski
-a -o
prid.
(
ó
)
oceanski
:
visokomorske živali
/
visokomorska plovba
/
visokomorski ribolov
ribolov na odprtem morju
visokonakláden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima visoko naklado:
visokonakladni časopis, tabloid
;
visokonakladna revija
/
visokonakladni pisatelj
čigar knjige se prodajajo v visoki nakladi
visokonapétosten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na visoko napetost:
visokonapetostna napeljava
/
visokonapetostni daljnovod
;
visokonapetostni transformator
visôkonémški
-a -o
prid.
(
ō-ẹ́
)
jezikosl.
ki sloni na osrednjih in južnih nemških narečjih:
visokonemški glasovi
visokonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
dolgonog
:
visokonog konj, pes
;
visokonoga štorklja
visokonós
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ekspr.
domišljav
,
prevzeten
:
postati visokonos
;
visokonosa in neprijazna ženska
visokoobčutljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki hitro zazna ali se odzove na določeno pojavnost, pogoje, spremembe:
visokoobčutljiv senzor
;
reševalci so za iskanje uporabljali visokoobčutljive aparature
visokooktánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
teh.,
v zvezi
visokooktanski bencin
bencin, ki ima oktansko število okoli sto:
proizvodnja visokooktanskega bencina
visokopét
in
visokopèt -éta -o
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
ki ima visoko peto:
visokopeti čevlji
;
visokopeti škornji
visokopétnik
tudi
visokopêtnik -a
m
(
ẹ̑; ȇ
)
nav. mn.,
knjiž.
obuvalo z visoko peto:
nosila je črne visokopetnike
visokoprážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
navadno v zvezi
visokopražni program
program za odpravo škodljivih posledic uživanja drog in dosego popolne
abstinence:
nekateri odvisniki so vključeni v visokopražni program
;
visokopražni program za nekdanje odvisnike
;
predstavitev visokopražnega programa
/
ustanova z visokopražnim programom
visokopritlíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na visoko pritličje:
visokopritlična hiša
/
visokopritlično stanovanje
visokorásel
-sla -o
[
visokorasəu̯
]
prid.
(
ā á
)
visoko raščen:
visokorasli vojaki
;
visokoraslo dekle
/
ekspr.
visokorasla smreka
visoka
visokoróden
1
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki je visokega, plemiškega rodu:
ima visokorodne prednike
/
v vljudnostnem nagovoru,
nekdaj
visokorodni gospod
visokorôden
2
-dna -o
prid.
(
ó
)
ki dobro rodi:
visokorodne sorte pšenice
visokoródnost
-i
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
visok, plemiški rod:
postavljal se je s svojo visokorodnostjo
visôkost
1
in
visokóst -i
ž
(
ó; ọ̑
)
1.
lastnost, značilnost visokega:
hiša je bila opazna zaradi svoje visokosti
/
visokost stropa
;
ekspr.
visokost neba
/
visokost meril
/
moralna visokost človeka
/
zastar.:
znan je zaradi svoje visokosti
velikosti
;
z visokosti gledati navzdol
z višine
2.
ekspr.
domišljavost
,
prevzetnost
:
zaradi visokosti je nepriljubljen
;
skromnost in visokost
3.
knjiž.
vzvišenost
,
dostojanstvenost
:
nastopati z visokostjo kraljice
/
zavedati se notranje visokosti
plemenitosti
;
visokost čustev
visokóst
2
-i
ž
(
ọ̑
)
navadno s svojilnim zaimkom,
nekdaj
naslov za visoke posvetne in cerkvene dostojanstvenike:
obiskala jih bo njegova cesarska visokost
/
kot nagovor
naloga je opravljena, visokost
visokostêbeln
-a -o
[
visokostebələn
in
visokostebəln
]
prid.
(
ȇ
)
ki ima visoko, dolgo steblo:
visokostebelne rastline
♦
vrtn.
visokostebelna vrtnica
visoko na steblo podlage cepljena vrtnica, ki se oblikuje v
krošnjo
visokósten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
domišljav
,
prevzeten
:
visokostne gospodične
/
visokosten obraz, pogled
2.
knjiž.
vzvišen
,
dostojanstven
:
visokostno vedenje vladarice
/
visokosten duh
visokóstno
prisl.
:
z ljudmi govori visokostno
visokošólec
-lca
m
(
ọ̑
)
kdor si pridobiva izobrazbo na visoki šoli:
dijaki in visokošolci
visokošólka
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki si pridobiva izobrazbo na visoki šoli:
dom visokošolk
visokošólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na visoko šolo:
visokošolska mladina
/
visokošolski predavatelj, učitelj
/
visokošolski študij
;
visokošolska izobrazba
visokotemperatúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na sorazmerno visoke temperature:
pasterizirati mleko po visokotemperaturnem postopku
/
visokotemperaturno sušenje lesa
visokotláčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
nanašajoč se na območje sorazmerno visokih tlakov:
visokotlačna para
/
visokotlačni parni kotel
;
visokotlačna črpalka
visokotónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na visoke tone:
visokotonsko glasbilo
♦
rad.
visokotonski lijak
visokotonski zvočnik z lijakastim nastavkom
;
visokotonski zvočnik
manjši zvočnik za predvajanje zvokovnih signalov s frekvenco nad
1000 hertzov
visokoúmen
-mna -o
prid.
(
ú ȗ
)
knjiž.
sposoben prodorno misliti:
visokoumen mislec, mož
/
visokoumna misel
visokozmogljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki zmore zelo dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije:
visokozmogljiv avtomobil, motor
;
visokozmogljiv oddajnik, strežnik
;
visokozmogljiva guma
víst
in
whist -a
[
víst
]
m
(
ȋ
)
angleška igra s kartami za štiri igralce:
igrati vist
;
partija vista
vistavizíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
film.
nanašajoč se na snemanje na filmski trak, ki teče vodoravno skozi
kamero, in ustrezno projiciranje na široko platno:
vistavizijski film
/
vistavizijska tehnika
vístra
-e
ž
(
ȋ
)
trg.
tkanina iz umetne svile:
zavese iz vistre
víš
1
-a
m
(
ȋ
)
nar. koroško
1.
vrh
1
,
vzpetina
:
nad višem se spreletavajo ptice
2.
v prislovni rabi,
v zvezi
na viš
kvišku
,
navzgor
:
noge moli na viš
;
na viš pogledati
víš
2
medm.
(
ȋ
)
pog.
vidiš
,
glej
:
viš, to je tista hiša
;
viš jo, tam prihaja
/
viš, kako se imata rada
;
viš, vse si uničil
/
viš ga, ta pa zna;
prim.
videti
višáj
-a
m
(
ȃ
)
glasb.
znak za zvišanje tona za pol tona:
napisati višaj
víšanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od višati:
višanje nasipa
/
višanje cen
/
višanje rečne gladine
/
višanje in nižanje glasu
víšati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
delati kaj višje:
višati jez, nasip
2.
spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost:
višati cene, davke
;
višati proizvodnjo
/
višati izobrazbeno raven
dvigati
♦
glasb.
višati intonacijo
peti ali igrati na višji tonski višini od predpisane
víšati se
postajati višji:
vodna gladina se je hitro višala
/
glas se ji je višal
//
povečevati se, rasti:
življenjski stroški se višajo
višáva
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
1.
zelo visoko ležeč svet:
z višave so gledali v dolino
;
prvi sneg leži na višavah
;
hoditi po planinskih višavah
/
bela cerkvica na višavi
hribu, gori
2.
prostor, ki je zelo visoko nad zemeljsko površino:
zvezde svetijo z višave
;
letala se dvigajo v višave
;
pesn.
oblaki v sinjih višavah
na nebu
♦
rel.
slava Bogu na višavah
v nebesih
višávje
-a
s
(
ȃ
)
obsežnejše območje visokega sveta:
azijska višavja
;
valovito višavje
/
Golansko višavje
višávski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na višavje:
višavski gozdovi
/
višavski svet
víšek
-ška
m
(
ȋ
)
1.
razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti:
v športni karieri je že dosegel višek
;
prenehala je igrati, ko je bila na višku
/
umetnost ima svoje viške in padce
/
opera je bila v tem času na višku
//
obdobje, ko ima kaj največjo mero zanj značilnih lastnosti:
nastopil je višek poletja
/
že davno je prekoračil višek svojega življenja
//
stopnja največje intenzivnosti:
v drugem tednu cvetenje doseže višek
;
boj je prišel do svojega viška
/
njegova ustvarjalnost je na višku
2.
najboljši dosežek, predstavnik česa:
ta roman je višek v svoji zvrsti
/
koncert filharmonikov predstavlja višek sezone
3.
presežek
,
ostanek
:
prodati viške hrane
;
telo oddaja višek toplote
/
višek delovne sile
;
tehnološki višek
presežek delovne sile zaradi naprednejše, izboljšane tehnologije;
kdor zaradi spremembe zaposlitvenih potreb podjetja izgubi
zaposlitev
4.
star.
vrh
1
,
vzpetina
:
z viška je najlepši razgled
/
steza gre čez višek grebena
/
ustavili so se na višku klanca
5.
star.
višina
:
skočil je z viška na tla
;
ptica je šinila v sinje viške
6.
zastar.,
v prislovni rabi,
v zvezi
na višek
kvišku
,
navzgor
:
maček drži rep na višek
;
dvigniti kaj na višek
●
ekspr.
udaril ga je, to je višek
izraža ogorčenje
;
ekspr.
zanj je višek sreče, če lahko potuje
najbolj je srečen
višína
-e
ž
(
í
)
1.
razsežnost v navpični smeri navzgor:
določati, meriti višino česa
;
hišo so dozidali v višino
/
telesna višina
;
višina stebra, strehe
;
razmerje med višino in težo
/
koliko meriš v višino
;
v kateri višini naj obesim sliko
;
stena je po vsej višini obložena z lesom
//
oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor:
letalo je doseglo zaželeno višino
;
gledati z višine četrtega nadstropja
;
koča je na višini tisoč petsto metrov
/
v višini strehe
v enaki oddaljenosti od tal kot streha
2.
velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri:
določiti višino davka
;
temperatura je dosegla določeno višino
;
predvideti višino pridelka
/
posojilo v višini enega mesečnega dohodka
/
višina kazni
3.
prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino:
pasti z velike višine
;
škrjanec je zletel v višino
;
v višini,
ekspr.
višinah je krožila kanja
/
dimniki se dvigajo v višino
/
pesn.
sinje višine
nebo
;
pren.,
ekspr.
sončne višine slave
4.
knjiž.
vrh
1
,
vzpetina
:
vojska je zasedla višine okoli mesta
;
strme višine
;
kresovi na višinah
/
gorske višine
5.
publ.,
navadno s prilastkom
stopnja
,
raven
2
:
gledališče je doseglo evropsko višino
;
obdržati kondicijo na ustrezni višini
;
umetniška višina drame
6.
lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo:
višino glasu uravnavata glasilki
;
višina tona
7.
lastnost visokega:
občudovati višino nebotičnikov
/
sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo
;
strah pred višino
●
pogorje doseže višino dva tisoč metrov
je visoko do dva tisoč metrov
;
pog.
letalo je izgubilo višino
leteč se je hitro približalo zemlji
;
publ.
nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja
na geografski širini Rta dobrega upanja
♦
astron.
geocentrična višina zvezde
;
geogr.
absolutna
ali
nadmorska višina
višina kakega kraja nad morsko gladino
;
relativna višina
višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge
točke
;
mat.
višina
razdalja točke od izbrane osnove
;
višina trikotnika
razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika
;
šport.
skok v višino
atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri
;
teh.
sesalna višina
višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko
;
vet.
plečna višina psa
višina, merjena od tal do vrha plečnice
višinomér
-a
m
(
ẹ̑
)
teh.
priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine:
višinomer je kazal dva tisoč metrov
;
nositi s seboj kompas in višinomer
višínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na višino:
višinski razpon
;
višinske mere
/
izboljšati višinski rekord
;
višinska razlika med izlivom in izvirom reke
2.
knjiž.
gorski
,
hribovski
:
višinski svet
/
višinska postojanka
;
višinsko zdravilišče
/
višinski zrak
;
višinsko podnebje
3.
v zvezi
višinsko sonce
svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča
ultravijolične žarke,
elektr.
kremenova svetilka:
kupiti višinsko sonce
/
obsevati se z višinskim soncem
♦
aer.
višinsko krmilo
krmilo, s katerim se spreminja višina leta
;
alp.
višinski tabor
;
bot.
višinski pas
območje med določenima nadmorskima višinama, kjer uspeva določeno
rastlinstvo
;
geod.
višinska točka
stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino
;
geogr.
višinska kmetija
kmetija v gorskem, hribovskem svetu, navadno med 600 in 1.400 m
nadmorske višine
;
višinska razlika
razlika med nadmorskima višinama dveh točk
;
med.
višinska bolezen
slabost zaradi zredčenega zraka
;
meteor.
višinski ciklon
;
višinska karta
sinoptična karta za določene nadmorske višine
višje...
prvi del zloženk
za izražanje višje stopnje, mere:
višjegimnazijec, višjeinstančen
;
višjevrsten
višjegimnazíjec
-jca
m
(
ȋ
)
nekdaj
učenec višjih razredov osemletne gimnazije:
prireditve višjegimnazijcev
višjeréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki je višjega reda, višje stopnje:
višjeredni duševni pojavi
/
višjeredna popolnost
višješólec
-lca
m
(
ọ̑
)
nekdaj
učenec višjih razredov osemletne gimnazije:
imeti višješolca za inštruktorja
višješólka
-e
ž
(
ọ̑
)
nekdaj
učenka višjih razredov osemletne gimnazije:
višješolke in višješolci
višješólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na višje razrede osemletne gimnazije:
višješolsko glasilo
2.
nanašajoč se na višjo šolo:
višješolski študenti
/
višješolska izobrazba
višja izobrazba
víškati
-am
nedov.
(
ȋ
)
nar.
pestujoč dvigovati:
ti si pa vsa očetova; ni čuda, če te je vsako minuto nosil na rokah
in te viškal
(F. Bevk)
víšnja
-e
ž
(
ī
)
sadno drevo ali njegov kiselkast dolgopecljati okrogli koščičasti sad:
obirati višnje
;
saditi višnje
/
kompot, liker iz višenj
víšnjev
-a -o
prid.
(
ī
)
1.
nanašajoč se na višnjo:
višnjev cvet
;
višnjevo drevo
/
višnjev sok
;
višnjevo vino
2.
vijoličasto moder:
višnjevi cveti
;
višnjeve oči
//
knjiž.
moder
1
:
lan ima višnjeve cvete
;
višnjevo nebo
/
biti višnjev od mraza
víšnjevo
prisl.
:
višnjevo obarvati
;
višnjevo modra barva
;
višnjevo rdeča obleka
víšnjevec
-vca
m
(
í
)
1.
žganje iz višenj:
natočil jim je višnjevec
2.
knjiž.
temno moder poldrag kamen z medeno rumenimi lisami;
lazurit
,
lapis lazuli
:
nakit iz višnjevca
víšnjevkast
in
višnjévkast -a -o
prid.
(
ī; ẹ̑
)
ki ni popolnoma višnjev:
višnjevkast plamen
/
postal je višnjevkast v obraz
modrikast
víšnjevost
-i
ž
(
ī
)
lastnost višnjevega, vijoličasto modra barva:
višnjevost večernega neba
/
knjiž.
višnjevost oči
modrina
víšnji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
zastar.
1.
vzvišen
,
plemenit
:
višnji smisel življenja
;
višnja lepota
2.
božji
:
višnja moč je ustvarila življenje
víta
-e
ž
(
ī
)
vrtn.
okrasna vzpenjavka z enojnimi ali sestavljenimi listi, Cissus:
gojiti vite
vitálen
-lna -o
prid.
, vitálnejši
(
ȃ
)
1.
ki je bistven za ohranjanje življenja:
vitalni organi človeka
;
vitalni procesi v telesu
;
vitalne funkcije organov
;
vitalne potrebe bitja
/
vitalni deli rastline
/
vitalna moč
življenjska
//
knjiž.
ki je bistven za obstoj, nadaljnji potek česa;
ključen
,
osnoven
:
vitalni pogoji za delo
;
to je za nas vitalno vprašanje
2.
sposoben za življenje, obstajanje:
vitalen rod
;
vitalna živalska vrsta
/
vitalna družba
;
vitalna narodna skupnost
/
hišna goba v lesu ni več vitalna
živa
3.
poln življenjske moči, volje do udejstvovanja:
kdor se ukvarja s športom, je bolj vitalen
;
vitalna, razgibana osebnost
;
stara je, pa še zmeraj zelo vitalna
/
vitalna institucija
♦
filoz.
vitalna sila
življenjska sila
;
med.
vitalna indikacija za operacijo
zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev
življenja
;
vitalna kapaciteta pljuč
količina zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu
;
soc.
vitalna statistika
statistika, ki zbira in proučuje podatke o rojstvu, smrti,
rodnosti, porokah prebivalstva
;
šport.
vitalna točka
pri karateju
mesto na telesu, na katerem lahko uresničen udarec povzroči hudo
poškodbo
vitalíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš vitalizma:
zavračati nazore vitalistov
vitalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na vitalizem:
vitalistična filozofija
;
vitalistična biološka teorija
/
vitalistični pesnik, pripovednik
/
vitalistična lirika
vitalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
publ.
vitalnost
:
vitaliteta iglavcev
;
vitaliteta naroda
/
vitaliteta gospodarstva
/
njegova močna vitaliteta je premagala pasivnost drugih
vitalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od vitalizirati:
vitalizacija možganov, telesa
;
gel za vitalizacijo in regeneracijo celic
/
vitalizacija idej, kulture
/
vitalizacija mesta, obrti, okolja, turizma
prenova, obnova, nov zagon
vitalízem
-zma
m
(
ī
)
1.
filoz.
nauk, ki razlaga vse živo z učinkovanjem življenjske sile:
zavračati vitalizem v biologiji
;
vitalizem in mehanicizem
2.
knjiž.
uveljavljanje, poudarjanje življenjske moči, življenja v vseh njegovih
pojavnih oblikah v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni:
z vitalizmom se bojuje proti dogmatizmu in doktrinarstvu
/
pesniški, ustvarjalni vitalizem
vitalizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
povzročati, da ima kdo, kaj več življenjske moči, energije:
masaža uravnava, poživlja in vitalizira energetske centre
;
vitalizirati telo
/
vitalizirati vodo
2.
delati kaj bolj pestro, zanimivo:
prizadevali so si vitalizirati kulturo
vitálnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
zelo vitalen človek:
težkih nalog so se lotili le največji vitalneži
vitálnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
sposobnost za življenje, obstajanje:
razvoj organizma je odvisen od njegove vitalnosti
;
sevanje zmanjšuje vitalnost
;
biološka, socialna vitalnost osebnosti
;
vitalnost čebelje matice
/
vitalnost družbe, institucij
/
vitalnost ideje
2.
življenjska moč, volja do udejstvovanja:
človek izjemne vitalnosti
;
občutek povečane vitalnosti
;
vitalnost mladine
vitamín
-a
m
(
ȋ
)
organska snov, potrebna za rast in pravilno delovanje organizma:
obogatiti hrano z vitamini
;
vitamini v zelenih delih rastlin
;
zboleti zaradi pomanjkanja vitaminov
;
potreba po vitaminih
♦
med.
vitamin A
in
A vitamin
katerega pomanjkanje povzroča motnje v vidu, rasti
;
vitamin C
in
C vitamin
katerega pomanjkanje povzroča skorbut
vitaminizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
dodajati vitamine:
vitaminizirati mleko
vitaminizíran
-a -o:
vitaminiziran kruh
;
vitaminizirana margarina
vitaminózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
publ.
vitaminski
:
vitaminozna hrana
vitamínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vitamin:
vitaminska vrednost živil
;
vitaminska sestava krme
/
vitaminski preparat
;
vitaminske tablete
/
vitaminska hrana
bogata z vitamini
vitamínsko
prisl.
:
vitaminsko obogatiti kruh
vítek
-tka -o
prid.
, vítkejši
(
ī
)
1.
skladno raščen in glede na višino primerno ozek, zlasti v pasu:
vitek in velik človek
;
vitka ženska
;
vitek kot jelka
/
ima vitko postavo
;
vitko telo
2.
ki ima glede na višino, dolžino primerno majhen obseg, premer:
vitka smreka
;
vitko steblo
/
vitki prsti
;
vitke noge
/
v pasu je vitka
♦
teh.
vitki steber
steber z velikim razmerjem med uklonsko dolžino in najmanjšo
debelino
vítel
-tla
[
tudi
vitəu̯
]
m
(
í
)
1.
naprava, na katero se navija vrv, žica pri dviganju, vlačenju:
z vitlom vleči mrežo na ladjo
;
vitel za dviganje bremen
/
motorni, ročni vitel
;
sidrni vitel
za spuščanje in dviganje sidrne verige
2.
agr.
priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina:
vpreči konje v vitel
;
mlatilnica z vitlom
víteški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na viteze:
viteški meč, oklep
/
viteška vzgoja
/
viteška vojska
♦
lit.
viteški roman
v visokem srednjem veku
pripovedno delo v verzih ali prozi, ki podaja idealizirano podobo
viteškega življenja, vitezov;
od 16. stoletja
pripovedno delo v prozi z viteškimi snovmi, motivi
;
rel.
viteški red
red, ustanovljen v času križarskih vojn za obrambo romarjev,
bolnikov in bojevanje proti nekristjanom
;
malteški viteški red
viteški red, ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov
;
nemški viteški red
viteški red, ki se ukvarja z dušnim pastirstvom, s strežbo
bolnikov;
nekdaj
viteški red, ki je vojaško deloval zlasti v Prusiji
2.
knjiž.
kavalirski
:
viteški priklon
;
viteško ravnanje
/
biti viteški do nasprotnika
plemenit, velikodušen
víteštvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
v srednjem veku
viteški sloj:
vzpon in propad viteštva
/
zbiranje viteštva za pohod
vitezov
2.
viteški naslov:
kraljica mu je podelila viteštvo
3.
knjiž.
plemenitost
,
velikodušnost
:
občudovali so njegovo viteštvo
vítez
-a
m
(
ȋ
)
1.
v srednjem veku
pripadnik nižjega plemstva v službi vladarja ali večjega fevdalca:
biti imenovan za viteza
;
vitezi na konjih
;
vitezi in oprode
/
pustolovski vitez
2.
plemič, za stopnjo nižji od barona:
kralj ga je povzdignil v viteza
3.
rel.,
navadno s prilastkom
član kakega viteškega reda:
malteški vitezi
4.
naziv za nosilca kakega odlikovanja, reda:
vitez reda hlačne podveze
5.
knjiž.
kavalir
:
plesala je s svojim vitezom
●
vitezi okrogle mize
v viteških romanih
vitezi v službi britanskega kralja Arturja
;
publ.
vitezi črno-belih polj
šahisti
;
iron.
vitez žalostne postave
kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje
;
ekspr.
srečala je viteza svojih sanj
izredno lepega, dobrega moškega
vítezov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na viteze:
vitezov ščit
♦
vrtn.
vitezova zvezda
lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti,
Hippeastrum
víti
1
víjem
nedov.
(
í
)
1.
delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v
nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi:
viti mokro brisačo
;
viti srobot, vrbovo šibo
/
viti pramen prediva
sukati
/
viti prejo
presti
/
od zadrege je vila prste
2.
zvijati
:
viti papir
/
začel si je viti cigareto
;
viti piščal iz muževnega lubja
/
sedi pri peči in vije štrene
;
viti vrv v osmico
/
viti nit na tulec
navijati
//
dajati, polagati okrog česa;
ovijati
:
viti vence okrog stebrov
;
viti si šal okrog glave
3.
delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje:
veter vije veje, vrhove dreves
/
ptič vije glavo
/
ženske so vile roke in jokale
/
vili so ga krči
;
božjast ga je vila
imel je božjastni napad
/
brezoseb.,
ekspr.
vilo ga je od smeha
zvijal, pripogibal se je
//
kriviti
:
viti palice za obroče
/
ekspr.
revmatizem mu vije prste
4.
knjiž.
plesti
,
spletati
:
dekleta vijejo vence
/
lastovke vijejo gnezda
5.
ekspr.
povzročati bolečine, težave:
bolezen ga je hudo vila
;
protin ga vije
/
brezoseb.
po trebuhu, v trebuhu ga vije
//
povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa:
delo ga vije
;
služba ga je prve dni hudo vila
//
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
jeza, strah ga vije
;
skrbi ga vijejo
6.
ekspr.
močno pihati:
burja vije čez skale
;
brezoseb.
vihar ni ponehal, še huje je vilo
7.
nar. dolenjsko
hiteti s čim:
vil je z zidanjem
/
viti z delom pozno v noč
●
star.
sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom
v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme
;
nar.
»Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,« je deseti brat vil
svojo
(I. Zorec)
vztrajal pri svojem mnenju
;
knjiž.,
ekspr.
pesniku so vili lovorove vence
so ga slavili
♦
etn.
kačo viti
otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v
vijugah
víti se
1.
premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi;
zvijati se
:
črv se vije na soncu
;
telo se vije od bolečine
;
viti se od smeha
;
viti se pri plesu, pod udarci
//
tako premikajoč telo lesti, iti:
po prekopani zemlji se vijejo deževniki
;
po poti se vije gad
2.
s prislovnim določilom
vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri
a)
premikati se:
sprevod se vije od cerkve do trga
;
kolona se vije po cesti
/
kólo se že vije
že plešejo
b)
razprostirati se:
cesta, potok se vije po dolini
;
za vasjo se vije železnica
;
steza se vije navzgor
/
izpod klobuka se vijejo kodri
;
trta se vije po zidu
/
s stolpa se vije zastava
plapolaje visi
//
ekspr.
širiti se, prihajati:
iz kuhinje se vije prijeten vonj
3.
premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi:
dim se vije iz pipe
;
sokol se vije kvišku
//
potekati v kaki smeri okrog namišljene osi:
stopnice se polžasto vijejo navzgor
/
srobot se vije okrog vej
/
okrog glave se ji vijejo debele kite
4.
biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja:
deska se vije
;
platnice se vijejo
//
biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi:
koruzni listi se vijejo od suše
/
lasje se vijejo
kodrajo
vijóč
-a -e:
navzgor vijoča se pot
;
iz predora v predor vijoča se železnica
vít
-a -o:
vita vrv
;
močno vita preja
víti
2
víjem
nedov.
(
ī
)
knjiž.,
ekspr.
tuliti
,
zavijati
:
psi so vili okrog hiše
vítica
-e
ž
(
ī
)
tanki brezlistni vejici podoben organ, s katerim se rastlina oprijema
opore:
odrezati vitico
;
nitasta, tanka vitica
;
vitice graha, vinske trte
/
ornament v obliki stilizirane vitice
/
vezena vitica
♦
bot.
listna vitica
v vitico preobražen list
;
stebelna vitica
v vitico preobražen stebelni poganjek
vítičast
-a -o
prid.
(
ī
)
1.
ki ima vitice:
vitičast bršljan, grah
;
vitičaste rastline
2.
podoben vitici:
vitičaste noge pri raku
;
vitičasto okrasje
vítičevje
tudi
vitičévje -a
s
(
ī; ẹ̑
)
1.
več vitic, vitice:
močno razraslo vitičevje
2.
um.
okras v obliki stiliziranih vitic:
bogato vitičevje krilnega oltarja
vítičje
-a
s
(
ī
)
več vitic, vitice:
rastlina se z vitičjem oprijema opore
vitičnják
-a
m
(
á
)
nav. mn.,
zool.
majhni morski raki z vitičastimi nogami, ki živijo prirasli na podlago
ali kot zajedavci, Cirripedia:
ceponožci in vitičnjaki
vítje
-a
s
(
í
)
1.
glagolnik od viti
1
:
vitje vlaken v prejo
/
vitje telesa
2.
tekst.
število zavojev na en meter preje:
izračun vitja
vitkonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima vitke noge:
vitkonoge gazele
vítkost
-i
ž
(
ī
)
lastnost vitkega:
obleka poudarja njeno vitkost
;
vitkost postave
/
vitkost prstov
♦
teh.
vitkost profila
razmerje med uklonsko dolžino in najmanjšo debelino stebra
vitkostás
in
vitkostàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
knjiž.
vitek
:
vitkostasi vojaki
;
vitkostasa lepotica
vítla
-e
ž
(
ȋ
)
vitel 1:
vlačiti debla z vitlo
vítlar
-ja
m
(
ȋ
)
delavec pri vitlu:
opraviti izpit za ladijskega vitlarja
vítlati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
mešati z lopatastim vretenom:
vitlati kože
2.
rib.
z zamahovanjem s plavutjo, plavutmi odrivati, vrtinčiti:
riba je z repno plavutjo vitlala vodo
vítlo
-a
s
(
í
)
vitel 1:
z vitlom pritegovati in popuščati vrvi
vítlof
tudi
witloof -a
[
vítlof
]
m
(
ȋ
)
vrtn.
radič z velikimi, krhkimi listi v valjastih glavah, belgijski radič:
saditi vitlof
/
radič vitlof
vitoróg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima zavite rogove:
vitorogi voli
vítra
-e
ž
(
ȋ
)
1.
tanek trak lesa:
cepiti, delati vitre
;
plesti košare, koše iz viter
;
klati palico v vitre
;
povezati z vitro
;
leskove, vrbove vitre
;
šop viter
//
knjiž.
plast
3
:
med ilovico so bile vitre gline
/
glavne vitre duševnosti
2.
nar. prekmursko
pramen
:
dolge vitre las
vitráj
tudi
vitrail -a
[
vitráj
]
m
(
ȃ
)
um.
v okensko odprtino vstavljena slika iz kosov raznobarvnega stekla,
povezanih s svinčenimi trakovi, slikano okno:
vitraji gotskih katedral
vítrast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz viter:
vitrast koš
vitráž
-a
m
(
ȃ
)
vitraj
:
gotski vitraži
vitráža
-e
ž
(
ȃ
)
1.
knjiž.
steklo
,
šipa
:
vitraže v sobi so počile
2.
vitraj
:
vitraže v katedrali
vitrážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vitraž ali vitražo:
vitražna tehnika
/
vitražno slikarstvo
vítrih
-a
m
(
ȋ
)
zasilni ključ za odpiranje navadnih ključavnic:
vlomilec je z vitrihom odklenil vhodna vrata
vitrína
-e
ž
(
ȋ
)
kos pohištva z eno stekleno steno ali več za razstavljanje,
shranjevanje zlasti manjših predmetov:
odkleniti, odpreti vitrino
;
hraniti zbirko porcelana v vitrini
/
muzejske vitrine
;
razstavna vitrina
//
temu podobna priprava v trgovinah za prikaz prodajnih predmetov:
vitrina z urami in nakitom
;
vitrine s slaščicami
/
hladilna vitrina
z vgrajeno hladilno napravo za hranjenje hitro pokvarljivih
živil v trgovini
vitriól
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
žveplova kislina:
iznakaziti komu obraz z vitriolom
vitrít
-a
m
(
ȋ
)
petr.
sestavina premoga brez ohranjene celične strukture:
vitrit in fuzit
vivace
[
viváče
]
prisl.
(
ȃ
)
glasb.,
označba za hitrost izvajanja
živo
:
igrati vivace
vivace
vivacea
m
stavek ali skladba v tem tempu:
glasba preide iz vivacea v largo
vivárij
-a
m
(
á
)
zaprt prostor za gojenje kopenskih, vodnih živali in rastlin:
na šoli so uredili vivarij
vívat
medm.
(
ȋ
)
knjiž.
naj živi:
vivat svoboda
/
kot pozdrav
vivat, vivat
;
sam.:
trikratni vivat našim športnikom
vívček
-čka
m
(
ȋ
)
lesena pipa s kratko ukrivljeno cevjo:
iztrkati, natlačiti vivček
vívek
-vka
m
(
ȋ
)
zool.
po hrbtu zelenkasto črna močvirska ptica z dolgim črnim čopom;
priba
:
vivki vivkajo
vivipár
1
-a
m
,
mn. tudi
vivipára
s
(
ȃ
)
zool.
žival, pri kateri se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive
mladiče, živorodna žival:
proučevati vivipare
vivipár
2
-a -o
prid.
(
ȃ
)
zool.
živoroden
:
nekatere ribe so vivipare
vivipáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
zool.
pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive
mladiče;
živoroden
:
viviparne živali
2.
bot.
ki razvije namesto cvetov olistane brstiče:
viviparne rastline
vivisékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
rezanje telesa živih živali v raziskovalne namene:
opravljati vivisekcijo
;
protestirati proti vivisekciji
2.
knjiž.
analiza
,
razčlenjevanje
:
intelektualistična vivisekcija
;
neprizanesljiva vivisekcija družbe
viviséktor
-ja
m
(
ẹ́
)
kdor opravlja vivisekcijo:
ugotovitve vivisektorjev
vívkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
dajati skovikanju podobne glasove:
pribe vivkajo
víza
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
vizum
:
izdati vizo
;
zaprositi za vizo
;
veljavnost vize
vizažíst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za ličenje:
priznani vizažist
;
profesionalni vizažist
;
poklic vizažista
;
frizer, stilist in vizažist
vizažístka
-e
ž
(
ȋ
)
strokovnjakinja za ličenje:
vizažistka je senčila veke in poudarila trepalnice
;
priznana vizažistka
;
profesionalna vizažistka
vizíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
vidna zaznava brez stvarne podlage, privid:
doživljati, imeti vizijo
;
vizije uživalcev mamil
//
zaznava prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja
čutnih organov:
verjeti vizijam
;
sanjske vizije preteklih, prihodnjih dogodkov
;
vizije jasnovidcev
2.
notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo, videnje:
vizije so pri njem izrinile logično sklepanje
;
preroška vizija pesnika
;
vizije atomske vojne
/
v viziji je videl stroj, ki si ga je zamislil
3.
izmišljena, fantazijska podoba (česa):
slikar je ustvaril kompozicijo iz vizij
;
fantastična vizija resničnosti v pesmi
;
z glasbo upodobiti vizijo morja
4.
navadno s prilastkom
predstava o tem, kakšna naj bi kaka stvar (v prihodnosti) bila:
uresničiti je hotel svojo vizijo sveta
;
dolgoročna vizija razvoja gospodarstva
;
Platonova vizija države
//
knjiž.
dojemanje
,
razumevanje
:
renesančna vizija človeka
;
pesem izraža harmonično vizijo narave
♦
psih.
psihedelična vizija
;
psiht.
vizija
vidna halucinacija, zlasti religiozno mistična
;
rel.
vizija
notranje doživetje, izkustvo česa nadnaravnega brez posredovanja
čutnih organov; videnje
vizíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vizijo:
vizijsko doživljanje
/
povzdigniti resničnost v vizijsko podobo
vizionár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor je sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni
nastopilo:
štejejo ga med velike filozofe in vizionarje tega stoletja
;
idealistični, reformatorski vizionarji
;
vizionarji razvoja človeške družbe
;
pesnik vizionar
2.
knjiž.
kdor je sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno
oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov;
jasnovidec
:
napovedi vizionarjev
vizionáren
-rna -o
prid.
(
ā
)
1.
sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo:
vizionaren pesnik, znanstvenik
//
ki izraža, kaže kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo:
vizionarna pesem
/
upodabljati resničnost v vizionarnih podobah
;
slikar je ustvaril vizionarno pokrajino
/
vizionarni cilji, načrti
2.
knjiž.
sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene
stvari brez posredovanja čutnih organov;
jasnoviden
:
dekle je vizionarno
/
imeti vizionarno moč
vizionárno
prisl.
:
vizionarno napovedati kaj
vizionárka
-e
ž
(
á
)
1.
ženska, ki je sposobna notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni
nastopilo:
pesnica vizionarka
2.
knjiž.
ženska, ki je sposobna ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno
oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov;
jasnovidka
:
napovedi vizionarke
vizionárnost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost vizionarnega:
vizionarnost pesnikov
/
prehod od vizionarnosti v psihološko analizo
vizionárski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na vizionarje ali vizionarstvo:
vizionarsko doživljanje
/
vizionarski načrti
;
vizionarska politika
/
pripisujejo mu vizionarske sposobnosti
jasnovidne
vizionárstvo
-a
s
(
ȃ
)
notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo:
umetniško vizionarstvo
;
utopično vizionarstvo
/
politično vizionarstvo
●
knjiž.
verjame v svoje vizionarstvo
jasnovidnost
vizír
-ja
m
(
í
)
1.
naprava za naravnavanje navadno merilnega instrumenta na opazovani
predmet, točko:
vizirji na daljnogledih geodetskih instrumentov
;
vizir pri fotografskem aparatu
♦
voj.
pripomoček iz koncentričnih obročev za namerjanje strelnega orožja
na cilj
2.
nekdaj
premični del šlema, ki zakriva, varuje obraz:
spustiti vizir
;
šlem z vizirjem
3.
premični del čelade, ki varuje obraz:
čelada z mrežastim vizirjem
vizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vizirati:
streljali so brez viziranja
;
natančnost viziranja
/
sposoben je tudi drugačnega viziranja sveta
vizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
naravnavati vizir na opazovani predmet, točko:
vizirati vrh gore
2.
knjiž.,
ekspr.
opazovati
,
obravnavati
:
vizirati svet in sebe
/
vizirati literaturo skozi ideološka očala
vizíran
-a -o:
svet, viziran z očmi pisatelja
vizíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na viziranje:
vizirne priprave
♦
arhit.
vizirni križ
priprava v obliki črke T za preprosto umerjanje višin med danimi
točkami
vizíta
-e
ž
(
ȋ
)
1.
vsakodnevni zdravniški obhod in pregled bolnikov v bolnišnici:
opraviti vizito
;
iti na vizito
;
pregledati bolnika pri viziti
/
glavna vizita
2.
knjiž.
uradni pregled, preiskava:
izogniti se viziti na meji
;
pri hišni viziti najti nedovoljene predmete
●
zastar.
hoditi na vizite
na obiske
vizitácija
-e
ž
(
á
)
1.
rel.
pregled in presoja delovanja kake cerkvene ustanove po določbah
cerkvenega prava:
opraviti vizitacijo
;
priti na vizitacijo
;
škofovska vizitacija
2.
knjiž.
uradni pregled, preiskava:
vizitacija sumljivih oseb
;
vizitacija zaporov
vizitacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vizitacijo:
vizitacijsko poročilo
/
vizitacijsko potovanje
vizitátor
-ja
m
(
ȃ
)
rel.
kdor opravlja vizitacijo:
poročilo vizitatorja
;
vizitator kartuzij
vizíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vizito:
vizitni zapiski
/
vizitna obleka
obleka za obiske
vizitírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
rel.
pregledovati in presojati delovanje kake cerkvene ustanove po določbah
cerkvenega prava:
župnijo je vizitiral škof
2.
knjiž.
uradno pregledovati, preiskovati:
pazniki so vizitirali ležišča jetnikov
/
doktor ga vizitira
vizítka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
kartonček z imenom, naslovom lastnika:
dati vizitko
;
izmenjala sta si vizitki
/
vizitka na vratih
//
ekspr.
kar kaže lastnosti koga:
lepo pogrnjena miza je vizitka gospodinje
2.
enojen ali prepognjen kartonček za krajša sporočila po pošti v
kuverti:
prodajati razglednice in vizitke
vizítnica
-e
ž
(
ȋ
)
star.
vizitka
:
ponudil mu je svojo vizitnico
vizuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vid, viden:
vizualni vtis
;
vizualna predstava
;
vizualno zaznavanje
/
vizualni občutek
/
vizualni učni pripomočki
;
vizualni učinki
/
vizualni svet
/
prikazati kaj z vizualnimi sredstvi
/
vizualni tip človeka
tip človeka, ki si zlasti dobro zapomni to, kar vidi
♦
aer.
vizualno letenje
letenje, pri katerem pilot ves čas vidi zemljo in se orientira po
objektih na njej
;
lit.
vizualna poezija
poezija, ki se izraža z likovno podobo grafičnih znakov in njihove
razporeditve
vizuálno
prisl.
:
vizualno predstaviti, upodobiti
vizualizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
vizualna predstavitev, upodobitev:
pri vizualizaciji besedila upoštevati avtorjeva navodila
vizualizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
vizualno predstaviti, upodobiti:
vizualizirati pisateljeve misli v filmu
/
vizualizirati dramsko besedilo
uprizoriti
vizualizíran
-a -o:
vizualizirano doživetje
vizuálnost
-i
ž
(
ȃ
)
sposobnost za vizualno predstavljanje, upodabljanje:
te slike kažejo fotografovo vizualnost
/
vpliv vizualnosti televizije na njeno popularnost
vízum
-a
m
(
ȋ
)
dovoljenje za prehod čez mejo določene države, vpisano navadno v
potnem listu:
izdati vizum
;
čakati na vizum
/
sporazum med državama o odpravi vizumov
/
pog.
podaljšati vizum
rok veljavnosti vizuma
;
žigi vizumov
♦
pravn.
izhodni
ki omogoča tujemu državljanu odhod iz države
, prihodni
ki omogoča tujemu državljanu prihod v državo
, tranzitni vizum
ki omogoča tujemu državljanu prehod čez ozemlje države
vizúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
črta od opazovalčevega očesa ali vizirne naprave do opazovanega
predmeta, točke:
dolžina vizure
2.
knjiž.
videnje
,
vizija
:
pisateljeva osebna vizura sveta
;
to je samo ena od mogočih vizur problema
víža
-e
ž
(
ȋ
)
1.
star.
napev
:
zapisati, zapomniti si vižo
;
zažvižgati vižo znane pesmi
;
zlagati viže in besedila
//
s prilastkom
melodija
:
igrati operetne viže
;
otožne viže
;
plesna viža
2.
pog.
krajša, navadno narodno-zabavna skladba:
godci so igrali vižo za vižo
;
poslušati poskočne viže in valčke
3.
star.,
v prislovni rabi,
v zvezi z
na
način
:
na vse viže se je trudil
/
na tako ali drugačno vižo se bo rešil
●
pog.,
ekspr.
na (vse) mile viže mu je prigovarjal
zelo
;
star.
na vsako vižo bo prišel
gotovo
vížar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
pog.
kdor piše, igra narodno-zabavno glasbo:
polke in valčki domačih vižarjev
2.
nar.
(romarski) vojvoda:
izbrali so ga za vižarja
vížati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
pog.
peti, igrati narodno-zabavne pesmi, skladbe:
godci so vižali same vesele
2.
zastar.
voditi
1
,
usmerjati
:
orači so vižali konje
vížla
-e
ž
(
ȋ
)
večji lovski pes s kratko dlako, navadno rjave barve:
gojiti nemške ptičarje in vižle
/
madžarska vižla
vjédati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
zajedati se, prodirati:
rja se vjeda v železo
/
svedri se vjedajo v skale
/
pas težke torbe se vjeda v ramena
/
njive so se vjedale vse globlje v travnike
so segale
/
mračno razpoloženje se mu vjeda v dušo
vjésti se
vjém se
dov.
,
2. mn.
vjéste se,
3. mn.
vjedó se
tudi
vjêjo se; vjêj se
in
vjèj se vjêjte se; vjédel se vjédla se,
stil.
vjèl se vjéla se
(
ẹ́
)
knjiž.
zajesti se, prodreti:
prah se vje v obleko
/
saje so se jim vjedle v roke
/
jeklene vezi so se mu vjedle v meso
/
gube so se mu vjedle v obraz
/
idejna gniloba se je vjedla v svet
vjéden
-a -o:
v skale vjedena struga
vkalkulírati
-am
dov.
(
ȋ
)
ekon.
pri kalkulaciji upoštevati v kakem znesku, vračunati:
vkalkulirati v ceno prometni davek
;
vkalkulirati stroške za prevoz
;
pren.,
publ.
vkalkulirati sporočilnost v umetnino
vkalkulíran
-a -o:
v ceno je vkalkulirana tudi predvidena podražitev
vkápati
-am
in
-ljem
dov.
(
ā ȃ
)
s kapanjem spraviti v kaj:
vkapati zdravilo v uho
;
vkapati s kapalko
vkapljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
s kapljanjem spraviti v kaj:
vkapljati zdravilo v oko
vklàd
vkláda
m
(
ȁ á
)
star.
1.
temelj
:
debeli leseni vkladi so se začeli majati
2.
plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog;
tabla
:
vrata s hrastovimi vkladi
●
zastar.
spraviti prtljago v vklad
v ovoj, omot
vkláda
-e
ž
(
ȃ
)
star.
1.
temelj
:
v strugo so za mostne vklade zabili debela bruna
;
hiša stoji na trdni vkladi
2.
plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog;
tabla
:
starinska vrata z izrezljanimi vkladami
vkládati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
vlagati
,
vstavljati
:
vkladati tramove v zidne odprtine
/
vkladati snope v kozolec
vklápljanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od vklapljati:
vklapljanje peči
;
gumb, ročica, stikalo za vklapljanje
/
vklapljanje tekstilnih oblog v stanovanjske prostore
vklápljati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
vzpostavljati (s stikalom) električni tok in s tem omogočati delovanje
česa:
vklapljati električno peč
;
vklapljati s stikalom
/
grelec vklaplja termostat
/
vklapljati električni tok
♦
elektr.
vzpostavljati za krajši čas električno zvezo s stikalom
2.
s premikom mehanizma povzročati delovanje kake priprave, stroja:
z ročico vklapljati napravo
;
vklapljati zavore
3.
knjiž.
vključevati
,
vstavljati
:
oblikovalec v opremo rad vklaplja različne materiale
/
v svoja predavanja pogosto vklaplja razne anekdote
vklápljati se
publ.
skladati se, ujemati se s čim:
dvorec se lepo vklaplja v pokrajino
/
izvedba se odlično vklaplja v odrsko sceno
vklenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vkleniti:
vklenitev aretiranca
/
upirati se vklenitvi v družbene norme
vkleníti
vklénem
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega
gibanja:
aretirance so vklenili
;
vkleniti po dva in dva skupaj
/
vkleniti komu roke v lisice
;
pren.
hoteli so mu vkleniti duha, voljo
//
tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje:
led vklene ladjo
/
množica ga je vklenila medse
/
otroka je vklenila v naročje
stisnila
//
nar.
nadeti jarem:
vkleniti vole
/
vkleniti v jarem
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi
hotel, mogel;
utesniti
:
družba ga je vklenila
/
delo ga je vklenilo
3.
ekspr.,
v zvezi z
v
narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen:
vkleniti nove države v regionalni okvir
/
življenje ga je vklenilo v družbene norme
//
spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik:
vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo
/
pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem
//
glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti:
pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme
/
vkleniti življenje v besede
●
ekspr.
vkleniti koga v zakonski jarem
poročiti ga s kom
;
ekspr.
vkleniti v objem
objeti
;
ekspr.
mestece so vklenili v obzidje
obdali z obzidjem
vklénjen
-a -o:
biti vklenjen v poklicne dolžnosti
;
vklenjenega so odpeljali v zapor
vklénjenec
-nca
m
(
ẹ́
)
kdor je vklenjen:
odpeljati vklenjence
vklénjenost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje vklenjenega:
vklenjenost kaznjencev
/
ekspr.
rešiti se vklenjenosti v vsakdanje skrbi
/
ekspr.
pretirana vklenjenost v družbene norme
/
ekspr.
vklenjenost v pravilne oblike
vklépati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
dajati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega
gibanja:
jetnike so vklepali
/
vklepati v lisice
//
tesno obdajati in s tem onemogočati neovirano premikanje:
led vklepa ladjo
/
množica ga je vklepala z vseh strani
2.
ekspr.
delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel,
mogel;
utesnjevati
:
ozke razmere ga vklepajo
/
tekoči trak delavce vklepa
/
vklepa ga pomanjkanje, strah
3.
ekspr.,
v zvezi z
v
delati, povzročati, da je kdo čemu podrejen:
vklepati ljudi v organizacije
/
vklepati svoje ravnanje v družbene norme
//
spravljati v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik:
vklepati koga v odvisnost, pokorščino
//
glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izražati:
pisatelji so vklepali čustva v stroge forme
;
vklepati misli v pripovedne klišeje
vklepajóč
-a -e:
rešiti se vklepajočih spon
vklesáti
vkléšem
dov.
, vklêši vklešíte
(
á ẹ́
)
s klesanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:
vklesati ime, podobo v kamen
;
vklesati napis na nagrobnik
/
ekspr.
kipar je vklesal v umetnino svoja čustva
//
ekspr.
narediti, izoblikovati kaj v kaj sploh:
razočaranje je vklesalo v njegov obraz trpke poteze
vklesán
-a -o:
v nadzidek vklesan napis
vklesávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s klesanjem delati, oblikovati kaj v kaj:
vklesavati imena v kamen
//
ekspr.
delati, oblikovati kaj v kaj sploh:
težko delo in pomanjkanje vklesavata ostre poteze v njihove obraze
vklíniti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
vriniti se med kaj in s tem to ločiti:
Madžari so se vklinili med Slovane
♦
voj.
v ozkem pasu globoko prodreti na sovražnikovo območje zaradi
ločitve njegovih enot v obrambi
vkljúb
1
prisl.
(
ȗ
)
star.
navkljub
1
:
delati kaj komu vkljub
vkljúb
2
predl.
(
ȗ
)
star.,
z dajalnikom
kljub
:
vkljub oviram si je utrl pot v boljše življenje
;
vkljub vsemu preudarjanju ni našla izhoda
/
prijatelja ostaneva vkljub temu
vkljúček
-čka
m
(
ȗ
)
petr.
delec, košček snovi, ki ga rudnina zajame pri nastajanju:
določiti vrste vključkov
;
surov magnezij ima mnogo vključkov in primesi
♦
metal.
nekovinski delec v kovinski osnovi
vkljúčenost
-i
ž
(
ȗ
)
stanje vključenega:
okvara zaradi predolge vključenosti aparata
/
pisateljeva vključenost v kulturno življenje
/
vključenost podjetij v mednarodno trgovino
vključevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vključevati:
tipka za vključevanje
/
vključevanje električnega toka
/
vključevanje mladine v društva
/
vključevanje našega gospodarstva v mednarodno trgovino
/
organizirati vključevanje priseljencev v tamkajšnje življenje
vključeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
vzpostavljati (s stikalom) električni tok in s tem omogočati delovanje
česa:
vključevati televizijski sprejemnik, ventilator s pritiskom na gumb
;
stroj se vključuje in izključuje avtomatsko
♦
elektr.
vzpostavljati električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z
vtaknitvijo vtiča v vtičnico
2.
delati, da postane kaj sestavni del kake enote:
vključevati osvojena ozemlja v svojo državo
;
vključevati manjša podjetja v večja
//
delati, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti:
vključevati v revijo politične članke
/
vključevati športno vzgojo v šolsko dejavnost
/
vključevati rezultate analiz v raziskavo
//
imeti za sestavni del:
ta zakon vključuje pravico do samoodločbe
/
publ.
tak način dela vključuje napake
dopušča, povzroča
3.
delati, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti:
vključevati ljudi v društva, stranke
;
vključevati otroke v razne izobraževalne ustanove
4.
delati, da kdo sodeluje pri kaki dejavnosti:
vključevati v preiskavo nove strokovnjake
;
vključevati mladino v raziskovanje javnega mnenja
/
vključevati novince v delo
/
vključevati koga v zabavo
vključeváti se
1.
postajati član kake organizacije, skupnosti:
vključevati se v družbo vrstnikov
/
vključevati se v strokovna društva
včlanjati se
2.
postajati dejavno, čustveno povezan s kako skupnostjo:
dobro se vključevati v razred, skupino
//
tvoriti s čim skladno celoto:
naselje se lepo vključuje v pokrajino
3.
začenjati sodelovati pri kaki dejavnosti:
vključevati se v moderna gibanja
/
publ.
mladi se vključujejo v industrijo
se zaposlujejo v njej
/
vključevati se v pogovor
●
vključevati se v promet
pridruževati se vozečim vozilom na cesti
vključujóč
-a -e:
poslušal jih je, vključujoč se kdaj pa kdaj tudi sam v pogovor
vključítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vključiti:
vključitev radijskega sprejemnika, štedilnika
;
stikalo za vključitev
/
vključitev v društvo, odbor
/
poskrbeti za vključitev bivših obsojencev v družbo
/
s tem je dosežena vključitev dvorca v pokrajino
/
vključitev nerazvitih držav v mednarodno trgovino
vkljúčiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
1.
vzpostaviti (s stikalom) električni tok in s tem omogočiti delovanje
česa:
vključiti računalnik, likalnik, televizijski sprejemnik
;
aparat se vključi s pritiskom na gumb, s stikalom
;
grelec se vključi avtomatsko
/
vključiti električni tok
♦
elektr.
vzpostaviti električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z
vtaknitvijo vtiča v vtičnico
2.
narediti, da postane kaj sestavni del kake enote:
v podjetje so vključili več novih obratov
;
v to občino so vključili še nekaj okoliških vasi
/
nove borce so vključili v drugo četo
//
narediti, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti:
vključiti pomivalni stroj med kuhinjske elemente
/
vključiti slovensko književnost v evropsko
/
vključiti rezultate analiz v raziskavo
/
vključiti v ceno prevoz
všteti
;
vključiti v program nekaj pevskih točk
vstaviti
3.
narediti, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti:
vključiti koga v športno društvo
/
vključiti otroke v vzgojno-varstvene ustanove
/
poskušali so ga vključiti v svojo družbo
4.
narediti, da kdo začne sodelovati pri kaki dejavnosti:
vključiti v preiskavo različne strokovnjake
;
vključiti v razpravo nove priče
/
vključiti koga v igro, pogovor
vkljúčiti se
1.
postati član kake organizacije, skupnosti:
vključiti se v družbo okoliških otrok
/
vključiti se v stranko
včlaniti se
2.
postati dejavno, čustveno povezan s kako skupnostjo:
ni se mogel vključiti v novo sosesko
3.
začeti sodelovati pri kaki dejavnosti:
vključiti se v akcijo
;
vključiti se v napredno gibanje, v sodobne politične tokove
/
vključiti se v delo
/
vključiti se v zabavo
/
vključiti se v pogovor
vključívši
star.
:
pospešiti delo, vključivši nove sodelavce
vkljúčen
-a -o:
pustiti likalnik vključen
;
rešilni avtomobil z vključeno sireno
vkljúčno
prisl.
(
ȗ
)
1.
izraža, da je navedeni končni čas vključen v omejeno časovno obdobje:
prošnje je treba oddati do vključno 20. januarja
;
tečaj bo trajal od ponedeljka do vključno sobote
/
publ.
otrokom do vključno dvanajstega leta je vstop prepovedan
do dopolnjenega trinajstega leta
2.
izraža, da je kaj upoštevano v kaki količini;
skupaj
,
vred
:
na tekmovanju bo vključno z našo reprezentanco sodelovalo petnajst
držav
/
piše se tudi z vejico
odbor šteje dvanajst članov, vključno s predsednikom
;
publ.
prenočišče, vključno z zajtrkom, stane petdeset evrov
prenočišče z zajtrkom
//
v členkovni rabi
izraža, da se kaj ne izvzema;
tudi
,
celo
:
lokal je odprt vse dni vključno v nedeljo
/
piše se tudi z vejico
raziskava obravnava pojave modernega življenja, vključno javna
komunikacijska sredstva
vklòp
vklópa
in
vklôpa
m
(
ȍ ọ́, ó
)
vklopitev
:
pregledati napravo pred vklopom
;
avtomatski vklop aparata
vklópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vklop ali vklopitev:
vklopna ročica
;
štedilnik z avtomatsko vklopno uro
;
vklopno stikalo
vklopítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vklopiti:
vklopitev hladilnika
;
gumb, stikalo za vklopitev
/
vklopitev dodatnih motorjev
vklopíti
in
vklópiti -im
dov.
(
ī ọ̄
)
1.
vzpostaviti (s stikalom) električni tok in s tem omogočiti delovanje
česa:
vklopiti električno peč, računalnik
;
vklopiti s pritiskom na gumb, stikalo, tipko
/
vklopiti električni tok
2.
s premikom mehanizma povzročiti delovanje kake priprave, stroja:
vklopiti stikalo, zavoro
;
vklopiti žago
/
vklopiti avtomatsko krmarjenje
♦
elektr.
vzpostaviti za krajši čas električno zvezo s stikalom
;
strojn.
vklopiti sklopko
vklopíti se
in
vklópiti se
pog.
vključiti se, vživeti se:
vklopiti se v družbo
vklópljen
-a -o:
vklopljen stroj
;
pustiti likalnik vklopljen
vklópljenje
-a
s
(
ọ̑
)
vklopitev
:
vklopljenje peči, stroja
/
vklopljenje električnega toka
vknjížba
-e
ž
(
ȋ
)
1.
fin.
zapis poslovnega dogodka v konto:
vknjižba izdaje blaga
/
pregledati vknjižbe
2.
pravn.
dokončni vpis sprememb v zemljiški knjigi na podlagi listin:
vknjižba dolga na posestvo
;
vknjižba lastninske pravice novega lastnika
vknjiževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
fin.
knjižiti
:
sproti vknjiževati naročila
vknjížiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
fin.
zapisati poslovni dogodek v konto:
vknjižiti izdajo blaga, naročilo
/
vknjižiti pošiljko
/
sproti vknjižiti vse izdatke
2.
pravn.
dokončno vpisati spremembe v zemljiški knjigi na podlagi listin:
vknjižiti dolg na posestvo
;
vknjižiti spremembo lastnika
vkodírati
-am
dov.
(
ȋ
)
vpisati določene podatke, informacije kam v obliki kode:
vkodirati grafične in tekstovne podatke v elektronsko sporočilo
;
vkodirati podnaslove v filme
/
del informacij iz kratkoročnega spomina se vkodira v dolgoročni
spomin
;
vkodirati si pomemben spomin v zavest
vkomponírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti, da kaj postane sestavni del česa;
vstaviti
,
vgraditi
:
vkomponirati spomenik v naravno okolje
/
zgodbo je v celoti vkomponiral v roman
/
v pripoved rad vkomponira osebne spomine
vkomponíran
-a -o:
spomenik z vkomponiranimi lesenimi elementi
;
dobro, slabo vkomponiran
vkòp
vkópa
m
(
ȍ ọ́
)
glagolnik od vkopati:
pred vkopom drogov so teren dobro utrdili
/
čas, določen za vkop čete
;
ukaz za vkop
♦
grad.
široko korito, izkopano v teren, navadno zaradi graditve prometne
poti
vkopáti
vkópljem
tudi
-ám
dov.
, vkôplji vkopljíte
tudi
vkôpaj vkopájte; vkôpal
(
á ọ́, ȃ
)
dati, položiti kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasuti:
vkopati cevi, električne vode
//
dati, položiti spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in zasuti,
zlasti zaradi trdnejše namestitve:
vkopati mejnike
;
vkopati drog dva metra globoko
/
sadike za nekaj časa vkopljemo
●
ekspr.
skrbi so mu vkopale v čelo globoke gube
naredile
;
ekspr.
vkopala je svoj obraz v dlani
skrila
vkopáti se
1.
zaradi padca, teže prodreti v tla in se delno zakriti:
sidro se je z enim krakom vkopalo v dno
2.
voj.
narediti, skopati strelske jarke in se namestiti vanje:
vojaki so se vkopali
;
vkopati se do pasu
/
vkopati se v jarke, okope
♦
alp.
narediti si zavetišče v snegu
vkopán
-a -o:
močen veter je izruval vkopane drogove
;
vojaki, vkopani do pasu
;
obstati kakor vkopan
negibno, togo
vkopávanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vkopavati:
vkopavanje mejnikov
/
določiti kraj za vkopavanje čete
vkopávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
dajati, polagati kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasipati:
vkopavati kanalizacijske cevi, električne vode
//
dajati, polagati spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in
zasipati, zlasti zaradi trdnejše namestitve:
vkopavati kole v vinogradu
;
vkopavati stebre
vkopávati se
1.
zaradi padca, teže prodirati v tla in se delno zakrivati:
pregrade so se vedno globlje vkopavale v tla
2.
voj.
delati, kopati strelske jarke in se nameščati vanje:
na povelje so se začeli vojaki vkopavati
vkorákanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vkorakati:
zmagovalce so ob vkorakanju na stadion navdušeno pozdravili
vkorákati
-am
dov.
(
ȃ
)
korakajoč priti v kaj:
nastopajoči so vkorakali v dvorano
/
vkorakati na stadion
●
ekspr.
tuje čete so vkorakale v deželo
jo zasedle
vkováti
vkújem
dov.
(
á ú
)
1.
s kovanjem pritrditi v kaj:
vkovati okrasne obroče na sprednjo stran skrinje
;
pren.,
ekspr.
njegov osorni glas ga je kar vkoval v tla
//
s kovanjem narediti v kaj:
vkovati grb, podobo v kovanec
//
ekspr.
z zelo močnim vplivom narediti, da kdo ravna popolnoma v skladu s
tem, kar izraža dopolnilo:
s prestrogo vzgojo so vkovali vanj pokorščino in ponižnost
/
vojna leta so vkovala v ljudi strah in nezaupanje
2.
nekdaj
s kovanjem narediti, da kaj obdaja roke, noge koga, da se ne more
svobodno gibati:
vkovati obsojenca
/
vkovati komu roke in noge
/
vkovati upornike v okove
/
sužnje so vkovali na skupno verigo
3.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj tesno obdaja kaj, navadno kot ovira:
reka je zamrznila in ladjo vkovala v led
/
huda zima je potok vkovala v led
potok je zamrznil
vkován
-a -o:
vkovani ujetniki
;
biti vkovan v okove, verige
vkràj
tudi
v kràj
prisl.
(
ȁ
)
star.
proč
,
(v)stran
:
bežati, iti, umakniti se vkraj
/
živeti enolično in vkraj od raznih prireditev
/
odrezati, odsekati vkraj
/
to je treba dati vkraj
prenehati se ukvarjati s tem; pospraviti
;
golazen vkraj spraviti
pobiti, uničiti
;
vkraj vreči
zavreči, odvreči
/
vkraj, nepridiprav
izgini, s poti
●
star.
zvezde gredo vkraj
ugašajo
;
star.
iti vkraj
spat
vkráju
tudi
v kráju
prisl.
(
ā
)
star.,
v zvezi
biti vkraju
miniti, končati se:
noč bo kmalu vkraju
/
veseli smo, da je ta nevarnost vkraju
//
biti opravljen, končan:
hiteti moram, da bo delo vkraju
vkrcalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za vkrcanje:
počakati na vkrcališču
vkŕcanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od vkrcati:
določiti kraj in čas vkrcanja
;
vkrcanje potnikov
;
dovoljenje za vkrcanje
/
vkrcanje prtljage
vkŕcati
-am
dov.
(
r̄
)
spraviti koga s kopnega na ladjo:
vkrcati potnike
/
vkrcati izletnike na ladjo
;
vkrcati brodolomce v rešilne čolne
//
publ.
naložiti, natovoriti (na ladjo):
vkrcati blago, tovor
;
topove so že vkrcali
vkŕcati se
stopiti, oditi s kopnega na ladjo:
ko so se potniki vkrcali, je ladja odplula
;
vkrcati se v Kopru
/
skrivaj se vkrcati na ladjo
/
vkrcati se za Ameriko
//
stopiti, oditi v letalo:
stevardesa počaka, da se potniki vkrcajo
●
šalj.
izletniki so se vkrcali na vlak
so vstopili v vlak
;
šalj.
vkrcala sta se v podstrešno sobico
vselila
vkŕcan
-a -o:
teža vkrcanega tovora
;
brodolomci so že vkrcani
vkrcávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vkrcavati:
vkrcavanje potnikov
/
vkrcavanje tovora
vkrcávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
spravljati koga s kopnega na ladjo:
vkrcavati ujetnike, vojake
/
vkrcavati na ladjo
//
publ.
nalagati, natovarjati (na ladjo):
vkrcavati vojaško opremo, orožje
/
vkrcavati vodo v čolne
vkrcávati se
stopati, odhajati s kopnega na ladjo:
potniki se vkrcavajo
//
stopati, odhajati v letalo:
stevardesa jih je pripeljala do letala in začeli so se vkrcavati
vkrceválec
-lca
[
ʍkərcevau̯ca
tudi
ʍkərcevalca
]
m
(
ȃ
)
navt.
delavec, ki skrbi za nalaganje, natovarjanje blaga, tovora na ladjo:
dogovor med ladjarji in vkrcevalci
vkrceválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vkrcevanje:
vkrcevalne naprave
/
določiti vkrcevalno mesto
vkrcevališče
vkrcevalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za vkrcevanje:
urediti vkrcevališče
vkrcevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vkrcevati:
vkrcevanje potnikov
vkrceváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
spravljati koga s kopnega na ladjo:
vkrcevati begunce
//
publ.
nalagati, natovarjati (na ladjo):
vkrcevati tovor, žito na ladje
vkrceváti se
stopati, odhajati s kopnega na ladjo:
izletniki so se vkrcevali v čolne
//
stopati, odhajati v letalo:
potniki za zadnji polet se vkrcujejo
vkréber
[
ʍkrebər
]
prisl.
(
ẹ̑
)
navkreber
:
iti, lesti vkreber
vkríž
prisl.
(
í
)
star.
navzkriž
,
križem
1
:
dati, zložiti vkriž
●
star.
to mi hodi vkriž
povzroča težave
vkúhati
-am
dov.
(
ú ȗ
)
s kuhanjem konzervirati:
vkuhati breskve, češnje, fižol
;
vkuhati sadje, zelenjavo za zimo
vkúhan
-a -o:
postreči z vkuhanim sadjem
vkuhávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vkuhavati:
vkuhavanje hrušk, sadja
/
kozarci za vkuhavanje
vkuhávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s kuhanjem konzervirati:
vkuhavati breskve
;
vkuhavati sadje za zimo
vkùp
prisl.
(
ȕ
)
skupaj
:
držati prste vkup
;
stiskali so se vkup, da jih ni zeblo
/
pog.
sklicati, zbrati (se) vkup
sklicati, zbrati (se)
/
pogosto so bili vkup
;
učiti se, živeti vkup s kom
/
v medmetni rabi:
otroci, vkup, zdaj je pravi čas
;
geslo kmečkih upornikov
le vkup, le vkup, uboga gmajna
/
vse vkup se mu je zdelo smešno
●
pog.,
ekspr.
to boš sam zmogel, dosti te je vkup
si velik, močen
;
pog.
to ni vse vkup nič
izraža nezadovoljstvo, nestrpnost
;
pog.
vsi učenci v razredu držijo vkup
se razumejo, med seboj podpirajo
;
pog.
lesti vkup od lakote
biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote
;
pog.
denar ti kar vkup leti
ga na lahek način zaslužiš
;
pog.
tako sva tudi midva prišla vkup
se spoznala, se zbližala
;
pog.
kar boš vkup spravil, ti bodo vzeli
zbral, privarčeval
;
pog.
gliha vkup štriha
ljudje podobnih, navadno slabih lastnosti se radi družijo, dobro
razumejo
vkúpaj
prisl.
(
ȗ
)
star.
skupaj
:
biti, živeti vkupaj
;
vkupaj sva hodila v šolo
vkúpe
prisl.
(
ȗ
)
star.
skupaj
:
biti, hoditi, živeti vkupe
/
malo potrpite vsi vkupe
vkúpen
-pna -o
prid.
(
ȗ
)
star.
skupen
:
vkupno delo
/
vkupne koristi
vkúpnost
-i
ž
(
ȗ
)
star.
skupnost
:
delati za dobro vkupnosti
/
narodna, šolska vkupnost
●
star.
druži ju veliko vkupnosti
skupnih lastnosti, stvari
vkváčkati
-am
dov.
(
ȃ
)
obrt.
1.
s kvačkanjem vstaviti:
vkvačkati kroge, zvezde v prt
2.
s kvačkanjem narediti v kaj:
v isto mesto vkvačkamo dva stebrička
vláča
-e
ž
(
á
)
1.
agr.
orodje iz med seboj z verigami ali gibljivimi členi povezanih lesenih
ali z železom okovanih prečk za ravnanje zemlje:
z vlačo ravnati brazde
2.
mn.,
nar.
priprava iz skupaj zvezanih vej za spravljanje sena, stelje v dolino:
narediti vlače
vláček
-čka
m
(
ȃ
)
vlakec
:
vlaček odpelje čez pol ure
/
otrok se igra z vlačkom
vláčen
-čna -o
prid.
(
ā
)
star.
vlečljiv
:
vlačna sredica slabo pečenega kruha
/
vlačno blago
raztegljivo
/
vlačen les
prožen, žilav
●
zastar.
vlačna žival
vlečna žival
vláčenica
-e
ž
(
ā
)
agr.
z zemljo pokrita rozga, ki požene korenine:
razmnoževati trto z vlačenicami
vláčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vlačiti:
vlačenje ladij
/
vlačenje hlodov iz gozda
/
vlačenje po policiji
/
vlačenje z različnimi branami
vlačílec
-lca
[
wlačilca
in
wlačiu̯ca;
tretji pomen
wlačiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
vozilo za vleko vozil brez lastnega pogona:
vlačilcu se je med vožnjo odpel priklopnik
;
voznik vlačilca
♦
voj.
vlačilec topa
2.
navt.
ladja za vleko, reševanje ladij:
vlačilec je ladjo spravil v pristanišče
;
morski, rečni vlačilec
;
krmar vlačilca
3.
kdor kaj vleče:
vlačilci vozičkov v rudniku
vlačílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vlačenje ali vlečenje:
vlačilni čoln
;
vlačilna vrv
♦
agr.
vlačilna motika
motika s širokim, spodaj ravnim rezilom; greblja
;
navt.
vlačilna steza
steza na rečnem bregu za vprego, ki vleče ladjo proti toku
;
rib.
vlačilna mreža
mreža, ki se razpeta vleče po morskem dnu
vlačílka
-e
ž
(
ȋ
)
rib.
ribiška ladja, ki vleče vlačilno mrežo:
vlačilka spušča mrežo v vodo
♦
teh.
(vrv) vlačilka
vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi; vlečna vrv
vlačíti
in
vláčiti -im
nedov.
(
ī á
)
1.
večkrat vleči:
vlačil je vrvico gor in dol
/
vlačiti ladje v pristanišče
/
ekspr.
za seboj vlači dolgo ogrinjalo
vleče
2.
spravljati les v gozdu do poti tako, da drsi po tleh:
vlačiti s konji
/
vlačiti hlode
3.
ekspr.,
s prislovnim določilom
spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj:
vlačiti pohištvo iz ene sobe v drugo
/
ni hotel vlačiti košare s police nad njegovo glavo
jemati
;
vlačil je žemljo po rokah
jo preprijemal, prestavljal
4.
ekspr.
nositi, zlasti kaj težkega:
težko vlači s seboj vso opremo
/
zmeraj vlači s seboj ves denar
ima, nosi
5.
ekspr.,
s prislovnim določilom
spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove
privolitve:
dolgo so jih vlačili po zaporih
/
vlači jo na različne prireditve, čeprav je ne zanimajo
vodi
6.
nar.
branati
:
orati in vlačiti
●
ekspr.
spet vlači na dan nekdanje doživljaje
se jih spominja, pripoveduje o njih
;
star.
vlačiti koga po zobeh
opravljati, obrekovati
vlačíti se
in
vláčiti se
1.
s prislovnim določilom
premikati se, stalno dotikaje se podlage:
krilo se vlači za njo po tleh
2.
ekspr.
s težavo hoditi:
z opotekavimi koraki se vlači za plugom
;
vlačiti se kot megla, senca
3.
ekspr.
potepati se, pohajkovati:
doma je toliko dela, ti pa se vlačiš kdo ve kod
/
štiri leta se je vlačil po frontah
je bil
4.
ekspr.
pojavljati se na večji površini:
megle, oblaki se vlačijo po dolini
5.
ekspr.
opravljati spolne odnose za plačilo:
preživlja se tako, da se vlači
6.
slabš.
imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne
odnose:
vlači se z ničvrednimi ženskami
vlačljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
vlečljiv
:
testo je vlačljivo
vlačljívost
-i
ž
(
í
)
star.
vlečljivost
:
vlačljivost krušne sredice
vlačníca
-e
ž
(
í
)
rib.
vlačilna mreža:
lov z vlačnico
/
mreža vlačnica
vlačník
-a
m
(
í
)
star.
vlačilec
:
vlačniki in potiskači vozičkov
vlačúga
-e
ž
(
ú
)
1.
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo:
biti vlačuga
;
pristaniška vlačuga
2.
slabš.
ženska, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene
spolne odnose:
ta vlačuga ga je že večkrat prevarala
/
kot psovka
vlačuga umazana
;
star.,
kot luteranska psovka za katoličane
vlačuga babilonska
3.
mn.,
nar.
kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino:
na vlačugah je vozil seno
vlačúganje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od vlačugati se:
pijančevanje in vlačuganje
vlačúgar
-ja
m
(
ȗ
)
1.
moški, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo:
vlačugarji in vlačuge
2.
slabš.
moški, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne
odnose:
bil je vlačugar in pijanec
/
kot psovka
prekleti vlačugar
vlačúgarica
-e
ž
(
ȗ
)
slabš.
vlačuga
:
zmerjal jo je z vlačugarico
vlačugáriti se
-im se
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
vlačugati se
:
brez sramu se vlačugari
vlačúgarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na vlačuge, vlačugarje ali vlačugarstvo:
vlačugarsko življenje
/
vlačugarska ženska
vlačúgarstvo
-a
s
(
ȗ
)
dejavnost vlačug ali vlačugarjev:
brezposelno točajko so obsodili vlačugarstva
/
vsem je bilo znano njegovo vlačugarstvo
vlačúgati se
-am se
nedov.
(
ȗ
)
1.
opravljati spolne odnose za plačilo:
ženska se vlačuga
2.
slabš.
imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose:
njen mož se vlačuga in pijančuje
vlačúgica
-e
ž
(
ú
)
ekspr.
vlačuga
:
mlada vlačugica
vlačúlje
-čúlj
ž
mn.
(
ú ȗ
)
nar.
kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino:
naložiti seno na vlačulje
vláda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
organ, ki ima vrhovno izvršilno oblast v državi:
sestaviti vlado
;
stranka je zastopana v vladi
;
nova vlada
;
organi, predsednik vlade
/
koalicijska vlada
v kateri sodelujejo predstavniki dveh ali več strank
;
socialistična vlada
;
začasna vlada
/
zamenjati vlado
//
navadno s prilastkom
najvišji upravni organ v upravni enoti:
deželna, pokrajinska vlada
2.
vladanje
:
v času vlade zadnjega kralja
●
zastar.
vzeti komu vlado
oblast
;
pog.
vlada v senci
ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na
volitvah
vladálec
-lca
[
tudi
wladau̯ca
]
m
(
ȃ
)
zastar.
vladar
:
pravičen vladalec
vládanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od vladati:
parlament sodeluje pri vladanju
;
način vladanja
vladár
-ja
m
(
á
)
kdor vlada:
biti, postati vladar
;
postaviti koga za vladarja
;
mogočen vladar
;
oblast vladarja
●
letni vladar
v astrologiji
planet, ki v letu med dvema zaporednima pomladanskima enakonočjema
odločilno vpliva na razmere na Zemlji, zlasti vremenske
;
preg.
denar je sveta vladar
za denar se vse dobi
vladaríca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki vlada:
vladarica je napovedala vojno
;
britanska, egipčanska, ruska vladarica
;
mogočna, odločna vladarica
/
nesporna vladarica morij, sveta
/
ekspr.
bila je vladarica njegovega srca
vladáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
vladati
:
kdo vse je že vladaril tej deželi
/
v kuhinji vladari žena
vladárjev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vladarja:
vladarjeva oblast
/
vladarjevo ustoličenje
vladárka
-e
ž
(
á
)
vladarica
:
sposobna političarka in pogumna vladarka
/
absolutna, nesporna vladarka svetovnega smučanja
vladárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vladarje:
vladarska palača
/
vladarske pristojnosti
vladárstvo
-a
s
(
ȃ
)
star.
vladanje
:
ljudje še pomnijo čas njegovega vladarstva
//
območje vladanja:
veliko vladarstvo
vládati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti, zlasti v
državi:
takrat je vladal kralj
;
vladati deželi
;
vladati ljudstvu
;
absolutistično, parlamentarno vladati
;
pren.,
ekspr.
v hiši je vladal mož
;
ljubezen in lakota vladata svetu
2.
biti splošno razširjen:
v deželi vlada blagostanje
;
nad zapuščeno vasjo je vladal mir
;
pri znanstvenikih je doslej vladalo o tem drugačno mnenje
/
med nami je vladalo veselo razpoloženje
;
za knjigo je vladalo veliko zanimanje
/
ekspr.
ko so prišli v mesto, je že vladala noč
bila
3.
star.
voditi
1
,
usmerjati
:
vladal je vprežni par konj s hi in bistahor
/
lastnica z veliko umnostjo vlada hotel
●
zastar.
spretno vlada z našim jezikom
obvlada naš jezik
;
ekspr.
dêli in vladaj!
vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval,
vladal
vládati se
zastar.,
v zvezi s
po
delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo;
ravnati se
:
po tem zgledu se bomo vladali
/
ne zna se vladati
se vesti
vladajóč
-a -e:
vladajoči knez
;
vladajoča stranka
♦
gozd.
vladajoče drevo
drevo, ki ima višjo krošnjo kot drevo, drevesa okoli njega
;
sam.:
koristi vladajočih
vládan
-a -o:
vladani sloji
;
sam.:
sodelovanje vlade z vladanimi
vladavína
-e
ž
(
í
)
1.
navadno s prilastkom
politična ureditev:
ustavna vladavina je zamenjala absolutizem
;
parlamentarna vladavina
;
oblika vladavine
2.
vladanje
:
predsednik je po petnajstih letih vladavine odstopil
/
zakonitost pomeni zahtevo po vladavini pravice
●
knjiž.
ni priznal nobene vladavine
oblasti
vláden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vlado:
vladna palača
;
vladna ustanova
/
vladni ukrepi za oživitev gospodarske dejavnosti
;
vladna politika
/
vladna delegacija
/
vladna koalicija
dve ali več strank, ki zastopajo skupne interese v vladi
;
vladna stranka
stranka, ki ima sama ali z drugimi strankami izvršilno oblast
vladíka
-e
tudi
-a
m
(
í
)
1.
nekdaj,
v črnogorskem okolju
vladar, ki je hkrati predstojnik cerkvenoupravne enote svoje države:
vladika je sklical posvetovanje na Cetinju
/
vladika Njegoš
2.
vznes.
škof
:
sprejem pri vladiki
vladikovína
-e
ž
(
í
)
vznes.
škofija
:
sedež vladikovine
vládin
-a -o
prid.
(
ȃ
)
vladen
:
podpirati vladine odločitve
vládinovec
-vca
m
(
ȃ
)
zastar.
pristaš vlade:
kot vladinovec je govoril nemško
vladohlépen
-pna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
ki hlepi po vladanju:
vladohlepen človek
vladohlépnost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
lastnost človeka, ki hlepi po vladanju:
očitati komu vladohlepnost
vladožêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
knjiž.
željen vladanja:
domišljav in vladoželjen človek
vladožêljnost
-i
ž
(
é
)
knjiž.
lastnost človeka, željnega vladanja:
storiti kaj iz vladoželjnosti
vlága
-e
ž
(
á
)
manjša količina tekočine, zlasti vode, na površini česa, v čem:
vlaga prodira, pronica skozi steno
;
vlaga se širi v parket
;
navzeti se vlage
;
izločati, sprejemati, vpijati vlago
;
prepereti od vlage
;
biti občutljiv za vlago
;
zaščititi stavbo pred talno vlago
/
ekspr.
v očeh je začutil vlago
solze
//
vodna para v zraku:
zrak je nasičen z vlago
/
zračna vlaga
♦
fiz.
higroskopska vlaga
ki jo vpije snov iz zraka
;
meteor.
absolutna vlaga
množina vodne pare na 1 m
3
zraka
;
relativna vlaga
razmerje med absolutno vlažnostjo in največjo mogočo absolutno
vlažnostjo pri določeni temperaturi
vlagálec
-lca
[
wlagau̯ca
tudi
wlagalca
]
m
(
ȃ
)
1.
delavec, ki vlaga:
vlagalec sadja v zaboje
2.
vlagatelj
:
vlagalec je dvignil svoj denar
/
vlagalec pritožbe
vlagálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vlaganje:
vlagalna priprava
/
vlagalni sistem
vlagálka
-e
[
wlagau̯ka
tudi
wlagalka
]
ž
(
ȃ
)
delavka, ki vlaga:
v tiskarni opravljati delo vlagalke
vlagálnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
priprava za vlaganje:
vložiti pole v vlagalnik tiskarskega stroja
♦
agr.
vlagalnik gnoja
del pluga za spravljanje raztrošenega gnoja v brazdo
vláganje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vlagati:
vlaganje filma v aparat
/
vlaganje sadja
;
kozarci za vlaganje
/
vlaganje prihrankov v delnice
/
povečati vlaganja v kmetijstvo
;
investicijsko vlaganje
/
vlaganje ribjega zaroda
vlagátelj
-a
m
(
ȃ
)
kdor vlaga:
izplačati vlagateljem obresti
/
obvestiti vlagatelja o postopku
;
vlagatelj pritožbe
/
podatki so vzbudili zanimanje tujih vlagateljev
vlagáteljica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki vlaga:
vlagateljice v delnice
;
sredstva zasebnih vlagateljic
/
vlagateljica je dopolnila svojo zahtevo
;
pritožba vlagateljice
;
nastopati kot vlagateljica pobude
/
dolgoročne tuje vlagateljice
;
država kot pomembna, velika vlagateljica
vlágati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
dajati kaj v notranjost česa:
vlagati film v kaseto
;
vlagati listke v škatlo
/
vlagati stekla v okvire
/
vlagati snope v kozolec
♦
rač.
vlagati disketo v disketno enoto
2.
dajati, spravljati živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da
ostanejo dalj časa užitna, dobra:
vlagati gobe, hruške
;
vlagati v kis
;
vlagati za zimo
3.
dajati kam vloge, da se sproži določen postopek pri upravnih ali
sodnih organih:
hitro reševati zahtevke, ki jih vlagajo zavarovanci
;
vlagati v vložišču
4.
dajati denar kam, da se poveča njegova količina:
vlagati prihranke v banko
/
vlagati denar v delnice
5.
uporabljati denar za povečanje premoženja:
veliko vlagati
/
vlagati denar v nepremičnine
6.
ekon.
uporabljati del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje
in povečevanje osnovnih sredstev in zalog:
vlagati v kmetijstvo, rudarstvo
7.
rib.
spuščati ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za
povečanje količine teh živali v njej:
vlagati ribe v zunanje bazene
●
publ.
vlagati vse sile v kaj
zelo se za kaj truditi, si prizadevati
;
publ.
v delo vlagajo veliko truda
pri delu se zelo trudijo, si zelo prizadevajo
vlágan
-a -o:
v razvoj industrije vlagana sredstva
vlagoljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
knjiž.
ki uspeva na vlažnih tleh:
vlagoljubna rastlina
vlagomér
-a
m
(
ẹ̑
)
meteor.
priprava za merjenje relativne vlage v zraku;
higrometer
:
vlagomer in toplomer
vlák
-a
m
(
ȃ
)
1.
vozilo iz med seboj povezanih vagonov, ki jih navadno vleče
lokomotiva:
vlak (se) iztiri, odpelje
;
vlaki se križajo na postaji
;
vlak že prihaja,
ekspr.
sopiha
;
ujeti, zamuditi vlak
;
potovati, voziti se z vlakom
;
odhod, prihod vlaka
/
natovarjati, raztovarjati vlak
;
vstopiti v vlak
/
ekspresni vlak
brzovlak na dolgih progah z zelo redkimi postanki
;
električni, motorni vlak
;
lokalni vlak
ki vozi iz središča v določeni manjši kraj
;
nagibni vlak
z nagibnim sistemom, ki omogoča, da se zgornji del vagona nagne za
osem stopinj
;
pospešeni vlak
potniški vlak na progah med večjima mestoma, ki se ne ustavlja na
vseh postajah
;
potniški, tovorni vlak
/
muzejski vlak
vlak iz 19., 20. stoletja, navadno s parno lokomotivo, ki na
določenih relacijah vozi v turistične namene
2.
večja skupina druga za drugo letečih ali plavajočih živali iste vrste:
golobji vlak
;
vlak rib
/
ribe plavajo proti globljim mestom v vlakih
//
ekspr.
večja skupina drug za drugim se premikajočih predmetov:
vlak vozov se premika po cesti
/
vlak sankarjev se je spustil po pobočju
3.
nar.
več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti
seno v dolino:
kolovoz je bil zglajen od vlakov
/
oče z vilami naklada vlak
●
ekspr.
bolnik mora s prvim vlakom v bolnišnico
nemudoma, takoj
;
ekspr.
s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak
izkoristili zadnjo priložnost
♦
gled.
vlak
odrska naprava za dviganje in spuščanje scenske opreme
;
voj.
oklepni vlak
z jeklenim oklepom in z orožjem
;
žel.
maršrutni vlak
ki od odpremne do namembne postaje ne spreminja sestave tovora
;
mešani vlak
iz potniških in tovornih vagonov
;
nabiralni vlak
ki prevaža tovor med postajami
;
odpravnik vlakov
vláka
-e
ž
(
á
)
1.
star.
vlečenje
:
mula je bila vajena nošnje, ne pa vlake
/
pomagati pri vlaki
brananju
2.
gozd.
žlebasta vdolbina v tleh za spravljanje lesa do gozdne ceste,
skladišča:
po vlakah so spravili hlode k cesti
3.
lov.
sled, ki se naredi z vlečenjem uplenjene živali po tleh, da se pes po
njej uči iskati obstreljeno žival:
spustiti psa na začetku vlake
4.
nar.
več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti
seno v dolino:
vpregel se je v veliko vlako sena in jo zvlekel k svislim
/
povezati veje v vlako
vlákar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor se redno vozi z vlakom na delo, v šolo:
v razredu je več vlakarjev
vlákec
-kca
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
manjšalnica od vlak:
dvakrat na dan pripelje mimo vlakec
/
turistični vlakec
vlakec za prevoz turistov
2.
igrača, ki predstavlja vlak:
otrok se igra z vlakcem
vlákence
-a
[
wlakənce
]
s
(
ā
)
manjšalnica od vlakno:
opazovati vlakence pod mikroskopom
vláknast
-a -o
prid.
(
á
)
1.
ki je iz vlaken:
vlaknasta snov
/
vlaknasto meso
z opaznimi, vidnimi vlakni
♦
les.
vlaknasta plošča
vlaknena plošča
2.
ekspr.
tanek kot vlakno:
vlaknaste korenine
vláknat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki je iz vlaken:
vlaknata plast kokosovega oreha
;
vlaknata snov
/
vlaknato meso
z opaznimi, vidnimi vlakni
♦
les.
vlaknata plošča
vlaknena plošča
2.
ekspr.
tanek kot vlakno:
vlaknati izrastki
vlaknén
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki je iz vlaken:
vlaknena snov
♦
les.
vlaknena plošča
plošča, narejena pod pritiskom iz lesnih vlaken in fenolnih smol,
lepil
vlaknénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
les. žarg.
vlaknena plošča:
izdelovanje vlaknenk
vlaknína
-e
ž
(
ī
)
1.
vlaknata ogrodna snov rastlinskih celičnih sten:
sadje vsebuje tudi vlaknino
;
količina vlaknine v krmi
//
teh.
vlaknata snov, ki se uporablja za izdelovanje tekstilnih vlaken,
papirja:
predelovati vlaknine
;
vlaknina rastlinskega izvora
;
izdelava vlaknin
/
naravne, umetne vlaknine
;
poliamidne vlaknine
/
tekstilne vlaknine
2.
biol.
vlaknata snov v strjeni krvi, nastala iz fibrinogena:
vlákno
-a
s
(
á
)
podolgovat, tanek delec snovi kot sestavina
a)
prediva, niti, tkanine:
spresti nit iz vlaken
;
puliti vlakna iz povesma
;
dolga, kratka vlakna
;
debelina, dolžina vlaken
/
bombažna, lanena vlakna
;
kemična
umetno narejena iz kemičnih, umetnih ali naravnih snovi
, sintetična vlakna
umetno narejena iz kemičnih, umetnih snovi
;
kokosova vlakna
;
listna, semenska vlakna
;
naravna, umetna vlakna
/
tekstilna vlakna
/
optično vlakno
tanko upogljivo stekleno vlakno, ki se uporablja za prenos
svetlobnega signala
b)
rastline, živalskega, človeškega telesa:
rezati meso prečno na vlakna
;
žagati les v smeri vlaken
●
ekspr.
poznati kaj do zadnjega vlakna
zelo dobro
;
ekspr.
biti komu do zadnjega vlakna zvest
zelo, popolnoma
♦
anat.
mišično vlakno
;
živčno vlakno
daljši izrastek živčne celice
;
bot.
vlakno
podolgovata celica z olesenelo ali celulozno membrano
;
kem.
poliamidna vlakna
;
med.
vlakno
podolgovat, tanek tkivni delec
;
tekst.
neskončno vlakno
kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo
vlakno iz naravne svile
;
steklena vlakna
narejena iz omehčanega stekla
vláknocemènt
-ênta
m
(
á-ȅ á-é
)
z vlakni armirani cement:
vlaknocement je zdravju in okolju neškodljiv
;
izdelki, plošče iz vlaknocementa
vláknocemênten
-tna -o
prid.
(
á-ē
)
nanašajoč se na vlaknocement:
vlaknocementni izdelki
;
vlaknocementna kritina, plošča
vlaknovína
-e
ž
(
í
)
vlaknina
:
uporaba vlaknovin
vlákoven
in
vlakôven -vna -o
prid.
(
ȃ; ō
)
nanašajoč se na vlak:
vlakovni promet
/
vlakovne zveze
♦
žel.
vlakovni odpravnik
delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer
da znak za odhod vlaka
;
vlakovna kompozicija
vlak
vlakovódja
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
kdor skrbi za pravilno tehnično sestavo vlaka in vodi osebje:
vlakovodja tovornega vlaka
vlámljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vlamljati:
zalotiti koga pri vlamljanju
;
povzročati ropot z vlamljanjem
;
orodje, priprava za vlamljanje
vlámljati
-am
nedov.
(
á
)
s silo, na neustrezen način odpirati kaj zaklenjenega, zapahnjenega:
ne vlamljajte, saj se bo našel ključ
;
vlamljati s posebnim orodjem
/
vlamljati vrata
/
vlamljati ključavnico
//
navadno s prislovnim določilom
s takim odpiranjem prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati:
tatovi navadno ponoči vlamljajo v stanovanja
/
mladoletniki so vlamljali v avtomobile
//
s takim odpiranjem prihajati kam sploh:
vlamljati v lastno hišo, stanovanje
vlás
-ú
in
-a
m
,
mn.
vlasjé
(
ȃ
)
zastar.
las
1
:
njegovi vlasje so sivi
vlásovec
-vca
m
(
ȃ
)
med drugo svetovno vojno
pripadnik iz sovjetskih vojnih ujetnikov sestavljenih enot sovjetskega
generala Andreja Vlasova, ki se je predal nemškemu okupatorju:
vlasovci so ga ubili
;
oddelek vlasovcev
vlastelín
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
zemljiški gospod:
mogočen vlastelin
vlastodŕžec
-žca
m
(
ȓ
)
zastar.
oblastnik
:
vojaški vlastodržci
vlasúlja
-e
ž
(
ú
)
zastar.
lasulja
:
nositi vlasuljo
♦
zool.
voščena vlasulja
bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi
lovkami; voščena vetrnica
vláški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na Vlahe:
vlaška naselbina
/
krščanski vlaški staroselci
2.
zastar.
italijanski
:
dobro govoriti vlaški jezik
vlát
-í
ž
(
ȃ
)
nar. prekmursko
lat
1
:
odtrgati vlat
/
krmiti z vlatmi
s (koruznimi) storži
vlážen
-žna -o
prid.
, vlážnejši
(
á ā
)
1.
ki je (delno) pokrit z manjšo količino tekočine, zlasti vode:
vlažen asfalt, tlak
;
vlažen od potu, rose
//
ki je prepojen z manjšo količino tekočine, zlasti vode:
vlažen robec
;
vlažna mivka
;
vlažna stena
;
perilo je še vlažno
//
ekspr.
znojen
:
obrisati si vlažno čelo
;
od strahu vlažne dlani
//
ekspr.
solzen
:
od ganjenosti vlažne oči
/
odgovarjati z vlažnim glasom
2.
ki ima precej vlage:
vlažen gozd, travnik
;
zemlja je še vlažna
;
vlažna tla
/
vlažen mraz, veter, zrak
/
noči so bile precej vlažne
/
vlažen prostor
//
pri katerem padavine presegajo izhlapevanje:
vlažen letni čas, mesec
;
vlažno podnebje
3.
med.
pri katerem se pojavlja izcedek:
vlažni ekcem
;
vlažna gangrena
♦
alp.
vlažni plaz
plaz vlažnega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino
vlážno
prisl.
:
oči se mu vlažno svetijo
;
vlažno topel prostor
/
v povedni rabi
zunaj je bilo vlažno
;
sam.:
ta rastlina dobro uspeva na vlažnem
vláženje
tudi
vlažênje -a
s
(
á; é
)
glagolnik od vlažiti:
naprava za vlaženje zraka
vlažílec
-lca
[
wlažilca
in
wlažiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
priprava za vlaženje:
uporabljati vlažilec pri likanju
;
vlažilec zraka
2.
delavec, ki skrbi za vlaženje:
vlažilec tobaka
vlažílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je za vlaženje:
vlažilna naprava
♦
kozm.
vlažilna krema
vlažílnik
-a
m
(
ȋ
)
priprava za vlaženje:
vlažiti z vlažilnikom
vlážiti
-im
tudi
vlažíti -ím
nedov.
, vlážil
(
á ȃ; ī í
)
delati kaj vlažno:
vlažiti perilo
/
izhlapevajoča voda vlaži zrak
vlážiti se
tudi
vlažíti se
postajati vlažen:
stene so se začele vlažiti
/
ekspr.
oči so se mu vlažile
solzile
vlážnost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost vlažnega:
vlažnost rok je lahko znak bolezni
2.
vlaga
:
vlažnost se širi po ometu
;
opeka vpija vlažnost iz zemlje
/
te rastline uspevajo v krajih z zadostno zračno vlažnostjo
♦
meteor.
absolutna vlažnost
množina vodne pare na 1 m
3
zraka
;
relativna vlažnost
razmerje med absolutno vlažnostjo in največjo mogočo absolutno
vlažnostjo pri določeni temperaturi
vlážnosten
-tna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vlažnost:
temperaturne in vlažnostne spremembe
/
v takih vlažnostnih razmerah žito hitreje zori
vléčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vleko ali vlečenje:
vlečna moč motorja
/
vlečna ladja
;
vlečna žival
;
vlečno vozilo
/
vlečna veriga
♦
avt.
vlečna služba
služba, ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil
;
gastr.
vlečno testo
testo iz moke, vode in malo maščobe, ki se da zelo tanko
razvaljati in razvleči
;
rib.
vlečna mreža
mreža, ki se razpeta vleče po morskem dnu
;
teh.
vlečna sila
;
vlečna vrv
;
žel.
vlečna služba
služba, ki skrbi za vleko vlakov
vléčenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od vleči:
vlečenje je težje kot potiskanje
;
vlečenje pokvarjenega vozila
/
vlečenje črt s svinčnikom
vléči
vléčem
nedov.
, vléci vlécite
in
vlecíte; vlékel vlékla
(
ẹ́
)
1.
s silo, usmerjeno proti sebi
a)
povzročati premikanje česa za seboj, k sebi:
ena lokomotiva vleče, druga potiska
;
vol vleče plug
;
konj dobro vleče
/
z avtomobilom vleči prikolico
/
vleči plezalca navzgor
b)
z določenim namenom delovati na kaj:
otrok vleče mater za krilo
;
vleči vrv zvonca
2.
s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika
podlage:
lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel
/
za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo
3.
premikati kaj po površini:
vleči čopič po platnu
/
vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t
4.
s črtanjem delati:
vleči črto od pike do pike
5.
spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo:
vleči trsko iz prsta
;
vleči zamašek iz steklenice
;
vleči prt z mize
/
ekspr.
vlekel je stvari iz torbe
jemal
6.
s prislovnim določilom
s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj:
vleči zavese narazen
;
vlekel si je kapuco na glavo
/
ekspr.
vleči obleko nase
hitro se oblačiti
/
kot opozorilo na vratih
vleci
7.
z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže
a)
večjo, največjo dolžino:
vleči gumijasto cev
b)
večjo, največjo površino:
vleči tkanino
/
vleči testo
8.
ekspr.
s težavo nositi:
prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo
//
z oslabljenim pomenom,
s prislovnim določilom
izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga;
nositi
:
kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca
9.
navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase:
vleči dim iz cigarete
/
vleči cigareto, cigaro, pipo
/
ekspr.
vleči sapo vase
globoko vdihavati
10.
ekspr.
sesati
:
mladič je zadovoljen vlekel
/
vleči dudo
11.
ekspr.
piti (alkoholne pijače):
steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel
/
pog.
rad ga vleče
12.
nav. 3. os.
gibati, premikati se z enega območja na drugo zaradi razlik v zračnem
pritisku, temperaturi;
pihati
:
hladno vleče
;
zunaj precej vleče
/
ves dan je vlekel veter
/
zapri vrata, pod noge mi vleče
čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
13.
odvajati dim:
ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel
;
peč je le začela vleči
14.
nav. ekspr.
povzročati, da traja kaj dalj časa:
poročanje o dogodku je zelo vlekel
/
godbeniki so nekoliko vlekli
prepočasi igrali
15.
ekspr.,
s prislovnim določilom
spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve:
vlekel je otroka z igrišča v hišo
/
navezanost na dom ga vleče stran
;
nekaj me je vleklo k potoku
/
brezoseb.
zelo ga vleče v planine
/
ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi
16.
ekspr.
zavajati v zmoto, varati:
zdaj me boš še ti vlekel
;
pošteno ga je vlekel
17.
ekspr.
vzbujati pri kom zanimanje:
grad vleče turiste
;
morsko dno ga najbolj vleče
//
vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos:
tako branje me vleče
18.
pog.
dobivati
,
prejemati
:
za to delo vleče lepo plačo
/
pri sodelovanju vleče dobiček
19.
ekspr.,
v zvezi z
na
imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo:
papir vleče na rumeno
;
vino vleče na kislo
20.
ekspr.
težko živeti, prebijati se:
kako živite? Vlečemo
;
nekako še vlečemo
21.
metal.
s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek:
vleči palico, žico
/
vleči aluminij, jeklo
●
ekspr.
z njegovim prihodom je začel vleči drug veter
razmere so se spremenile
;
ekspr.
vsako besedo so morali vleči iz njega
ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati
;
ekspr.
spet vleče nekdanje doživljaje na dan
se jih spominja, pripoveduje o njih
;
ekspr.
dreto vleči
smrčati
;
ekspr.
vleči harmoniko
igrati na harmoniko
;
star.
vleči koga skozi zobe, po zobeh
opravljati, obrekovati
;
ekspr.
vleči koga za nos
varati ga
;
pog.
ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke
žrebali z listki
;
ekspr.
komaj vleče noge za seboj
od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi
;
ekspr.
nihče te ne bo za lase vlekel tja
te spravljal proti tvoji volji, zelo silil
;
star.
nezrelo sadje vleče usta skupaj
povzroča trpek okus
;
ekspr.
vleči vodo na svoj mlin
govoriti, delati v svojo korist
;
ekspr.
od jutra do noči je vlekel žago
žagal
;
ekspr.
vleči na uho, ušesa
prisluškovati
;
ekspr.
eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela
zelo delajo, se trudijo
;
ekspr.
v teh krajih vlečejo po dolenjsko
govorijo, izgovarjajo
;
pog.
motor dobro vleče
deluje
;
preg.
besede mičejo, zgledi vlečejo
♦
etn.
vleči ploh
šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a
se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas
;
obrt.
šiv vleče
povzroča gubanje tkanine
vléči se
1.
zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikovati
se v nitasto, trakasto plast:
med, sirup se vleče
;
stopljen sir se vleče
;
vleči se kot testo
2.
s prislovnim določilom
premikati se, stalno dotikaje se podlage:
obleka se je vlekla za njo
;
vajeti so se vlekle po tleh
3.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
počasi se premikati, navadno v daljši vrsti:
po cesti so se vlekli vozovi
/
od juga se vlečejo oblaki
4.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
s težavo hoditi:
konj se je klecaje vlekel čez potok
/
počasi se je vlekel v svojo sobo
5.
ekspr.
biti, obstajati, navadno v obliki črte:
razpoka se vleče čez vso steno
;
pot se vleče navkreber
6.
ekspr.
po dolgem se razprostirati:
vas se vleče ob vznožju gorovja
7.
ekspr.
trajati, potekati, navadno dalj časa:
bolezen se je vlekla
;
priprave za izdajo časopisa so se vlekle pol leta
/
dan se je zelo vlekel
je počasi mineval
8.
ekspr.
zavzemati se, posredovati:
na sestankih se vedno vleče za delavce
/
vleče se za denar, kot da mu gre za življenje
●
kaj se vlečeš kot megla
počasi, leno hodiš
;
ta misel se kot rdeča nit vleče skozi vse pesnikovo delo
se pojavlja kot bistveni sestavni del
vlekóč
-a -e:
otrok uhaja naprej, vlekoč mamo za roko
vléčen
-a -o:
vlečeno vozilo
/
vlečena žica
;
vlečeno jeklo
;
vlečeno testo
vléčka
-e
ž
(
ẹ̑
)
del svečanega oblačila, navadno ženskega, ki se zadaj vleče po tleh:
pridržala je vlečko z levico
;
poročna obleka z vlečko
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar je temu podobno:
letala so puščala za seboj vlečko dima
vléčkar
-ja
m
(
ẹ̑
)
kdor nosi, drži vlečko:
vlečkarji so mirno stopali za nevesto
vlečljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikuje
v nitasto, trakasto plast:
vlečljiva sluz
;
testo mora biti vlečljivo
♦
agr.
vlečljivo vino
vino, ki je zaradi bolezni gosto tekoče in navadno vsebuje malo
kisline
vlečljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost vlečljivega:
vlečljivost medu
♦
agr.
bolezen vina, pri kateri je vino gosto tekoče in navadno vsebuje
malo kisline
vléčnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
žičnica na smučišču, ki vleče smučarje navkreber tako, da drsijo s
smučmi po snegu:
vlečnica danes ne obratuje
;
postaviti vlečnico
;
peljati se z vlečnico
;
prenosna vlečnica
/
smučarska vlečnica
2.
rib.
vlačilna mreža:
ribolov z vlečnicami
/
mreža vlečnica
vlèk
vléka
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od vleči:
vlek mreže po rečnem dnu
2.
gibanje, premikanje zraka po kanalih, vodih zaradi razlik v
temperaturi, tlaku:
uravnavati vlek
;
dober, slab vlek
;
vlek v dimniku, jašku
/
zračni vlek
3.
navt.
manjši ladji ali splavu podobno vozilo brez lastnega pogona za prevoz
tovora po reki:
vlačilec vleče dva vleka
/
rečni vlek
♦
teh.
naravni vlek
pokončni vlek zaradi razlik v temperaturi
;
umetni vlek
povzročen s kako pripravo, ventilatorjem
vléka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od vleči:
vleka poškodovanega vozila
;
vleka s konjem
;
vrv za vleko
2.
navadno s prilastkom
kar kaj vleče (za seboj):
jadralno letalo se je odpelo od vleke
3.
ed.,
žel.,
navadno s prilastkom
naprave, ki omogočajo vožnjo vlaka:
dizelska vleka je izpodrinila parne lokomotive
;
proga z električno vleko
/
na tej postaji se vleka menja
/
služba za vleko
vlekáč
-a
m
(
á
)
rib.
ribič, ki vleče mrežo na obalo:
vlepíti
in
vlépiti -im,
tudi
vlépiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑
)
z lepljenjem pritrditi v kaj:
vlepiti fotografije v album
vlépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
z lepljenjem pritrjevati v kaj:
vlepljati slike v zvezek
vlésti se
vlézem se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z lezenjem priti v kaj:
muhe so se vlezle v špranje
2.
počasi tekoč, polzeč se razširiti v notranjost česa:
barva se vleze v razpoke
;
pren.,
ekspr.
mraz se vleze v kosti
vlíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
z likanjem narediti v kaj:
vlikati gube
vlíti
vlíjem
dov.
(
í
)
1.
spraviti kaj tekočega v kaj:
vliti mleko v lonec
;
vliti sok, vino v steklenico
;
vliti žganje v čaj
/
vliti alkohol na rano
zliti
;
pren.
znanja se ne da kar vliti v glavo
♦
teh.
vliti tekočo kovino v formo
2.
ekspr.
povzročiti, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik:
vliti komu pogum
;
s svojim zgledom je vlil otrokom spoštovanje do starejših
;
zdravnik je znal bolniku vliti upanje v ozdravitev
;
s pesmijo jim je hotel vliti voljo in odločnost
/
počitek mu je vlil novih moči
;
to je vlilo njegovemu srcu miru
ga je pomirilo
;
dogodek jim je vlil strah v kosti, srce
jih je prestrašil, vznemiril
;
vliti komu tolažbo v srce
ga potolažiti
//
povzročiti, da kaj postane značilnost česa:
avtor je vlil v razpravo precej realizma
●
ekspr.
jabolčnik je kar vlil vase
hitro, v velikih požirkih popil
;
ekspr.
vliti občutja v besede
izraziti jih z besedami
vlít
-a -o:
izmeriti količino v steklenico vlitega vina
vlív
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od vliti:
po vlivu čistila se je cev odmašila
2.
med.
odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko;
klistir
:
dati bolniku vliv
vlívanec
-nca
m
(
ī
)
1.
mn.
zakuha iz jajc in moke, ki se počasi, v tankem curku vliva v vrelo
juho:
narediti vlivance
;
testo za vlivance
;
prežganka z vlivanci
2.
gastr.
jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi:
peči vlivanec
;
omlete, prelivi in drugi vlivanci
/
gnjatni, skutni vlivanci
/
praženi vlivanec
vlívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od vlivati:
odmašiti cev z vlivanjem čistila
;
vlivanje soka v steklenice
;
priprava za vlivanje
vlívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
spravljati kaj tekočega v kaj:
vlivati rum v čaj
;
vlivati sok, vino v steklenico
;
vlivati staljen svinec, vosek v kalup
;
pren.
znanja se ne da vlivati v glavo
2.
ekspr.
povzročati, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik:
s svojim ravnanjem je vlival optimizem
;
vlivati komu zaupanje v samega sebe
/
take izkušnje vlivajo razočaranje
●
ekspr.
pijačo je kar vlival vase
pil je hitro, v velikih požirkih
;
ekspr.
ne bi rad vlival pelina v njegovo veselje
z neprijetnostmi kvaril njegovega veselja
;
knjiž.,
ekspr.
znala je vlivati olja na ogenj
koga (še bolj) razburjati, dražiti; (še) poslabševati položaj,
odnose
vlivajóč
-a -e:
ves čas je bil z njimi, vlivajoč jim pogum
vlívek
-vka
m
(
ȋ
)
1.
med.
odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko;
klistir
:
dobiti vlivek
/
odvajalni vlivek
2.
metal.
odprtina ali lijak na zaprti formi za vlivanje staljene kovine:
vliti staljeno jeklo skozi vlivek
vljúden
-dna -o
prid.
, vljúdnejši
(
ú ū
)
ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili:
vljuden človek
;
biti vljuden
;
zelo vljuden
/
vljuden nasproti komu
//
ki kaže, izraža tako vedenje, ravnanje:
vljudne besede
;
vljudna zavrnitev ponudbe
;
vljudno vedenje
vljúdno
prisl.
:
vljudno odzdraviti, se vesti
/
v uradnih dopisih
vljudno vam sporočamo, da smo prejeli vaš dopis
;
na vabilu
vljudno vabljeni
vljúdnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost vljudnega človeka:
všeč jim je njegova vljudnost
;
pretirana vljudnost
/
iz vljudnosti spregovoriti s kom nekaj besed
//
ekspr.
vljudno dejanje, ravnanje:
obdali so ga z mnogimi vljudnostmi
vljúdnosten
-tna -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na vljudnost:
pozdraviti z vljudnostno kretnjo
/
izrekla sta si nekaj vljudnostnih fraz
♦
pravn.
vljudnostni obisk
neuradni obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri
pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih
funkcionarjih brez določenega namena
vlóga
1
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
upodobitev osebe v dramskem delu:
vloga je zelo težka
;
igralec se je dobro vživel v vlogo
;
igrati glavno, stransko vlogo
;
naslovna vloga
po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov
;
tenorska vloga
;
plesala je vlogo kraljične
/
filmska, gledališka vloga
//
besedilo take upodobitve:
prepisati vlogo
;
znati vlogo na pamet
2.
navadno s prilastkom
kar kaj opravlja glede na svoj namen:
vloga šole se spreminja
;
gledališče dobro izpolnjuje svojo vlogo
;
vloga umetnosti v družbi
//
publ.,
z oslabljenim pomenom
izraža lastnost, značilnost, kot jo določa prilastek:
igrati napredno vlogo v boju za socialno osvoboditev
;
imeti pomembno vlogo pri odločanju
zelo vplivati na odločitev
/
lastiti si vlogo svetovalca
položaj
●
pog.,
ekspr.
to ne igra nobene vloge
to ni važno, je nepomembno
;
ekspr.
zmeraj hoče igrati glavno vlogo
biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč
;
knjiž.
rad igra vlogo človekoljuba
se dela človekoljubnega
♦
gled.
zasesti vlogo
izbrati igralca za določeno vlogo
;
karakterna vloga
ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem
;
psih.,
soc.
vloga
posameznikovo ravnanje, ki se pričakuje glede na njegov položaj v
določeni družbeni skupini
vlóga
2
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
listina, s katero se predlaga, prosi ali zahteva postopek pri upravnih
ali sodnih organih:
priložiti vlogi potrdilo o plačilu računa
;
izročiti vlogo pristojnemu organu
;
napisati, odposlati, prejeti vlogo
;
odgovor na vlogo
2.
v banko vložena denarna sredstva:
dvigniti vlogo
;
devizna vloga
;
majhna, velika vloga
/
hranilna vloga
prihranki, vloženi v denarni zavod zaradi obrestovanja
/
bančna vloga
♦
fin.
nevezana, vezana hranilna vloga
;
igr.
igrati za velike vloge
vložke
vlógica
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od vloga, upodobitev:
vloge in vlogice
/
igrati neopazne vlogice v filmih
vlòm
vlôma
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od vlomiti:
pri vlomu poškodovati ključavnico
/
vlom vrat
/
vlom v banko, veleblagovnico
vlómen
-mna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vlom:
različni vlomni načini
/
vlomno orodje
♦
pravn.
vlomna tatvina
tatvina, izvršena z vlomom
vlomílec
-lca
[
wlomiu̯ca
in
wlomilca
]
m
(
ȋ
)
kdor vlomi, vlamlja:
prijeti vlomilca
;
spreten vlomilec
;
sojenje vlomilcem
♦
pravn.
prstni odtisi vlomilcev
vlomílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je za vlamljanje:
vlomilno orodje
vlomílka
-e
[
wlomiu̯ka
in
wlomilka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki vlomi, vlamlja:
varnostnik je prijel vlomilko
;
izurjena vlomilka
vlomílski
-a -o
[
wlomiu̯ski
in
wlomilski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vlomilce:
vlomilska skupina
/
vlomilsko orodje
vlomíti
vlómim
dov.
(
ī ọ́
)
s silo, na neustrezen način odpreti kaj zaklenjenega, zapahnjenega:
ker niso imeli ključa, so morali vlomiti
;
vlomiti s sekiro
/
grozili so, da bodo vlomili vrata
/
vlomiti ključavnico
//
navadno s prislovnim določilom
s takim odprtjem priti kam, navadno z namenom krasti, ropati:
tatovi so vlomili v banko, samopostrežno trgovino
;
v to hišo so večkrat vlomili
//
s takim odprtjem priti kam sploh:
ker se je ključavnica zaskočila, so morali v blagajno, skrinjo
vlomiti
vlómljen
-a -o:
vlomljena omara
;
garaža z vlomljenimi vrati
/
v povedni rabi:
pri sosedovih je bilo vlomljeno
;
vsako noč je bilo vlomljeno v kako stanovanje
vlômski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na vlom:
vlomske in požarne nevarnosti
;
vlomska tatvina
/
skleniti vlomsko zavarovanje
zavarovanje (premičnega) premoženja za primer vloma
vlóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
navadno s prilastkom
1.
kar je v kaj vloženo:
prstan s smaragdnim vložkom
;
zapolniti špranjo z vložkom iz penaste gume
/
grafitni vložek za svinčnik
;
higienski vložek
vpojna blazinica, ki jo uporabljajo ženske v času menstruacije
;
lasni vložek
na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se
vpnejo med naravne lase
;
posteljni vložek
podloga za ležanje, ki se vloži v posteljno ogrodje
;
(zidni) vložek
element, ki se vloži v vijačno izvrtino zaradi trdne namestitve
vijaka
;
vložek za električno žepno svetilko
2.
nav. mn.
priprava iz usnja, blaga, lepenke v obliki stopala, ki se vloži v
obuvalo:
vložki zmanjšujejo prostornost čevljev
;
nositi vložke
/
ortopedski vložki
/
vložki za čevlje
3.
krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko
delo:
dogajanje v komediji prekinjajo pevski in baletni vložki
/
pesemski vložek
pesem, del pesmi, ki se vstavi v kako dramsko, operno delo
4.
kar se da, vloži v kaj, zlasti za obnavljanje in povečanje osnovnih
sredstev in zalog:
za solidno hotelsko ponudbo je potreben velik denarni in stvarni
vložek v objekt
;
finančni, kapitalski vložek v podjetje
;
investicijski, sponzorski vložek v raziskave
;
vložek države, občine
;
vložek podjetja v oglaševanje
5.
obl.
v osnovno tkanino za okras vložen kos druge tkanine:
čipkast vložek za blazino
;
tančičen vložek pri obleki
6.
igr.
znesek, ki se vloži pri igri na srečo:
podvojiti vložek
;
igrati za velike vložke
/
hazardni vložek
7.
pravn.
skupina listov v vpisniku z glavnimi podatki o vpisanem subjektu:
vložki sestavljajo register
/
zemljiškoknjižni vložek
8.
geol.
tanjša plast druge kamnine v kamninski plasti:
vložki apnenca v flišu
●
ima precejšen vložek v banki
precejšnjo vlogo
♦
elektr.
varovalni vložek
vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke z
izolirnim plaščem
;
gastr.
jušni vložek
kar se že pripravljeno da v juho
;
metal.
vložek
količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž
;
rib.
vložek
v tekočo ali stoječo vodo spuščene ribe, raki, zlasti mladi, za
povečanje količine teh živali v njej
vlóžen
1
-žna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vlogo, upodobitev:
naučiti se vložno besedilo
vlóžen
2
-žna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vlogo, listino:
sestaviti vložno besedilo
♦
filat.
vložni album
album z vložljivimi listi
;
fin.
vložni listek
obrazec, ki ga izpolni stranka za vložitev denarja
;
lit.
vložna pesem
vložnica
;
pravn.
vložna številka
številka vložka v zemljiški knjigi
;
teh.
vložna zagozda
zagozda, ki se vloži v prilegajoči se utor
vložíšče
-a
s
(
í
)
organizacijska enota v delovni organizaciji ali organu, ki sprejema
vloge:
oddati prošnjo v vložišču
vložítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vložiti:
vložitev listine v mapo
/
vložitev prijave, prošnje
/
z vložitvijo večjih sredstev v naprave bi izboljšali proizvodnjo
vložíti
-ím
dov.
, vlóžil
(
ī í
)
1.
dati kaj v notranjost česa:
vložiti film v fotografski aparat
;
vložiti listine v mapo
;
vložiti papir v pisalni stroj
;
vložiti pismo v ovojnico
/
vložiti kamen v prstan
;
vložiti steklo v okvir
♦
rač.
vložiti podatke, program v računalnik
2.
dati, spraviti živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da
ostanejo dalj časa užitna, dobra:
vložiti češnje, kumarice
;
vložiti v kozarce
;
vložiti ribe v sode
;
vložiti za zimo
3.
dati kam vlogo, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih
organih:
vložiti pritožbo, prošnjo, tožbo, zahtevo
/
vložiti v vložišču
4.
dati denar kam, da se poveča njegova količina:
vložiti denar v banko
/
vložiti v delnice
5.
uporabiti denar za povečanje premoženja:
veliko vložiti v trgovanje
/
vložiti kapital v podjetje
;
vložiti prihranke v nepremičnine
6.
ekon.
uporabiti del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in
povečanje osnovnih sredstev in zalog:
vložiti v razširjeno reprodukcijo
;
v kmetijstvo so vložili veliko sredstev
7.
rib.
spustiti ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za
povečanje količine teh živali v njej:
vložiti postrvi v potok
●
publ.
vložiti vse sile v kaj
zelo se za kaj potruditi, si prizadevati
;
publ.
gledališčniki so vložili v uprizoritev mnogo truda
so se za uprizoritev zelo potrudili, si zelo prizadevali
;
publ.
v to delo so vložili tisoč ur
za delo so porabili
vložèn
-êna -o:
uspeh ni zmeraj enak vloženemu trudu
;
v kis vložene gobe
;
pravočasno vložena prošnja
;
palica je vložena v kovinsko cev
;
v tej industriji se vložena sredstva hitreje obrestujejo
♦
lit.
vložena pripoved
pripoved, ki je osrednji del okvirne pripovedi
;
sam.:
kozarec vloženega
vložljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da vložiti:
plašč z vložljivo toplo podlogo
vlóžnica
1
tudi
vložníca -e
ž
(
ọ̑; í
)
1.
lit.
lirska pesem, v kateri se lirski subjekt posredno izpoveduje v vlogi
kake osebe:
pisati vložnice
/
pesem vložnica
2.
knjiž.
pesem v več kiticah s pripevom, navadno šaljive ali satirične vsebine;
kuplet
:
vložnica v opernem besedilu
vložníca
2
-e
ž
(
í
)
pravn.
ženska, ki kaj vloži, navadno v pisni obliki, da se sproži postopek
pri upravnih ali sodnih organih:
vložnica prošnje
vložník
-a
m
(
í
)
pravn.
kdor kaj vloži, navadno v pisni obliki, da se sproži postopek pri
upravnih ali sodnih organih:
napotiti vložnika k pristojnemu organu
;
vložnik zahteve
●
zastar.
sodelovanje vložnikov pri vodenju hranilnice
vlagateljev
vmés
prisl.
(
ẹ̑
)
1.
izraža položaj med dvema ali več točkami:
zraven hiše stojita hlev in skedenj, vmes je vodnjak
;
dati, postaviti kaj vmes
;
trava je precej redka, vmes rastejo jagode
2.
izraža izvzemanje iz večje količine:
v košari je precej lepih jabolk, vmes pa so tudi gnila
;
na trgu je veliko ljudi, vmes so tudi tujci
3.
izraža trajanje, potek med prekinitvami kakega dejanja, stanja:
vzpenjali so se in vmes počivali
;
bilo je precej hladno, vmes so bile otoplitve
//
izraža, da se kaj dogaja med potekanjem drugega dejanja:
lilo je, vmes pa je grmelo in se bliskalo
/
ekspr.
ne vtikaj se vmes, kadar govorijo odrasli
●
biti vmes
pog.
pojasnil sem jim, kaj je vmes
za kaj gre, v čem je bistvo
;
pog.
prosim za čimprejšnji odgovor, ker je vmes stava
ker gre za stavo
;
pog.
od takrat je bilo že precej zim vmes
je minilo
;
pog.,
ekspr.
tu ima hudič svoje kremplje vmes
stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta
;
ekspr.
povsod ima prste vmes
vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo
;
v pravem času poseči vmes
narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek
česa
;
pog.
delo bo končal, če ne bo prišlo kaj vmes
če ne bo tega kaj preprečilo
;
pog.
zmeraj pride kaj vmes
se zgodi kaj nepričakovanega; kaj prepreči namere, načrte
vmésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je, leži vmes:
vmesne črte
;
vmesne pregrade
;
tanke vmesne stene
/
izstopiti na vmesni postaji
2.
ki je, traja med dvema časovnima točkama:
vmesno obdobje
3.
ki traja, poteka med prekinitvami kakega dejanja, stanja:
vmesni postanki
;
vmesne otoplitve, razjasnitve
4.
ki je glede na mogoči razpon med spodnjo in zgornjo mejo:
vmesne številke konfekcije
/
vmesna velikost
/
vmesni barvni ton
●
vmesni izdelki
izdelki, namenjeni za nadaljnjo predelavo
♦
agr.
vmesni posevek
posevek, ki je sejan obenem z glavnim posevkom in zori hkrati z
njim
;
vmesni sadež
rastline iste vrste, ki se posadijo med osnovno kulturo
;
avt.
vmesni plin
plin, ki se dodaja med prestavljanjem
;
biol.
vmesni gostitelj
organizem, v katerem preživi zajedavec določeno razvojno fazo
;
bot.
vmesna rast
rast ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih
;
grad.
vmesna lega
tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov
;
jezikosl.
vmesni stavek
stavek v drugem stavku, s katerim je skladenjsko povezan
;
navt.
vmesna jadra
trikotna jadra, privezana na naponah pri velikih jadrnicah
;
pal.
vmesni člen
okamnina, ki povezuje evolucijsko manj popolne organizme z
evolucijsko popolnejšimi
;
strojn.
vmesni zobnik
zobnik med gonilnim in gnanim zobnikom, ki ohranja enako smer
vrtenja gonilne in gnane gredi
;
šah.
vmesna poteza
nepričakovana poteza, s katero igralec spremeni predvideni potek
igre
;
šol.
vmesna ocena
;
šport.
vmesni čas
rezultat pri hitrostnem športu, merjen na določenem mestu med
potekom tekmovanja
vmesíti
in
vmésiti -im
dov.
, vméšen
tudi
vmésen
(
ī ẹ́
)
z mesenjem spraviti v kaj:
vmesiti orehe, rozine v testo
vmésje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
vmesni čas, vmesno obdobje:
leta odraščanja so v življenju nekakšno vmesje
/
vmesja med posameznimi plesi
vmésnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
elektr.
naprava, ki povezuje dva sicer nezdružljiva sistema ali dva dela
istega sistema in omogoča njuno medsebojno delovanje:
tiskalnik je z računalnikom povezan z vmesnikom
;
priklop na vmesnik
;
gonilnik, priključek za vmesnik
;
kartica, modem in vmesnik
/
digitalni vmesnik
2.
rač.
prikaz računalniškega programa na zaslonu, ki uporabniku omogoča delo
s programom s pomočjo ikon, menijev:
grafični vmesnik
;
spletni vmesnik
/
programski vmesnik
;
nova generacija preglednih uporabniških vmesnikov
vmésniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vmesnik:
vmesniške enote, komponente
;
vmesniška kartica
/
vmesniški program
vmésnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost vmesnega:
vmesnost prostora
vméšati
tudi
vmešáti -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
z mešanjem spraviti v kaj:
vmešati sladkor med moko
;
vmešati razžvrkljano jajce v juho
2.
ekspr.
povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem:
ne bi te rad vmešal v to zadevo
vméšati se
tudi
vmešáti se
udeležiti se česa, navadno nepovabljen, nezaželen:
vmešati se v pogovor, prepir
;
v razpravo so se vmešali tudi drugi udeleženci srečanja
;
v vsako stvar se vmeša
/
zdaj se je vmešal oče: še mene poslušajte
vméšan
-a -o:
noče biti vmešan v spor
vmešávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vmešavati:
vmešavanje moke v vrelo vodo
/
neprimerno, vsiljivo vmešavanje
;
vmešavanje v osebne zadeve drugih
/
vojaško vmešavanje
vmešávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z mešanjem spravljati v kaj:
vmešavati koruzni zdrob v krop
2.
ekspr.
povzročati, da je kdo udeležen pri čem:
ne vmešavaj otrok v te zadeve
vmešávati se
1.
udeleževati se česa, navadno nepovabljen, nezaželen:
vmešavati se v pogovor, prepir
;
raje se ne vmešavaj v to
●
ekspr.
ne vmešavaj se v moje posle
ne rešuj mojih problemov, vprašanj
2.
z dejanjem, ukrepom (odločilno) vplivati na notranje ali zunanje
zadeve druge države:
sosednje države se vmešavajo z orožjem
/
gospodarsko, politično se vmešavati
vmísliti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
vživeti se:
vmisliti se v položaj, razmere
vmíšljati se
-am se
nedov.
(
í
)
knjiž.
vživljati se:
dobro se vmišlja v otroški predstavni svet
vmontírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
pritrditi, dati stroj, sestavni del v kaj;
namestiti
,
vstaviti
:
vmontirati elektromotor v pralni stroj
2.
film.
pred dokončno obdelavo vstaviti dodatne posnetke, napise:
poleg igranih prizorov bodo v film vmontirali tudi dokumentarne
vnánjepolítičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-í
)
knjiž.
zunanjepolitičen
:
vnanjepolitične razmere
vnánji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje;
zunanji
:
vnanji listi popka se odpirajo
;
vnanji zidovi
;
na vnanji strani kosmat kožuh
//
ki je na površini česa:
vnanji žepi
;
vnanje poškodbe
/
vnanji organi
2.
ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča:
vnanji kolobar svetlobe
//
ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen:
vnanji gleženj
/
nogi sta ukrivljeni na vnanjo stran
3.
ki je na prostem, zunaj stavbe:
urediti vnanji prostor za hišo
;
hladen vnanji zrak
//
ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari:
sprejemanje vnanjih vtisov
;
vpliv vnanjih razmer na človeka
4.
ki je zunaj mej določene države, ozemlja:
domači in vnanji sovražniki
;
državi preti vnanja nevarnost
//
ki je v zvezi z drugimi državami:
vnanja trgovina
5.
ki ni iz določene skupnosti, organizacije:
vnanjim obiskovalcem vstop ni dovoljen
//
ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja:
vnanji sodelavci
6.
ki se na zunaj vidi, čutno zazna:
vnanji izraz pomiritve
;
vnanji znak bolezni
/
njegova pobožnost je le vnanja
navidezna, nepristna
7.
ki ne zajema človekove duševnosti:
vnanje lastnosti človeka
;
prikazuje junakovo vnanje življenje
/
vnanji svet
materialni, tvarni
;
ne meni se za vnanje reči
//
ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa:
kratek vnanji obseg zgodbe
8.
nanašajoč se na zunanjost:
mladosten vnanji videz
;
sprememba vnanje podobe kmečkih hiš
9.
nar. dolenjsko
tuj
,
nedomač
:
bal se je vnanjih ljudi
/
prodaja vnanje vino
●
vnanji konj
pri vpreženi živini
desni konj
vnánje
prisl.
:
le vnanje posnema tuje modele
;
star.
sramuje se čustva vnanje pokazati
na zunaj, navzven
vnánjost
-i
ž
(
ȃ
)
zunanjost
:
njegova vnanjost je izdajala meščana
;
pod osorno vnanjostjo je skrival veliko občutljivost
;
pivci zanemarjene vnanjosti
/
soditi ljudi po vnanjosti
/
lepa vnanjost živali
;
vnanjost kamnin
/
ognil se je opisovanju obraza in drugih vnanjosti
vnánjščina
-e
ž
(
ȃ
)
zunanjščina
:
vnanjščina hiše
/
dobrodušne oči so bile v nasprotju z robato vnanjščino
zunanjostjo
vnaprêj
prisl.
(
ē
)
1.
izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati:
vnaprej ne more tega nihče napovedati
;
vnaprej obvestiti koga o prihodu
;
že vnaprej se veseliti česa
/
vnaprej določen, namenjen za kaj
/
kot vljudnostna fraza
za vašo prijaznost se vam že vnaprej zahvaljujemo
2.
izraža usmerjenost v prihodnost;
(za) naprej
:
plačati najemnino vnaprej
/
vnaprej ne dovolimo več takega početja
v bodoče, v prihodnje
vnaprêjšnji
-a -e
prid.
(
ē
)
1.
ki se uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati:
za to je potreben vnaprejšnji dogovor
;
vnaprejšnja določitev
;
govoriti brez vnaprejšnje priprave
;
vnaprejšnje obvestilo, plačilo, soglasje
/
sklepati po vnaprejšnjih znamenjih
predhodnih
♦
šol.
vnaprejšnja habilitacija
2.
ki je vnaprej določen, izoblikovan:
lotiti se česa brez vnaprejšnjega načrta
vnaprêjšnjost
-i
ž
(
ē
)
značilnost vnaprejšnjega:
vnaprejšnjost trditev
vnašálec
-lca
[
wnašau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj vnaša, navadno podatke:
na sodišču so povečali normo in zaposlili zunanje vnašalce
;
usposobljeni vnašalec
vnašálka
-e
[
wnašau̯ka;
drugi pomen
wnašalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki kaj vnaša, navadno podatke:
delala je kot vnašalka podatkov na magnetni trak
2.
tipka na računalniški tipkovnici za potrditev operacije, ukaza z
oznako enter ali return:
pritisniti vnašalko
;
potrditi izbor z vnašalko
vnášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vnašati:
odlok o vnašanju denarja v državo
/
vnašanje vojaških objektov v splošne zemljevide je prepovedano
/
vnašanje zastarelih nazorov
vnášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z nošenjem spravljati v kaj:
vnašati pohištvo v hišo
2.
z določenim postopkom delati, da kaj pride v kaj:
vnašati barvilo v premaz
;
vnašati z injekcijsko iglo
;
s škropljenjem vnašati v zemljo strupene snovi
♦
rač.
vnašati podatke v računalnik
3.
s pisanjem, risanjem delati, da kaj postane del česa:
vnašati podatke v tabelo
;
vnašati popravke v besedilo
/
vnašati brzojavke, dopise v poseben zvezek
vpisovati
4.
delati, povzročati, da se v čem pojavi, nastane to, kar izraža
dopolnilo:
vnašati razdor v skupino
;
vnašati zmedo v promet
//
delati, povzročati, da kaj postane tako, kot izraža dopolnilo:
vnašati živahnost v gledališko delo
/
novice vnašajo med ljudi nemir
vnazáj
prisl.
(
á
)
knjiž.
za nazaj:
opravičiti se vnazaj
/
vse ve, vnaprej in vnazaj
vnebohòd
-óda
in
vnébohod -a
m
(
ȍ ọ́; ẹ̑
)
1.
rel.
odhod, dvig Kristusa v nebo, nebesa štirideset dni po vstajenju:
apostoli so bili priče vnebohoda
2.
v krščanstvu
praznik štirideseti dan po veliki noči:
praznovati vnebohod
/
odšel je na vnebohod
vnebohóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vnebohod:
vnebohodni obredi
/
vnebohodne pesmi
vnebôvpijóč
tudi
vnebôvpijòč -óča -e
prid.
(
ȏ-ọ̄ ȏ-ọ́; ȏ-ȍ ȏ-ọ́
)
ekspr.
zelo velik:
vnebovpijoča krivica
;
vnebovpijoča revščina
/
vnebovpijoča žalitev
zelo huda
vnebovzétje
-a
s
(
ẹ̑
)
rel.,
navadno v zvezi
Marijino vnebovzetje
vzetje Marije, Kristusove matere, v nebo, nebesa:
verska resnica o Marijinem vnebovzetju
vnéma
-e
ž
(
ẹ̑
)
velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo:
vnema raste, upada
;
izgubljati vnemo
;
od vneme je vsa zardela
;
lotiti se dela z veliko vnemo
/
delovna vnema
vnémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od vnemati:
vnemanje dračja
/
vnemanje spopadov na meji
/
vnemanje za šport
/
vnemanje mandeljnov
vnemár
tudi
vnémar
prisl.
(
ȃ; ẹ̑
)
knjiž.
1.
navadno v zvezi s
pustiti (puščati)
izraža ravnodušnost, brezbrižnost:
pustiti ljudi vnemar
;
pustiti vse vnemar in oditi
/
pustiti kaj vnemar
ne upoštevati, ne ozirati se na kaj
2.
izraža neskrbnost, malomarnost, neprizadevnost:
vnemar opravljeno delo
;
vnemar zapisane besede
●
star.
biti komu vnemar
biti odveč, biti v napoto
;
star.
teh stvari ni jemati vnemar
ni mogoče, ni dobro zanemariti
;
star.
to je bilo rečeno kar tako vnemar
brez premisleka, tjavendan;
prim.
nemar
vnemáren
tudi
vnémaren -rna -o
prid.
(
á ā; ẹ̑
)
star.
1.
ravnodušen
,
brezbrižen
:
bil je vnemaren do nevarnosti, ki so mu pretile
/
odgovarjati z vnemarnim glasom
2.
neskrben
1
,
malomaren
,
neprizadeven
:
pri vnemarnem gospodarju vse propada
●
star.
vnemaren potepuh
umazan, zanemarjen
;
star.
vnemarna obleka
neurejena
;
star.
izogibati se vnemarnih žensk
malovrednih, ničvrednih
vnemárno
tudi
vnémarno
prisl.
:
vnemarno hoditi
;
vnemarno izgovarjati besede
vnemárnost
tudi
vnémarnost -i
ž
(
á; ẹ̑
)
star.
1.
ravnodušnost
,
brezbrižnost
:
vnemarnost za domačo književnost
2.
neskrbnost
1
,
malomarnost
,
neprizadevnost
:
zaradi vnemarnosti je bil odpuščen
;
vnemarnost delavcev
vnémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
delati, povzročati, da kaj začne goreti:
otroci so s kremeni vnemali dračje
2.
ekspr.
delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo:
govorili so, da rad vnema prepire
/
vnemati ljubezen do knjig
;
vnemati veselje za glasbo
/
vnemati v kom strast
/
vnemati domišljijo
3.
ekspr.
vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv:
njegovi nastopi so gledalce vnemali
/
lepota narave ga je vedno vnemala
4.
ekspr.,
v zvezi z
za
povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za
kako delo, dejavnost:
vnemati kmete za živinorejo
vnémati se
1.
začenjati goreti:
ob vetrovnih dneh se vnemajo saje v dimniku
//
zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov se segrevati in
začenjati goreti:
premalo suho seno se rado vnema
2.
ekspr.
goreč, sveteč se pojavljati:
na nebu se vnemajo bliski
3.
nav. 3. os.
zaradi bolezenskih sprememb postajati vroč, rdeč, otekel:
oči se otrokom pogosto vnemajo
;
koža se mu je začela vnemati
4.
ekspr.
začenjati se z veliko silo, intenzivnostjo:
po predavanjih so se vnemale živahne razprave
;
vnemali so se ostri spopadi
/
v njem se je vnemala ljubezen, strast
5.
ekspr.,
v zvezi z
za
začenjati čutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa:
vnemati se za tehniko
/
vnemati se za prijazno dekle
vnések
-ska
m
(
ẹ̑
)
1.
kar se vnese v kaj:
vneski v tabeli kažejo temperature v določenem obdobju
;
kontrolirati vneske
2.
knjiž.
kar se čemu (pozneje) doda:
motiv o nezvestobi je v tej ljudski pesmi drugoten vnesek
/
nekateri vneski v romanu so moteči
vnêsti
vnêsem
dov.
, vnésel vnêsla
(
é
)
1.
z nošenjem spraviti v kaj:
vnesti prtljago v sobo
/
vnesti v državo določeno količino denarja
2.
z določenim postopkom narediti, da kaj pride v kaj:
vnesti v snov barvilo, lepilo
;
vnesti v telo prenašalca bolezni, strup
;
z gnojili vnesti v zemljo manjkajoče snovi
/
vnesti podatke v računalnik
3.
s pisanjem, risanjem narediti, da kaj postane del česa:
vnesti v grafikon podatke
;
vnesti številke v tabelo
/
pisar.
vnesti kaj v zapisnik
zapisati
;
publ.
stroške za telefonski priključek bo treba vnesti v predračun
jih upoštevati v predračunu
4.
narediti, povzročiti, da se v čem pojavi, nastane to, kar izraža
dopolnilo:
vnesti spremembe v gospodarstvo
//
narediti, povzročiti, da kaj postane tako, kot izraža dopolnilo:
vnesti v tekmo več živahnosti
/
govorice so vnesle v ljudi nezaupanje
vnesèn
tudi
vnešèn -êna -o:
na zemljevidu so vnesene nove meje
vnéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vnetje:
vnetni izcedek
;
vnetna oteklina, rdečina
/
vnetni proces
;
vnetne bolezni
vnétež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor je zelo prizadeven, navdušen za kaj:
vneteži so na mostu ribarili
;
mirili so bojevite vneteže
;
gledališki vneteži
vnéti
vnámem
dov.
, vnêmi vnemíte; vnél;
nam.
vnét
in
vnèt
(
ẹ́ á
)
1.
narediti, povzročiti, da kaj začne goreti:
vneti stenj pri petrolejki
/
z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo:
vneti prepir, upor
/
vneti ljubezen
/
vneti domišljijo
3.
ekspr.
vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv:
vnela ga je njena lepota
;
predstava je gledalce vnela
/
novica jim je vnela kri
jih je razburila
;
vneti komu srce
vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
4.
ekspr.,
v zvezi z
za
povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za
kako delo, dejavnost:
vneti otroke za risanje, šport
vnéti se
1.
začeti goreti:
bencinski hlapi se radi vnamejo
/
vnel se je požar
//
zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in
začeti goreti:
seno v kupu se je vnelo
;
vlažno žaganje se rado vname
2.
nav. 3. os.
zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel:
oči, pljuča se vnamejo
;
sluznica se pogosto vname
3.
ekspr.
začeti se z veliko silo, intenzivnostjo:
kmalu se je vnel živahen pogovor
;
vnela se je vojna
/
med njima se je vnelo veliko sovraštvo
4.
ekspr.,
v zvezi z
za
začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa:
takoj se je vnel za predlog
/
vneti se za dekle
●
star.
vnela se je v ljubezni do njega, zanj
zaljubila se je vanj
;
iron.
če se star panj vname, dolgo gori
če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in
dolgotrajno
vnét
-a -o
1.
deležnik od vneti:
vneta sluznica
;
vnete oči
2.
ekspr.
zelo prizadeven, navdušen:
vnet plesalec, športnik
;
vneti pristaši novega gibanja
;
vnet za lov
//
ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje:
vneto razlaganje jih je prevzelo
/
vnet pogovor
;
začela se je vneta razprava
;
prisl.:
vneto delati, pomagati
;
vneto se zavzemati za kaj
vnética
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
vnetje
:
vnetica grla
vnetína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
vneti del telesa:
dati obkladek na vnetino
vnetíšče
-a
s
(
í
)
1.
kem.
temperatura, pri kateri se določena snov vname:
segreti do vnetišča
;
vnetišče lesa
;
vnetišče in vrelišče
2.
med.
mesto vnetja:
prvotno vnetišče je bilo v pljučih
/
tuberkulozno vnetišče
vnétje
-a
s
(
ẹ̄
)
1.
glagolnik od vneti:
vnetje bencinskih hlapov
/
vnetje premalo suhega sena
/
vnetje koga za predlog
/
preprečiti vnetje oči
2.
bolezensko stanje, pri katerem je del telesa vroč, rdeč, otekel:
zdraviti vnetje
;
dolgotrajno, nevarno vnetje
;
vnetje ledvic
vnetljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se (rad) vname:
eksplozija vnetljivega plina
;
vnetljive snovi, tekočine
2.
ekspr.
pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni
odziv:
vnetljiv človek
vnetljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost vnetljivega:
vnetljivost alkohola, lesa
;
laboratorijsko preizkušati vnetljivost premogovega prahu
/
ekspr.
svojo vnetljivost je krotila, kolikor je mogla
vnétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
velika prizadevnost, navdušenost:
začetna vnetost je kmalu minila
/
vnetost za delo
/
delali so z veliko vnetostjo
vníc
prisl.
(
ȋ
)
star.
nazaj
:
nagniti se vnic
/
potisniti klobuk vnic
/
pasti vnic
vznak
;
vreči kaj vnic
nazaj čez glavo, ramo
●
star.
udariti koga z roko vnic
s hrbtno stranjo roke
vnícati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
knjiž.,
s prislovnim določilom
1.
v zelo majhni količini prihajati skozi kaj ovirajočega v kaj:
voda mu je vnicala v čevlje
/
hladen veter je vnical v kosti
2.
pomalem, neopazno prodirati v kaj, se širiti v čem:
tak vpliv je vnical tudi v umetnostno zavest naših prednikov
vnìčdévanje
tudi
vnìčdevánje -a
s
(
ȉ-ẹ́; ȉ-ȃ
)
pog.
omalovaževanje
,
podcenjevanje
:
polemika brez žalitev in vničdevanja nasprotnika
vníkati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
knjiž.,
s prislovnim določilom
1.
v zelo majhni količini prihajati skozi kaj ovirajočega v kaj:
v čevlje vnika vlaga
/
v sobo je vnikal ropot s ceste
2.
pomalem, neopazno prodirati v kaj, se širiti v čem:
tuje navade vnikajo v deželo
3.
spoznavati s podrobnim, domiselnim razčlenjevanjem, povezovanjem;
pronikati
:
vnikati v zakonitosti fizike
vnikljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
pronicljiv
:
vnikljiv raziskovalec
/
pisati v vnikljivem slogu
/
vnikljiv glas
visok, rezek
vníkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.,
s prislovnim določilom
1.
v zelo majhni količini priti skozi kaj ovirajočega v kaj:
črnilo vnikne v papir
2.
pomalem, neopazno prodreti v kaj, se razširiti v čem:
nove ideje so vniknile v našo književnost
3.
spoznati s podrobnim, domiselnim razčlenjevanjem, povezovanjem;
pronikniti
:
vnikniti v bistvo življenja
vníti
vnídem
dov.
, všèl všlà všlò
tudi
všló
(
í
)
star.
vstopiti
:
vrata se odprejo in on vnide
;
vniti v sobo
vníz
prisl.
(
ȋ
)
star.
navzdol
:
pogledati vniz
;
spustili so se vniz po gozdu
vnòs
vnôsa
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od vnesti:
vnos tujega denarja v državo
/
vnos podatkov v računalnik
♦
papir.
vlaknine in druge sestavine, ki se vnesejo v mešanico za izdelavo
papirja
vnôsen
-sna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na vnos, vnašanje:
vnosni obrazec
;
izpolnjevanje vlog bo potekalo na enajstih vnosnih mestih na območju
zavoda
/
vnosna vrstica
;
vnosno polje
vnòv
in
vnôv
prisl.
(
ȍ; ȏ
)
zastar.
spet
,
znova
:
vnov razložiti
vnôvič
prisl.
(
ȏ
)
knjiž.
spet
,
znova
:
vnovič mu je nalila kozarec
;
vnovič se poročiti, začeti
/
vnovič in vnovič so se ji zahvaljevali
vnôvičen
-čna -o
prid.
(
ȏ
)
knjiž.
ponoven
:
vnovičen napad jih ni presenetil
;
ob vnovičnem pregledu je bilo vse v redu
;
bala se je vnovičnega srečanja z njim
vnôvo
tudi
v nôvo
prisl.
(
ȏ
)
zastar.
spet
,
znova
:
vse je vnovo ozelenelo
vnóžati se
-am se
nedov.
(
ọ̑
)
nar. vzhodnoštajersko,
z dajalnikom
ne ljubiti se, ne dati se:
vnoža se mi iti po drva
vnúča
-e
ž
(
ú
)
nav. mn.,
nar. vzhodnoštajersko
onuča
,
obujek
:
flanelaste vnuče
vnučád
-i
ž
(
ȃ
)
star.
več vnukov, vnuki:
veseliti se vnučadi
vnúček
-čka
m
(
ū
)
nav. ekspr.
manjšalnica od vnuk:
razvajati, varovati vnučka
vnúčica
-e
ž
(
ū
)
vnučka
:
igrati se z vnučico
vnúčka
-e
ž
(
ū
)
nav. ekspr.
manjšalnica od vnukinja:
varovati vnučko
vnúk
-a
m
(
ū
)
sin sina ali hčere:
varovati vnuka
/
ekspr.
tega se bodo spominjali še naši vnuki
daljni potomci
♦
čeb.
roj iz prvca v istem letu
vnúka
1
-e
ž
(
ū
)
star.
vnukinja
vnúka
2
-e
ž
(
ū
)
nar.
(posušena) trava tretje košnje;
otavič
:
kositi vnuko
vnúkec
-kca
m
(
ȗ
)
vnuček
:
ima tri vnukce
vnúkinja
-e
ž
(
ū
)
hči sina ali hčere:
babica in vnukinja
voajerízem
tudi
voyeurizem -zma
[
voajerízəm
]
m
(
ī
)
nagnjenje k spolnemu uživanju z opazovanjem spolnih odnosov drugih
ljudi:
voajerizem in ekshibicionizem
//
ekspr.
opazovanje vedenja drugih ljudi, navadno skrivoma:
z internetom je voajerizem dosegel nove razsežnosti
voál
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
tančična tkanina iz močno vite preje za ženske večerne obleke, bluze,
zavese:
obleka iz enobarvnega voala
vóbče
člen.
(
ọ̄
)
star.
sploh
,
nasploh
:
vobče lahko trdimo, da je delo dobro
/
škoda, da si jih vobče povabil
/
kljub svoji velikosti psica vobče ni napadalna
/
pisec navede nekaj vobče znanih dejstev
splošno
vóbler
-ja
m
(
ọ́
)
rib.
vaba v obliki ribice za lovljenje rib z vijačenjem:
vòd
vóda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
naprava iz več med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje
tekočin, plinov:
napeljati vod
;
členasti cevni vodi za namakanje v poljedelstvu
/
nadzemni vod
;
plinski vod
plinovod
2.
naprava iz vodnikov in drugih delov za prenos električne energije ali
telekomunikacijskih signalov:
graditi, postavljati vode
;
drogovi, žice vodov
;
popraviti okvaro na vodu
/
kabelski vod
/
električni, telefonski vod
♦
elektr.
napajalni vod
za dovajanje električne energije porabnikom
;
visokonapetostni vod
;
elektr.,
žel.
vozni vod
za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki
;
ptt
naročniški vod
od centrale do telefonskega naročnika
3.
anat.
cevasta tvorba za iztok izločkov ali pretok kake telesne tekočine:
jetrni, solzni vod
;
žolčni vod
žolčevod
4.
najmanjša organizacijska enota tabornikov:
ustanoviti, voditi vod
5.
voj.
vojaška enota iz več oddelkov:
četa ima tri vode
;
komandir voda
/
minerski, tehnični, zaščitni vod
;
vod za oskrbo
vôda
-e
tudi
-é
ž
,
tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi
vódo
(
ó
)
1.
naravna prozorna tekočina brez barve, vonja in okusa:
voda hlapi, kaplja, teče, zmrzne
;
snov, ki vpija vodo
;
bistra, čista, kalna, motna voda
;
mrzla, topla voda
;
gladina vode
;
za vodo neprepustna plast
;
v vodi topna snov
/
jezerska, morska, rečna voda
;
ob izlivu reke v morje se mešata sladka in slana voda
//
ta tekočina, ki se uporablja v industriji, gospodinjstvu:
voda vre
;
čistiti, črpati, greti, natakati vodo
;
piti vodo
;
sladkati, soliti vodo
;
zajemati vodo iz vodnjaka
;
kuhati na vodi, v vodi
;
potešiti žejo z vodo
;
razredčiti mleko z vodo
;
postana, sveža voda
;
voda za hlajenje motorja
;
voda za kuhanje, napajanje, pranje
;
kozarec, vedro vode
;
poraba vode
;
zbiralnik vode
/
odpadna voda
iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi
snovmi
;
pitna voda
;
sanitarna, tehnološka voda
/
hruškova voda
v kateri so se kuhale (suhe) hruške
2.
tudi mn.
ta tekočina kot reka, jezero, morje:
voda dere, klokota, šumlja
;
voda izvira pod hribom
;
vode naraščajo, upadajo
;
vode s tega ozemlja odtekajo v isto morje
;
regulirati vode v nižini
;
zajeziti vodo
;
iti v vodo
;
bresti po vodi
;
globoka, plitva voda
;
žuborenje vode
;
mlin na vodo
;
ob vodi živeča ptica
;
prevoz, promet po vodi
/
podzemeljske, površinske vode
;
ribolovna voda
v kateri je dovoljen ribolov
;
stoječe vode
naravne vode v kotanjah, vdolbinah, zlasti velikih
;
tekoče vode
naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike
;
zdravilne vode
/
smučanje na vodi
drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo
vleče motorni čoln
3.
ta tekočina kot osnovna sestavina sadežev, plodov:
iztisniti vodo iz kumar
;
nekateri sadeži imajo veliko vode
4.
tekočina, ki jo izločajo ledvice;
seč
1
,
urin
1
:
otrok ni mogel zadržati vode
;
pregledati vodo
/
bolniku se voda zapira
ima težave z odvajanjem seča
//
vodi podobna telesna tekočina sploh:
voda mu je zalila pljuča
;
v kolenu ima vodo
5.
navadno s prilastkom
vodna ali vodi podobna raztopina, ki se uporablja kot sredstvo za
nego, razkuževanje zlasti kože:
dišeča, lasna voda
;
kolonjska voda
raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje
;
ustna voda
;
voda za britje
●
pog.
voda ima danes majhen pritisk
zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe,
cevi
;
ekspr.
s svojimi nauki jim kali vodo
povzroča zmedo, nejasnost
;
ekspr.
napeljevati vodo na svoj mlin
govoriti, delati v svojo korist
;
ekspr.
vodo v morje nositi
delati kaj odvečnega, nesmiselnega
;
evfem.
tišči ga na vodo
opraviti mora malo potrebo
;
ekspr.
načrt je padel v vodo
se ni uresničil
;
ekspr.
mnogo vasi je pod vodo
je poplavljenih
;
ekspr.
živeti ob kruhu in vodi
zelo slabo, v pomanjkanju
;
publ.
stranka plava v desničarskih vodah
je desničarsko usmerjena
;
ekspr.
pa smo spet prijadrali v mirnejše vode
položaj, pogovor se je spet pomiril
;
publ.
teritorialne vode
teritorialno morje
;
ekspr.
ta človek je tiha voda
ne kaže negativnih lastnosti
;
ekspr.
članek je povzročil vihar v kozarcu vode
veliko neupravičeno razburjenje
;
iti čez devet gorá in devet vodá
v pravljicah
zelo daleč
;
ekspr.
še dosti vode bo preteklo, preden boš ti zrastel
še veliko časa bo minilo
;
knjiž.
sta olje in voda
se ne razumeta dobro; se sovražita
;
počutiti se kot riba v vodi
ugodno, prijetno
;
te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo
zelo so ga prizadele, razočarale
;
ekspr.
ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra
voda mi kot pijača ne prija
;
ekspr.
ne hiti, saj ne gori (voda)
ne mudi se tako zelo
;
ekspr.
voda se učisti, ko tri kamne preteče
tekoča voda se zelo hitro učisti
;
ekspr.
kri ni voda
s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je
treba računati
;
ekspr.
ta človek ni ne krop ne voda
nima izrazitih lastnosti, značilnosti
;
knjiž.
vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije
človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka
nezgoda tega ne prepreči
;
star.
raca na vodi, ta pa zna
izraža začudenje, občudovanje
;
preg.
tiha voda bregove dere
na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦
fiz.
destilirana voda
;
anomalija vode
lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto
;
gastr.
sladkorna voda
prekuhana sladkana voda z dodatkom začimb
;
geogr.
arteška voda
ki se nabira pod neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem
;
danja, izdanja voda
;
mrtva voda
stoječa voda v strugi ali rokavu
;
podtalna
ali
talna voda
ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem
;
geol.
juvenilna voda
ki nastane iz magme in pride prvič v obtok
;
gozd.
kapaciteta tal za vodo
sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo
;
kem.
voda
spojina vodika in kisika
;
klorirana voda
;
kristalna voda
ki je v kristalu vezana na molekule
;
mehka voda
ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli
;
težka voda
v kateri je težki vodik
;
trda voda
ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli
;
kozm.
brezova, koprivna voda
;
med.
bolnika žene na vodo
prepogosto si mora izpraznjevati mehur
;
burova voda
ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline
;
med.,
vet.
plodova voda
ki obdaja plod v maternici
;
meteor.
meteorna voda
;
min.
mineralna voda
ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi
;
petr.
termalna voda
naravna topla ali vroča voda
;
pravn.
notranje morske vode
del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in
sklenjenimi bližnjimi otočji
;
nevtralne vode
;
strojn.
napajalna voda
ki jo črpalka potiska v parni kotel
;
šport.
tekmovanje na divjih vodah
tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki
vodár
-ja
m
(
á
)
1.
knjiž.
kdor se ukvarja z vodnogospodarsko dejavnostjo:
zaposliti se kot vodar
/
poročilo vodarjev s hidrometeorološkega zavoda
hidrologov
2.
zastar.
vodonosec
:
žejni brigadirji so klicali vodarja
3.
prodajalec vode:
kupiti vodo pri vodarju
vodarína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za porabljeno vodo:
plačati, pobirati vodarino
;
nizka, visoka vodarina
vodárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat, ki oskrbuje porabnike s pitno in tehnološko vodo:
povečati, zgraditi vodarno
;
mestna vodarna
;
vodja vodarne
vodéb
-a
m
(
ẹ̑
)
zool.
rdečkasto rumena ptica s pokončno pahljačasto perjanico, Upopa epops:
vódec
in
vôdec -dca
m
(
ọ̑; ó
)
star.
vodnik
2
:
vodec je otovoril mulo
/
oče je njegov vodec
vóden
1
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vod:
vodna dolžina
/
vodni komandir
vôden
2
-dna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na vodo:
vodna kapljica
;
vodna para
/
vodni izvleček
izvleček, dobljen z vodo
;
vodna raztopina
/
vodni objekt
;
vodni števec
;
vodni zbiralnik
;
vodna črpalka
/
vodna pipa
v orientalskem okolju
pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo
/
vodni izvir, tok
;
vodna gladina
/
vodne ptice, rastline
/
vodni promet
;
vodno gospodarstvo
/
vodno letalo
letalo, ki vzleta in pristaja na vodi; hidroplan
;
vodno smučanje
drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo
vleče motorni čoln
/
vodno mesto
večje središče z vodnim parkom, z več vrstami vodne zabave
/
vodna energija
energija določene količine površinskih vodnih tokov
;
vodna moč
moč, ki jo ima vodni tok pri padcu
♦
bot.
vodna kreša
vodna rastlina z razraslim steblom in cveti v socvetju, Nasturtium
;
vodna kuga
vodna rastlina z listi, nameščenimi v vretencih, in
dolgopecljatimi cveti, Elodea canadensis
;
vodna leča
vodna rastlina z zelo majhnimi, listom podobnimi stebelci, Lemna
;
elektr.
vodna elektrarna
hidroelektrarna
;
fiz.
vodni kalorimeter
;
friz.
vodna ondulacija
ondulacija, pri kateri se mokri lasje oblikujejo v določeno
pričesko
;
gastr.
vodni žličnik
žličnik iz moke, jajc in vode
;
geogr.
vodna jama
kraška jama, v kateri teče voda
;
vodno stanje
višina gladine reke, jezera v določenem času glede na povprečje
;
grad.
vodni padec
višinska razlika med gladino vode pred vodno napravo in za njo
;
kem.
vodni plin
plinasta zmes ogljikovega monoksida in vodika, ki se uporablja kot
sintezni in kurilni plin
;
vodno steklo
topno steklo
;
lov.
vodna perjad
race, gosi
;
navt.
(vodna) brazda
sled za ladjo
;
vodna črta
ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje
;
tovorna vodna črta
ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok polno natovorjene
ladje
;
papir.
vodni znak
v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju,
viden pri presvetlitvi
;
pravn.
vodno pravo
predpisi o uporabi in zaščiti vod
;
strojn.
vodni ris
znak za najnižjo varno višino vodne gladine v parnem kotlu
;
vodni stroji
vodne turbine, vodne črpalke
;
vodna turbina
turbina, ki spreminja pogonsko energijo vode v mehansko delo
;
šport.
vodne smuči
;
teh.
vodni plašč
prostor med dvema stenama, napolnjen s paro, vodo, za gretje,
hlajenje
;
vodni stolp
zaprta betonska ali kovinska posoda na betonskem stebru, stebrih
za zbiranje, hranjenje vode
;
vodna tehtnica
kratka letev z vdelano cevko, delno napolnjeno s tekočino, za
določanje vodoravne lege
;
vodno kolo
priprava v obliki kolesa z lopatami ali s korci, ki izkorišča
vodno energijo za pogon stroja, naprave
;
um.
vodna barva
barva, pri kateri se za vezivo uporablja vodna raztopina lepil
;
zool.
vodni pajek
pajek, ki živi v zvonasti mreži pod vodo, Argyroneta aquatica
;
vodni pljučarji
;
vodna kokoška
srednje velika vodna ptica sive barve s črno glavo in črnim
vratom; črna liska
;
sam.:,
pog.
napravite mi vodno
vodno ondulacijo
vodén
3
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki ima, vsebuje veliko vode:
zgodnje češnje so vodene
/
voden sneg
mehek, topeč se
2.
ki je zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti manj kvaliteten,
nekvaliteten:
vodena juha, omaka
;
vodeno mleko, vino
//
ki je svetle, neizrazite barve:
starka je imela vodene oči
/
nebo svetlo modre, vodene barve
//
ekspr.
vsebinsko prazen:
pogovor je postajal vedno bolj voden
♦
gozd.
vodeni poganjek
poganjek, ki zraste iz starega tkiva; bohotivka
;
med.
vodeni mehurček
mehurček, napolnjen s serozno tekočino
;
um.
vodena barva
barva, pri kateri se za vezivo uporablja vodna raztopina lepil
vodéno
prisl.
:
vodeno modre oči
;
vodeno orisani značaji
vodénast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben vodi:
vodenast izcedek
/
vodenasta omaka
redka, vodena
vodénec
-nca
m
(
ẹ́
)
zastar.
vodik
vodenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nav. ekspr.
zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postajati manj
kvaliteten, nekvaliteten:
mleko vodeni
//
postajati vsebinsko prazen:
razprava je vodenela
/
dejavnost je začela vodeneti
●
ekspr.
jezik se mu zapleta in oči mu vodenijo
postajajo svetle, neizrazite; postajajo vlažne, solzne
vodeníca
-e
ž
(
í
)
1.
bolezensko nabiranje tekočine v tkivih ali telesnih votlinah:
imeti vodenico
;
umreti za vodenico
/
pljučna, srčna vodenica
2.
agr.
vodena hruška brez okusa in arome:
moštnice in vodenice
vodeníčar
-ja
m
(
ȋ
)
knjiž.
vodeničen človek:
zdraviti vodeničarje
vodeníčen
-čna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na vodenico:
ta človek je vodeničen
/
vodeničen trebuh
/
vodenična nabreklost
●
ekspr.
vodenično sporočilo
nabuhlo, nabreklo
vodeníčnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
vodeničen človek:
pregledati vodeničnika
vodeníčnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
vodenica
:
znaki vodeničnosti
vodeníka
-e
ž
(
í
)
nar.
rastlina z bodečimi mesnatimi listi in drobnimi rumenkasto belimi
cveti;
mehki osat
1
:
za prašiče so nabirali vodeniko
vodeníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
nav. ekspr.
delati, povzročati, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti:
vodeniti barvo
//
delati, povzročati, da kaj postane vsebinsko prazno:
papirnati izrazi vodenijo besedilo
/
nasprotniki vodenijo reformo
vódenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od voditi, iti:
vodenje bolnika na sprehod
/
vodenje izstrelkov, raket
;
daljinsko vodenje modelov
/
plansko vodenje gospodarstva
/
uspešno vodenje podjetja
;
kolektivno vodenje ustanove
/
vodenje oddaje
/
vodenje mladega človeka
/
vodenje poslovnih knjig
/
vodenje žoge
vodénka
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
vrtn.
grmičasta lončnica z mesnatimi stebli, suličastimi listi in belimi,
rožnatimi ali rdečimi cveti, Impatiens walleriana:
na oknih cvetijo vodenke
2.
bot.,
navadno v zvezi
navadna vodenka
v mirni vodi in ob bregovih rastoča trava z drobnimi, navadno rahlo
vijoličastimi klaski, Catabrosa aquatica:
loček in vodenka
3.
agr.
vodena hruška brez okusa in arome:
za hišo raste vodenka
4.
nav. mn.,
šol. žarg.
vodena, vodna barvica:
barvati z vodenkami
vodenoglávec
-vca
m
(
ȃ
)
med.
kdor ima vodenoglavost:
odstotek vodenoglavcev med novorojenčki
vodenoglávost
-i
ž
(
á
)
med.
čezmerno nabiranje tekočine v lobanjski votlini:
otrok je umrl zaradi vodenoglavosti
vodénost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost vodenega:
vodenost zgodnjega sadja
/
vodenost mleka
/
ekspr.
vodenost članka
vôdica
in
vodíca -e
ž
(
ó; ī
)
1.
ekspr.
manjšalnica od voda:
v jarku teče vodica
;
napiti se čiste, hladne vodice
/
na čelu se mu nabira vodica
pot
2.
kozm.
tekočina za osvežitev in razkužitev kože, zlasti na obrazu;
lotion
:
po britju uporabljati vodico
vodìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
kdor koga kam vodi:
ker niso poznali poti, so najeli vodiča
;
hoditi za vodičem
2.
kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev:
priskrbeti vodiča za izlet
/
turistični vodič
3.
knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih,
znamenitostih;
vodnik
2
:
kupiti vodič
;
dober, zanimiv vodič
;
vodič po Ljubljani
4.
kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani;
vodnik
2
:
knjiga je zanimiv vodič po živalskem svetu
vodíčka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev:
slediti vodički
;
poslušati razlago vodičke
vodík
-a
m
(
ȋ
)
gorljiv plin brez barve, vonja in okusa, ki je najlažji med elementi:
spajati se z vodikom
;
pridobivanje vodika
;
vodik in kisik
♦
kem.
prosti vodik
ki ni vezan v spojino
;
težki vodik
stabilni težki izotop vodika
vodíkov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vodik:
vodikov plamen
/
vodikove spojine
♦
fiz.
vodikov ion
pozitivno naelektren atom vodika
;
kem.
vodikovi halogenidi
;
vodikov peroksid
;
vodikov sulfid
spojina žvepla in vodika z vonjem po gnilih jajcih
;
vodikova vez
privlačna sila med molekulami, v katerih je vodikov atom vezan na
atom elementa, ki močno privlači elektrone
;
voj.
vodikova bomba
bomba velike jakosti, pri kateri so glavna sestavina eksploziva
izotopi vodika
vodílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki organizira in nadzoruje delo podrejenih:
vodilni delavec, uslužbenec
/
vodilni položaj
;
vodilno mesto
2.
ki ima pomembnejši položaj glede na istovrstno ali sorodno:
vodilni arhitekt, politik
/
vodilni evropski jeziki
;
vodilna revija
/
vodilna načela gibanja
3.
ki je, se nahaja kje v večjem številu, v večji količini kot istovrstno
ali sorodno:
vodilna pasma kokoši
;
koruza in druge vodilne rastline tega območja
;
na sliki so vodilne temne barve
4.
publ.
ki teče, vozi pred drugimi tekmovalci:
kolesar se je približal vodilni skupini
//
ki je glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci:
vodilno nogometno moštvo
5.
teh.
ki omogoča, da se kaj premika, drsi v določeni smeri:
vodilni kolut
;
vodilni obročki na ribiški palici
♦
agr.
vodilna mladika
mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha; voditeljica
;
fot.
vodilno število
število, ki označuje jakost bliskovne luči
;
geom.
vodilni krog
krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri
elipsi ali realni osi pri hiperboli
;
vodilna črta
vodilka
;
glasb.
vodilni ton
polton, ki se razveže v sosednji zgornji ali spodnji ton
;
lit.
vodilni motiv
namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu
;
pal.
vodilni fosil
fosil, ki je značilen za določeno geološko dobo
;
strojn.
vodilne lopatice
statorske lopatice, v katerih se pri kompresorju spreminja
kinetična energija v tlačno, pri turbini tlačna energija v
kinetično
;
žel.
vodilna os
os za vodenje lokomotive po tiru
vodílja
-e
ž
(
í
)
etn.
ženska, ki sodeluje pri pripravljanju, razmeščanju bale in spremlja
nevesto k poroki;
teta
:
nevesta in njena vodilja
vodílka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
kar vodi človekovo ravnanje:
častihlepje je bilo njegova vodilka
♦
geom.
črta na ploskvi, ki jo sekajo vse tvorilke ploskve
;
jezikosl.
beseda, znak, ki opozarja na podobno, sorodno besedo, obliko v
slovarju
vodílnica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
mont.
leseno vodilo v izvoznem jašku:
montirati vodilnice
vodílnik
-a
m
(
ȋ
)
strojn.
vodilne lopatice kompresorja, turbine, razvrščene v obliki venca:
gonilnik in vodilnik
vodílnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost vodilnega:
v humoreski je poudarjena vodilnost direktorja
/
vodilnost nekaterih dednih lastnosti
dominantnost
vodílo
-a
s
(
í
)
1.
kar določa ravnanje koga glede na cilj, ki ga želi doseči:
pomagati bolnikom je njegovo edino vodilo
;
držati se vodila
;
najvišje, življenjsko vodilo
;
vodilo pri prirejanju razstav
2.
teh.
del naprave, stroja, orodja, po katerem se kaj premika, drsi v
določeni smeri:
namazati vodilo
;
pritrditi vodilo v tla
;
kovinsko vodilo
;
vodilo filma
;
vodilo iz plastike
;
vodilo za vrv
;
vodilo pri žagi
3.
rač.
snop vodnikov, ki omogoča prenos signalov med enotami računalniškega
sistema:
grafična kartica z vodilom PCI-E
/
podatkovno vodilo
;
pomnilniško vodilo
4.
agr.
ogrodje, opora za ovijalke in popenjavke:
gojiti maline na vodilih
;
lesena, kovinska vodila
5.
knjiž.
krmilo
2
:
vodilo avtomobila
;
kolo z zarjavelim vodilom
♦
adm.
črkovno vodilo
naprava pred valjem mehanskega pisalnega stroja, v katero zadene
črkovni vzvod ob udarcu na tipko
;
les.
vodilo jarma
vodína
-e
ž
(
ī
)
nar. prekmursko
(velika) voda:
iti do vodine
vodír
-ja
m
(
í
)
nar. vzhodnoštajersko
posoda za shranjevanje osle pri košnji;
oselnik
:
za pas si je obesil vodir
vodítelj
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor vodi kako skupino, skupnost, organizacijo:
izbrati, priznati koga za voditelja
;
delavski, mladinski voditelji
;
voditelj naroda, stranke
/
voditelj države
/
duhovni voditelj mladih
2.
kdor neposredno sodeluje pri realizaciji radijske, televizijske
oddaje, prireditve:
spreten voditelj
;
voditelj oddaje o kulturi
/
voditelj prireditve
vodíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, ki vodi kako skupino, skupnost, organizacijo:
voditeljica gibanja je bila znana pisateljica
/
opozicijska voditeljica
2.
ženska, ki neposredno sodeluje pri realizaciji radijske, televizijske
oddaje, prireditve:
voditeljica kviza, oddaje, prireditve
♦
agr.
mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha
vodíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na voditelje:
voditeljska priljubljenost
;
imeti voditeljske sposobnosti
/
voditeljski položaj
vodíteljstvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
1.
voditeljsko mesto, voditeljski položaj:
bati se za svoje voditeljstvo
2.
značilnost voditelja:
voditeljstvo mu je bilo že prirojeno
●
zastar.
zahvaliti se za prijazno voditeljstvo
vodenje
;
zastar.
voditeljstvo šole
vodstvo, ravnateljstvo
vodíti
1
vódim
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto:
strežniki vodijo bolnike na preglede
;
voditi goste v hotelske sobe
;
voditi kaznjence na zaslišanje
;
učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu
/
voditi živino na pašo, v hlev
goniti
//
iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže:
voditi obiskovalce po razstavi
;
voditi turiste po mestu
2.
držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri:
voditi slepega človeka
/
voditi koga za roko, pod roko
/
voditi konja za uzdo
//
držeč koga delati, da pride na določeno mesto:
voditi koga čez trg
;
voditi otroka na drugo stran ceste
/
bolnika pogosto vodijo na sprehod
3.
delati, povzročati, da kdo kam pride:
otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje
/
ekspr.:
radovednost ga je vodila k njim
iz radovednosti je prihajal
;
poštarja vodi služba v vse hiše
poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše
/
otroka ne vodijo več v vrtec
nimajo ga več v vrtcu
4.
iti v premikajoči se skupini pred drugimi:
sprevod je vodil zastavonoša
/
kolono je vodil gasilski avtomobil
5.
delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen
položaj:
kapitan je sam vodil ladjo
;
voditi čoln mimo čeri
;
voditi raketo z zemlje
/
dobro voditi koso, žago
;
spretno voditi smuči
/
z magnetom voditi opilke
//
delati, da kaj deluje, poteka na določen način:
voditi napravo
;
daljinsko voditi
/
voditi proizvodnjo z računalnikom
;
strokovno voditi delo
6.
biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
a)
kake skupine, skupnosti, organizacije:
voditi stranko
;
umetniško voditi zbor
/
voditi državo
/
delegacijo vodi znan politik
/
samec vodi čredo
b)
kake delovne enote:
voditi podjetje, šolo, tovarno
/
voditi prodajni oddelek
//
biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa:
predsednik vodi delo, priprave
/
sodnik vodi preiskavo
/
žena vodi gospodinjstvo
/
voditi sejo, tečaj
/
voditi televizijsko oddajo
/
voditi izlet
7.
z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način:
voditi mladino
;
voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti
;
duhovno, moralno voditi
8.
delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem:
vodila ga je skrb za otroka
9.
biti v določenem prostoru in imeti določeno smer:
cesta vodi mimo šole
;
steza vodi na hrib, po slemenu
;
stopnice vodijo navzdol
/
vrata vodijo v spalnico
/
čez reko vodi most
je
;
pot nas je vodila mimo starega gradu
šli smo
//
omogočati, da kdo
a)
kam pride:
cesta vodi do hribovskih kmetij
;
pren.,
ekspr.
pot, ki vodi v lepše življenje
b)
kaj spozna, se s čim seznani:
pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev
/
sledovi vodijo daleč nazaj
10.
s prislovnim določilom
delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo:
vztrajno delo vodi do uspeha
;
pravičen boj vodi k zmagi
//
delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo:
žalitve vodijo v prepir
/
tako gospodarjenje vodi v propad
11.
opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki,
spreminjanje stanja:
voditi evidenco o prebivalstvu
/
voditi poslovne knjige
12.
publ.
teči, voziti pred drugimi tekmovalci:
vodi mlajši kolesar
;
tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
//
biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci:
naši skakalci vodijo
;
vodi Francija pred Ukrajino
;
voditi z dvema točkama
//
biti glede na kaj sploh pred drugimi:
vodi kandidat nasprotne stranke
/
voditi z večino glasov
13.
publ.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
voditi s kom pogajanja
;
pisec je že vodil podobno polemiko
sodeloval v njej
;
voditi zapisnik
pisati
●
pisar.
ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov
ne upoštevajo jih dovolj
;
ekspr.
voditi koga za nos
varati ga
;
publ.
v modi vodita Francija in Italija
sta najpomembnejši, najboljši
;
ekspr.
tako ravnanje, to nikamor ne vodi
izraža odklonilen odnos
;
preg.
če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta
iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno
;
preg.
vse poti vodijo v Rim
isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
♦
aer.
kontrola letenja vodi letalo
daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje
;
alp.
voditi navezo
;
gled.
voditi lutko
premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa
;
kor.
pri plesu vodi moški
določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate
;
rad.
voditi oddajo
neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske
oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati
in komentirati program na prireditvi
;
šport.
voditi žogo
premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki
z nogami
vodèč
-éča -e
1.
deležnik od voditi:
vstopila je, vodeč za roko otroka
;
steza, vodeča strmo navzgor
2.
vodilen
:
vodeči arhitekt tistega časa
/
dohiteti vodečega tekača
/
vodeča politična vloga
vóden
-a -o:
netočno vodene knjige
;
strokovno vodeno delo
♦
voj.
vodeni izstrelek
izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
vodíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
nar. vzhodno
prekajevati
:
voditi svinjsko meso
vojèn
-êna -o:
vojene klobase
vódja
1
-e
in
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kdor kaj vodi:
biti, postati vodja
;
določiti vodjo
;
izbrati za vodjo
;
dober, preudaren vodja
/
vodja izmene
/
umetniški vodja zbora
kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora
/
vodja delegacije
/
vodja oddelka
/
vodja tečaja
/
vodja oddaje
kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu
/
vodja izleta
2.
kdor z zgledom, nasveti vodi koga:
duhovni vodja mladine
♦
gled.
vodja predstave
kdor vodi potek predstave
;
navt.
vodja krova
član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme
;
ped.
pedagoški vodja
kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne
ustanove
vódja
2
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ženska, ki kaj vodi:
postala je vodja oddelka
;
izvoljena je bila za vodjo
;
bila je vodja delegacije, izmene, izleta, tečaja
;
dolgoletna, nekdanja, nova vodja hotela
/
vodja oddaje
ženska, ki skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu
;
umetniška vodja zbora
ženska, ki odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora
2.
ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga:
imenovali so jo duhovna vodja države
;
idejna vodja projekta
♦
gled.
vodja predstave
ženska, ki vodi potek predstave
;
ped.
pedagoška vodja
ženska, ki usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne,
izobraževalne ustanove
vôdka
1
-e
ž
(
ó
)
ekspr.
manjšalnica od voda:
popij malo vodke
●
ekspr.
češpljeva vodka
slaba, vodena prava kava
vôdka
2
tudi
vódka -e
ž
(
ō; ọ̑
)
ruska žgana pijača iz žita:
viski, vodka in slivovka
/
ruska vodka
vodljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da voditi:
kolesi sta vodljivi z volanom
/
otrok je v tej starosti lahko vodljiv
♦
lov.
vodljivi pes
pes, ki na ukaz sledi lovcu, vodniku
vodljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost vodljivega:
otrokova vodljivost se spreminja
♦
lov.
učiti psa vodljivosti
vodnár
-ja
m
(
á
)
1.
prodajalec vode:
kupiti vodo pri vodnarju
;
poulični vodnarji
;
vodnarji v Trstu
2.
kdor je rojen v astrološkem znamenju vodnarja:
samski, vezani vodnar
●
rojen v znamenju vodnarja
v času od 20. januarja do 18. februarja
♦
astron.
Vodnar
enajsto ozvezdje živalskega kroga
;
etn.
vodnar
po ljudskem verovanju
moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; povodni mož
vodnárka
-e
ž
(
á
)
ženska, rojena v astrološkem znamenju vodnarja:
simpatična, trmasta vodnarka
;
tipična vodnarka
vodnàt
-áta -o
tudi
vôdnat -a -o
prid.
(
ȁ ā; ȏ
)
ki ima veliko vode:
vodnat slap
;
vodnata reka
/
vodnati skladi
;
vodnate plasti
/
gozdnata in vodnata dežela
vodnátost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost reke, potoka glede na količino vode:
vodnatost naših rek
vodníca
-e
ž
(
í
)
1.
ženska, ki koga kam vodi:
iti za vodnico
;
poiskati primerno vodnico
2.
žival, ki vodi trop, čredo:
živali se zbirajo okoli vodnice
;
krava, ovca vodnica
3.
ekspr.
ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga:
kot najstarejši otrok je bila vodnica bratom in sestram
4.
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev;
vodička
:
delati pri turističnem podjetju kot vodnica
/
turistična vodnica
5.
ženska, ki vodi (taborniški) vod:
postati vodnica
;
vodnica čebelic
6.
ekspr.
kar vodi človekovo ravnanje:
ta misel mu je bila vse življenje vodnica
/
zvezda vodnica
vódnik
1
-a
m
(
ọ̑
)
najnižji podčastniški čin v Slovenski vojski ali nosilec tega čina:
postati vodnik
♦
voj.
višji vodnik
čin, za stopnjo višji od vodnika, ali nosilec tega čina
;
štabni vodnik
čin, za stopnjo višji od višjega vodnika, ali nosilec tega čina
;
višji štabni vodnik
čin, za stopnjo višji od štabnega vodnika, ali nosilec tega čina
vodník
2
-a
m
(
í
)
1.
kdor koga kam vodi:
vodnik je odpeljal lovce do sosednje kmetije
;
najeti, poiskati vodnika
;
dober vodnik
/
gorski vodnik
kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah
/
vodnik je otovoril mulo
2.
žival, ki vodi trop, čredo:
vodnik nosi zvonec
;
najstarejši oven je bil vodnik
;
gams vodnik
3.
ekspr.
kdor z zgledom, nasveti vodi koga:
biti vodnik mladine
;
duhovni, idejni vodnik
/
vodnik narodu
vzornik
4.
kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev;
vodič
:
zaposliti se kot vodnik
/
turistični vodnik
5.
kdor vodi (taborniški) vod:
vodnik je peljal tabornike na izlet
;
vodnik medvedkov
6.
knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih,
znamenitostih:
kupiti si vodnik
;
dober vodnik
;
vodnik po Jadranu
7.
kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani:
knjiga je zanimiv vodnik po slovenski književnosti
8.
elektr.
žica ali drugače oblikovan električni prevodnik:
za vodnik uporabiti bakreno žico
;
prekinitev vodnika
/
dvožilni, enožilni vodnik
;
goli vodnik
ki je brez izolirne prevleke
;
masivni vodnik
iz samo ene žice ali palice
;
nevtralni vodnik
ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko
;
nični vodnik
ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok
/
električni vodnik
♦
geom.
krog vodnik
krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri
elipsi ali realni osi pri hiperboli
vódnikovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
tak kot pri Vodniku:
vodnikovski ritem
/
vodnikovska šegavost
vodníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vodnike:
vodniški izpit, tečaj
/
dečki so mu priznavali vodniško vlogo
vodníštvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost vodnikov:
zgodovina slovenskega gorskega vodništva
/
ekspr.
pri njej išče zaščito in vodništvo
vodnják
-a
m
(
á
)
1.
zaprt prostor ali posoda, navadno v zemlji, za zbiranje, shranjevanje
večjih količin pitne vode:
kopati, vrtati, zidati vodnjak
;
zajemati vodo iz vodnjaka
;
globok vodnjak
;
vaški vodnjak
;
vodnjak s talno vodo
/
kraški vodnjak
s kamnitim obodom
;
vodnjak na vedro in vreteno
;
vodnjak na vzvod
;
vodnjak z ročno črpalko
2.
arhitektonsko zasnovan in plastično okrašen zbiralnik za vodo, navadno
z vodometom:
sredi trga stoji vodnjak
;
bronast, kamnit vodnjak
/
Robbov vodnjak
♦
geogr.
arteški vodnjak
;
teh.
zabiti vodnjak
z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami
vodnjákar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor dela, koplje vodnjake:
vodnjakar je izkopal, izvrtal vodnjak
vodnjákast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben vodnjaku:
vodnjakasto brezno
vodnjáški
-a -o
(
á
)
pridevnik od vodnjak:
vodnjaška veriga
vôdnogospodárski
-a -o
prid.
(
ō-á
)
nanašajoč se na vodno gospodarstvo:
gradnja vodnogospodarskih objektov
/
vodnogospodarske skupnosti
vodo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na vodo:
vodoinštalacijski, vodoljubnost, vodoneprepusten, vodotesen
vodocemênten
-tna -o
prid.
(
ē
)
grad.,
v zvezi
vodocementni faktor
razmerje med vodo in cementom v betonu, malti:
vodocéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
strojn.,
v zvezi
vodocevni kotel
parni kotel, pri katerem teče voda po ceveh, ki jih od zunanje strani
grejejo vroči plini:
vododŕžen
-žna -o
prid.
(
r̄
)
za vodo neprepusten:
vododržna plast
;
vododržna tla
vodográdben
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gradnjo vodnih objektov:
vodogradbena dela
/
vodogradbena ekipa
vodohrán
-a
m
(
ȃ
)
teh.
zaprta betonska ali kovinska posoda za zbiranje, hranjenje vode:
graditi vodohran
/
zemeljski vodohran
v zemlji
;
stolpni vodohran
na betonskem stebru, stebrih
vodoinštalacíjski
tudi
vodoinstalacíjski -a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inštalacije za vodo:
vodoinštalacijska dela
/
vodoinštalacijski material
vodokàz
-áza
m
(
ȁ á
)
teh.
priprava, ki kaže višino vode v posodi:
pritrditi vodokaz k bobnu parnega kotla
vodokázen
-zna -o
(
ā
)
pridevnik od vodokaz:
vodokazne naprave
vodoljúba
-e
ž
(
ȗ
)
bot.
vodna ali močvirska rastlina s črtalastimi listi in rožnato rdečimi
cveti v kobulastem socvetju, Butomus:
vodoljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
knjiž.
ki uspeva na mokrih tleh, v vodi:
vodoljubna rastlina
vodomát
-a
m
(
ȃ
)
avtomat za vodo:
vodomati se redno vzdržujejo
;
namestiti vodomat
;
voda iz vodomata
vodómec
-mca
m
(
ọ̄
)
zool.
manjša obvodna ptica z modro zelenim perjem po hrbtu, močnim kljunom
in kratkimi rdečimi nogami, Alcedo atthis:
ponirki in vodomci
vodomér
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
teh.
priprava, ki kaže količino porabljene vode:
zavarovati vodomere pred mrazom
/
odčitati vodomer
2.
geogr.
pokončna letev z oznakami za merjenje višine vodne gladine:
postaviti na reki vodomer
vodoméren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
nanašajoč se na merjenje količine, višine vode:
vodomerne naprave
♦
geogr.
vodomerna lata
pokončna letev z oznakami za merjenje višine vodne gladine;
vodomer
vodomèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
okrasna naprava z zbiralnikom vode, iz katere brizgajo vodni curki in
v loku padajo nazaj v zbiralnik:
sredi parka je vodomet
;
šumenje vodometa
;
vodnjak s kipi in vodometom
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina česa, kar v loku pada kam:
vodomet isker, luči
vodométen
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vodomet:
vodometne cevi
/
vodometni curki
vodonósec
-sca
m
(
ọ̑
)
kdor nosi vodo:
žejni delavci so komaj pričakali vodonosca
/
ekspr.
sivi oblaki vodonosci
vodonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
ki ima, vsebuje vodo:
vodonosni oblaki
/
rastline črpajo vodo iz vodonosnih plasti
vodnatih
vodonóša
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
vodonosec
:
žejni kopači so klicali vodonošo
vodoodpóren
-rna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki je izdelan tako, da vode ne prepušča in ga ta ne poškoduje:
vodoodporni fotoaparat
;
vodoodporni izdelki
;
vodoodporna ura
;
vodoodporno ohišje
/
vodoodporna vetrovka
2.
ki ga voda ne odstrani:
vodoodporni flomaster
;
vodoodporni tekoči puder
;
vodoodporna ličila so odpornejša od navadnih
vodopàd
-áda
m
(
ȁ á
)
zastar.
slap
:
bučanje vodopada
vodopívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor (rad) pije vodo:
pravi vodopivec
vodoprepústen
-tna -o
prid.
(
ú
)
geol.
ki prepušča vodo:
vodoprepustna plast
vodoráven
-vna -o
prid.
(
á
)
1.
vzporeden z gladino mirujoče vode:
vodoraven rov
;
vodoravna lega, smer
;
vodoravna ploskev
/
hitrost letala v vodoravnem letu
//
vzporeden z zgornjim robom:
vodoravne črte v zvezku
/
poudariti vodoravne šive pri obleki
2.
nanašajoč se na enote iste stopnje, vrednosti:
vodoravno povezovanje organizacij
●
ekspr.
grem v vodoravni položaj
ležat, spat
♦
fiz.
vodoravni met
gibanje, pri katerem odleti telo v vodoravni smeri
;
geom.
vodoravna ravnina
;
meteor.
vodoravno gibanje zraka
gibanje zraka, približno vzporedno z zemljinim površjem
vodorávno
prislov od vodoraven:
police ležijo vodoravno
//
izraža gibanje ali smer vzporedno z gladino mirujoče vode:
helikopter leti vodoravno
;
sam.:
pod vodoravno vpišite naslednje besede
vodorávnica
-e
ž
(
ā
)
knjiž.
vodoravna črta:
narisati, potegniti vodoravnico
●
knjiž.
nanesti enote na vodoravnico
absciso
;
knjiž.
gibati se v vodoravnici
vodoravni smeri
vodorávnost
-i
ž
(
á
)
značilnost vodoravnega:
vodoravnost lege
vodostáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
geogr.
višina vodne gladine, merjena na določenem mestu ob določenem času:
izmeriti vodostaj
;
nizek vodostaj
;
vodostaj jezera, reke
;
nihanje vodostaja
♦
strojn.
višina vodne gladine v parnem kotlu
2.
zastar.
vodni zbiralnik:
vas je zgradila vodostaj
vodotêsen
-sna -o
prid.
(
é
)
za vodo neprepusten:
vodotesna oprema, ura
vodotòč
tudi
vodotóč -óča
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
zastar.
struga
,
kanal
:
zaradi suše je v vodotoču malo vode
;
globok vodotoč
vodotóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na vodotok:
vodotočni nasip
/
vodotočne kraške jame
kraške jame s potokom, z reko
vodotòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
v strugi tekoča voda:
vodotoki poplavljajo
;
zajeziti vodotok
;
nasip ob vodotoku
/
podzemeljski, površinski vodotoki
vodotôpen
-pna -o
prid.
(
ó
)
topen v vodi:
vodotopne snovi
;
uporaba vodotopnih lepil
vodovárstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na varstvo vode v naravi:
vodovarstveni nasip
;
vodovarstveni režim
;
gradnja bazena je sporna z vodovarstvenega vidika
;
čakati na vodovarstveno soglasje
/
vodovarstveni pas
;
vodovarstveno območje
vodôvje
-a
s
(
ȏ
)
1.
velika količina vode:
naraslo vodovje je odneslo most
;
ekspr.
reševalec je že plaval sredi vodovja
;
nemirno vodovje oceana
2.
več tekočih in stoječih vod:
vodovje Gorenjske narašča
;
vodovje je preplavilo polja
vodovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za dovajanje vode:
graditi vodovod
;
priključiti nove hiše na vodovod
;
kopati za vodovod
;
vodovod in kanalizacija
/
hišni vodovod
;
javni, mestni vodovod
/
napeljati vodovod
/
iz vodovoda kaplja
iz vodovodne pipe
;
iti po vodo k vodovodu na hodniku
h koritu z vodovodno pipo
vodovódar
-ja
m
(
ọ̑
)
pog.
vodovodni inštalater:
poklicati vodovodarja
vodovóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na vodovod:
vodovodna cev, pipa
/
vodovodno omrežje
/
vodovodni inštalater
/
vodovodna voda
♦
bot.
vodovodna cev
cev za prevajanje vode in v njej raztopljenih rudninskih snovi
vodozbíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
geogr.,
v zvezi
vodozbirno območje
ozemlje, s katerega odteka voda v isto povirje:
vodoznánstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
hidrologija
:
dosežki vodoznanstva
vodozvézdnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
bot.
vodne rastline s tankimi stebli, majhnimi cveti brez cvetnega odevala
in listno rožico na vodni gladini;
žabjelasovka
vódstven
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki organizira in nadzoruje delo podrejenih:
vodstveni delavci
/
imeti vodstveni položaj
;
biti na vodstvenem delovnem mestu
/
vodstvene naloge
;
vodstvena odgovornost
vódstvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
glagolnik od voditi:
vsako popoldne je vodstvo po razstavi
;
poskrbeti za vodstvo
;
strokovno vodstvo
/
prevzeti vodstvo izleta, pohoda
/
duhovno vodstvo
;
vodstvo mladih
/
vodstvo poslovnih knjig
●
publ.
domačini so prevzeli vodstvo, prešli v vodstvo
dosegli prednost v igri
;
publ.
orkester igra pod vodstvom znanega dirigenta
dirigira mu znan dirigent
;
publ.
delo so opravili pod vodstvom mentorja
pri delu jih je vodil mentor
2.
oseba ali skupina oseb, ki kaj vodi:
vodstvo se je že sestalo
;
imenovati, izvoliti vodstvo
;
imeti dobro, slabo vodstvo
/
novo vodstvo društva
/
državno vodstvo
/
vodstvo podjetja, šole, tovarne
vodvíl
tudi
vaudeville -a
[
vodvíl
]
m
(
ȋ
)
lit.
krajša lahkotna komedija ali burka s pevskimi vložki:
napisati vodvil
;
gledališče je predstavilo junake romantičnega vodvila
vodvílski
tudi
vaudevilski -a -o
[
vodvílski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vodvil:
vodvilske pesmi
/
vodvilsko gledališče
/
vodvilska zabavnost
vogál
-a
[
vogau̯
]
m
(
ȃ
)
1.
del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev:
ta predmet ima več vogalov
;
zadeti se ob mizni vogal
;
vogal predpasnika se je strgal
/
stolp je na štiri vogale
štirioglat
//
prostor ob tem delu:
sedeti na vogalu klopi
2.
del stavbe, kjer se stikata zunanji steni:
priti izza vogala
;
burja piha okrog vogalov
;
ekspr.
izginil je za vogal
//
prostor ob tem delu:
čakala ga je na vogalu
●
ekspr.
to se najde za vsakim vogalom
povsod
;
star.
prinesli so jim steklenico vina in vogal kruha
krajec
;
preg.
žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega
glavno skrb za dom, družino ima žena
vogálček
-čka
[
vogau̯čək
]
m
(
ȃ
)
manjšalnica od vogal:
robec ima izvezen vogalček
;
poravnati zavihan vogalček
♦
fot.
košček papirja trikotne oblike za pritrjevanje fotografij v album
vogálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vogal:
vogalna soba
/
vogalni kamen
vógel
-gla
[
vogəu̯
]
m
(
ọ̑
)
1.
del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev:
udariti se ob vogel
;
vogel robca se je začel cefrati
/
miza je na štiri vogle
štirioglata
//
prostor ob tem delu:
sedeti na voglu mize
2.
del stavbe, kjer se stikata zunanji steni:
poškodovati hišni vogel
;
priteči izza vogla
;
ekspr.
trgovina je takoj za voglom
//
prostor ob tem delu:
srečala sta se na voglu
●
ekspr.
kamorkoli gre, na vsakem voglu ga sreča
povsod
;
preg.
žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega
glavno skrb za dom, družino ima žena
vógeln
-a -o
[
vogələn
in
vogəln
]
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vogel:
vogelna soba
/
vogelni kamen
●
ekspr.
te knjige so vogelni kamen naše kulture
so zelo pomembne
vógelnik
-a
[
vogəlnik
]
m
(
ọ̑
)
1.
obrt.
preprosta priprava za merjenje kotov:
vogelnik, dleta in meter
2.
predmet, navadno kamen, ki stoji na voglu, robu česa:
spotakniti se ob vogelnik
voglár
-ja
m
(
á
)
etn.
fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe:
pred hišo so se zbrali voglarji
vogláriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
nar.
fantovati
,
vasovati
:
fant že dolgo voglari pod dekletovim oknom
2.
etn.
nepovabljen se udeleževati svatbe:
fantje so prišli voglarit
●
star.
kod si voglaril vso noč
hodil, bil
voglárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od voglariti:
naveličati se voglarjenja
voglàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
star.
oglat
:
voglato bruno
/
voglate kretnje
nerodne, okorne
vóh
-a
m
(
ọ̑
)
čut za zaznavanje vonja:
voh mu peša
;
pes ima dober voh
;
zaznavati z vohom
;
čutilo za voh
;
voh, vid in drugi čuti
voháč
-a
m
(
á
)
star.
vohun
:
imeti koga za vohača
vohálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vohanje:
vohalna sposobnost
/
vohalni organ, živec
♦
zool.
vohalna jamica
vohalni organ z vohalnimi čutnicami na tipalnicah in pipalkah
žuželk
vohálo
-a
s
(
á
)
vohalni organ:
pes ima občutljivo vohalo
vóhanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od vohati:
ob vohanju pečenke se mu je vzbudila želja po jedi
/
vohanje nesreče
vóhati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
1.
z vohom zaznavati:
vohati vonj po zažganem
/
vohati svež kruh
;
vohati pline
//
biti sposoben zaznavati vonj:
šakal voha mrhovino na velike razdalje
/
nepreh.
kljub nahodu še dobro voha
2.
s potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati si
zaznati določen vonj:
pes je vohal, pa ni nič zavohal
;
žival voha okrog posode
;
srna voha po zraku
3.
ekspr.
s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov
o delovanju, življenju koga:
kar naprej voha, pa nič ne izve
;
vohati okoli sosedove hiše
;
vohati za ljudmi
4.
ekspr.
čutiti
,
slutiti
:
vohali so nesrečo
;
vohal je, da se bo zgodilo nekaj hudega
/
vohati sneg
predvidevati, da bo začelo snežiti
vohajóč
-a -e:
medved je vohajoč obhodil travnik
;
vohajoči psi
vohávs
-a
m
(
ȃ
)
star.
vohun
:
skriti se policijskim vohavsom
vohljáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do
podatkov o delovanju, življenju koga:
vohljač ji neprestano sledi
;
vedeli so, da je vohljač
;
vaški vohljač
/
policija ima svoje vohljače
agente, vohune
vohljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vohljati:
pasje vohljanje
/
vohljanje za osumljenci
vohljáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vohljače:
vohljaška nagnjenja
/
ekspr.
vohljaška mreža
agentska, vohunska
vohljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
s krajšimi potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati
si zaznati določen vonj:
dolgo časa je vohljal, pa ni nič zavohal
;
pes je začel vohljati okoli nahrbtnika
;
maček vohlja po kuhinji
/
vohljal je prijeten vonj
vohal
2.
ekspr.
s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov
o delovanju, življenju koga:
vohljala je, a ni nič izvedela
;
vohljati okoli hiše
;
vohljati po mestu
vohljáje
:
žival se je vohljaje približala rešetki
vohljajóč
-a -e:
psi so vohljajoč tekli za lisico
vohnjáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
vohati
,
vohljati
:
psi so vohnjali po obleki
;
vohnja kot lovski pes
vohún
-a
m
(
ȗ
)
kdor si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do
zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posreduje tuji osebi,
državi:
biti vohun
;
najeti, odkriti vohuna
/
industrijski, vojaški vohun
vohúniti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do zaupnih
gospodarskih, vojaških podatkov in jih posredovati tuji osebi, državi:
začel je vohuniti
;
vohuniti za konkurenčno podjetje
//
ekspr.
s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do
podatkov o delovanju, življenju koga:
tu nima kaj delati, samo vohuni
;
vohuniti po hiši
;
žena vohuni za njim
vohúnjenje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od vohuniti:
obsoditi koga zaradi vohunjenja
;
vohunjenje za tujo državo
/
industrijsko, vojaško vohunjenje
vohúnka
-e
ž
(
ȗ
)
ženska, ki si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do
zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posreduje tuji osebi,
državi:
vedeli so, da je vohunka
;
zasliševati vohunko
vohúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na vohune:
vohunska dejavnost
/
vohunska mreža
;
vohunska organizacija
/
vohunski satelit
vohúnstvo
-a
s
(
ȗ
)
dejavnost vohunov:
obtožiti koga vohunstva
;
ukvarjati se z vohunstvom
/
gospodarsko, industrijsko, vojaško, znanstveno vohunstvo
vòj
vôja
in
vój -a
m
(
ȍ ó; ọ̑
)
zastar.
manjša vojaška enota:
voji so se razbežali po gozdu
;
poveljnik voja
●
zastar.
izbrali so ga za svojega voja
vodjo, poveljnika
vojáček
-čka
m
(
á
)
ekspr.
manjšalnica od vojak:
vojaček straži
;
slaboten vojaček
vojáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
biti vojak, služiti vojaški rok:
več let vojačiti
voják
-a
m
(
á
)
1.
pripadnik vojske:
vojak straži, strelja
;
raniti vojaka
;
ameriški, ruski vojak
;
pogumen vojak
/
najemniški vojak
v nekaterih državah
ki za plačilo opravlja dejavnosti v vojski
;
poklicni vojak
;
pren.,
ekspr.
vojak revolucije
//
pripadnik vojske brez čina:
ni oficir, ampak vojak
/
navadni vojak
2.
kdor opravlja določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski:
njen sin je vojak
;
zaradi srčne napake ni bil vojak
/
potrdili so ga za vojaka
//
mn.,
s predlogom
opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski:
priti, vrniti se od vojakov
/
vpoklicati k vojakom
;
biti pri vojakih
vojákinja
-e
ž
(
á
)
1.
pripadnica vojske:
vojakinje so se udeležile vojaške parade
;
postati vojakinja
;
ameriška, izraelska, slovenska vojakinja
;
mlada vojakinja
/
poklicna vojakinja
;
pren.,
ekspr.
vojakinja mladosti
//
pripadnica vojske brez čina:
navadna vojakinja
/
vojakinja brez čina
2.
ženska, ki opravlja določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski:
nekdanja vojakinja
vojakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
biti vojak:
obiskal je kraje, kjer je vojakoval
vojarín
-a
m
(
ȋ
)
etn.
plesalec, ki vodi kolo:
vojarínka
-e
ž
(
ȋ
)
etn.
plesalka, ki vodi kolo:
vojáščina
-e
ž
(
ā
)
1.
opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski:
oprostiti koga vojaščine
;
odložiti vojaščino
;
po vojaščini se zaposliti
/
ima urejeno vojaščino
2.
star.
vojaki
:
vojaščina se je utaborila na travniku
vojáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vojake:
vojaški poklic
;
vojaške veščine
/
vojaški škornji
;
vojaška puška, uniforma
;
vojaško letalo, vozilo
;
vojaško pokopališče
/
vojaške akcije
;
vojaška parada
;
vojaška prisega
/
vojaška akademija, šola
;
vojaška enota
/
vojaški udar
;
vojaška diktatura
;
vojaška oblast
/
vojaški begunec
dezerter
;
vojaški sluga
vojak, dodeljen častniku za osebno strežbo
;
vojaška invalidnina
invalidnina, ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali
pokojnine
;
vojaška knjižica
dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega
roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika
●
star.
stopil je v vojaški stan
postal je vojak
;
ekspr.
vojaška disciplina
zelo stroga
;
ekspr.
obleči vojaško suknjo
postati vojak
;
ekspr.
sleči vojaško suknjo
nehati biti vojak
♦
polit.
vojaška zveza
dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja
;
pravn.
vojaško sodišče
sodišče, ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih
kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali
varnost države
;
voj.
vojaški čini
;
vojaški inštruktor
;
vojaški rok
čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski
;
vojaška obveznost
predpisano služenje vojaškega roka
;
vojaške operacije
;
vojaška pošta
šifriran naslov vojaške organizacijske enote
;
vojaške vaje
;
vojaško okrožje
vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko,
naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov
vojáško
prisl.
:
pozdraviti (po) vojaško
;
vojaško vzgojen človek
vojáškoindustríjski
-a -o
prid.
(
á-ȋ
)
nanašajoč se na vojaško industrijo:
vojaškoindustrijski kompleks
;
vojaškoindustrijski lobi
/
vojaškoindustrijska družba
vojáškopolicíjski
-a -o
prid.
(
á-ȋ
)
nanašajoč se na vojaško policijo:
vojaškopolicijska brigada
;
opravljanje vojaškopolicijskih nalog
vojáškopolítičen
-čna -o
prid.
(
á-í
)
nanašajoč se na vojaško politiko:
vojaškopolitični položaj države
;
imeti vojaškopolitične zaveznike
;
vojaškopolitična zveza
;
vojaškopolitično povezovanje
/
vojaškopolitična doktrina
;
vojaškopolitična oficirska šola
vojášnica
-e
ž
(
ȃ
)
stavba za bivanje vojakov:
zgraditi vojašnico
;
naborniki so se morali javiti v vojašnici
vojášniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vojašnico:
vojašniško dvorišče
/
vojašniško življenje
vojáštvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
vojaki
:
vojaštvo se je namestilo v vasi
;
število vojaštva se je zmanjšalo
2.
knjiž.
služenje vojaškega roka;
vojaščina
:
oprostiti koga vojaštva
vôjen
-jna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na vojno:
bila sta vojna tovariša
/
vojni invalid, ujetnik
;
vojna sirota
;
vojna vdova
vdova, ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med
vojno
;
vojne žrtve
/
vojno letalstvo
/
vojni davek
;
vojna odškodnina
dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države
;
vojna škoda
/
vojni zločin
/
ekspr.
vojna psihoza
;
vojne razmere
;
vojno stanje
/
vojni čas
/
vojna akademija
vojaška akademija
●
ekspr.
zaradi vojnega meteža se nista poročila
zaradi vojne; zaradi neurejenih, težkih razmer med vojno
;
publ.
ta spopad stopnjuje vojno histerijo
politično napetost, nevarnost vojne
;
ekspr.
vojna pošast
vojna
♦
fin.
vojno posojilo
posojilo za financiranje vojne
;
pravn.
vojni plen
sovražnikovo premično premoženje, zajeto na bojišču ali na
zasedenem ozemlju
;
voj.
vojni razpored
določitev dolžnosti državljanov v oboroženem boju in neoboroženih
oblikah odpora
;
vojna ladja
oklopljena in oborožena ladja za boj s sovražnim ladjevjem
;
vojna napoved
;
vojna vojaška pošta
v vojnih razmerah posebej organizirana vojaška pošta
;
vojno pravo
mednarodno veljavna pravila, ki jih morajo upoštevati vojskujoče
se strani
vojenína
-e
ž
(
í
)
nar. vzhodno
prekajeno meso:
rad ima kuhano vojenino
vojevánje
-a
s
(
ȃ
)
star.
bojevanje
:
načini vojevanja
vojeváti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
star.
bojevati se:
vojevati se za svobodo
;
vojevati se s sovražnikom
/
vojevati boj za svobodo
vojujóč se
-a -e:
vojujoče se države
vójka
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
nar.
vajet
2
:
držati, popustiti vojke
;
žival uboga na poteg vojk
vôjna
-e
ž
(
ó
)
1.
vojaški spopad, navadno med državami:
vojna traja, se začne
;
dobiti, izgubiti, preprečiti vojno
;
pasti v vojni
;
vojna na kopnem, morju
;
konec, začetek vojne
;
strahote vojne
/
star.
iti na vojno
;
državi sta v vojni
se med seboj vojaško spopadata
/
atomska, jedrska vojna
;
domovinska vojna
za obrambo domovine po neizzvanem napadu
;
državljanska vojna
med nasprotujočimi si skupinami znotraj ene države
;
prva, druga svetovna vojna
/
vojna zvezd
silovit boj, spopad med močnima nasprotnikoma
//
čas trajanja takega spopada:
po vojni so tovarno podržavili
;
med vojno je bil zaprt
;
revija je izhajala že pred vojno
2.
ekspr.
hudo prepiranje, medsebojno spopadanje:
zavist je povzročila med sosedi pravo vojno
●
med obema vojnama
med prvo in drugo svetovno vojno
;
ekspr.
papirnata vojna
dalj časa trajajoča pisna polemika
♦
polit.
hladna vojna
sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov in z
medsebojnim vojaškim ravnotežjem, zlasti v odnosu med Združenimi
državami in Sovjetsko zvezo v času od druge svetovne vojne do
padca komunizma v začetku 90. let 20. stoletja
;
voj.
bliskovita, frontalna vojna
;
hidrogenska vojna
z uporabo jedrskega orožja
;
psihološka vojna
uporaba psiholoških propagandnih sredstev z namenom demoralizirati
prebivalstvo kake države, zlasti pred napadom nanjo
;
specialna vojna
sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo
materialno in psihološko izčrpava, slabi
;
zgod.
balkanske vojne
vojna med balkanskimi državami in Turčijo ter med Bolgarijo in
drugimi balkanskimi državami v letih 1912–1913; vojne na ozemlju
nekdanje Jugoslavije v letih 1991–1995
;
španska državljanska vojna
med republikanci in falangisti v Španiji od leta 1936 do 1939
;
zalivska vojna
vojna med Irakom in državami Organizacije združenih narodov pod
vodstvom Združenih držav Amerike v letu 1991; vojna med Irakom in
Združenimi državami Amerike, Veliko Britanijo in Avstralijo v letu
2003
vojník
-a
m
(
í
)
zastar.
vojak
:
biti vojnik
;
pogumen vojnik
vojno...
ali
vôjno...
prvi del zloženk
(
ó
)
nanašajoč se na vojno:
vojnomornariški, vojnopošten, vojnozgodovinski
vôjnohujskáški
-a -o
prid.
(
ó-á
)
nanašajoč se na dejavnost vojnih hujskačev:
vojnohujskaški voditelji
/
vojnohujskaška propaganda
vojnopóšten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vojno vojaško pošto:
vojnopoštna cenzura
/
vojnopoštne dopisnice
vôjnopráven
-vna -o
prid.
(
ó-ā
)
nanašajoč se na vojno pravo:
vojnopravne pogodbe
/
vojnopravni pojmi
vôjnozgodovínski
-a -o
prid.
(
ó-ȋ
)
nanašajoč se na zgodovino vojne:
vojnozgodovinska raziskovanja
/
vojnozgodovinski inštitut, muzej
vôjska
-e
ž
(
ó
)
1.
nav. ed.
oborožene sile navadno kake države:
vojska ima v državi velik vpliv
;
opremiti vojsko z modernim orožjem
;
dezertirati iz vojske
;
stopiti v vojsko
;
biti v službi v vojski
;
močna vojska
;
pripadnik vojske
/
Slovenska vojska
2.
pripadniki teh sil:
vojska napade, se umika
;
poveljnik vojske
;
premikanje vojsk
;
spijo kot Matjaževa vojska
dolgo, trdno
/
najemniška vojska
v nekaterih državah
ki jo sestavljajo za plačilo najeti vojaki
3.
vojaški spopad, navadno med državami;
vojna
:
vojska se začne, konča
/
druga, prva svetovna vojska
/
star.
iti na vojsko
//
pog.
čas trajanja takega spopada:
po vojski se je marsikaj spremenilo
;
pred vojsko je bil zaprt
4.
ed.,
pog.
opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v oboroženih
silah:
vojska je za zdrave fante obvezna
;
odložiti vojsko
/
po diplomi je šel v vojsko
//
čas opravljanja take dejavnosti:
pripovedovati zgodbe iz vojske
5.
ekspr.,
z rodilnikom
velika množica:
vojska novinarjev
;
spremlja jo vojska občudovalcev
●
ekspr.
imela sta vojsko
prepirala sta se
;
črna vojska
nekdaj
vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in
so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti
;
preg.
kjer nič ni, tudi vojska ne vzame
kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦
lit.
abecedna vojska
spor zaradi črkopisa okoli leta 1830
;
voj.
služiti vojsko
;
kopenska vojska
del armade, določen za vojaške dejavnosti na kopnem
;
stalna vojska
ki jo ima kaka država v mirnem času
;
rod vojske
vôjskar
-ja
m
(
ȏ
)
zastar.
vojak
:
četa vojskarjev
vôjsken
-kna -o
prid.
(
ō
)
star.
1.
vojaški
:
vojskni čevlji
/
vojskne pesmi
2.
vojen
:
vojskne sirote
/
vojskni časi
vôjskin
-a -o
prid.
(
ó
)
star.
1.
vojaški
:
vojskina obleka
2.
vojen
:
vojskini časi
vojskovalíšče
-a
s
(
í
)
voj.
območje, na katerem je, poteka vojna:
evropsko, azijsko vojskovališče
;
vojskovališče druge svetovne vojne
vojskovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vojskovati se:
z vojskovanjem pridobiti tuja ozemlja
;
dolgotrajno vojskovanje
;
načini, taktika vojskovanja
/
naveličati se vojskovanja
vojskováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
1.
vojaško se spopadati:
sprti strani sta se prenehali vojskovati
;
vojskovati se s sosednjo državo
2.
udeleževati se oboroženega spopada, boja;
bojevati se
:
vojskovati se proti močnejšemu nasprotniku
;
vojskovati se za domovino, svobodo
;
vojskovati se na morju
;
hrabro se vojskovati
;
pren.
vojskovati se proti jezikovnim napakam
3.
ekspr.
zelo si prizadevati za kaj:
vojskoval se je za njeno naklonjenost
;
vojskovati se za pravice
vojskujóč se
-a -e:
vojskujoč se je država gospodarsko propadala
;
vojskujoče se strani
vojskovódja
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
poveljnik vojske:
vojskovodja je podpisal premirje
;
rimski vojskovodja
;
slaven vojskovodja
;
vrhovni vojskovodja
vojskovòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
zastar.
vojskovodja
:
slaven vojskovoj
vójstvo
-a
s
(
ọ̑
)
zastar.
vojska
:
vojstvi sta se spopadli
;
cesarsko vojstvo
vojščák
-a
m
(
á
)
star.
vojak
:
vojščaki se zbirajo
;
pogumen vojščak
;
rimski vojščak
vójvoda
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
plemič, za stopnjo višji od markiza:
biti, postati vojvoda
//
zgod.,
zlasti v fevdalizmu
vladar posamezne dežele ali samostojne države:
določiti, izbrati vojvodo
;
ustoličevanje koroških vojvod
♦
etn.
(romarski) vojvoda
vodja romarjev
vójvodina
-e
ž
(
ọ̑
)
zgod.,
zlasti v fevdalizmu
dežela ali samostojna država, ki ji vlada vojvoda:
germanska vojvodina
/
vojvodina Kranjska
vójvodinja
-e
ž
(
ọ̑
)
žena vojvode:
vojvoda in vojvodinja
vójvodov
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od vojvoda:
vojvodov spremljevalec
vójvodski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vojvode ali vojvodstvo:
vojvodski grad
/
vojvodski naslov
/
vojvodska dežela
♦
zgod.
vojvodski prestol, stol
kamnit prestol, stol koroških vojvod na Gosposvetskem polju iz 9.
stoletja kot simbol fevdalne oblasti nad deželo
vójvodstvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
vojvodski naslov:
dobiti vojvodstvo
2.
zgod.,
zlasti v fevdalizmu
vojvodina
:
zgodovina kranjskega vojvodstva
3.
na Poljskem
večja upravna enota:
glavno mesto vojvodstva
vók
-a
m
(
ọ̑
)
visoka, na dnu navadno zaobljena ponev zlasti za pripravo kitajskih
jedi:
stresti zelenjavo v vok
;
kuhati, pražiti zelenjavo v voku
;
v voku segreti olje
vokabulár
-ja
m
(
á
)
knjiž.
slovar
:
izdati vokabular
vokál
-a
m
(
ȃ
)
1.
jezikosl.
samoglasnik
:
dolžina vokalov
/
ozki, široki vokal
2.
glasb.
vokalna glasba:
vokal in instrumental
/
skladba za vokal in kitaro
glas
vokálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
jezikosl.
samoglasniški
:
vokalni sistem jezika
/
vokalna redukcija
2.
nanašajoč se na pevski glas:
nastop vokalnega ansambla
;
vokalni koncert
/
vokalna glasba
vokalíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor poje, navadno ob spremljavi orkestra, glasbila, pevec:
instrumentalisti in vokalisti
vokalístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki poje, navadno ob spremljavi orkestra, glasbila, pevka:
jazzovska vokalistka
;
odlična, vrhunska vokalistka
;
vokalistka v ansamblu, skupini
;
pianistka in vokalistka
/
glavna, spremljevalna vokalistka
vokalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od vokalizirati:
jasna vokalizacija
/
vokalizacija glasu l
♦
adm.
simbolno označevanje samoglasnikov v stenografiji
vokalízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
sistem samoglasnikov:
nenaglašeni vokalizem
//
nauk o tem:
vokalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
izgovoriti samoglasnike pri petju, govoru:
razločno vokalizirati
vokalizírati se
jezikosl.
postati iz soglasnika, zlasti zvočnika, samoglasnik:
l se vokalizira
//
postati iz polglasnika sprednji ali zadnji samoglasnik:
vókativ
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora, zvalnik:
vokativ je enak nominativu
vóki-tóki
in
walkie-talkie -ja
[
vóki-tóki
]
m
(
ọ̑-ọ̑
)
rad.
žepni baterijski sprejemnik in oddajnik:
pogovarjati se z voki-tokijem
vokman
in
vokmen
gl.
walkman
vòl
vôla
[
vou̯
]
m
,
im. mn.
vôli
stil.
volôvi,
rod. mn.
vôlov
in
volôv,
daj. mn.
vôlom
stil.
volém,
tož. mn.
vôle
stil.
vôli,
mest. mn.
vôlih
tudi
voléh,
or. mn.
vôli
in
volmí
(
ȍ ó
)
1.
skopljen samec goveda:
vol muka
;
gnati, pasti, vpreči vole
;
orati, voziti z voli
;
lisast, rdečkast vol
;
ima mirne, poslušne vole
;
pitan, težek vol
;
par volov
;
delati, garati kot vol
zelo veliko, naporno in vztrajno
;
tepsti koga kot vola
zelo močno in neusmiljeno
;
pog.
gleda ko zaboden vol
zelo neumno ali začudeno
/
peči, vrteti vola na ražnju
●
ekspr.
lačen sem, da bi vola pojedel
zelo
;
s parom volov me ne spraviš tja
v kmečkem okolju
sploh ne
;
pog.
to je žganje za vola ubit(i)
zelo močno
;
preg.
boljše prihranjeno jajce kot sneden vol
2.
slabš.
neumen, nedomiseln človek:
ti si vol
;
s takim volom se ne da pogovarjati
volán
1
-a
m
(
ȃ
)
krmilo, zlasti pri motornem vozilu:
obračati, preprijeti volan
;
zasukati, zavrteti volan v desno
;
volan avtomobila, traktorja
/
zakleniti volan
●
ekspr.
prepustiti volan sopotniku
vožnjo vozila z volanom
;
ekspr.
za volanom je bila ženska
vozila je
;
ekspr.
dvajset let sedeti za volanom
biti (poklicni) voznik
♦
aer.
volan
delu nesklenjenega obroča podoben del krmilne naprave velikih
letal
;
šport.
volan boba
volán
2
-a
m
(
ȃ
)
nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti
ženske obleke, naborek:
prišiti volane na krilo
;
zavese z volani
volána
-e
ž
(
ȃ
)
nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti
ženske obleke, naborek:
bluza, krilo z volano, volanami
/
plisirana volana
volánček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od volan, naborek:
prišiti volančke
;
obleka z volančki
volánica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od volana:
z volanicami okrašeno krilo
volánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na volan, krmilo, zlasti pri motornem vozilu:
volanski mehanizem
;
volanski obroč
;
volanski pokrov
/
volanska ključavnica
ključavnica za zaklepanje volana
volapík
tudi
volapük -a
[
volapík
]
m
(
ȋ
)
umeten jezik na osnovi angleščine in sestavin nemščine, francoščine in
latinščine:
govoriti volapik, v volapiku
;
volapik in esperanto
volár
-ja
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem volov:
volar žene vole na pašo
;
hlapec volar
//
star.
volovski prekupčevalec:
na sejmu so volarji kupili, prodali vse vole
♦
astron.
Volar
ozvezdje severne nebesne polute, vidno na večernem nebu spomladi
volčíca
-e
[
vou̯čica
]
ž
(
í
)
1.
volkulja
:
volčica je skotila pet mladičev
;
volk in volčica
2.
volčja mladička:
volčiči in volčice
3.
slabš.
krvoločna, neusmiljena ali požrešna, pohlepna ženska:
ta ženska je prava volčica
volčìč
-íča
[
vou̯čič
]
m
(
ȉ í
)
1.
manjšalnica od volk:
od nekod se je pritepel volčič
;
volkulja z volčiči
2.
član najmlajše skupine skavtov:
skavti sprejemajo mlade tretjega razreda osnovne šole med volčiče
;
poletni tabor volčičev in izvidnikov
/
skupina, veja volčičev in volkuljic
3.
nar.
vnetje vimena:
krava je pred telitvijo dobila volčič
/
volčič na vimenu
//
vnetje sploh:
volčič na gobcu, parkljih
4.
nar.
strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti;
bunika
volčíčen
-čna -o
[
vou̯čičən
]
prid.
(
ȋ
)
nar.
ki ima volčič, vnetje:
volčična živina
volčín
-a
[
vou̯čin
]
m
(
ȋ
)
bot.
grmičasta rastlina s cevasto podaljšanimi, dišečimi belimi, rožnatimi
ali rumenkasto zelenimi cveti in koščičastimi plodovi, Daphne:
vejica volčina
/
Blagajev volčin
;
dišeči, navadni volčin
volčína
-e
[
vou̯čina
]
ž
(
í
)
1.
volčja koža:
biti oblečen v volčino
2.
volčje meso:
jesti volčino
3.
volčji brlog:
volkulja ne lovi blizu volčine
volčják
-a
[
vou̯čjak
]
m
(
á
)
nemški ovčar:
čistokrvni volčjak
;
lajanje volčjaka
/
nemški volčjak
;
pes volčjak
●
nar.
tam raste volčjak
volčja češnja
♦
lov.
irski volčjak
največji hrt, uporabljan nekdaj za lov na volkove, medvede, jelene
vôlčji
-a -e
[
vou̯čji
]
prid.
(
ȏ
)
1.
nanašajoč se na volkove:
volčji mladič
;
volčje tuljenje
/
volčji brlog
;
volčje krdelo
/
volčja krutost
//
ekspr.
zelo okruten, neusmiljen:
človek volčje narave
;
imeti volčje srce
2.
ekspr.
zelo velik:
jesti z volčjim tekom
;
čutiti volčjo lakoto
3.
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
v zvezi z
na
ki čuti, ima strastno željo po čem:
biti volčji na gobe, meso
/
biti volčji na denar
4.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
volčji mraz
;
volčja zima
/
volčja tema
●
slabš.
iti v volčji brlog
v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi
;
nar.
volčji les
grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami;
puhastolistno kosteličevje
;
volčja noga
preprosto orodje za vlamljanje
;
volčje žrelo
prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z
jezičkom
♦
bot.
volčja češnja
strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti,
Atropa belladonna
;
volčja jagoda
strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi,
Paris quadrifolia
;
etn.
volčje noči
po ljudskem verovanju
dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po
zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove
;
les.
volčji zobje na žagi
zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno
;
lov.
volčja jama
jama, ki se napravi za lovljenje volkov
;
vrtn.
volčji bob
okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi
cveti v socvetjih, Lupinus
;
zool.
volčji krempelj
navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu
vôlčje
prisl.
:
volčje lačen
;
volčje siv
;
po volčje tuliti
vôlčnica
-e
[
vou̯čnica
]
ž
(
ȏ
)
1.
volčji brlog:
iz volčnice se je prikazal volk
2.
lov.
volčja jama:
loviti volkove v volčnice
volè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
majhen vol, voliček:
vole je počasi vlekel voz
volè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
majhen vol, voliček:
z voletom voziti drva
;
mlado, neumno vole
volêj
tudi
voley -a
[
volêj
]
m
(
ȇ
)
šport.,
pri nogometu
položaj leteče žoge, preden se dotakne tal:
dati gol iz voleja
//
strel, udarec žoge v tem položaju:
z volejem poslati žogo v gol
;
v prid. rabi:
volej predložek, udarec
vôlek
1
-a
in
vôlka
m
(
ō
)
nar.,
v zvezi
božji volek
muren
:
cvrčanje božjih volekov
●
iron.
ne bodi tak božji volek
pohleven, mevžast
//
pikapolonica
:
božji volek je zletel z otrokove dlani
vôlek
2
-lka
m
(
ō
)
1.
voliček
:
mlad, rejen volek
2.
nav. mn.,
zool.
morski polži, od katerih nekateri izločajo sok, ki postane na svetlobi
rdeč, Muricidae:
hišice volkov na morskem dnu
/
bodičasti, čokati volek
vólfram
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
zelo trda, najtežje taljiva težka kovina, element W:
uporaba volframa v elektroindustriji, jeklarstvu
volframít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina železova in manganova sol volframove kisline:
pridobivati volfram iz volframita
vólframov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na volfram:
volframova ruda
/
volframova kislina
♦
elektr.
volframova svetilna nitka
;
metal.
volframovo jeklo
vólga
-e
ž
(
ọ̑
)
tip ruskega osebnega avtomobila, izdelanega v mestu Gorki:
peljati se v volgi, z volgo
;
volga in moskvič
vôlhek
-hka -o
[
vou̯hək
]
prid.
(
ó
)
star.
1.
vlažen
:
volhke stene
/
volhek zrak
/
volhka pomlad
;
vreme je volhko
//
mehek zaradi vlažnosti:
volhko seno
2.
mehek
,
voljen
2
:
volhka dlaka, koža
vôlhko
prisl.
:
volhko dišati
vôlhkost
-i
[
vou̯hkost
]
ž
(
ó
)
star.
vlažnost
:
volhkost stene
volìč
-íča
m
(
ȉ í
)
star.
vol
,
voliček
:
enoleten volič
/
speči voliča
●
star.
od vola se uči orati volič
od odraslega se uči delati mlajši
♦
obrt.
železen drog za natikanje, snemanje mlinskega kamna
volíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od vol:
voliček muka
;
učiti volička voziti
voliêra
tudi
voljêra -e
ž
(
ȇ
)
večja kletka, v kateri se ptič lahko preletava:
gojiti fazane, jerebice v volieri
/
letna voliera
za vzgojo ptičjih mladičev
;
zimska voliera
volílen
-lna -o
[
voliu̯na
in
volilna
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na voljenje, volitve:
volilni izidi
;
volilni postopek, sistem
/
volilna pravica, svoboda
/
volilna udeležba
/
volilni glas, listek
;
volilni imenik
seznam volilnih upravičencev
;
volilni mož
oseba, izvoljena z nalogo, da v imenu svojih volivcev opravi
končne volitve
;
volilni odbor
odbor, ki skrbi za pravilno izvedbo volitev na določenem volišču
;
volilni upravičenec
;
volilna komisija
komisija, ki skrbi za nadzor, pravilno izvedbo volitev na vseh
voliščih in objavlja končne, uradne rezultate volitev
;
volilna skrinjica
skrinjica za oddajanje glasovnic
/
volilni okoliš
;
volilni zakon
;
volilna enota
/
volilna propaganda
●
iron.
volilni golaž
pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volilcem
;
volilni molk
prepoved predvolilne propagande navadno dan pred volitvami
♦
polit.
proporcionalni volilni sistem
sistem, v katerem vsaka stranka, skupina dobi številu glasov
sorazmerno število mandatov
;
pravn.
volilni razred
v stari Avstriji
razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj
posameznika
;
delegatski volilni sistem
sistem, po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti
delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti
;
volilna geometrija
v nekaterih državah
določanje volilnih enot za volitve poslancev glede na koristi
strank
;
aktivna volilna pravica
;
neposredna volilna pravica
pravica voliti brez posrednika
;
zgod.
volilni knez
v rimsko-nemškem cesarstvu
vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega
vladarja
volílnica
-e
[
tudi
voliu̯nica
]
ž
(
ȋ
)
1.
volilni listek, glasovnica:
izpolniti, oddati volilnico
2.
zastar.
volišče
:
vstopiti v volilnico
volílnik
-a
[
voliu̯nik
in
volilnik
]
m
(
ȋ
)
1.
priprava, s pomočjo katere se voli (na daljavo):
uporaba elektronskih volilnikov v nekaterih državah ZDA
2.
zgod.
volilni knez:
volílnost
-i
[
volilnost
in
voliu̯nost
]
ž
(
ȋ
)
dejstvo, da se kdo da, sme voliti:
volilnost sodnikov
/
načelo volilnosti
volílo
-a
s
(
í
)
pravn.
kar kdo v oporoki zapusti fizični ali pravni osebi, ne da bi jo
postavil za dediča:
izplačati volilo
;
volilo dobrodelni organizaciji
;
denar iz volila
//
odredba, določilo o tem v oporoki:
zapustiti komu kaj v volilu, z volilom
volíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se voli:
pripraviti, zapustiti volišče
;
priti na volišče
;
volišče v šoli, tovarni
volítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
nav. mn.
organizirano izražanje svoje odločitve o kandidatu
a)
za določeno funkcijo, nalogo:
udeležiti se volitev
;
zmagati na volitvah, pri volitvah
;
volitve poslancev, odbora, predsednika
;
volitve v državni zbor
;
izid, razpis volitev
/
iti na volitve
/
občinske, predsedniške, državnozborske volitve
/
vzporedne volitve
anketa o odločitvah volivcev, ki poteka istočasno z volitvami,
referendumom
b)
za določen naslov:
volitve akademikov
;
volitve univerzitetnega profesorja
2.
star.
izbira
:
volitev med dvema možnostma
♦
pravn.
nadomestne volitve
zaradi izjemne, neredne izpraznitve mandatnega mesta
;
neposredne, posredne volitve
volíti
vólim
nedov. in dov.
(
ī ọ́
)
1.
organizirano izražati svojo odločitev o kandidatu
a)
za določeno funkcijo, nalogo:
voliti poslance, odbornike, sodnika
;
voliti v parlament
;
voliti koga za predsednika
;
voliti z dviganjem rok, listki
/
voliti komunistično, liberalno, socialistično stranko
b)
za določen naslov:
voliti akademika
;
voliti univerzitetne učitelje
/
po preteku določenega roka koga ponovno voliti
2.
pravn.
v oporoki zapuščati kaj fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil
za dediča:
voliti komu denar, hišo
/
voliti v oporoki, z oporoko
3.
star.
izbirati
:
nasprotnik naj voli orožje za dvoboj
/
voliti med življenjem in smrtjo
●
dame volijo
spoštljivo, pri plesu
za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca
vóljen
-a -o:
voljeni funkcionarji
;
biti voljen za štiri leta
volitíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
hoten
,
voljen
1
:
volitivne duševne funkcije
;
emotiven, kognitiven in volitiven
/
volitivni jaz
volítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
volilen
:
volitvena enota
/
volitveni govori
volívec
-vca
in
volílec -lca
[
voliu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor ima pravico voliti:
izbrisati, vpisati volivca
;
seznam, zbor volivcev
//
kdor voli:
volivci so oddajali glasovnice
volívka
in
volílka -e
[
voliu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki ima pravico voliti:
podpora, zaupanje volivk
;
boj za glasove volivk
;
pogovori, stiki z volivkami
//
ženska, ki voli:
volilna komisija je že preštela glasove vseh volivk in volivcev
vólja
-e
ž
(
ọ́
)
1.
sposobnost hotenja:
človek ima um in voljo
;
krepiti, razvijati, utrjevati voljo
;
ekspr.
zlomiti komu voljo
;
slabotna, trdna volja
;
človek močne,
ekspr.
železne volje
/
nima lastne volje
ni samostojen v odločanju
/
svobodna volja
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
človek glede na to sposobnost:
oditi mora, to je ukaz najvišje volje
2.
pripravljenost prizadevati si za kaj:
ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja
;
po uspehu je spet dobil voljo do dela
;
nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja
;
vzbuditi v kom voljo do česa
;
delati brez volje, z veliko voljo
/
nimam volje, da bi šel
ne ljubi se mi iti
/
pokazati dobro voljo
pripravljenost za kaj
;
nisem pri volji za delo
razpoložen
;
ni bil pri volji to narediti
ni maral
;
ekspr.
kljub najboljši volji vam ne morem pomagati
kljub veliki pripravljenosti
//
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v tožilniku
izraža pozitiven odnos do kakega dejanja:
če vas je volja, pa začnimo
;
naj gre, kogar je volja
kdor hoče
;
iron.
prav volja me je prepirati se
3.
kar kdo hoče, da se uresniči:
to je bila očetova volja
;
izpolniti voljo koga
;
vsiliti komu svojo voljo
;
delati proti volji koga
;
vztrajati pri svoji volji
;
to se je zgodilo proti moji volji
ne da bi hotel
/
knjiž.
ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo
/
v krščanstvu:
naj se zgodi božja volja
;
vdati se v božjo voljo
/
delati, živeti po svoji volji
kakor kdo hoče
4.
s prilastkom
razpoloženje, čustveno stanje:
dobra, slaba volja ga je minila, prevzela
/
biti dobre,
ekspr.
kisle volje
;
spraviti koga v dobro, slabo voljo
/
ljudje dobre,
knjiž.
blage volje
dobri, plemeniti ljudje
5.
v prislovni rabi,
navadno v zvezi
na voljo
na razpolago:
v taborišču ni bilo hrane na voljo
;
tam je vsega na voljo
6.
zastar.,
v prislovni rabi,
v zvezi
za voljo
na ljubo:
narediti kaj prijatelju za voljo
//
v predložni rabi
zaradi
,
zavoljo
:
ne piti za zdravja voljo
/
za tega voljo ne bodi hud
zato
7.
v medmetni rabi,
navadno v zvezi
za božjo voljo
izraža
a)
strah, vznemirjenje, obup:
za božjo,
pog.
kriščevo voljo, saj ga boš ubil
;
za božjo voljo, vzklikne mati
b)
začudenje, presenečenje:
za božjo voljo, ali ste že nazaj
c)
svarilo, prepoved, opozorilo:
ne govori tega, za božjo voljo
;
pog.
za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
č)
nejevoljo, nestrpnost:
za božjo voljo, saj ne gori voda
d)
podkrepitev, poudarek:
pojdi, za božjo voljo
;
za božjo voljo, rešite ga
●
izdelek je kupcem na voljo
se prodaja
;
ni mi po volji, da si tak
ne maram
;
to mi ni po volji
mi ne ustreza
;
pridem, če bo božja volja
v krščanskem okolju
če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati
;
ekspr.
za božjo voljo prositi koga, naj pomaga
zelo
;
vznes.
pesnik po božji volji
velik, nadarjen
;
dati, narediti iz dobre volje
prostovoljno
;
ekspr.
znamenje dobre volje
znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro
;
drage, rade volje narediti
z veseljem, prostovoljno
;
najej se do mile volje, po mili volji
kolikor hočeš
;
delati s kom po mili volji
kakor se hoče
;
star.
narediti kaj iz proste volje
svobodno, brez prisile
;
star.
iz svoje volje se učiti latinščine
prostovoljno
♦
filoz.
volja do moči
;
pravn.
pogodbena, poslovna volja
;
večinska volja
;
izjava volje
;
misija dobre volje
delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša
medsebojne odnose
vóljen
1
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na voljo:
voljne, čustvene in razumske značilnosti
/
voljno dejanje
♦
pravn.
voljna sposobnost
sposobnost osebe, ki ima za pravna dejanja potrebno voljo
vóljen
2
in
volján vóljna -o
tudi
-ó
prid.
, vóljnejši
(
ọ́ ȃ ọ̄
)
1.
ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati:
pregnesti kit, da postane voljen
;
voljna šiba
;
kože dolgo namakajo, da postanejo voljne
/
spekla je voljen kruh
kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi
//
ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja:
voljni lasje
;
voljno blago
;
po takem pranju je perilo voljno
/
mehek in voljen otip
2.
v povedni rabi,
z nedoločnikom
ki ima voljo, je pripravljen za kaj:
biti voljen delati, pomagati
;
niso voljni spreminjati kaj
;
elipt.:
če si voljen, pa začniva
;
naj bo, je rekel voljen
3.
nar.
pripraven
1
,
sposoben
:
iskati pridne in voljne delavce
;
biti voljen za vse
4.
nar.
mil
,
blag
:
imeti voljen glas
/
voljna zima
;
voljno vreme
●
zastar.
biti na vsem voljnem svetu sam
popolnoma sam
;
bibl.
duh je sicer voljan, ali meso je slabo
človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri
tem ovirajo
;
zastar.
biti voljen svojih križev
voljno, vdano jih nositi
;
ekspr.
jezik je postal pesniku voljno orodje
lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel
;
nar.
žganje je voljno (za piti)
uležano, ne ostro
vóljno
tudi
voljnó
prisl.
:
voljno izpolnjevati ukaze
;
voljno trpeti
/
voljno
kot povelje
izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto
;
na mestu voljno
izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po
lastni volji, sproščeno
●
pog.
zadeva je zame končana in voljno
poudarja dokončnost dejstva
vóljica
-e
ž
(
ọ́
)
ekspr.
manjšalnica od volja:
vaša voljica je, če to naredite
/
v hiši je bila spet dobra voljica
voljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da, sme voliti:
voljivi delegati, predstavniki
voljívost
-i
ž
(
í
)
dejstvo, da se kdo da, sme voliti:
nazadovoljni kmetje so zahtevali voljivost župnikov
vóljnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost voljnega:
voljnost kože
/
pokazati voljnost pomagati
;
voljnost ljudi za delo
vôlk
-a
[
vou̯k
]
m
,
mn.
volkôvi,
im. mn. stil.
volcjé
(
ȏ
)
1.
psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom:
volk je napadel, raztrgal jagnje
;
ekspr.
volk kolje, mesari
;
volk tuli, zavija
;
krdelo volkov
;
lov na volka
;
bojevati se kot volk
krvoločno, divje
;
jesti kot volk
hlastno; z velikim tekom
;
krvoločen, požrešen kot volk
;
lačen kot volk
/
volk samotar
/
sivi volk
//
volčji samec:
volk in volkulja
2.
slabš.
krvoločen, neusmiljen človek:
oni so volkovi, ne ljudje
/
vdor hitlerjevskih volkov
vojakov
/
človeški volkovi
3.
slabš.,
navadno s prilastkom
pohlepen, brezobziren človek:
imeli so jih za grabežljive volkove
/
borzni, poslovni volkovi
;
nenasitni kapitalistični volkovi
4.
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
v zvezi z
na
izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem:
prijatelj je volk na gobe, meso
/
biti volk na denar
5.
igr.,
v zvezi
volk in ovce
igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v
nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka,
fižola:
igrati (se) volka in ovce
//
vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre:
volk požre, preskoči ovco
6.
vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na
dotikajočih se kožnih gubah:
od hoje, jahanja dobiti volka
7.
zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru,
kem.
bazični bakrov acetat:
na bakru se je naredil volk
;
bakreni deli so zeleni od volka
/
bakreni, zeleni volk
8.
glasb. žarg.
nečist, hreščeč zven godal:
preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni
/
kvintni volk
;
volk na violini
●
ekspr.
narediti tako, da bo volk sit in koza cela
da bo prav za obe strani
;
nar.
na kosi se naredi volk
črna prevleka iz strjenih sokov trav
;
ekspr.
dati volku ovce pasti
dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti
;
nar.
on je volka srečal
je hripav
;
nar.
hišni volk
hišna goba
;
ekspr.
kapitan je star morski volk
preizkušen, neustrašen pomorščak
;
ekspr.
to je volk v ovčji koži
slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
;
mi o volku, volk iz gozda
vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori
;
preg.
kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti
kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem
prilagoditi svoje izjave, ravnanje
;
preg.
volk dlako menja, a narave nikdar
človek ne more zatajiti svojega bistva
;
preg.
človek človeku volk
v človekovi naravi je, da je pogosto nasilen, neuvideven do
drugega človeka
♦
bot.
volk
trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta
;
zeleni volk
užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku;
zelenkasta strniščnica
;
etn.
volk
grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo
;
poditi volka
v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev
zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto
ne približa nobena zver
;
mont.
volk
nekdaj
kepa železa, pridobljena s taljenjem
;
tekst.
volk
stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini
;
zool.
sinji morski volk
sinji morski pes
;
polarni volk
;
prerijski volk
kojot
volkáč
-a
[
vou̯kač
]
m
(
á
)
zastar.
1.
volk
:
volkač je spet raztrgal jagnje
2.
nemški ovčar:
lajanje volkača
vôlkec
-kca
[
vou̯kəc
]
m
(
ȏ
)
manjšalnica od volk:
mlad, sestradan volkec
;
volkulja z volkci
♦
zool.
volkec
kačjemu pastirju podobna žuželka, katere ličinke lovijo na dnu
peščenih lijakov majhne žuželke, navadno mravlje, Myrmeleon
formicarius
;
volkci
majhni pajki z osmimi očmi v treh prečnih vrstah in glavniku
podobnimi kremplji z malo zobci na nogah, Lycosidae
volkodlák
-a
[
vou̯kodlak
]
m
(
ȃ
)
po ljudskem verovanju
1.
bitje, ki je po sprednji polovici človek, po zadnji pa volk:
psoglavci in volkodlaki
/
ureči koga v volkodlaka
//
človek, ki se lahko spremeni v krvoločnega, maščevalnega volka:
napad volkodlaka je preživel, nato pa sam postal volkodlak
;
filmi, zgodbe o volkodlakih
;
boj, spopad z volkodlaki
;
čarovnice, vampirji in volkodlaki
/
volkodlak mu hodi pit kri
2.
krvoločen in maščevalen človek, poraščen z volčjo dlako:
ženski se je rodil volkodlak
volkodláštvo
-a
[
vou̯kodlaštvo
]
s
(
ȃ
)
1.
po ljudskem verovanju
dejstvo, da je kdo volkodlak:
rešiti se volkodlaštva
2.
slabš.
krvoločnost
,
maščevalnost
:
očitati komu volkodlaštvo
/
volkodlaštvo v človeku
volkúlja
-e
[
vou̯kulja
]
ž
(
ú
)
samica volka:
volkulja z mladiči
;
volk in volkulja
●
rimska volkulja
podoba volkulje kot simbol rimskega imperija
volkúljica
-e
[
vou̯kuljica
]
ž
(
ú
)
članica najmlajše skupine skavtov:
skupina volkuljic
;
volčiči in volkuljice
/
obljuba volkuljic
vôlna
-e
[
vou̯na
]
ž
(
ó
)
1.
dlaka ovc in nekaterih drugih živali:
striči volno
;
dolga, kodrava, mehka volna
;
lasje, beli, mehki kot volna
/
česati, prati, sukati volno
;
surova volna
;
volna koz, kuncev
;
volna s hrbta
;
ovce za volno
//
niti iz teh dlak:
navijati, presti volno
;
volna za pletenje, tkanje
;
klobčič volne
/
angorska, domača volna
;
blago iz kašmirske volne
;
strojna volna
za strojno pletenje
;
umetna volna
iz umetnih snovi
2.
teh.,
navadno s prilastkom
snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo:
izolacijska, izolirna volna
/
kamena volna
snov za izolacijo iz kamenin v nitasti, vlaknasti obliki
;
mineralna volna
volni podoben proizvod iz rudnin
;
steklena volna
iz steklenih vlaken
;
žlindrina volna
vlakna iz žlindre
●
ekspr.
iz ušes mu raste volna
iz sluhovoda mu rastejo dlačice
;
ekspr.
z volno porasli listi, stebla
z mehkimi dlačicami
;
ekspr.
poslati koga po žabjo volno
poslati ga z nesmiselnim naročilom proč
;
ekspr.
presti žabjo volno
delati kaj nemogočega, nesmiselnega
♦
agr.
enoletna volna
od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet
;
les.
lesna volna
grobi volni podoben lesni proizvod
;
papir.
papirna volna
v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno
snov
;
teh.
jeklena volna
tanki in dolgi jekleni ostružki
;
tekst.
celična volna
umetno celulozno predivo
;
mikana, runska, strojarska volna
;
trgana volna
dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin
volnár
-ja
[
vou̯nar
]
m
(
á
)
1.
kdor prideluje, izdeluje volno:
vas volnarjev
/
volnarji se pripravljajo na jesensko sezono
2.
nekdaj
trgovec, prekupčevalec z volno:
prodati volno volnarju
volnárski
-a -o
[
vou̯narski
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na volnarje ali volnarstvo:
volnarska stroka
/
volnarska predilnica
;
volnarske statve
široke statve za tkanje volnenih tkanin
/
volnarska industrija
volnárstvo
-a
[
vou̯narstvo
]
s
(
ȃ
)
volnarska obrt:
volnarstvo in platnarstvo
vôlnast
-a -o
[
vou̯nast
]
prid.
(
ó
)
po videzu, otipu podoben volni:
imeti volnaste lase
;
pes z volnasto dlako
/
ekspr.
volnasti oblaki
/
kosmata, volnasta žogica
vôlnat
-a -o
[
vou̯nat
]
prid.
(
ȏ
)
1.
porasel z volni podobno dlako, izrastki:
imel je rjav, volnat tilnik
/
volnati listi, plodovi
♦
bot.
volnata medena trava
trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski in z mehkimi
dlakami po steblu, listih, Holcus lanatus
2.
volnast
:
volnati lasje
/
volnati oblaki
3.
star.
volnen
:
volnate nogavice
volnén
-a -o
[
vou̯nen
]
prid.
(
ẹ̄
)
ki je iz volne:
volnena nit, preja
/
volnene nogavice
;
volnena tkanina
;
volneno blago
/
vlakna volnenega izvora
volnenína
-e
[
vou̯nenina
]
ž
(
í
)
star.
volnena tkanina:
oblačilo iz volnenine
;
volnenina in bombaževina
volnénka
-e
[
vou̯nenka
]
ž
(
ẹ̄
)
knjiž.
volneno oblačilo:
biti oblečen v volnenko
/
sezuti volnenke
volnene nogavice
volnína
-e
[
vou̯nina
]
ž
(
ī
)
knjiž.
volnena tkanina:
debela, mehka volnina
;
plašč iz volnine
volnolás
in
volnolàs -ása -o
[
vou̯nolas
]
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
knjiž.
ki ima volni podobne lase:
volnolasi ljudje
volontêr
-ja
m
(
ȇ
)
1.
knjiž.
delovni prostovoljec, navadno neplačan:
pomanjkanje pedagogov so reševali z volonterji
;
delati kot volonter
2.
nekdaj
neplačan pripravnik:
opravljati službo volonterja
/
učitelj, zdravnik volonter
volontêrka
-e
ž
(
ȇ
)
knjiž.
delovna prostovoljka, navadno neplačana:
za starčka skrbi volonterka Rdečega križa
volontêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na volonterje ali volonterstvo:
volonterski socialni delavci
/
volontersko delo
volontêrsko
prisl.
:
delati volontersko
volontêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
1.
knjiž.
delovno prostovoljstvo, navadno neplačano:
pohvaliti volonterstvo mladih
2.
nekdaj
neplačano pripravništvo:
po večletnem volonterstvu dobiti redno službo
voloók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.,
ekspr.
ki ima velike, okrogle oči:
volooki lepotec
/
pri Homerju
volooka Hera
vôlov
-a -o
(
ó
)
pridevnik od vol:
volov rog
volôvec
-vca
m
(
ó
)
nar.
rastlina z rumenimi cveti v koških;
primožek
:
volovec že odpira cvete
volôvji
-a -e
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na vole:
volovji rogovi
;
volovje stegno
/
volovji gonjači
gonjači volov
/
človek z volovjimi očmi
z velikimi, okroglimi
volôvski
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na vole:
volovsko stegno
/
juha iz volovskega repa
;
trobiti na volovski rog
/
volovska vprega
/
ekspr.:
ljudje volovske moči
;
volovska potrpežljivost
zelo velika
/
ekspr.:
človek s širokim, volovskim obrazom
spodaj enako širokim kot zgoraj
;
volovski pogled
pogled široko odprtih, brezizraznih oči
;
imeti volovske oči
velike, okrogle
●
nar.
volovski jezik
jelenov jezik
;
slabš.
ima volovske možgane
misli, dojema zelo počasi, nerodno
;
nar.
volovsko oko
ivanjščica
;
na (volovsko) oko ocvrto jajce
jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
♦
agr.
volovsko srce
paradižnik s srčasto vzbočenimi sadovi
;
bot.
navadni volovski jezik
dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa
officinalis
volôvsko
prisl.
:
volovsko močen, otopel človek
vólt
-a
m
(
ọ̑
)
fiz.
enota za merjenje električne napetosti:
meriti v voltih, z volti
;
napetost 220 voltov [V]
/
volt na meter [V/m]
voltairjanec
-nca
[
volterjánəc
]
m
(
ȃ
)
1.
pristaš prosvetljenskih nazorov Voltaira:
dela, nauki voltairjancev
2.
ekspr.
porogljivo, posmehljivo neveren, svobodomiseln človek:
ne bodi tak voltairjanec
;
brezobziren voltairjanec
voltairjanski
-a -o
[
volterjánski
]
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri Voltairu:
voltairjanski duh
/
voltairjanski posmeh
voltairovski
-a -o
[
voltêrou̯ski
]
prid.
(
ȇ
)
tak kot pri Voltairu:
voltairovsko gledanje na Cerkev, plemstvo
/
voltairovski posmeh
●
voltairovski naslanjač
velik naslanjač z nizkim sedalom in visokim naslonjalom za hrbet
vóltampêr
-a
m
(
ọ̑-ȇ
)
elektr.
enota za merjenje navidezne moči električnega toka:
meriti v voltamperih
;
dvanajst voltamperov [VA]
voltáža
-e
ž
(
ȃ
)
elektr. žarg.
električna napetost, izražena v voltih:
voltaža baterije
vóltméter
-tra
m
(
ọ̑-ẹ̄
)
fiz.
priprava za merjenje električne napetosti:
priključiti voltmeter
;
meriti z voltmetrom
/
elektrostatični voltmeter
vóltsekúnda
-e
ž
(
ọ̑-ȗ
)
fiz.
enota za merjenje magnetnega pretoka;
weber
:
meriti v voltsekundah
volúhar
-ja
m
(
ȗ
)
1.
škodljiv, podgani podoben glodavec z okroglo glavo in krajšim,
kosmatim repom:
voluhar obgloda korenine drevja
;
loviti, zatirati voluharja
♦
zool.
veliki voluhar
2.
nizko
človek, ki zaradi lastnih koristi prikrito, zahrbtno komu škoduje:
take voluharje je treba izključiti iz organizacije
volúharica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
samica voluharja:
voluharica z mladiči
;
voluhar in voluharica
2.
nav. mn.,
zool.
škodljivi, velikim mišim podobni glodavci s topim smrčkom in krajšim
repom, Microtidae:
voluhar, pižmovka in druge voluharice
volúmen
-mna
m
(
ú
)
1.
prostornina
:
izmeriti, izračunati volumen
;
volumen prostora, telesa
2.
publ.,
navadno s prilastkom
prostorska razsežnost česa:
poudariti volumen kipa
/
gladek, plastičen volumen
/
kiparski, likovni volumni
//
razsežnost česa sploh:
to pripovedno delo je zelo dobro kljub majhnemu volumnu
/
estetski, psihološki volumen umetnine
//
obseg, velikost česa v določenem času:
volumen proizvodnje, uvoza
/
kreditni volumen
;
volumen tržišča
3.
publ.
značilni slušni vtis glasu zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi
frekvencami:
ta vloga zahteva drugačen pevski volumen
4.
biblio.
zvezek
,
snopič
1
:
delo je izhajalo v volumnih
//
debela starinska rokopisna ali tiskana knjiga:
folianti in volumni
♦
med.
minutni volumen (srca)
količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje v eni minuti
;
utripni volumen (srca)
količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom
;
strojn.
gibni volumen
gibna prostornina
volúmenski
-a -o
[
volumənski
]
prid.
(
ú
)
prostorninski
:
volumensko razmerje
/
volumenski pretok tekočine
pretok tekočine glede na njeno prostornino
♦
kem.
volumenski odstotek
odstotek kake snovi v raztopini, določen z razmerjem njunih
prostornin
;
mont.
volumenska kapaciteta sita
kapaciteta sita glede na prostornino snovi, ki gre v časovni enoti
skozi sito
volumétričen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na merjenje prostornine:
volumetrične metode
♦
kem.
volumetrična analiza
kvantitativna analiza raztopine z določanjem prostornine reagenta
;
mont.
volumetrično določanje svinca v koncentratu
določanje z volumetrično analizo
volumétrično
prisl.
:
določati sladkor volumetrično
voluminózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
publ.
ki ima sorazmerno veliko prostornino, prostorsko razsežen:
voluminozen kip, tovor
;
po stepanju postane smetana voluminozna
/
voluminozna knjiga
debela
/
voluminozen glas, ton
glas, ton z značilnim slušnim vtisom zlasti glede na slišnost
tonov z nižjimi frekvencami
♦
agr.
voluminozna krma
krma, ki ima glede na svojo prostornino malo prebavljivih
hranilnih snovi
voluminózno
prisl.
:
voluminozno oblikovan kij
voluminóznost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
lastnost voluminoznega:
voluminoznost tovora
/
voluminoznost slikarskih likov
volúmski
-a -o
prid.
(
ū
)
knjiž.
prostorninski
:
volumsko razmerje snovi
♦
kem.
volumski odstotek
volumenski odstotek
voluntarístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
ki temelji predvsem na volji:
umetnikovo voluntaristično razmerje do sveta
/
voluntaristična filozofija, psihologija
/
voluntaristična odločitev
//
nav. slabš.
ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi:
voluntarističen človek
/
voluntaristična politika
2.
knjiž.
hoten
,
voljen
1
:
emocionalne, intelektualne in voluntaristične funkcije duševnosti
voluntarízem
-zma
m
(
ī
)
mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji:
vztrajanje kljub neuspehom je voluntarizem
;
herojski, mladostni voluntarizem
//
nav. slabš.
mišljenje, delovanje, ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi:
gospodarske težave so tudi posledica voluntarizma
;
voluntarizem in oportunizem
/
akcija se je izrodila v voluntarizem
;
gospodarski, politični voluntarizem
♦
filoz.
ontološki voluntarizem
nauk, da je volja bistvo, vzrok vsega
;
psihološki voluntarizem
nauk, da je volja osnovna sestavina duševnosti
voluntatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
hoten
,
voljen
1
:
voluntativni in intelektualni procesi v zavesti
/
voluntativna energija
volúta
-e
ž
(
ȗ
)
um.
arhitektonski okrasni element v obliki spirale, polž:
baročna voluta
;
kapitel z volutami
/
miza z nogami v obliki volut
volúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na voluto:
volutni zavoji
/
volutni kapiteli
vólvo
-a
m
(
ọ̑
)
avtomobil švedske tovarne Volvo:
peljati se v volvu, z volvom
vólvoks
-a
m
(
ọ̑
)
bot.
zelena alga kroglaste oblike, katere celice imajo po dvoje bičkov,
Volvox:
vómbat
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
manjšemu medvedu podoben avstralski vrečar, ki rije po zemlji,
Vombatus:
brlog, rov vombata
;
kožuh vombata
;
v prid. rabi:
vombat krzno
vónj
-a
m
(
ọ̑
)
1.
hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi:
vonj se širi,
ekspr.
plava po prostoru
;
ekspr.
vonj se razpuhti, sili, udarja v nos
;
dajati, oddajati vonj
;
puščati za seboj neprijeten vonj
//
značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom:
navzeti se vonja
;
vsaka roža ima svoj vonj
;
zaznati vonj po dimu
;
kiselkast,
ekspr.
opojen, oster vonj
;
močen, prijeten, zoprn vonj
;
vonj akacij, žganja
;
vonj po parfumu, svečah
;
plin brez vonja
//
občutek, ki ga povzroča ta značilnost:
še zdaj čutim,
ekspr.
imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih
2.
voh
:
razvitost vonja
;
okus, vonj in drugi čuti
3.
ekspr.,
z rodilnikom
značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča
predstavo, zavest česa:
vonj domače govorice
/
vonj spominov, svobode
vonjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zaznavanje vonja:
vonjalni organ, živec
♦
anat.
vonjalne čutnice
vohalne čutnice
;
med.
vonjalna avra
avra v obliki neprijetnih, čudnih vonjev
;
zool.
vonjalna jamica
vohalna jamica
//
nanašajoč se na oddajanje, dajanje vonja:
vonjalne žleze živali
vónjati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
1.
oddajati, dajati prijeten vonj;
dišati
:
cvetje močno, prijetno vonja
;
iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi
;
vonjati po vrtnicah
;
brezoseb.
v sobi vonja po kavi
//
oddajati, dajati vonj sploh:
vonjati po dimu, gnoju
;
neprijetno, prijetno vonjati
●
nar. prekmursko
pokvarjena hrana vonja
smrdi
2.
ekspr.
imeti, kazati značilnosti česa:
besede rojaka vonjajo po domači pokrajini
/
vse vonja po porazu
3.
preh.
zaznavati vonj:
on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove
/
že v predsobi smo vonjali ribe
4.
biti sposoben zaznavati vonj;
vohati
:
ta človek nenavadno dobro vonja
5.
knjiž.
vohati
,
duhati
:
pes vonja po smetišču
/
vonjati nevarnost, ugodno priliko
predvidevati, slutiti
vonjajóč
-a -e:
vrnil se je, vonjajoč po žganju
vonjàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
knjiž.
prijetno dišeč:
vonjave snovi
;
sveže pokošena trava je vonjava
/
vonjave cigarete
/
vonjavi julijski dnevi
vonjáva
-e
ž
(
ȃ
)
hlapi navadno prijetno dišečih snovi:
z vrta, po hiši se širijo vonjave
;
cveti privabljajo žuželke z barvami in vonjavami
;
vdihavati kuhinjske, prijetne vonjave
//
značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom;
vonj
:
kuhati zelišča, da izgubijo vonjave
;
parfum močne, nežne vonjave
;
vonjava kadila, vrtnic
;
vonjava po bencinu
vonjáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vonjavo:
vonjavna snov
/
vonjavna sluznica
vohalna sluznica
;
vonjavne žleze živali
vonjív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
prijetno dišeč:
vonjivi cveti
;
vonjive jedi na mizi so že vabile
;
vonjivo kadilo
/
vonjiva toplota mleka
vonjívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost, značilnost vonjivega:
vonjivost cvetja
;
jabolka z žlahtno vonjivostjo
vónjski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
nanašajoč se na vonj:
vonjske zaznave
♦
biol.
vonjske celice
vohalne celice
vonljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
prijetno dišeč:
vonljivi cveti
/
vonljivo milo
vós
1
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.
1.
zool.
vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim
delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov:
vosi so široki do šestdeset centimetrov
/
kit cedi vodo skozi vose
/
kitovi vosi
2.
zastar.
dlaka
,
resa
1
:
vosi v kožuhu živali
//
brk
:
mož z dolgimi vosi
vós
2
-í
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.
1.
zool.
vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim
delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov:
vosi so bile dolge do štiri metre
/
kit cedi vodo skozi vosi
/
kitove vosi
2.
zastar.
dlaka
,
resa
1
:
kožuh s ščetinastimi vosmi
/
vosi brade
//
brk
:
počesati si vosi
vosàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
zool.,
v zvezi
vosati kiti
kiti, ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub,
Mystacoceti:
vosati kiti precejajo morsko vodo skozi vosi
vósek
-ska
m
(
ọ̑
)
1.
lahko gnetljiva, rumena snov, ki jo za delanje celic izločajo čebele:
delati, izločati vosek
;
satovje je iz voska
;
rumen kot vosek
/
beliti, čistiti vosek
;
kuhati vosek
z vrelo vodo ali s paro izločati ga iz satja
;
surovi vosek
/
čebelji
ali
čebelni vosek
//
ta snov kot osnovna sestavina za sveče, sredstvo za mazanje:
gnesti, oblikovati vosek
;
odtisniti v vosek
;
namazati z voskom
;
lutke, sveče iz voska
;
bled, mehek kot vosek
/
beli vosek
;
cepilni, čevljarski, modelarski vosek
2.
tej snovi podobna snov:
listi, plodovi te rastline izločajo vosek
/
rastlinski, umetni vosek
●
pečatni vosek
snov, ki se da oblikovati s pečatnikom in odtisnjeno obliko ohrani
;
kmalu je bil mehek kot vosek
pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
♦
etn.
ulivanje voska
igra, pri kateri se napoveduje prihodnost po oblikah voska,
strjenega v mrzli vodi
;
geol.
zemeljski vosek
rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte
;
kem.
voski
estri višjih maščobnih kislin in višjih alkoholov
;
montanski vosek
dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo
;
um.
risba z voskom
risba, narisana z voskom, ki omogoča ohranitev barve, ki jo med
obdelavo pokriva
vóskanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od voskati:
voskanje parketa
vóskar
-ja
m
(
ọ̑
)
izdelovalec ali prodajalec voska:
voskar in svečar
vóskarica
-e
ž
(
ọ̑
)
izdelovalka ali prodajalka voska:
zaslužek voskarice
vóskarstvo
-a
s
(
ọ̑
)
obrt za izdelovanje voska:
voskarstvo in svečarstvo
vóskast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben vosku:
voskasta snov
/
voskast sijaj
;
obraz voskaste barve
♦
min.
voskasti opal
voščeni opal
//
prekrit z voskom:
voskasti listi
;
voskasta površina
vóskasto
prisl.
:
voskasto rumen
vóskati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
voščiti
2
,
mazati
:
voskati nit
vóskoven
in
voskôven -vna -o
prid.
(
ọ̑; ō
)
nanašajoč se na vosek:
voskovni ostržki
♦
čeb.
voskovna žleza
;
voskovno ogledalo
vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do
šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze
vóskovnica
in
voskôvnica -e
ž
(
ọ̑; ȏ
)
čeb.
vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem
trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze:
vosek izteka skozi luknjice voskovnic
vósovec
-vca
m
(
ọ̑
)
pog.,
med narodnoosvobodilnim bojem do 1944
pripadnik varnostno-obveščevalne službe [VOS]:
očeta so jim ustrelili vosovci
;
akcije vosovcev
vósovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vosovce:
vosovska akcija
;
vosovska skupina
/
vosovski filmi
voščén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vosek:
voščena obloga
;
voščena sveča
/
voščene barvice
;
voščene rože
;
voščene vžigalice
/
muzej voščenih lutk v Londonu
muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite
osebnosti
/
nekdaj
voščena tablica
lesena tablica, prevlečena z voskom
/
voščen sijaj
;
voščena bledica
;
biti voščen v obraz
/
voščena prevleka na listih, plodovih
♦
agr.
voščena zrelost semen
zrelost, pri kateri je vsebina mehka kot vosek
;
min.
voščeni opal
opal voščenega sijaja, navadno rjav
;
teh.
voščena forma
;
um.
voščena praskanka
;
voščene tehnike
tehnike, pri katerih se kot slikarsko vezivo uporablja vosek,
voščena emulzija
;
zool.
velika voščena vešča
vešča, katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in s
čebeljim zarodom, Galleria mellonella
;
voščena vetrnica
bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi
lovkami, Anemonia sulcata
voščéno
prisl.
:
voščeno bel, rumen
voščeníca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
voščena sveča:
prižgati voščenico
;
svetloba voščenic
♦
zool.
kožica na korenu zgornje polovice kljuna
voščenína
-e
ž
(
í
)
star.
1.
voščena snov:
te vešče živijo od voščenine
2.
voščeni izdelki:
prodajati vosek in različne voščenine
vóščenje
1
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od voščiti, želeti:
voščenje novega leta
/
voščenje sreče
vóščenje
2
tudi
voščênje -a
s
(
ọ́; é
)
glagolnik od voščiti, mazati:
voščenje poda
voščénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
voščena sveča:
prižgati voščenko
;
plamen voščenke
/
sveča voščenka
2.
agr.
debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko:
ugrizniti v voščenko
/
cepiti, posaditi voščenko
3.
vrtn.
zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in
belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa:
v loncih cvetijo voščenke
4.
voščena kreda:
risati z voščenkami
//
slika ali risba, narejena s to kredo:
razstava gvašev in voščenk
5.
star.
voščena vžigalica:
uprasniti z voščenko
♦
bot.
marčna voščenka
užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi;
marčnica
voščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
voščiti
1
,
želeti
:
voščevati za god
;
voščevati si praznike
/
mimoidoči so mu voščevali dobro jutro
voščílce
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od voščilo:
napisati, povedati voščilce
;
novoletno voščilce
voščílec
-lca
[
voščiu̯ca
tudi
voščilca
]
m
(
ȋ
)
kdor vošči:
pogostiti, sprejeti voščilca
/
novoletni voščilci
voščílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se vošči:
voščilni izrazi, napisi
;
voščilne besede
/
voščilna razglednica
voščílka
-e
[
voščiu̯ka
tudi
voščilka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki vošči:
voščilke in voščilci
voščílnica
-e
ž
(
ȋ
)
vizitka, razglednica za pisanje voščil:
kupiti voščilnice
;
podpisati se na voščilnico
;
barvne, tiskane voščilnice
/
božična, novoletna voščilnica
//
voščilo na taki vizitki, razglednici:
napisati, sestaviti voščilnico
voščílo
-a
s
(
í
)
1.
besedilo, izraz, s katerim se vošči:
pisati, poslušati voščila
;
pisno, ustno voščilo
;
razglednica z voščili
/
novoletno voščilo
/
srečno novo leto, dober tek in druga voščila
/
kot vljudnostna fraza
sprejmite iskrena voščila
2.
kar se vošči:
voščilo se ni izpolnilo
voščíti
1
in
vóščiti -im
dov. in nedov.
(
ī ọ́
)
1.
izraziti komu dobre želje ob prazniku:
tudi sosedje so prišli voščit
;
voščiti za rojstni dan, god
;
voščiti za praznik(e)
;
pisno, ustno voščiti
//
izraziti komu željo, navadno z določeno frazo, da bi bil deležen
česa dobrega:
voščiti srečno novo leto
;
voščiti komu vse najboljše
/
voščiti dobro jutro, dober večer
/
dober dan voščim, je rekel
/
voščiti komu lepo nedeljo, srečno pot
želeti
;
dober tek voščim
2.
star.
privoščiti
:
voščiti komu uspeh
/
takega trpljenja še sovražniku ne voščim
/
voščiti komu prijazno besedo
●
ekspr.
on je zmeraj pripravljen komu z nožem, s sekiro dobro jutro
voščiti
koga grobo napasti, glasno ošteti
;
ekspr.
kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči
samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda
;
ekspr.
najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli
da se poslovimo, razidemo
voščíti
2
in
vóščiti -im
nedov.
(
ī ọ́
)
mazati, premazovati z voskom:
voščiti dreto, papir, parket
/
voščiti sir
potapljati ga v vosek
vóščen
-a -o
tudi
voščèn -êna -o:
voščena površina
votánt
-a
m
(
ā á
)
1.
knjiž.
glasovalec
:
prvi votant se je izrekel proti predlogu
♦
pravn.
votanti sodnega senata
člani sodnega senata, ki glasujejo
2.
rel.,
um.
kdor naredi, podari kak predmet zaradi (za)obljube:
votant je ostal neimenovan
;
votant slike
vótek
-tka
m
(
ọ̑
)
1.
tekst.
nit, ki se vtke prečno med podolžne niti tkanine:
navijati, vnašati votek
;
bombažni, volneni votek
;
trganje votka
;
čolniček z votkom
/
dvojni votek
;
polnilni votek
ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna
/
krčenje tkanine po votku, v smeri votka
po širini
//
sistem tako vtkanih niti tkanine:
zgoščevati votek
;
votek in osnova
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar kaj povezuje v celoto:
idejni votek predavanja
;
votek ustvarjanja, življenja
vótel
-tla -o
stil.
-ó
[
votəu̯
]
prid.
(
ọ́
)
1.
ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor:
votel predmet
;
kost je votla
;
rastlina z votlim steblom
/
votel ključ
/
votel zob
;
deblo je že votlo
/
kraška tla so votla
2.
star.
ki teče, pušča:
iz votlega lonca je steklo mleko
//
preluknjan
,
raztrgan
:
na komolcu votel rokav
;
podplati čevljev so že votli
3.
globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru:
votel zvok
;
votlo bobnenje
/
ekspr.:
odgovoriti z votlim glasom
;
votel smeh
4.
ekspr.
notranje, vsebinsko prazen:
votel patos
/
duhovno, moralno votel človek
5.
ekspr.
neutemeljen
,
nedoločen
2
:
obšel ga je votel strah
;
ta skrb je votla
●
votle mere
priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove
enote
;
ekspr.
gledati z votlimi očmi
globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi
;
preg.
strah je sredi votel, okrog ga pa nič ni
♦
bot.
votli petelinček
rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju,
Corydalis cava
;
grad.
votli zidak
zidak z večjimi luknjami, votlinami
;
lov.
votli strel
strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko
pomembnega organa živali
;
teh.
votla kovica
kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta
;
votlo steklo
stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem
vótlo
prisl.
:
votlo doneti
;
votlo gledati
votírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
glasovati
:
votirati o kandidatu, predlogu
2.
rel.,
um.
narediti, podariti kak predmet zaradi (za)obljube:
votirati cerkvi
;
votirati zaobljubno podobo
votíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
rel.,
um.
narejen, podarjen zaradi (za)obljube;
zaobljuben
,
zaobljubljen
:
votivni dar
;
votivna podoba, sveča
/
votivna cerkev
/
votivno slikarstvo
♦
arheol.
votivni kamen
kamen s posvetilnim napisom
;
rel.
votivna maša
maša z besedilom, izbranim po želji, ne po koledarskem redu
vótkati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
nar.
vztrajno poizvedovati, izpraševati:
čeprav votkam, mi nič ne pove
vótkati se
motati se, plesti se:
votkati se med ljudmi
vótkov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na votek:
votkova preja
/
votkova smer
/
votkova nit
vótkoven
in
votkôven -vna -o
prid.
(
ọ̑; ō
)
nanašajoč se na votek:
votkovna preja
/
votkovni sistem
/
votkovna nit
/
votkovni atlas, keper
atlas, keper, pri katerem je na licu pretežno votek
votkovína
-e
ž
(
í
)
tekst.
pletivo iz prečnih, med seboj prepletenih niti:
snutkovina in votkovina
votlák
-a
m
(
á
)
grad.
zidna opeka z velikimi luknjami, votlinami:
zidati z votlaki
/
betonski, silikatni votlak
votlíca
-e
ž
(
í
)
metal.
plošča s stožčasto luknjo za vlečenje žic, palic, cevi skoznjo, da se
jim zmanjša presek:
pritrditi votlico
;
vleči skozi votlice
/
vrtanje votlic
♦
teh.
votla kovica
votlìč
-íča
m
(
ȉ í
)
petr.
luknjičasta svetlo siva predornina, ki plava na vodi;
plovec
:
brusiti z votličem
votlíkav
-a -o
prid.
(
í
)
geogr.
poln votlinic, votlin:
votlikav apnenec
;
kraška tla so votlikava
votlíkavost
-i
ž
(
í
)
geogr.
lastnost, značilnost votlikavega:
votlikavost tal
votlína
-e
ž
(
í
)
z vseh ali z več strani zaprt prazen prostor:
skrivati se, živeti v votlini
;
mračna, vlažna votlina
;
votline v hribu, skalovju
/
kraška, podzemna, skalnata votlina
/
drevesna votlina
duplina
//
tak prostor v telesu, organu:
odprtine in votline
/
nosna, ustna votlina
;
prsna votlina
v kateri so pljuča in srce
;
trebušna votlina
♦
anat.
lobanjska, medenična votlina
;
očesni votlini
parni votlini pod čelom, v katerih so oči
votlínast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
poln votlin:
votlinasta skalna stena
;
kraška tla so votlinasta
2.
podoben votlini:
votlinast prostor
//
ekspr.
značilen za votlino:
votlinasta tema
votlínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od votlina:
skriti zlato v votlinico
;
votlinica med skalami
/
votlinice v pljučih
votlíničast
-a -o
prid.
(
ī
)
poln votlinic:
votliničast kamen
votlínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na votlino:
zatohel votlinski zrak
/
votlinske živali
/
votlinska bivališča
;
votlinsko svetišče
♦
fiz.
votlinski resonator
resonator za zvok ali elektromagnetno valovanje v obliki votline
;
teh.
votlinsko tipalo
tipalo za merjenje premera odprtin, vrtin
;
zool.
votlinska gos
raca selivka z rdečim kljunom in rdečimi nogami, Tadorna tadorna
votlíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati kaj votlo:
votliti bučo, palico
/
voda votli apnenčast svet
●
ekspr.
bolezen mu votli lica
zaradi bolezni postajajo njegova lica upadla, udrta
;
ekspr.
strah mu votli oči
zaradi strahu so njegove oči vse bolj udrte, prazne
//
dolbsti
:
votliti deblo za čoln
votlíti se
postajati votel:
kraška tla se votlijo
/
ekspr.
glasovi se votlijo
●
ekspr.
votlina se votli navzdol
se nadaljuje, se razteza
votlogléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ekspr.
ki gleda z globoko udrtimi, praznimi očmi:
votlogledo bitje
●
knjiž.,
ekspr.
votlogleda žena
smrt
votloók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ekspr.
ki ima globoko udrte, prazne oči:
shujšan, votlook bolnik
/
votlooka lobanja
●
ekspr.
votlook strah
neutemeljen, nedoločen
vótlost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost votlega:
votlost kosti, predmeta
/
ekspr.
votlost glasu
vótum
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
glas (pri glasovanju):
oddati svoj votum
2.
z glasovanjem izražena odločitev:
votum za tega kandidata pomeni zmago stranke
vóz
-á
m
,
daj., mest. ed.
vôzu
in
vózu;
im. mn.
vozôvi
stil.
vozjé;
rod. mn.
vozôv
tudi
vóz
(
ọ̑
)
1.
vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče
vprežna žival:
voz pelje,
ekspr.
drdra, škriplje po cesti
;
naložiti voz
;
napreči, zapreči voz
;
ustaviti voz
;
zmetati z voza
;
vpreči konja v voz
;
peljati se, sedeti na vozu
;
lahek, težek voz
;
lestve, zavora pri vozu
/
nagrabili so šest voz listja
;
voz sena
/
gnojni voz
;
kmečki voz
;
lojtrski voz
z lestvi podobno pripravo na straneh
;
mrliški voz
voz, vozilo za prevoz mrličev
;
seneni voz
;
vprežni voz
;
voz na volovsko vprego
;
pren.
voz časa je obtičal
2.
knjiž.
vagon
:
voz je iztiril
/
jedilni, poštni, živinski voz
3.
pog.
avtomobil
:
kupil je nov voz
/
rešilni voz
4.
publ.,
z oslabljenim pomenom,
s prilastkom
kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek:
usmeriti gospodarski, znanstveni voz
;
potegniti voz razvoja naprej
razvoj
●
publ.
ob tem vprašanju se je razbil vladni voz
je vlada morala odstopiti
;
star.
tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz
nesmiselno, neumno
;
ekspr.
vpregla ga je v svoj voz
naredila, da dela za njene koristi
;
ekspr.
vpreči se v politični voz
začeti se ukvarjati s politiko
;
bojni voz
pri starih narodih
dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju
;
mali voz
ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica
;
poštni voz
nekdaj
za prevoz pošte in potnikov
;
veliki voz
ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza
;
ekspr.
že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz
sklenila zakonsko zvezo
♦
adm.
voz
v levo in desno premikajoči se del mehanskega pisalnega stroja z
valjem in drugimi pripravami
;
agr.
pod voza
;
ročica pri vozu
;
voj.
municijski voz
nekdaj
vprežno vozilo za prevažanje streliva
;
žel.
motorni voz
železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike
vóza
-e
ž
(
ọ́
)
zastar.
zapor
,
ječa
:
dati, spraviti koga v vozo
vozáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor se redno vozi z vlakom, avtobusom na delo, v šolo:
v razredu je precej vozačev
;
delavci, učenci vozači
2.
pog.
voznik:
bil je preudaren vozač
/
poklicni vozač
/
šport. žarg.
na dirki je zmagal naš najboljši vozač
vozáčica
-e
ž
(
á
)
zastar.
voznica (avtomobila):
voznik in vozačica
vozál
-a
[
vozau̯
]
m
(
ȃ
)
nar.
vozel
:
delati, narediti vozal
/
v vozal spleteni lasje
vozálček
-čka
[
vozau̯čək
]
m
(
ȃ
)
nar. dolenjsko
vozelček
,
vozliček
:
narediti vozalček
vozár
-ja
m
(
á
)
knjiž.
kdor vozi, prevaža s konjsko vprego;
voznik
,
prevoznik
:
vozar je okomatal konja
♦
voj.
vojak, ki vodi in oskrbuje konjsko vprego
vozára
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
nar.
ozara
:
s trnjem preraščene vozare
vozarína
-e
ž
(
ī
)
voznina
:
biti oproščen vozarine
/
plačati vozarino
vozáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
knjiž.
voziti, prevažati, zlasti s konjsko vprego:
pripovedoval je zgodbe iz časov, ko so še vozarili
;
vozariti blago iz Trsta na Dunaj
2.
ekspr.
voziti
:
vozariti avtomobil
;
vozariti sem in tja po mestu
;
navadno je vozaril sam
/
vozariti se na kolesu, s kolesom
;
rad se vozari v avtomobilu
/
vsak dan se vozari v službo
vozárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vozariti:
z vozarjenjem je precej zaslužil
/
vozarjenje po mestu
/
vozarjenje z avtomobilom, vlakom
/
vozarjenje v šolo ga utruja
vozárna
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev;
kolnica
:
na dvorišču je stala velika vozarna
;
spraviti voz v vozarno
vozárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vozarje ali vozarstvo:
vozarski konj, voz
/
spotoma so se ustavili v vozarski gostilni
;
vozarska pot
♦
voj.
vozarska enota
enota z vprežno živino in vlečnimi vozili za prevoz potrebščin po
ozemlju, kjer ni mogoče uporabljati motornih vozil
vozárstvo
-a
s
(
ȃ
)
nekdaj
dejavnost voznikov (s konjsko vprego):
preživljal se je z vozarstvom
vozáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vozače:
vozaški način življenja
/
vozaška spretnost
vozatáj
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
voznik
,
prevoznik
:
bil je izkušen vozataj
vózek
-zka
m
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
manjšalnica od voz:
naložiti, riniti vozek
2.
igrača, ki predstavlja voz:
otrok se je igral z vozkom
vôzel
-zla
[
vozəu̯
]
m
(
ó
)
1.
kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi,
traku:
vozel drži, popusti
;
delati vozle na vrvi
;
naredila je vozel in začela šivati
;
razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel
;
okrasni vozli
;
trden vozel
/
vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo
/
ambulantni vozel
ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju
;
dvojni vozel
;
mrtvi vozel
pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta
;
skrajševalni vozel
s katerim se skrajša vrv
2.
nav. ekspr.
kar je vozlu podobno:
veje so pokrite z vozli
;
njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov
//
lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu:
nositi vozel
/
v grški vozel zaviti lasje
v visoko, vozlu podobno pričesko
/
vozel črnih las
3.
ekspr.,
s prilastkom
zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje:
ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla
;
jezikovni, prevajalski vozel
;
drama s psihološkimi vozli
4.
s prilastkom
kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti:
cestni, železniški vozel
/
to je eden najpomembnejših prometnih vozlov
//
publ.
kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh:
z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni
vozli
/
ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel
telefonska centrala
5.
ekspr.,
s prilastkom
središče
:
na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture
/
ta kraj je bil vozel upora
/
vozel dramskega dogajanja
/
vozel problema
bistvo, težišče
6.
aer.,
navt.
dolžinska mera, 1.852 m:
ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov
●
ekspr.
prerezal je družinske vozle
vezi, stike
;
knjiž.
gordijski vozel
zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje
;
ekspr.
v njej se nabira vozel grenkobe
grenkoba
;
ekspr.
imel je, naredil se mu je vozel na jeziku
ni si upal povedati, kar je mislil
;
ekspr.
vozel v grlu, želodcu
neprijeten občutek zaradi strahu
♦
alp.
varovalni vozel
ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu
vrvi
;
anat.
živčni vozel
skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij
;
astron.
vozel
presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino
;
etn.
živi vozel
po ljudskem verovanju
ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov
;
fiz.
valovni vozel
točka v stoječem valovanju, ki ne niha
;
geom.
vozel
prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema
;
navt.
ladijski vozli
ki se uporabljajo pri delu na ladji
;
obrt.
mrežni vozel
ki se uporablja za izdelavo mrež
;
tkalski vozel
s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti
;
rib.
ribiški vozli
ki se uporabljajo pri vezavah vrvice
;
teh.
sanitarni inštalacijski vozel
celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije
vôzelček
-čka
[
vozəu̯čək
]
m
(
ó
)
manjšalnica od vozel:
vozelček na vrvici
vôzeln
-a -o
[
vozələn
in
vozəln
]
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na vozel:
vozelna debelina
♦
fiz.
vozelna črta, ploskev
črta, ploskev, v kateri v stoječem valovanju mirujejo deli
nihajočega telesa
;
ptt
vozelna centrala
telefonska centrala v medkrajevnem avtomatskem omrežju, na katero
je vezanih več končnih medkrajevnih central; vozliščna centrala
vózen
1
-zna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od voz:
vozna kolesa
vózen
2
in
vôzen -zna -o
prid.
(
ọ̄; ó
)
1.
nanašajoč se na vožnjo ali voženje:
vozne lastnosti, sposobnosti, zmogljivosti avtomobila
/
vozni čas
;
vozna hitrost
/
na parcelo vodi vozna pot
/
vozni listek
;
vozni park
prevozna sredstva kake ustanove, podjetja
;
vozne olajšave
znižanje cene za prevoz
/
publ.
avtomobil je v voznem stanju
/
v oglasih
kombi, vozen, prodam
2.
v zvezi
vozni red
kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda
(javnih) prometnih sredstev:
izdelati, sestaviti vozni red
;
promet teče po voznem redu
;
avtobusni, ladijski, železniški vozni red
/
kupiti vozni red
●
cesta zaradi neurja ni vozna
se po njej ne da voziti
;
pog.
sestaviti vozni red za turnejo moštva po inozemstvu
program, načrt
;
pog.
organizatorji so zaradi slabega vremena spremenili vozni red
tekmovanja
vnaprej določen načrt za njegov potek
♦
elektr.,
žel.
vozni vod
vod za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki
;
teh.
vozne karakteristike vozila
;
žel.
vozni list
potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani
voznini
vozgrívec
-vca
m
(
ȋ
)
nar. vzhodnoštajersko
smrkavec
:
umakni se, vozgrivec
vozíca
-e
ž
(
í
)
nar. severozahodno
ročni voziček na dveh kolesih:
naložiti vreče na vozico
vozìč
-íča
m
(
ȉ í
)
ekspr.
manjšalnica od voz:
vozič se je ustavil
;
peljati se na ropotajočem voziču
/
naložiti vozič sena
vozíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
manjšalnica od voz:
napreči voziček
;
peljati se na vozičku, z vozičkom
/
enovprežni voziček
;
štirikolesni voziček
2.
vozu podobna priprava za prevažanje
a)
stvari, tovora:
nakladati premog na vozičke
;
vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku
;
gospodinja je šla na trg z vozičkom
/
jamski voziček
ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga
;
ročni voziček
;
samopostrežni voziček
ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah
;
servirni voziček
;
sladoledarski, smetarski voziček
b)
oseb:
mati je vzela otroka iz vozička
/
invalidski voziček
;
mrliški voziček
za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje
;
otroški voziček
3.
igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček:
delati otrokom vozičke
;
deklice so vozile vozičke s punčkami
♦
elektr.
akumulatorski voziček
transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev
;
les.
vpenjalni voziček
priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov
;
teh.
dvigalni voziček
transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne
;
žel.
prtljažni voziček
akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od
skladišča do službenega vagona
vozíčkar
-ja
m
(
ȋ
)
ekspr.
1.
invalid, ki za gibanje potrebuje invalidski voziček:
teren so prilagodili potrebam vozičkarjev
;
izgradnja klančin za vozičkarje
/
tekmovanje invalidov vozičkarjev
2.
eden od staršev, ki pelje otroka v otroškem vozičku:
mladi starši vozičkarji
3.
kdor pospravlja, prevaža nakupovalne vozičke v velikih trgovskih
središčih:
vozičkar je pospravljal nakupovalne vozičke
vozíkati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
voziti
:
vozikati koga po morju
/
vozikati se sem in tja po mestu
vozílce
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od vozilo:
vgraditi motor v vozilce
/
motorno, tovorno vozilce
vozílo
-a
s
(
í
)
prevozno sredstvo:
vozilo ovira promet
;
vozilo prehiteva, zavija v križišču
;
vozili sta čelno trčili
;
vozila vozijo,
ekspr.
drvijo, švigajo po cesti
;
parkirati, ustaviti vozilo
;
hitra, počasna vozila
;
lahko, luksuzno, veliko vozilo
;
kolo, luči, vrata, zavore vozila
;
nosilnost, preobremenjenost vozila
;
registrska tablica vozila
;
nadomestni deli za vozila
/
bojno, oklepno vozilo
;
cestno, tirno, vodno, zračno vozilo
;
dostavno, gasilsko, službeno, šolsko vozilo
;
električno, motorno vozilo
na električni, motorni pogon
;
intervencijsko vozilo
za prevoz priprtih ali prijetih oseb
;
osebno, tovorno, vojaško vozilo
;
priklopno vozilo
brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu,
zlasti za prevažanje tovora
;
rešilno vozilo
za prevoz ponesrečenca, bolnika
;
terensko vozilo
z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in
pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste
;
vesoljsko vozilo
namenjeno za vesoljske polete
;
vlečno vozilo
ki vleče drugo vozilo
●
ljudsko vozilo
glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi
♦
teh.
vozilo na zračno blazino
motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini
vozíšče
-a
s
(
í
)
del površine ceste, namenjen predvsem za promet vozil:
asfaltirati vozišče
;
gramozno, kockano vozišče
;
označbe na vozišču
vozíti
vózim
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
voditi, usmerjati avtomobil, vozilo:
eden je vozil, drugi so gledali skozi okno
;
ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil
/
na starost je prenehal voziti
/
brez izpita je vozil avtomobil
/
otrok že zna voziti kolo
//
upravljajoč vozilo premikati se:
voziti v ovinek s preveliko hitrostjo
;
vozil je pravilno po desni strani
;
voziti v koloni
;
dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti
;
ekspr.
po polževo voziti
;
vzvratno voziti
;
voziti sto kilometrov na uro
2.
s prevoznim sredstvom spravljati kam:
voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg
;
voziti vino v sodih
;
voziti tovor z avtomobilom, vozom
/
voziti koga v kočiji
;
voziti otroka v vozičku
/
v tovarno hrano vozijo
dovažajo
3.
premikati se v določeno smer:
brod vozi čez reko
/
avtobus vozi vsako uro
;
vlak vozi od Ljubljane do Celja
;
s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica
4.
opravljati določeno pot:
koliko časa si vozil do tja
;
srečno vozi
/
voziti iz kraja v kraj
5.
uporabljati za vprego:
vozijo z voli, orjejo pa s konji
//
vleči voz kot vprežna žival:
učiti junca, konja voziti
//
nepreh.
biti usposobljen za vprego:
telici še ne vozita
6.
pog.,
navadno s prislovnim določilom
shajati
2
,
živeti
:
sam ne boš mogel voziti
;
v službi dobro vozi
;
z ženo lepo vozita
7.
pog.,
v medmetni rabi
izraža ukaz po odstranitvi:
ti pa, je pokazal z roko, vozi
●
barko voziti
pijan se opotekati; popivati
;
ekspr.
pav, puran je vozil kočijo
hodil s pahljačasto razprtim repom
;
ekspr.
veter vozi oblake po nebu
povzroča, da se enakomerno drseč premikajo
;
nar.
koklja vozi piščeta
vodi
;
pog.
voziti slalom, smuk
tekmovati v slalomu, smuku
;
ekspr.
kolesar je vozil slalom po cesti
vijugal
;
publ.
s svojimi izjavami spretno vozi slalom
se izogiba kočljivih dejstev
;
avtomobil vozi kot za stavo
zelo hitro
♦
avt.
voziti v tretji prestavi
vozíti se
premikati se s prevoznim sredstvom:
voziti se na kolesu, v kočiji
;
voziti se po cesti
;
rad se vozi po morju
;
voziti se z avtomobilom, s čolnom
/
v službo se vozi z vlakom
●
ekspr.
jastreb, kragulj se vozi po zraku
leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
vozèč
-éča -e:
uživa, vozeč se s kolesom
;
počasi vozeča ladja
♦
fot.
vozeči posnetek
posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah
vóžen
-a -o:
prodam malo vožen avtomobil
vozlánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vozlati:
vozlanje niti
/
vozlanje čipk
;
naprava za vozlanje
/
razstava vozlanj
vozlanih izdelkov
vozlánka
-e
ž
(
á
)
knjiž.
vozlani izdelek:
razstavljati vozlanke
♦
tekst.
vozličasta preja
vôzlast
-a -o
prid.
(
ó
)
ki ima vozle:
vozlasta tkanina, vrv
/
ekspr.:
vozlaste roke
;
debelo, vozlasto deblo
♦
arheol.
vozlasta fibula
zaponka, ki ima na loku kroglaste odebeline
;
zool.
rdeča vozlasta mravlja
mravlja rdeče barve, ki ima želo, Myrmica rubra
vôzlasto
prisl.
:
žile na sencih vozlasto izstopajo
vozlàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
vozlast
:
vozlata vrv
/
vozlati prsti
;
vozlate veje starega drevesa
vozláti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
delati vozel, vozle na čem:
vozlati nit, trak, vrv
/
vozlati konjem repe
zavezovati v vozle
2.
obrt.
delati tekstilni izdelek iz niti z oblikovanjem vozlov:
vozlati čipko, prt
/
vozlati robove oblačil
●
ribič je vozlal mrežo
jo z vozlanjem delal
;
ekspr.
spretno je vozlal besede
jih povezoval, prepletal
vozláti se
dobivati obliko vozlov:
trak, vrv se vozla
●
ekspr.
pamet se mu je začela vozlati
ni več sposoben premišljeno, razsodno ravnati
;
ekspr.
na križišču se vse smeri vozlajo
križajo
;
ekspr.
življenjske usode se vozlajo
prepletajo, zapletajo
;
ekspr.
počasi se je začela zgodba vozlati
zapletati
vozlán
-a -o:
vozlan izdelek, vzorec
♦
tekst.
vozlane preproge
preproge, pri katerih so lasne niti pritrjene na osnovne niti z
vozlom
vozlìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od vozel:
narediti vozlič
♦
med.
(pevski) vozlič
vezivna ali vnetna kepica na glasilkah, ki povzroča hripavost
vozlíčast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima vozliče:
vozličasta nit, preja
;
vozličasta tkanina
/
ekspr.
vozličasti prsti
vozlíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od vozel:
na tkanini so se ob drgnjenju naredili vozlički
;
zategniti vozliček
/
otipati vozličke na koži
vozlíšče
-a
s
(
í
)
navadno s prilastkom
1.
kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti:
cestno, železniško vozlišče
/
ureditev ljubljanskega prometnega vozlišča
/
na tem vozlišču je promet zelo povečan
križišču
//
kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh:
vozlišče podmorskih kablov
2.
kraj, prostor, kjer se kaj osredotoča, prepleta:
mesto je vozlišče različnih miselnih tokov
;
politično, trgovsko vozlišče
//
ekspr.
središče
:
tu je vozlišče evropskega slikarstva
;
Pariz, veliko kulturno vozlišče
3.
kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše:
psihološko vozlišče drame
;
vozlišče literarnozgodovinskih nasprotij
/
ekspr.
v tem je vozlišče vseh protislovij, sporov
bistvo, jedro
●
publ.
novi program je bil vozlišče razpravljanja na kongresu
ključna točka
;
publ.
to so vozlišča, ob katerih so se zaostrila družbena nasprotja
sporna mesta, vprašanja
♦
geom.
prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema
;
grad.
vsako od sečišč v nosilcu, sestavljenem iz palicam podobnih
nosilnih elementov, ki tvorijo trikotnike
;
ptt
skupina (telefonskih) central s povezavami in priključki na
določenem območju
vozlíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ključen
,
osnoven
:
vozliščna točka problema
;
vozliščno vprašanje
♦
grad.
vozliščna pločevina
pločevina, s katero se okrepi stik dveh konstrukcijskih delov ali
zagotovi varen stik dveh ali več (gradbenih) elementov
;
ptt
vozliščna (telefonska) centrala
telefonska centrala v medkrajevnem avtomatskem omrežju, na katero
je vezanih več končnih medkrajevnih central
vozlôvje
-a
s
(
ȏ
)
knjiž.
več vozlov, vozli:
razvezati vozlovje
/
vozlovje mednarodnih odnosov
vôzlovka
-e
ž
(
ó
)
fiz.
črta, v kateri v stoječem valovanju mirujejo deli nihajočega telesa;
vozelna črta
vozníca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki (poklicno) vozi cestno motorno vozilo:
voznica je pred križiščem zavila na levo
;
voznica osebnega avtomobila
vozník
-a
m
(
í
)
1.
kdor (poklicno) vozi cestno motorno vozilo:
postati voznik
;
voznik je pravočasno ustavil
;
dober, izkušen, previden voznik
;
voznik avtobusa, taksija, tovornjaka
/
poklicni voznik
/
voznik avtomobila
//
kdor vozi kako vozilo sploh:
voznik je pognal konja in voz se je premaknil
;
voznik čolna, motornega kolesa, tramvaja
;
voznik kočije, traktorja, viličarja
2.
šport.
kdor tekmuje v vožnji z avtomobilom ali motorjem s prikolico:
voznik rallyja
vozníkov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na voznika:
voznikov sedež
/
usesti se na voznikovo stran
/
potniki naj ne vstopajo brez voznikovega dovoljenja
voznína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za vožnjo, prevoz:
voznina je za otroke znižana
;
pobirati voznino
/
plačati voznino
voznínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od voznina:
vozninski dodatek
vozníška
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
vozniško dovoljenje:
vozniška je nehala veljati
;
odvzem vozniške
;
voziti brez vozniške
/
opravljati vozniško
vozniški izpit
vozníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na voznike:
vozniške navade
;
vozniška spretnost
/
vozniški sedež
;
vozniška kabina
/
opraviti vozniški izpit
;
vozniško dovoljenje
vozníštvo
-a
s
(
ȋ
)
nekdaj
dejavnost voznikov (s konjsko vprego):
železnica je izpodrinila vozništvo
voznoréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vozni red:
vlak ima voznoredni postanek
♦
žel.
voznoredni vlak
vlak, ki vozi po voznem redu najmanj petkrat na teden
vôznost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost voznega:
skrbeti za voznost cest
vozotáj
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
voznik
,
prevoznik
:
izkušen vozotaj
vozôven
-vna -o
(
ō
)
pridevnik od voz:
vozovna vzmet
vozôvje
-a
s
(
ȏ
)
več vozov, vozovi:
prodal je vso zemljo in vozovje
vozôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje
imetniku pravico do vožnje s prevoznim sredstvom:
kupiti vozovnico
;
pokazati vozovnico sprevodniku
;
rezervirati vozovnico
/
avtobusna, letalska, železniška vozovnica
;
delavska vozovnica
mesečna vozovnica za delavce
;
dijaška vozovnica
mesečna vozovnica z znižano ceno za dijake
;
mesečna vozovnica
ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno
neomejenim številom voženj
;
povratna vozovnica
za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj
/
ob nakupu vozovnice
dve vozovnici do Celja, prosim
vóž
-í
ž
,
daj., mest. ed.
vóži
(
ọ̑
)
nar. severovzhodno
vrv
:
napeti, odvezati vož
vóže
-a
s
(
ọ́
)
nar. vzhodnoštajersko
vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz:
dobro zategniti vože okrog žrdi
vóženje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od voziti:
voženje avtomobila
;
voženje po desni strani ceste
vožnja
/
voženje gnoja
vožínec
-nca
m
(
ȋ
)
nar. vzhodnoštajersko
vrv
:
odvozlati vožinec
vóžje
-a
s
(
ọ̄
)
nar. severovzhodno
vrvje
:
odvezati vožje
vôžnja
-e
ž
(
ó
)
1.
glagolnik od voziti:
vožnja je trajala več ur
;
upočasniti vožnjo
;
avtobusna vožnja
;
drzna, hitra, počasna,
ekspr.
divja vožnja
;
nočna vožnja je zelo naporna
;
ekspr.
polževa vožnja po mestnih ulicah
počasna
;
varna vožnja
;
vzvratna vožnja
;
omejena hitrost vožnje
;
smer vožnje
;
obvladati tehniko vožnje
/
ekspr.
bila je vsa trda od vožnje
/
vožnja po desni strani
;
vožnja v ovinek
;
vožnja v koloni
;
vožnja z avtomobilom, s kolesom, z ladjo
;
vožnja z dvigalom, žičnico
/
do mesta je pol ure vožnje
;
sani so pripravljene za vožnjo
/
za vožnjo goden junec
2.
krajevno, časovno omejeno voženje:
dnevno opravi štiri vožnje
;
brezplačna vožnja
/
pog.:
voznik je šel na vožnjo
;
preživljati se z vožnjo
s prevažanjem, prevozništvom
/
črna vožnja
nedovoljena uporaba službenega vozila v svojo korist
;
izredna, poskusna vožnja
;
avtomobil za službene vožnje
●
pog.
vožnja je za otroke znižana
voznina
;
pog.
opravil je več ur praktične vožnje
praktičnega pouka vožnje
♦
avt.
defenzivna vožnja
pri kateri voznik v največji meri upošteva cestnoprometne
predpise, razmere na cesti in se etično vede do drugih udeležencev
v prometu
;
film.
vožnja
gibanje kamere med snemanjem
;
šport.
hitrostna, izločilna vožnja
;
spretnostna vožnja
s kolesom, motornim vozilom, ki zaradi umetnih ovir zahteva veliko
spretnosti
;
žel.
dvovprežna vožnja
z dvema lokomotivama na čelu vlaka
;
koristna vožnja
z natovorjenimi vozili
vpàd
vpáda
m
(
ȁ á
)
1.
množični prodor, vdor vojaških sil ene države v drugo:
pripravljati vpad
;
braniti meje pred vpadi sovražnika
/
turški vpadi na slovensko ozemlje
2.
fiz.
pojav, da valovanje pri svojem širjenju zadene mejo med dvema
območjema:
vpad svetlobe
vpádati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
množično prodirati, vdirati z vojaško silo v drugo državo:
tuja plemena so vpadala in plenila obmejne pokrajine
;
vpadati na sosednja ozemlja
2.
ekspr.
nepričakovano, nenapovedano prihajati kam, navadno nezaželen:
obiskovalci so ves dan vpadali v hišo
/
v glavo so mu vpadale nenavadne misli
3.
fiz.
pri svojem širjenju zadevati mejo med dvema območjema:
žarki so poševno vpadali na lečo
●
pog.
vpadati komu v besedo
prekinjati ga pri govorjenju
;
pog.
vpadati v hrbet
napadati od zadaj; zahrbtno napadati
vpadajóč
-a -e:
vpadajoči žarki
;
vpadajoča svetloba
vpáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vpad 2:
vpadni žarek
;
vpadna svetloba
/
vpadni kot
kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico
;
vpadna pravokotnica
pravokotnica na mejo med območjema v vpadni točki
;
vpadna točka
točka, v kateri valovanje zadene mejo med dvema območjema
♦
urb.
vpadna cesta
cesta, ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi
vpadíšče
-a
s
(
í
)
geom.
točka, v katero vpada (svetlobni) žarek:
vpadíščnica
-e
ž
(
ȋ
)
fiz.
vpadna pravokotnica:
vpadljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zelo opazen:
vpadljiv vzorec blaga
;
vpadljive barve
;
imela je zelo vpadljivo obleko
/
vpadljiva ženska
vpadljívo
prisl.
:
vpadljivo se oblačiti, vesti
vpadljívost
-i
ž
(
í
)
velika opaznost:
vpadljivost obleke
;
vpadljivost vedenja
vpádnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
urb.
cesta, ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi:
pripeljati se do glavne vpadnice
;
razvoj naselij ob vpadnicah
/
mestne, prometne vpadnice
2.
alp.
umišljena navpična črta, ki poteka od vrha do vznožja stene:
vpadnica je bila težko prehodna
;
vpadnica pobočja, stebra
vpádnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
mont.
prostor v rudniku, izkopan med dvema horizontoma poševno navzdol:
zgraditi glavni vpadnik
;
nesreča se je zgodila v vpadniku
;
vpadniki in nadkopi
2.
ekspr.
kdor nepričakovano, nenapovedano kam pride, navadno nezaželen:
na sestanku je bilo tudi nekaj vpadnikov
vpahníti
in
vpáhniti -em,
tudi
vpáhniti -em
dov.
(
ȋ á; á ā
)
knjiž.
spahniti
,
vstaviti
:
vpahniti letve v okvir
vpásti
vpádem
dov.
,
stil.
vpàl vpála
(
á ā
)
1.
množično prodreti, vdreti z vojaško silo v drugo državo:
sovražnik je vpadel čez prelaz
/
bataljon je vpadel v vas
2.
ekspr.
nepričakovano, nenapovedano priti kam, navadno nezaželen:
v hišo so vpadli obiskovalci
;
nenadoma je vpadel v sobo
●
pog.
vpasti komu v besedo, pripoved
prekiniti ga pri govorjenju
;
pog.
vpasti v hrbet
napasti od zadaj; zahrbtno napasti
vpêči
vpêčem
dov.
,
tudi
vpekó; vpêci vpecíte; vpékel vpêkla
(
é
)
s pečenjem narediti, da kaj postane sestavni del česa:
vpeči v kolač narezane orehe
vpeljánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost vpeljanega:
dobra vpeljanost komisij
/
vpeljanost v delo
vpeljáti
vpéljem
tudi
-ám
dov.
, vpêlji vpeljíte; vpêljal
(
á ẹ̄, ȃ
)
1.
seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da
postane sposoben vključiti se vanjo:
novega delavca morajo še vpeljati
/
vpeljati koga v delo
;
oče je vpeljal sina v lov
;
vpeljati se v obrt
//
seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da
jih spozna:
vpeljati študente v sociologijo in filozofijo
/
ekspr.
vpeljati koga v skrivnosti narave
2.
seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo:
vpeljati sodelavca v kolektiv
/
vpeljala ga je v visoko družbo
3.
narediti, da se kaj začne uporabljati:
vpeljati novo valuto
;
vpeljati računalnike v proizvodnjo
/
vpeljati nove izraze
;
vpeljati slovenski jezik v vojsko
4.
narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost:
vpeljati poseben davek
;
vpeljati obvezno šolanje
//
narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh:
vpeljati disciplino, red
;
vpeljati nadzor
/
vpeljati skupno upravo
/
vpeljati nov način gospodarjenja
5.
narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del:
pesnik je vpeljal nove oblike
;
vpeljati novo osebo v pripoved
6.
z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno
mesto;
napeljati
:
vpeljati elastiko, trak v pas
;
vpeljati vrvico skozi zanke
vpelján
-a -o:
pred kratkim vpeljan postopek
;
v delo je že vpeljan
●
prodati dobro vpeljano gostilno
gostilno, ki dobro, uspešno dela
vpeljáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od vpeljati:
vpeljava papirnatega denarja, poštnih številk
/
vpeljava novih pojmov v matematiki
/
vpeljava slovenščine kot učnega jezika
/
vpeljava traku skozi zanke
vpeljávanje
-a
s
(
ȃ
)
vpeljevanje
:
vpeljavanje novih simbolov v slikarstvu
vpeljávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
vpeljevati
:
vpeljavati koga v delo
/
vpeljavati v skrivnosti življenja
/
vpeljavati nove metode raziskovanja
vpeljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vpeljevati:
vpeljevanje barvne, kabelske televizije
♦
rel.
vpeljevanje
nekdaj
obred, pri katerem se blagoslovi ženska, ko pride prvič po porodu
v cerkev
vpeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da
postane sposoben vključiti se vanjo:
vpeljevati novega sodelavca v delo
//
seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da
jih spozna:
vpeljevati koga v filozofijo, znanstveno raziskovanje
2.
seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo:
vpeljevati mlade v družbo
3.
delati, da se kaj začne uporabljati:
vpeljevati varnostne pasove v avtomobilih
;
vpeljevati računalnike v banke
4.
delati, da kaj začne obstajati kot obveznost:
vpeljevati nove davke
;
začeli so vpeljevati obvezno šolanje
//
delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh:
vpeljevati nove metode dela
5.
delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del:
avtor vpeljuje v pripoved vedno nove osebe
6.
z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno
mesto;
napeljevati
:
vpeljevati elastiko v pas
vpenjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vpenjanje:
vpenjalna naprava
/
vpenjalna dolžina
♦
les.
vpenjalni voziček
priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov
;
strojn.
vpenjalna glava
del obdelovalnega stroja, v katerega se vpne orodje ali
obdelovanec
;
teh.
vpenjalna stročnica
del vpenjalne naprave v obliki cevi, ki je na enem koncu lijakasto
odebeljena in navadno trikrat preklana
vpenjálo
-a
s
(
á
)
strojn.
priprava za vpenjanje orodja ali obdelovanca:
vpénjanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od vpenjati:
vpenjanje hlodov
;
vpenjanje žaginih listov, rezil
vpénjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
delati, da je kaj trdno nameščeno, pritrjeno na določenem mestu, v
določenem položaju:
vpenjati liste v mapo
;
plezalec je vpenjal vponke v kline
♦
teh.
vpenjati obdelovance
vpériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.,
navadno v zvezi
vperiti v glavo
z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo sprejme kako mnenje, se za
kaj odloči:
kdo ti je vperil poroko v glavo
;
vperil mu je v glavo, da mora biti boljši od drugih
vpéti
vpnèm
dov.
, vpél;
nam.
vpét
in
vpèt
(
ẹ́ ȅ
)
narediti, da je kaj trdno nameščeno, pritrjeno na določenem mestu, v
določenem položaju:
vpeti platno v okvir
;
vpeti sveder v držalo
;
vpeti v zid
vpét
-a -o:
predmet ni dobro vpet
;
vpeta vrv
;
poezija je vpeta med preteklost in prihodnost
♦
grad.
enostransko vpete stopnice
stopnice, vgrajene v zid samo na eni strani
vpétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od vpeti:
vpetje novega rezila
vpétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost vpetega:
vpetost obdelovanega predmeta v primež
;
pren.
vpetost pesmi v konkretne družbene razmere
vpíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
zapičiti
:
vpičiti kol v zemljo
/
to si je vpičil v glavo in ni se dal pregovoriti
/
materin pogled se je vpičil v sina
vpíhati
-am
dov.
,
tudi
vpihájte;
tudi
vpihála
(
í
)
s pihanjem spraviti v kaj:
vpihati zrak v staljeno žlindro
/
vpihati steklo v model
vpíhan
-a -o:
vpihan zrak
vpihávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vpihavati:
priprava za vpihavanje toplega zraka
/
vpihavanje zraka skozi usta ali nos v pljuča
vpihávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s pihanjem spravljati v kaj:
vpihavati svež zrak v peč
/
vpihavati ponesrečencu zrak skozi nos
vpíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
s pihanjem spraviti v kaj:
vpihniti ponesrečencu zrak v pljuča
vpihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s pihanjem spravljati v kaj:
vpihovati vroč zrak v cev
vpíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od vpijati:
goba, krpa za vpijanje vode
;
sposobnost vpijanja
/
vpijanje hranilnih snovi skozi stene črevesa
vpiját
-a
m
(
ȃ
)
nar.
kdor zelo vpije:
vsi so se bali tega vpijata
//
otrok, zlasti majhen:
hiša je bila polna vpijatov
vpíjati
-am
nedov.
(
í
)
sprejemati vase:
deske so premaz dobro, hitro vpijale
;
suha zemlja je sproti vpijala vodo
/
les vpija vlago
;
perilo vpija znoj
/
vpijati svetlobo
;
vpijati vonj
;
pren.
vpijati vtise, nova spoznanja
●
ekspr.
vpijala je vse njegove besede
pazljivo ga je poslušala
vpíjati se
prehajati v notranjost česa:
krema, mazilo se vpija v kožo
;
pren.
tišina se je vpijala v dušo
●
ekspr.
s pogledi se je vpijal v njen obraz
jo željno gledal
vpijajóč
-a -e:
rjuhe iz vpijajoče tkanine
vpíkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
zapičiti
:
vpikniti kol v zemljo
;
odlomljena veja se je vpiknila v tla
vpíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
s piljenjem narediti v kaj:
vpiliti zarezo v ključ
vpís
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od vpisati:
vpis podatkov
;
vpis v matično knjigo, seznam
/
vpis na visoko šolo
;
izpolniti pogoje za vpis v višji letnik
♦
šol.
omejeni vpis
številčna omejitev sprejema novih slušateljev
vpísanec
-nca
m
(
í
)
kdor je vpisan:
seznam vpisancev
vpísati
in
vpisáti vpíšem
dov.
, vpíšite
(
í á í
)
1.
narediti, da je kaj napisano, zapisano v čem:
vpisati osebne podatke v matično knjigo
;
vpisati rezultate v rubriko
;
ime se vpiše levo, priimek desno
/
vpisati se v spominsko knjigo
/
vpisati nove naročnike
2.
narediti, da kdo postane član kake organizacije, društva:
vpisati otroka v šolo
;
vpisati se v društvo
/
vpisati se na pravno fakulteto, gimnazijo
/
vpisal se je v tretji letnik
●
publ.
vpisati posojilo
obljubiti dajati določen čas posojilo za skupne potrebe
;
publ.
igralec se je vpisal v listo najboljših
je bil med najboljšimi
vpísan
-a -o:
priprave na kongres so zajele desetino vpisanih članov
;
biti vpisan v seznam
;
vpisana je pod številko sto
;
sam.:
uradni seznam daje vpisanemu določen pravni položaj
vpísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vpis:
vpisni pogoji
;
zamuditi vpisni rok
/
vpisna knjiga v planinskih kočah
♦
navt.
vpisni list
vpísnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
obrazec za vpis, potrdilo o vpisu koga, česa kam:
izpolniti, oddati vpisnico
;
poslati, priložiti vpisnico
;
vpisnica delničarja družbe
/
vpisnica v partijo
2.
ženska ali država, ustanova ki kaj vpiše:
banka vpisnica
;
seznam vpisnic
3.
šol.,
nekdaj
uradna knjiga z osebnimi podatki učencev in podatki o njihovem uspehu,
vedenju, šolanju:
vpísnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
seznam z določenimi podatki, namenjen evidenci:
najti podatek v vpisniku
;
abecedni vpisnik
♦
navt.
ladijski vpisnik
knjiga luške kapitanije, v kateri so vpisane ladje s prostornino
nad 10 BRT
2.
kdor se kam vpiše:
vpisniki v spominsko knjigo
;
vpisnik za izlet
●
publ.
vpisniki denarne pomoči so plačevali svoje prispevke
tisti, ki so se s podpisom zavezali določen čas dajati denarno
pomoč
vpisnína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se plača za vpis v šolo, organizacijo:
določiti vpisnino
vpisoválec
-lca
[
ʍpisovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor vpisuje:
vpisovalec je izpolnil vprašalnik
/
vpisovalci vtisov v spominsko knjigo
/
publ.
vpisovalec posojila
vpisoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za vpisovanje:
vpisovalna knjiga
;
izpolniti vpisovalno polo
vpisovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vpisovati:
vpisovanje podatkov v kartoteko
;
beležnica za vpisovanje ocen
/
vpisovanje otrok v šolo
/
vpisovanje v višje letnike
vpisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da je kaj napisano, zapisano v čem:
vpisovati podatke v tabelo
;
učitelj si je vpisoval ocene v beležnico
/
vpisovati predavanja
/
šola bo vpisovala novince
2.
narediti, da kdo postane član kake organizacije, društva:
vpisovati otroke v šolo
;
začeli so se vpisovati v stranke
/
študentje se vpisujejo v višje letnike
vpíti
1
vpíjem
dov.
(
í
)
sprejeti vase:
omet je hitro vpil barvo
;
tla niso mogla vpiti vse vode
;
vpiti pline
/
vpiti toploto sončnih žarkov
vpíti se
preiti v notranjost česa:
mazilo se vpije v kožo
;
pren.
lepota pokrajine se je vpila v pesnika
●
ekspr.
klop se je vpil v kožo
zajedel
;
ekspr.
oči so se mu vpile v njen obraz
začel jo je željno gledati
vpíti
2
vpíjem
nedov.
, vpìl
(
í ȋ
)
1.
zelo glasno govoriti:
otroci vpijejo na dvorišču
;
ker je naglušen, mu je treba vpiti na uho
;
vpila je za njimi, pa je niso slišali
;
ekspr.
vpiti na ves glas, na vse grlo
zelo
;
pog.
vpije kot jesihar
zelo
/
vpili so drug čez drugega
;
vpiti na pomoč
//
na tak način izražati jezo, nejevoljo:
v službi je tiho, doma pa vpije
;
jezno, srdito vpiti
;
spet vpije na otroke
/
ne dovolim, da kdo vpije name, nad menoj
2.
ekspr.
biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem:
jesenske barve so vsak dan bolj vpile
/
iz časopisov vpijejo same slabe novice
//
pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki:
krivice vpijejo do neba, v nebo
/
siromaštvo v revnih četrtih kar vpije
3.
ekspr.,
v zvezi s
po
kazati veliko potrebo, željo:
kmetija vpije po sodobnejši opremi
;
ulice vpijejo po čistoči
/
kri vpije po maščevanju
;
srce vpije po ljubezni
vpijóč
-a -e:
vpijoč je hodil po cesti
;
vpijoče barve
;
v nebo vpijoča krivica
;
prisl.:
vpijoče prikazati revščino
;
sam.:,
bibl.
glas vpijočega v puščavi
razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha
vpítje
-a
s
(
í
)
glagolnik od vpiti, kričati:
zaslišalo se je vpitje
;
vpitje in jok
/
vpitje nad otroki
vpláčati
in
vplačáti -am
dov.
(
á á á
)
narediti, da pride določena denarna vsota na kak račun:
vplačati prvi obrok
;
vplačati za nov avtomobil
/
vplačati posojilo
vpláčan
-a -o:
vrniti vplačani znesek
vplačevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vplačevati:
vplačevanje prispevkov
;
doba vplačevanja
vplačeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da pride določena denarna vsota na kak račun:
vplačevati prispevek za pokojnino
vplačílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vplačilo ali vplačevanje:
vplačilni seznam
/
vplačati srečke za loterijo na vplačilnih mestih
/
vplačilni dan
vplačílo
-a
s
(
í
)
1.
kar se vplača:
sprejeti, zvišati vplačilo
;
potrdila o vplačilih
/
vplačilo v gotovini
2.
glagolnik od vplačati:
vplačilo avtomobila
vplačljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da vplačati:
vplačljiv v dveh obrokih
vplačník
-a
m
(
í
)
kdor kaj vplača ali mora vplačati:
seznam vplačnikov
vplêsti
vplêtem
dov.
, vplêtel
in
vplétel vplêtla,
stil.
vplèl vplêla
(
é
)
1.
s pletenjem, prepletanjem narediti, da pride kaj v kaj:
vplesti trak v lase
;
vplesti žico v ograjo
2.
povzročiti, da postane kaj sestavni del česa:
vplesti v govor kako tujo besedo
;
vplesti v zgodbo dogodke iz vojne
3.
ekspr.
povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem:
vplesti fante v igro
;
vplesti koga v zaroto
;
vplesti se v pogovor
vpletèn
-êna -o:
bil je vpleten v spor s sosedi
;
v obleko vpletene bleščice
;
vpletena žica
vplèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od vplesti:
vplet traku v lase
/
vplet pevskih vložkov v predstavo
vplétanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od vpletati:
vpletanje novih viter v raztrgan koš
/
vpletanje tujih motivov v zgodbo
/
vpletanje koga v zadeve drugih
vplétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
s pletenjem, prepletanjem delati, da pride kaj v kaj:
vpletati trak v lase
;
mlade korenine se vpletajo med stare
2.
povzročati, da postane kaj sestavni del česa:
vpletati v govor nerazumljive besede
;
vpletati v pripoved lirične motive
3.
ekspr.
povzročati, da postane kdo udeležen pri čem:
vpletati koga v goljufijo
;
vpletati se v pogovor
vplétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kar se vplete v kaj:
pismo je bilo prebrano z vsemi vpletki
vpletênost
-i
ž
(
é
)
ekspr.
dejstvo, da je kdo udeležen pri čem:
vpletenost velikih sil v vojno
vplív
-a
m
(
ȋ
)
1.
tako delovanje na koga, da se to kaže, izraža v njegovem delu,
ravnanju, mišljenju:
preprečiti vpliv delomrznežev na pridne delavce
;
proučevati vpliv družine, okolja
;
učiteljev vpliv na učence
/
priti pod vpliv koga
;
spraviti koga pod svoj vpliv
;
biti pod vplivom prijateljev
/
ravnati pod vplivom mamil
;
vozil je pod vplivom alkohola
vinjen
//
tako delovanje na kaj, da to poteka drugače, kakor bi sicer:
truditi se za vpliv na odločanje v podjetju
;
spodbujevalni, zaviralni vpliv kake snovi na rast
/
gospodarski, politični vpliv
//
tako delovanje na kaj, da se to spreminja:
vpliv na javno mnenje
/
vpliv sonca in vode na kožo
/
na tem območju se križajo različni podnebni vplivi
2.
sposobnost koga, da deluje na koga tako, da se to kaže, izraža v
njegovem delu, ravnanju, mišljenju:
njegov vpliv narašča, upada
;
biti brez vpliva
;
publ.
zastavil je ves svoj vpliv, da bi ga rešil
/
imeti, izgubiti vpliv na koga
//
kar je posledica delovanja na koga, kaj tako, da se to kaže, izraža
v njegovem delu, ravnanju, mišljenju:
podleči vplivu radia, televizije
;
dober, negativen, slab vpliv
;
notranji, zunanji vplivi
/
v kiparstvu se kaže grški vpliv
;
kulturni vplivi
vplívanec
-nca
m
(
í
)
knjiž.
na kogar se lahko vpliva:
v odboru so bili sami vplivanci
vplívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od vplivati:
učiteljevo vzgojno vplivanje na učence
;
zavestno vplivanje na kaj
/
vplivanje literarnega dela na bralce
;
medsebojno vplivanje različnih kultur
/
zdravilno vplivanje sonca in vode
vplívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delovati na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu,
ravnanju, mišljenju:
ona je vplivala nanj, da je to naredil
;
vplivati na koga, da začne misliti drugače
;
vplivati z besedo, zgledom
;
dobro, pomirjevalno vplivati
;
nezavedno, zavestno vplivati
/
novica je slabo vplivala na ljudi
;
vreme je ugodno vplivalo na turiste
2.
delovati na kaj tako, da poteka drugače, kakor bi sicer:
rezultati gospodarske reforme so vplivali na družbeni razvoj
;
ta snov vpliva na proces zaviralno
/
dogodek ni vplival na naše ravnanje
;
na njegovo odločitev je vplivalo več stvari
/
vplivati na izbiro poklica
;
s propagando vplivati na izid volitev
/
slabo vreme je vplivalo na zmanjšanje pridelka
//
delovati na kaj tako, da se to spreminja:
vplivati na javno mnenje
/
morje, sonce vpliva na človekovo zdravje
/
italijansko slikarstvo je vplivalo na slovensko
vplivajóč
-a -e:
slabo vplivajoč film
;
usodno vplivajoči nauki
vplívan
-a -o:
kritika je bila vplivana od ideologije
vplíven
-vna -o
prid.
, vplívnejši
(
í ī
)
ki ima (velik) vpliv:
posredoval je pri vplivnih ljudeh
;
vplivni politiki
;
njegovi starši so zelo vplivni
/
vpliven časopis
/
doseči, imeti vpliven položaj
●
publ.
vplivno območje
ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski
in politični vpliv
vplívnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor ima velik vpliv:
na sprejemu so bili sami vplivneži
vplívnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
vplivnež
:
posredovati pri vplivnikih
vplívnost
-i
ž
(
ī
)
lastnost, značilnost vplivnega:
njegova vplivnost raste
;
zaradi svoje vplivnosti vse doseže
vplívnosten
-tna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na vplivnost:
vplivnostno področje
/
vplivnostno razmerje
vplúti
vplôvem
in
vplújem
dov.
,
tudi
vplovíte
(
ú ó, ú
)
s plutjem priti v kaj:
ladja vplove v pristanišče, zaliv
vplútje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od vpluti:
vplutje ladje
vpoglèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
dejanje, ki se uresniči s tem, da se pogleda v kaj z namenom
ugotoviti, spoznati vsebino:
dovoliti, omogočiti komu vpogled v uradni spis
/
seznam, spisek je na vpogled javnosti
ga javnost lahko pogleda, vidi
2.
publ.,
navadno v zvezi z
v
pogled v kaj, ki omogoča spoznanje notranjih, globljih lastnosti:
to dejstvo, poročilo daje, odpira, omogoča vpogled v dogajanje,
stanje
//
v zvezi
dobiti, imeti vpogled
globlje (s)poznati kaj:
dobiti, imeti vpogled v poslovanje
;
imeti širok vpogled v zadevo
♦
fin.
hranilna vloga na vpogled
hranilna vloga, izplačljiva ob predložitvi naloga za izplačilo
vpoglédati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
pregledati kaj, navadno uradni dokument, z namenom ugotoviti, poiskati
kaj:
vpogledati v dokumentacijo, pogodbo, sodni spis
;
vpogledati v osebne zdravstvene podatke
vpogledováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
pregledovati kaj, navadno uradni dokument, z namenom ugotoviti,
poiskati kaj:
redkokdo ima pravico vpogledovati v zasebno elektronsko pošto
;
sodni izvedenci lahko vpogledujejo v zdravstvene kartoteke
/
neposredno vpogledovati
vpòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od vpiti, sprejeti vase:
vpoj tekočine
vpójen
-jna -o
prid.
, vpójnejši
(
ọ̄
)
nanašajoč se na vpoj ali vpijanje:
vpojna vlakna
/
vpojna sposobnost
/
vpojni papir
vpojljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da vpijati:
vpojljiva emulzija
//
sposoben vpijati:
vpojljiva tkanina
vpójnost
-i
ž
(
ọ̄
)
lastnost, značilnost vpojnega:
dobra, velika vpojnost
;
vpojnost lesa, papirja
vpoklíc
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od vpoklicati:
vpoklic nabornikov, obveznikov, rezervistov
/
vpoklic k vojakom, na vojaške vaje, v vojsko
/
brati, dobiti vpoklic
obvestilo o vpoklicu
;
vojaški vpoklic
/
igralci so se odzvali selektorjevemu vpoklicu v reprezentanco
/
proizvajalec je utrpel škodo zaradi obsežnega vpoklica avtomobilov
;
vpoklic avtomobilov na ponovni servis zaradi tovarniških napak
/
izredni, preventivni vpoklic vozil
vpoklícanec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je vpoklican:
slabo izurjeni in nemotivirani vpoklicanci
;
prihod vpoklicancev v vojašnico
/
prisilni vpoklicanci v nemško vojsko
/
vojaški vpoklicanec
vpoklícati
-klíčem
dov.
, vpoklícala
in
vpoklicála
(
í ȋ
)
1.
uradno poklicati koga na opravljanje vojaške dolžnosti:
vpoklicati obveznike, rezerviste
;
vpoklicati dodatne policiste
/
vpoklicati k vojakom, v vojsko
/
vpoklicati prebivalstvo za delo pri obnovi cest, nasipov
2.
poklicati igralca v moštvo:
vpoklicati nove branilce, napadalce v igro
;
vpoklicati za prvenstvo, tekmo
/
vpoklicati igralce v ekipo, reprezentanco
3.
pozvati kupce izdelkov, zlasti vozil, na servis z namenom odprave
določenih serijskih napak:
vpoklicati serijo gorskih koles zaradi napake pri izdelavi
;
vpoklicati nov model prenosnih računalnikov
/
vpoklicati vozila na servis
vpoklícan
-a -o:
vpoklican nabornik, rezervist
;
sam.:
odhod vpoklicanih na fronto
/
vpoklican igralec, nogometaš
/
vpoklicano vozilo
vpoklícen
-cna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vpoklic v vojsko:
vpoklicni rok, termin
;
vpoklicna kampanja
/
vpoklicni letnik
;
vpoklicna vojska
vpokliceváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
uradno klicati koga na opravljanje vojaške obveznosti:
vpoklicevati nabornike, obveznike, rezerviste
/
vpoklicevati na vojaške vaje
2.
pozivati kupce izdelkov, zlasti vozil, na servis z namenom odprave
določenih serijskih napak:
vpoklicevati nov model avtomobilov zaradi slabih pokrovov motorja
;
vpoklicevati novo serijo naprav zaradi odkrite napake
/
vpoklicevati vozila na servis
vpónka
-e
ž
(
ọ̑
)
podolgovata kovinska priprava z vzmetnim jezičkom za pripenjanje:
alpinist vpenja vponke v kline
;
vrv v vponki
;
pas z vponko
/
plezalna vponka
vpotegljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da vpotegniti:
vpotegljivi kremplji
vpotegníti
in
vpotégniti -em
dov.
(
ī ẹ́
)
potegniti kak svoj del vase:
vpotegniti kremplje, lovke
/
letalo vpotegne podvozje v trup
uvleče
vpotegníti se
in
vpotégniti se
potegniti se v svoje ogrodje:
žival se vpotegne v hišico, lupino
vpráskati
-am
dov.
,
tudi
vpraskála
(
á
)
s praskanjem narediti v kaj:
vpraskati ime, znak
;
vpraskati v zid
;
vpraskati z nohtom, žebljem
vpráskan
-a -o:
v steno vpraskan napis
vprašáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
jezikosl.
ločilo, ki označuje samostojne, neodvisne vprašalne stavke, zvezo
stavkov z glavnim vprašalnim stavkom, vprašalni stavek premega govora:
na koncu stavka stoji vprašaj
;
napisati vprašaj
;
vprašaj in klicaj
2.
znamenje, podobno narobe obrnjenemu S s piko spodaj, ki izraža
vprašanje, dvom o čem:
ob robu besedila napisati vprašaj
3.
ekspr.
vprašanje
:
videti v očeh sogovornika vprašaj
/
v tej zadevi je še veliko vprašajev
/
v povedni rabi
njun zakon je čedalje večji vprašaj
●
publ.
nad gradnjo tovarne visi vprašaj
gradnja je dvomljiva, negotova
;
publ.
s tem dejanjem bi postavili svojo doslednost pod vprašaj
bi povzročili dvom, pomisleke o njej
vprašálec
-lca
[
ʍprašau̯ca
tudi
ʍprašalca
]
m
(
ȃ
)
vpraševalec
:
povedati vprašalcu za pot
vprašálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vprašanje, vpraševanje:
vprašalna oblika
/
vprašalna pola
♦
jezikosl.
vprašalni prislov, zaimek
;
vprašalni stavek
vprašálnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke:
objaviti, sestaviti vprašalnico
/
anketna, dialektološka vprašalnica
/
raztrgati vprašalnico
list, liste s takim besedilom
2.
jezikosl.
beseda, izraz, s katerim se vprašuje po čem ali ki uvaja vprašanje:
ali, kdo, kdaj in druge vprašalnice
/
zaimenske vprašalnice
;
vprašalnice za sklone
vprašálnik
-a
m
(
ȃ
)
besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke:
razmnožiti, sestaviti vprašalnik
/
anketni vprašalnik
;
vprašalnik za raziskavo javnega mnenja
//
list, listi s takim besedilom:
poslati komu vprašalnik
;
rubrike vprašalnika
/
izpolniti vprašalnik
;
vpisati v vprašalnik
vprášanec
-nca
m
(
á
)
kdor je vprašan:
vprašanec odgovori, da do vasi ni daleč
/
anketo je vrnila polovica vprašancev
/
izpitna komisija z odgovori vprašanca ni bila zadovoljna
vprašánjce
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od vprašanje:
še vprašanjce in pogovora bo konec
vprašánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
ustno ali pisno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga
z namenom, da bi kaj izvedel od njega:
izreči, napisati, slišati vprašanje
;
ponoviti vprašanje
;
jasno, kratko, preprosto vprašanje
;
listek z vprašanji
;
vprašanja in odgovori
/
postaviti, zastaviti komu vprašanje
;
obrniti se z vprašanjem na koga
;
ekspr.
zasuti koga z vprašanji
/
anketno, izpitno vprašanje
;
pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine
/
pisno, ustno vprašanje
♦
lit.
retorično vprašanje
na katero se odgovor ne pričakuje
;
pravn.
poslansko vprašanje
javno vprašanje poslanca v parlamentu, s katerim se zahteva od
vlade ali ministrstva odgovor o kaki zadevi
//
kar se vpraša:
vprašanje ga je prizadelo, razburilo
;
odgovoriti na vprašanje
;
vljudno vprašanje
/
ima kdo še kako vprašanje
2.
dejstvo, da kdo kaj vpraša:
dovoliti komu vprašanje
;
obotavljati se z vprašanji
/
kot vljudnostna fraza:
oprostite vprašanju, kdaj odpotujete
;
kako se počutite? Hvala na vprašanju
za vprašanje
3.
navadno s prilastkom
kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno
pojasniti ali rešiti:
pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje
/
postaviti vprašanje krivde, odgovornosti
;
vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno
/
kaj storiti, to je zdaj vprašanje
;
publ.
vprašanje zase so ranjenci
//
kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je
potrebno rešiti:
črnsko, manjšinsko vprašanje
;
ozemeljska vprašanja
;
rešiti stanovanjsko vprašanje koga
;
obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve
/
knjiž.
to je samo akademsko vprašanje
;
filozofsko, moralno vprašanje
4.
nav. mn.,
s prilastkom
stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek:
zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja
;
to so osrednja vprašanja njegove poezije
/
Inštitut za narodnostna vprašanja
5.
v povedni rabi,
s prilastkom
izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek:
doslednost, umik je vprašanje časti
;
to je vprašanje morale, vesti
/
publ.
njegova odstavitev je le še vprašanje časa
odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj
6.
ed.,
v povedni rabi
kar je dvomljivo, negotovo:
zmaga ni več vprašanje
;
to je še zelo veliko vprašanje
;
vprašanje je, če bo prišel
/
elipt.
hm, vprašanje, če je stvar še dobra
/
naredil bo, vprašanje pa je, kdaj
negotovo, neznano je
//
ekspr.
kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave:
to narediti ni vprašanje
/
denar ni vprašanje
;
taki izdatki so zanje veliko vprašanje
vprášanka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki je vprašana:
odgovor vprašanke
vprášati
tudi
vprašáti -am
dov.
,
tudi
vprášala
(
á á á
)
1.
z ustno ali pisno izraženo željo, zahtevo obrniti se na koga z namenom
a)
od njega kaj izvedeti:
če česa ne veste, vprašajte
;
vprašati mater, ali je res
;
vprašati koga, kam gre
;
vprašala ga je, kdaj se bo vrnil
;
koliko to stane, je vprašal
;
ekspr.
vprašati po ovinkih
;
vprašati po telefonu
;
tega ne vem, vprašajte pri sosedu
;
vprašati z odločnim glasom
;
boječe, vljudno vprašati
;
naravnost vprašati
;
pisno, ustno vprašati
;
vprašati in odgovoriti
/
vprašati prodajalca za ceno
;
vprašati za pot
;
vprašati koga po imenu, željah
;
če kdo vpraša po meni, reci, da se kmalu vrnem
;
iti v šolo vprašat za sina
poizvedet, kako se sin uči, vede v šoli
/
vprašati z gibom roke, s pogledom
/
kot vljudnostna fraza:
ali te lahko nekaj vprašam
;
kaj nameravate narediti, če smem vprašati
b)
od njega kaj dobiti:
vprašati koga za cigareto
/
vprašati za dovoljenje, nasvet
/
vprašati za doto
kolikšna bo dota
;
vprašati za račun
;
vprašati kje za službo
/
vzame, ne da bi vprašal
/
za ta izdelek, po tem izdelku vpraša redkokateri kupec
c)
izraziti zanimanje:
vprašati koga po znancih, zdravju
2.
ustno ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje učne snovi:
vprašati učenca
/
vprašati koga matematiko
;
vprašati za oceno
/
vprašati učenca pesem
zahtevati od njega, da jo pove na pamet
3.
pog.,
v medmetni rabi,
v zvezi
ne vprašaj, ne vprašajte
izraža nezaželenost, nepotrebnost vprašanja zaradi poznavanja
odgovora:
ne vprašaj, kaj bo z njimi
;
ne vprašajte, kam bo šel
//
poudarja veliko ali majhno mero:
raje ne vprašajte, koliko je bilo obiskovalcev
;
ne vprašaj, kako smo bili veseli
zelo smo bili veseli
/
ne vprašajte, kje vse je bil
marsikje je bil
4.
pog.,
v medmetni rabi,
v zvezi
še vprašaš, še vprašate
izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti
odgovora:
greš zraven? Še vprašaš
;
si utrujena? Še vprašate
/
kaj se je zgodilo? Še vprašaš, razbil si mi avtomobil
izraža ogorčenje zaradi nepotrebnosti, odvečnosti vprašanja
●
pog.
tebe ni nihče nič vprašal
tebi se odreka pravica izražanja mnenja, sodbe
;
za denar, stroške ne vprašam
denar, stroški (zame) niso pomembni
;
ekspr.
vprašati za roko dekleta
zasnubiti dekle
;
pog.
kdaj se bo vrnil? Preveč me vprašaš
ne vem, kdaj se bo vrnil
;
kdor vpraša, ne zaide
;
mala maša za suknjo vpraša
s septembrom se začenja hladno vreme
;
preg.
bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti
težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa spraševati
vprášati se
tudi
vprašáti se
zastaviti si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti
odgovor:
vprašati se o smislu česa
;
vprašam se, kaj bi to bilo
;
vprašajmo se, kako bi to naredili
●
ekspr.
če je dobro, to se vpraša
to je pomembno, odločilno
vprášan
-a -o:
vprašani človek se je zmedel
;
bil je vprašan fiziko
;
sam.:
vprašani ni hotel odgovoriti
vpraševálec
-lca
[
ʍpraševau̯ca
tudi
ʍpraševalca
]
m
(
ȃ
)
kdor vprašuje:
povedati vpraševalcu za pot
spraševalcu
/
vpraševalec pri anketiranju, intervjuju
izpraševalec, spraševalec
/
izpitni vpraševalec
izpraševalec
vpraševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vpraševanje:
vpraševalno zaporedje
/
vpraševalna metoda
vpraševálka
-e
[
ʍpraševau̯ka
tudi
ʍpraševalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki vprašuje:
vpraševalka je zadovoljna z odgovori
vpraševánec
-nca
m
(
á
)
kdor je vpraševan:
novinar in vpraševanec
vpraševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vpraševati;
spraševanje
:
vse vpraševanje o lastnem početju je bilo zaman
;
vpraševanje, kaj je to in kaj ono, se ni nehalo
;
radovedno, tiho vpraševanje
vpraševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z ustno ali pisno izraženo željo, zahtevo obračati se na koga z
namenom;
spraševati
:
a)
od njega kaj izvedeti:
otrok vprašuje starše
;
kako je bilo, so ga vpraševali
;
vpraševati o čem, po čem
;
vpraševati po telefonu
;
prijazno vpraševati
;
kako, da si to kupil? Ne vprašuj tako neumno
;
vpraševati in odgovarjati
/
vpraševati za pot
/
vpraševati z očmi
b)
od njega kaj dobiti:
vpraševati za dovoljenje
/
kupci po tem izdelku ne vprašujejo več
c)
izražati zanimanje:
vpraševati koga po zdravju, znancih
●
za denar ne vprašujem
denar ni pomemben
;
pog.
bi me čakali? Še vprašuješ
izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti,
jasnosti odgovora
vpraševáti se
zastavljati si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti
odgovor:
vprašujem se, kako naj stvar izpeljem
/
industrija se ne vprašuje, kam s strupenimi odpadki
vpraševáje
zastar.
vprašujé:
iskati koga, vpraševaje od hiše do hiše
vprašujóč
-a -e:
vprašujoč otrok
;
prisl.:
vprašujoče gledati
vprašljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki vzbuja dvom, pomisleke glede pravilnosti, sprejemljivosti:
vprašljiva odločitev, trditev
;
moralno vprašljivo dejanje
/
nagnjenost k pretiravanju, prepirljivost in druge vprašljive
lastnosti
//
navadno v povedni rabi
negotov
,
nezanesljiv
:
zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja novega vrtca vprašljiva
;
zmaga ni več vprašljiva
/
pot skozi sotesko je včasih vprašljiva
tvegana
vprašljívo
prisl.
:
vprašljivo govoriti, razlagati kaj
/
v povedni rabi:
tako trditi je vprašljivo
;
vprašljivo je, ali bodo načrt mogli uresničiti
vprašanje je
;
sam.:
v članku je marsikaj vprašljivega
vprašljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost, značilnost vprašljivega:
vprašljivost trditve
/
vprašljivost tematike
/
vprašljivost obstoja, zmage
negotovost, nezanesljivost
vpràv
člen.
(
ȁ
)
star.
1.
prav
,
zelo
:
zdela se mu je vprav lepa
/
vprav hitro napredovati
/
vse je vprav očarala
2.
prav
,
ravno
:
vprav izobrazba lahko prinese največ dobrega
/
sedel je vprav na vrhu
/
vprav tedaj se je ozrla
/
v vezniški rabi
zalotili so ga, vprav ko je odprl blagajno
3.
v prislovni rabi
ravno
,
ravnokar
:
to je knjiga, ki sem jo vprav prebral
;
začelo se je vprav daniti
vpréči
vpréžem
dov.
, vprézi vprézite
in
vprezíte; vprégel vprégla;
nam.
vpréč
in
vprèč
(
ẹ́
)
1.
pripeti vprežno žival z vprežno opremo k vozu:
vpreči konja
;
vpreči in izpreči
/
vpreči v plug, vitel, voz
/
vpreči vole v jarem
/
vpreči voz
2.
ekspr.
vključiti zlasti v kako težje delo, težjo dejavnost:
ob žetvi vpreči vso družino
;
vpreči ljudi v delo
/
vpreči koga v politiko
/
vpreči vse svoje moči, sile za uresničitev kakega cilja
●
publ.
industrija je vpregla tudi reke
začela izkoriščati njihovo moč
;
ekspr.
delo ga je vpreglo za ves dan
zaposlilo tako, da ni imel nič prostega časa
;
publ.
kapital je vpregel priseljence v svoj jarem
jih podredil svojim zakonitostim, koristim
;
ekspr.
vpregla ga je v svoj voz
naredila, da dela za njene koristi
vpréžen
-a -o:
v plug vpreženi konji
;
biti vprežen od jutra do večera
vpréga
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
vprežena žival, skupina živali:
priganjati, voditi vprego
;
orati, voziti z vprego
;
voz in vprega
/
levi, desni konj v vpregi
/
konjska, pasja, volovska vprega
/
vprego vse bolj nadomeščajo traktorji
vprežne živali
//
žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je vprežena:
ceste so bile polne vpreg
//
vozilo, priprava, v katero je vprežena žival, skupina živali:
vola sta počasi vlekla vprego
2.
oprema, s katero se žival, skupina živali vpreže:
dati vprego na konja
/
vol je stopil čez vprego
zaprežnico
3.
glagolnik od vpreči:
biti vešč vprege
/
vprega društva v propagando
/
junec za vprego
primeren za vleko, vožnjo kot vprežna žival
vpréganje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od vpregati:
vpreganje konja, živine
/
vpreganje v jarem
/
vpreganje ljudi v delo
vprégati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
pripenjati vprežno žival z vprežno opremo k vozu:
vpregati konja
/
vpregati v plug, voz
/
vpregati v jarem, komat
2.
ekspr.
delati, da kdo dela, sodeluje pri čem napornem, dalj časa trajajočem:
vpregati otroke v delo
●
ekspr.
vpregati koga v jarem svoje ideologije
podrejati ga njenim zakonitostim, koristim
vprék
1
prisl.
(
ẹ̑
)
1.
povprek
:
razpoka se vleče vprek čez vso grapo
/
iti vprek na greben
/
drevo leži vprek na stezi
2.
ekspr.
izraža
a)
splošnost:
s posnemanjem vsega vprek so naredili veliko škode
/
voda je drla kar vprek
b)
hkratnost:
vsi vprek govorijo, se pozdravljajo, vpijejo
3.
star.
navkljub
1
:
izvoljen je bil vsemu nasprotovanju vprek
●
star.
priti si vprek
spreti se
;
star.
razšli so se vprek in v šir
na vse strani;
prim.
vsepovprek
,
vseprek
,
vsevprek
vprék
2
predl.
(
ẹ̑
)
zastar.,
z dajalnikom
kljub
:
priti vprek prepovedi
vprêsti
vprêdem
in
vprésti vprédem
dov.
,
stil.
vprèl vprêla
in
vpréla
(
é; ẹ́
)
s predenjem narediti, da pride kaj v kaj:
vpresti v nit barvna vlakna
/
vpresti tanjša vlakna med debelejša
●
ekspr.
vpresti v predavanje zanimive podatke
vključiti
vprézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
vpregati
:
vprezati živino
/
vprezati ljudi v delo
vpréžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vprego:
vprežni konj
;
vprežna živina
/
vprežna veriga
;
vprežna vrv
zaprežnica
/
vprežni plug, voz
;
vprežna kosilnica
vpréženec
-nca
m
(
ẹ̑
)
vprežena žival:
vpreženca sta hrzala, mukala
vpréženje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od vpreči:
vpreženje živali v voz
vpréženost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje vpreženega:
vpreženost je žival motila
/
ekspr.
vpreženost v delo
vpréžnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
vrv, navadno pri konjski opremi, za vpreženje živali k vozu;
zaprežnica
:
odpeti, utrgati vprežnico
;
na komat in vago pripeti vprežnici
/
konjske vprežnice
vpríčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
knjiž.
sedanji
:
vprične razmere so težke
vpríčo
1
prisl.
(
í
)
izraža navzočnost, prisotnost:
vpričo sem bil, ko se je to zgodilo
;
vpričo ga je ozmerjala
;
govori z njim in se mu vpričo zlaže
●
star.
rana se mu je skoraj kar vpričo celila
zelo hitro
vpríčo
2
in
vpričo
predl.
(
í
)
z rodilnikom
1.
za izražanje navzočnosti, prisotnosti:
vpričo drugih so lepo ravnali z njo
;
vpričo otrok ne bi smeli tako govoriti
;
ošteti, udariti koga vpričo vseh
2.
publ.
zaradi
:
vpričo nastalega položaja je bilo treba nekaj ukreniti
vprogramírati
-am
dov.
(
ȋ
)
dodati v programsko kodo:
založba namerava v svoje izdelke vprogramirati kodo zoper
presnemavanje
;
vprogramirati nove rešitve v računalniške programe
/
vprogramirati si v možgane pozitivne misli
/
vprogramirali so jim tekmovalno miselnost
vsilili (brez njihovega zavedanja)
vpŕvič
prisl.
(
ȓ
)
prvič
:
vprvič je občutil grozo, drugič je bilo že lažje
/
tedaj je vprvič odšla z doma
/
dvakrat sem mu moral pisati. Vprvič ni hotel verjeti
vpŕvo
in
v pŕvo
prisl.
,
piše se narazen
(
ȓ
)
prvič
:
ker mu je v prvo spodletelo, se je drugič bolje pripravil
/
danes sem v prvo tu
;
takrat ga je v prvo videla
vpúst
-a
m
(
ȗ
)
glagolnik od vpustiti:
vpust pare v parni stroj
vpustíti
-ím
dov.
, vpústil
(
ī í
)
strojn.
narediti, da kaj pride v kaj:
vpustiti paro v parno turbino
vrábček
-čka
m
(
á
)
1.
vrabčji mladič:
vrabček je padel iz gnezda
;
negoden vrabček
//
ekspr.
vrabec
:
na dvorišču čivkajo, ščebetajo vrabčki
;
ni ga več kot vrabčka, pa je tako odločen
2.
ekspr.
otrok ali majhna, drobna ženska:
za svojega vrabčka lepo skrbi
vrábčevka
-e
ž
(
á
)
samica vrabca:
vrabec in vrabčevka
♦
etn.
plesati vrabčevko
skupinski ples z nadštevilnim plesalcem
vrábčji
-a -e
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na vrabce:
vrabčja jajčka
/
vrabčje ščebetanje
/
vrabčje strašilo
●
slabš.
imeti vrabčjo pamet
zelo majhno
vrábec
-bca
m
(
á;
v medmetni rabi
ā
)
1.
manjša ptica s sivim in rjavim hrbtom in umazano belim trebuhom,
živeča v bližini človekovih bivališč ali na poljih:
vrabci čivkajo, ščebetajo
;
vrabci zobljejo proso
;
živeti brez skrbi kot vrabec v prosu
/
strašilo za vrabce
●
ekspr.
o tem čivkajo že vrabci na strehah
to je že zdavnaj splošno znano
;
ekspr.
ker je realist, se odloči za vrabca v roki
za manjšo, manj pomembno, vendar zanesljivo stvar
;
preg.
boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi
koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a
ne dobiti
♦
zool.
domači vrabec
s sivim ali rjavim temenom, Passer domesticus
;
poljski vrabec
s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer
montanus
//
samec te ptice:
vrabec in vrabčevka
2.
evfem.
hudič
:
le kje si dobil vrabca pokvarjenega
/
v medmetni rabi:
ni vrabec, da se mu ne posreči
;
kako, vrabca, se je že pisal
vrabíca
-e
ž
(
í
)
nar.
vrabčevka
,
vrabulja
:
vrabec in vrabica
vrabìč
-íča
tudi
vrábič -a
m
(
ȉ í; á
)
zastar.
vrabček
:
nositi hrano vrabičem v gnezdu
;
vrabec in vrabiči
vrabíčji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vrabiče:
vrabičje čivkanje
/
vrabičje gnezdo
vrabúlja
-e
ž
(
ú
)
samica vrabca:
vrabulja in vrabec znašata gnezdo
vráč
-a
m
(
ā
)
1.
pri nekaterih prvotnih ljudstvih
kdor z dejanji, stvarmi, ki imajo nenavadno, skrivnostno moč, vpliva
na koga ali po določenih znamenjih napoveduje prihodnost:
vrač z zagovorom odvrača nevarnost, zdravi bolezni
;
vprašati za svet vrača
;
plemenski vrač
//
svečenik
,
vedež
:
vrači božanstev
/
astrološki vrači
2.
star.
zdravnik
,
padar
:
vrač ga je preiskal in ugotovil pljučnico
/
delo je najboljši vrač
vračáj
-a
m
(
ȃ
)
glasb.
znak za razveljavljanje višaja ali nižaja;
razvezaj
:
napisati vračaj
vračálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se vrača:
vračalna naprava
vračálka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
tipka na računalniški tipkovnici, ki briše znake levo od kazalca:
pritisniti vračalko
;
pobrisati besedilo z vračalko
;
preslednica in vračalka
2.
adm.
tipka za vračanje voza mehanskega pisalnega stroja za po eno mesto
proti levi:
pritisniti na vračalko
vráčanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od vračati:
vračanje posojila
/
vračanje moči, zdravja
/
vračanje ljubezni
/
vračanje v rojstni kraj
;
vračanje z vlakom
/
vračanje govornika k že obravnavanemu vprašanju
♦
rač.
ponovitev procesa zaradi odkrite napake računalnika
vráčar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
vrač
:
plemenski poglavar in vračar sta odločila drugače
2.
star.
zdravnik
,
padar
:
bolnika zdravi vračar
vráčarica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
zdravnica
,
padarica
:
bila je znana vračarica
vráčarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vrače ali vračarstvo:
vračarski zagovori
/
dobro je opravljal svoje vračarsko delo
vráčarstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
pri nekaterih prvotnih ljudstvih
vplivanje na koga z dejanji, stvarmi, ki imajo nenavadno, skrivnostno
moč ali napovedovanje prihodnosti po določenih znamenjih:
vračarstvo in šamanstvo
2.
star.
zdravljenje
,
padarstvo
:
ukvarjati se z vračarstvom
vráčati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto,
spet v last:
vračati denar, izposojene knjige
/
vračati posojilo
/
kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji
rokopisov ne vračamo
/
dov.
vračam, kar sem bil dolžen
2.
delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu
je ušel:
vračati ujetnike, zločince kaki državi
3.
dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče
imeti:
zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
4.
zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet
dobi, kar je komu dal, oddal:
vračati dopise, pritožbe
;
vračati rokopise v popravek
/
vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
5.
delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v
prejšnje stanje:
vračati komu moč, zdravje
/
njena ljubezen mu vrača samozavest
/
dov.
vračam vam svobodo, je rekel
6.
delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej
storil kdo drug:
vračati komu obisk, pomoč
;
vračati poglede, udarce
/
vračati ljubezen
/
vračati dobro s hudim
7.
s prislovnim določilom
delati, povzročati, da pride kdo na mesto, od koder je prišel:
vračati begunce na domove
;
vračati ovce k čredi, v čredo
/
vračati stvari na svoja mesta
dajati, postavljati
;
ročica se vrača ročno, ne avtomatično
8.
star.
odgovarjati
:
tudi vas ni bilo zraven, mu vrača
/
nikomur ne vrača besed
●
ekspr.
soteska vrača odmev
povzroča odmev
;
ekspr.
zemlja vrača desetkratni pridelek
daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi
;
ekspr.
spomin mu vrača popotne prizore
mu jih spet obuja
;
preg.
dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača
dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba
dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
vráčati se
1.
spet prihajati na izhodiščno mesto:
vračati se po svoje stvari
;
rad se vrača v rojstni kraj
/
vračati se iz mesta, s sprehoda
;
vračati se z letalom
/
za stalno se vračati v domovino
/
kazalec se vrača na ničlo
/
narasla reka se vrača v strugo
●
rdečica se mu vrača v lica
spet dobiva normalno barvo
;
umrli se vrača
po ljudskem verovanju
po smrti se pojavlja kot duh
;
ekspr.
življenje se vrača v normalni tir
postaja mirno, urejeno
//
spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje:
igralec se vrača v nekdanjo formo
/
po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko
2.
s prislovnim določilom
spet začenjati biti, živeti v čem:
sanjač se vrača v resničnost
/
ekspr.
bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
3.
spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo:
delavci se vračajo k delu, na delo
;
ekspr.
vračati se k strojem
/
vračati se k starim metodam
4.
delati, da kaj spet postane predmet obravnave:
govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju
/
misli so se mu vračale v nekdanje čase
5.
ponovno se pojavljati, nastopati:
spomini, želje se vračajo
;
ekspr.
ta misel se mu pogosto vrača
//
prihajati v prejšnje, prvotno stanje:
moč, spomin, zdravje se mu vrača
;
ponesrečencu se vrača zavest
vračajóč
-a -e:
zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar
;
vračajoči se vojaki
;
sam.:
sprejeti vračajoče se
vráčan
-a -o:
vračan dolg
;
vračana ljubezen
vračeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
vračati
:
vračevati posojilo
/
vračevati neprijaznost z ljubeznivostjo
/
vračevati se domov
vračílen
1
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vračilo
1
:
vračilni rok
/
vračilne obveznosti
vračílen
2
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
star.
zdravilen
:
poznati vračilno moč zelišč
vračílo
1
-a
s
(
í
)
1.
kar se komu vrne:
dobiti, prejeti vračilo
/
vračilo za škodo
povračilo
;
vdanost jim je bila vračilo za pomoč
2.
glagolnik od vračati ali vrniti:
vračilo posojila
;
rok vračila
/
prosimo za čimprejšnje vračilo
kot opozorilo
prosimo, vrnite čim prej
/
zavlačevati z vračilom rokopisa
z vrnitvijo
;
zastar.
vračilo stroškov
povrnitev
vračílo
2
-a
s
(
í
)
star.
zdravilo
:
bolniku vsa vračila niso pomagala
vráčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
zdraviti
:
vračiti bolnika
/
vračiti kašelj
vračljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se mora vračati:
vračljivo posojilo
2.
ki se da vrniti:
vračljiva embalaža
vračník
-a
m
(
í
)
kdor kaj vrača:
vračnik izposojenih knjig
/
posodil sem mu, ker je dober vračnik
vračúnati
-am
dov.
(
ȗ
)
pri računanju upoštevati v kakem znesku:
vračunati embalažo, prevoz v ceno, v ceni
/
blagajničarka je kupljeni sir pozabila vračunati
●
ekspr.
vračunati komu pripor v kazen
všteti
//
upoštevati kaj kot del plačila v računanju dolžnega zneska:
pri nakupu novega šivalnega stroja vračunati starega
vračúnan
-a -o:
embalaža je vračunana v ceno
vračunávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pri računanju upoštevati v kakem znesku:
vračunavati stroške prevoza v ceno, v ceni
//
upoštevati kaj kot del plačila v računanju dolžnega zneska:
pri prodaji novih izdelkov vračunavati vrednosti starih, vrnjenih
vračunljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da vračunati:
vračunljivi stroški
vrág
-a
m
(
ȃ
)
1.
evfem.
hudič
:
vrag se mu prikazuje
;
skleniti z vragom pogodbo za dušo
;
bati se koga kot živega vraga
zelo
;
smrdeti kot tisoč vragov
zelo
;
črn, grenek, hudoben kot vrag
zelo
/
ali ga je vrag obsedel, da je tak
/
kot vzklik:
o ti vrag ti
;
da bi te vrag
;
vrag te odnesi, vzemi
;
tristo vragov kosmatih, zelenih
/
naslikati vraga z rožički, repom in kopiti
/
iz škatle plane vrag
figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča
2.
ekspr.
zloben, hudoben človek:
bodi previden, ta vrag je zmožen vsega
/
ta človek je pravi vrag
//
pog.,
z oslabljenim pomenom
izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno
prilastek:
niti en vrag ne kupi pri njem
;
ta vrag se ga večkrat napije
/
zmeraj dela, piše kakega vraga
/
vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ
vse mogoče stvari
/
kot psovka:
le čakajte, vragi
;
vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal
3.
zastar.
sovražnik
:
ujeti nekaj vragov
/
naša vojska je premagala vraga
4.
pog.,
ekspr.,
navadno s prilastkom
hrup
,
nemir
:
ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti
/
ta novica je naredila vraga in pol
veliko vznemirjenje, zanimanje
5.
pog.,
ekspr.
neprijetnosti
,
težave
:
gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag
/
da, to je tisti vrag, denarja nimamo
;
no, zdaj pa imamo vraga
/
boš že videl vraga
/
v povedni rabi
carina, vojska je vrag
6.
pog.,
ekspr.,
v povedni rabi
izraža
a)
neprijetnost, težavnost česa:
vrag je stati dve uri na mrazu
;
vrag je, če ti gre vse narobe
b)
nezadovoljstvo nad čim:
vrag je vse skupaj
7.
pog.,
ekspr.,
v členkovni rabi
izraža
a)
s predlogom
visoko stopnjo:
do vraga vse uniči
;
pot se od vraga vleče
;
od vraga hiter je
b)
močno zanikanje:
vraga veš, kako bo čez pet let
;
saj je prinesel. Vraga je
/
vraga kosmatega so plačali, nič
c)
v zvezi z
vedeti
negotovost, nedoločnost:
to je izgubil vrag ve kateri človek
;
kdaj pridejo? Vrag vedi
/
zdaj so vrag si ga vedi kje
;
vrag ti ga vedi, kako je bilo
8.
pog.,
ekspr.,
v zvezi
poslati koga, iti, pobrati se k vragu
izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim:
če vam ni prav, se poberite k vragu
/
pojdi k vragu s svojo zahtevo
/
ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu
/
elipt.
k vragu še denar
9.
pog.,
ekspr.,
v medmetni rabi
izraža
a)
močno čustveno prizadetost:
vrag (ga) vedi, kod hodi
;
kdo, za vraga, te je poslal tja
b)
močno zanikanje ali omalovaževanje:
vrag, pa tako plačilo
c)
podkrepitev trditve:
ni vrag, da pridejo
;
tristo vragov, da je res
č)
jezo, nejevoljo nad kom:
vrag naj ga vzame
;
da bi te vrag
;
kako, za vraga, pa naj jaz to vem
●
pog.,
ekspr.
podjetje jemlje, je vzel vrag
propada, je propadlo
;
pog.,
ekspr.
skril sem ga, da ga vrag ne najde
prav nihče
;
pog.,
ekspr.
ko sede za volan, ga obsede vrag
postane nepremišljen, izzivalen, divji
;
pog.,
ekspr.
živega vraga se ne boji
prav nikogar
;
pog.,
ekspr.
izpuliti vragu rep
doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem
napraviti kaj neškodljivo
;
pog.,
ekspr.
doživeti, narediti vraga in pol
zelo veliko
;
pog.,
ekspr.
slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici
imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici
;
pog.,
ekspr.
ta človek je od vraga
doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben
;
pog.,
ekspr.
hiša, kupčija je šla k vragu
je propadla
;
pog.,
ekspr.
tega za vraga ne morem najti
nikakor
;
pog.,
ekspr.
če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag
je vseeno
;
pog.,
ekspr.
odšel je. Vrag z njim
izraža jezo in nezadovoljstvo
;
pog.,
ekspr.
jezditi, voziti kot vrag
zelo hitro, dobro
;
preg.
kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega
slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
♦
rib.
morski vrag
manta
;
zool.
morski vrag
morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi
podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius
vrága
pog.,
ekspr.
:
vraga, dajte že enkrat mir
;
prišel je. Vraga
;
to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost;
prim.
vragsigavedi
,
vragvedi
ipd.
vrágec
-gca
m
(
ȃ
)
1.
evfem.
hudiček
:
vrag in vragci
;
črn, kosmat kot vragec
2.
ekspr.
poreden, neugnan otrok:
naviti sosedovemu vragcu ušesa
;
ta punčka je pravi vragec
/
kot nagovor
le čakaj, ti vragec, samo da te dobim
//
mlada, živahna ženska:
njegova žena je pravi vragec
vrágca
pog.,
ekspr.
:
vragca, kaj pa je narobe
vragolíja
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
1.
presenetljivo, predrzno, hudobno dejanje, narejeno zaradi
razposajenosti, zabave:
izmisliti si vragolijo
;
počenjati, zganjati vragolije
;
fantovske vragolije
/
biti poln vragolij
2.
dejanje, ki zahteva veliko spretnost, zabava in vzbuja občudovanje:
znati vse mogoče vragolije
;
vragolije akrobata, hipnotizerja
/
glasbenik je s kitaro uganjal prave vragolije
vragóljast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
zastar.
zelo razposajen, poreden:
vragoljast otrok
/
vragoljast smeh
vragomèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
zastar.
1.
od hudiča obseden človek:
zdraviti vragometa
2.
predrzen, podivjan človek:
brezvestni vragomet
vragométen
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
1.
obseden od hudiča:
zdraviti vragometnega človeka
2.
predrzen
,
vražji
:
vragometni dečki in deklice
vragomólec
-lca
m
(
ọ̑
)
knjiž.
satanist
:
vera vragomolcev
vrágov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na vraga:
vragov rep
/
čarovnice so vragove ljubice
2.
star.
vražji
:
pusti vendar to vragovo žganje
/
zmagovalci so res vragovi fantje
vrágovo
prisl.
:
star.
bilo ga je vragovo strah
zelo
vrágovka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
evfem.
hudičevka
:
vrag in vragovka
2.
zastar.
čarovnica
:
med mučenjem je priznala, da je vragovka
vrágsigavédi
in
vrág si ga védi
člen.
,
piše se narazen
(
ȃ-ẹ́
)
1.
izraža negotovost, nedoločnost:
iti vrag si ga vedi kam
;
odšla je vrag si ga vedi po kaj
//
z zaimkom ali zaimenskim prislovom
poudarja veliko mero:
vrag si ga vedi kaj vse je morala prestati
2.
izraža podkrepitev trditve:
vrag si ga vedi, morda je njegovemu veselju vzrok dobro vino
vragúlja
-e
ž
(
ú
)
1.
evfem.
hudičevka
:
vragi in vragulje
2.
zastar.
čarovnica
:
vragulje se zbirajo na Kleku
3.
ekspr.
zlobna, hudobna ženska:
ta vragulja nas bo še zastrupila
/
ona je prava vragulja
vrágvédi
in
vrág védi
[
wrakvedi
]
člen.
,
piše se narazen
(
ȃ-ẹ́
)
1.
izraža negotovost, nedoločnost:
to je storil vrag vedi kdo
;
nenadoma pridejo vrag vedi od kod
//
z zaimkom ali zaimenskim prislovom
poudarja veliko mero:
pričakovala je vrag vedi kaj
2.
izraža podkrepitev trditve:
vrag vedi, kdo jim bo verjel
vrán
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
vranji samec:
vran in vrana
2.
vrana
:
krakanje vranov
3.
krokar
1
:
vrani so kljuvali truplo
/
črni vran
♦
zool.
vrani
ptice črne ali črno sive barve s spredaj nekoliko ukrivljenim
kljunom, Corvidae
;
morski vrani
v skupinah živeče vodne ptice temne barve, ki se hranijo z ribami;
kormorani
vrán
2
-a -o
prid.
(
ȃ á
)
star.
črn
2
:
človek vranih las
/
vran konj
vranec
vrána
-e
ž
(
á
)
večja ptica črne ali črno sive barve s spredaj nekoliko ukrivljenim
kljunom:
vrane krakajo
;
jata vran
;
krokarji, srake in vrane
●
ekspr.
tak delavec je bela vrana
redkost, izjema
;
lačna vrana sito pita
lačen, reven človek daje, pomaga sitemu, bogatejšemu zaradi
nepoznavanja dejanskega stanja
;
sita vrana lačni ne verjame
;
preg.
vrana vrani oči ne izkljuje
tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja,
prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
♦
zool.
črna vrana
;
poljska vrana
večja ptica z vijoličastim leskom in vitkejšim kljunom, Corvus
frugilegus
;
siva vrana
črna ptica s trupom sive barve, črnim kljunom in črnimi nogami,
Corvus cornix
;
zelena vrana
zlatovranka
vránč
-a
m
(
ȃ
)
evfem.
hudič
:
biti črn kot vranč
/
ta vranč nas bo še pretepel
/
slišite, kakšnega vranča zganjajo
/
ti vranč, kdo bi si to mislil
/
ni vranč, da ne bi uspeli
vránča
:
vranča, kaj pa je to
vránček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od vranec:
jezditi, vpreči vrančka
vránec
-nca
m
(
ā
)
konj črne barve:
jezditi, vpreči vranca
;
hrzanje vranca
;
belec in vranec
/
konj vranec
vránglovec
-vca
m
(
á
)
med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
pripadnik protirevolucionarnih sil generala Wrangla:
boji z vranglovci
;
denikinci in vranglovci
vránica
-e
ž
(
á
)
organ v levem zgornjem delu trebušne votline med želodcem in rebri, v
katerem se razkrajajo rdeče krvne celice in nastajajo bele:
z operacijo odstraniti vranico
;
otekla vranica
vráničen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vranico:
vranična poškodba
♦
anat.
vranična ovojnica
;
gastr.
vranični žličniki
jušna zakuha iz vranice, maščobe, jajc in začimb
;
med.,
vet.
vranični prisad
kužna bolezen goveda, konj, prašičev s povečano vranico,
nalezljiva tudi za človeka
vráničnik
-a
m
(
á
)
bot.
rastlina s trirobim ali štirirobim steblom in zelenkasto rumenimi
cveti v socvetju, Chrysosplenium:
vranjelás
in
vranjelàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ekspr.
ki ima črne lase s kovinskim sijajem:
vranjelaso dekle
vránji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na vrane:
vranji kljun
/
vranja jata
/
vranje krakanje
2.
ekspr.
črn s kovinskim sijajem:
imeti vranje lase
/
vranja obleka
♦
bot.
vranja noga
rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno
rdečimi cveti, Coronopus
vránje
prisl.
:
vranje črn
vrásel
-sla -o
tudi
vrástel -tla -o
[
wrasəu̯; wrastəu̯
]
prid.
(
ā á
)
ki se vraste v kaj:
vrasel noht
/
dobro vrasle rastline
/
ekspr.
v domačo pokrajino vrasel pisatelj
♦
les.
vrasla grča
;
petr.
vrasla rudnina
večji kristali kake rudnine, ki nastopa v svoji značilni obliki v
kamnini;
prim.
vrasti se
vráska
-e
ž
(
ā
)
star.
1.
(kožna) guba:
žalost ji je zarezala globoke vraske v obraz
2.
brazgotina
:
imeti rdečo vrasko na čelu
vráslost
-i
ž
(
á
)
stanje vraslega:
vraslost rastlin
/
ekspr.
vraslost tuje besede v domači jezik
vrást
-í
ž
(
ȃ
)
glagolnik od vrasti se:
nove koreninice zagotavljajo močnejšo vrast rastline
vrásti se
vrástem se
tudi
vrásem se
dov.
, vrásel se
in
vrástel se
(
á
)
1.
rastoč priti, prodreti v kaj:
noht se vraste v meso
/
korenine se vrastejo v razpoke
//
rastoč priti, prodreti v podlago, okolje in se povezati:
presajene rastline se še niso dobro vrasle
;
borci so vztrajali na položajih, kot da so se vrasli v zemljo
2.
postati obdan s tem, kar ga rastoč začne obdajati:
obroč se je vrasel v drevo
3.
ekspr.
začeti skladno, organsko obstajati, živeti v čem:
vrasti se v kolektiv, mesto
/
stavba se vraste v pokrajino
//
postati trajna sestavina česa:
te besede so se popolnoma vrasle v jezik
/
otrok se je vrasel v njeno srce
ji je postal ljub
vráščen
-a -o:
biti vraščen v domačo pokrajino
;
vraščena rastlina;
prim.
vrasel
vráščanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vraščati se:
vraščanje rastlin v prst
/
vraščanje koga v skupnost
vráščati se
-am se
nedov.
(
á
)
1.
rastoč prihajati, prodirati v kaj:
noht se vrašča v meso
;
korenine se vraščajo globoko v zemljo
♦
gozd.
listavci se vraščajo v sestoj iglavcev
//
rastoč prihajati, prodirati v podlago, okolje in se povezovati:
na novo posajene rastline se že vraščajo
/
presajeno tkivo se dobro vrašča
2.
postajati obdan s tem, kar ga rastoč začenja obdajati:
obroč se vse bolj vrašča v drevo
3.
ekspr.
začenjati skladno, organsko obstajati, živeti v čem:
priseljenci se vraščajo v mesto
/
vraščati se v delo, novo življenje
/
stavbe se lepo vraščajo v okolje
//
postajati trajna sestavina česa:
umetniške izpovedi se vraščajo v duha ljudi
;
v jezik se vrašča vse več tujega
/
ta človek se mu vse bolj vrašča v srce
mu postaja vse ljubši
vráščenost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje vraščenega:
vraščenost tkiva
/
ekspr.
vraščenost umetnika v domačo pokrajino
vráštvo
-a
s
(
ȃ
)
star.
zdravilo
:
zbirati zelišča za vraštvo
;
vraštvo proti božjasti
//
zdravilstvo
,
padarstvo
:
opustiti svoje vraštvo
vrát
-ú
in
-a
m
,
mn.
vratôvi
(
ȃ
)
1.
del telesa, ki povezuje glavo s trupom:
vrat ga boli
;
oviti vrat s šalom
;
do vratu zabresti v vodo
;
dati, obesiti si ogrlico okrog vratu
;
stisniti, zgrabiti koga za vrat
;
na vratu ima bulo
;
debel, dolg, vitek vrat
;
vrat konja, žirafe
//
ta del živalskega telesa kot hrana:
kuhati, obirati vrat
;
kokošji vrat
//
zadnji, zgornji del tega dela telesa:
skočiti komu za vrat
;
na vratu speti lasje
/
zliti komu vodo za vrat
/
pri padcu si zlomiti vrat
tilnik
//
sprednji, spodnji del tega dela telesa:
prerezati komu vrat
;
do vratu zapeta bluza
/
star.
tiščalo ga je v vratu
v grlu
2.
ožji del kake priprave, predmeta
a)
med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino:
vrat balončka, steklenice
b)
med širšima, glavnima deloma:
vrat peščene ure
●
ekspr.
kar naprej izteguje vrat, od kod bo kdo prišel
radovedno gleda, opazuje
;
ekspr.
ukloniti, upogniti vrat pred kom
ukloniti se, vdati se
;
ekspr.
zaviti kokoši vrat
zadušiti, ubiti jo
;
ekspr.
zaviti nasprotniku vrat
ubiti, uničiti, premagati ga
;
ekspr.
če prideš prepozno, ti zavijem vrat
izraža grožnjo
;
ekspr.
biti do vratu zadolžen
zelo
;
ekspr.
nastaviti komu nož na vrat
skušati prisiliti koga k čemu
;
obesiti na vrat
ekspr.
obesiti komu svoje otroke na vrat
prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje
;
ekspr.
obesiti komu policijo na vrat
povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje
;
slabš.
misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat
se bo poročila s prvim snubcem
;
bibl.
bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se
potopil v globočino morja
izraža veliko ogorčenje, obsodbo
;
ekspr.
stopiti komu na vrat
zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen
položaj
;
ekspr.
skočiti sovražniku za vrat
napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu,
navadno nepričakovano, od zadaj
;
ekspr.
strah ga stiska za vrat
zelo se boji
;
ekspr.
imeti bolnika, otroka na vratu
morati skrbeti zanj
;
ekspr.
sedeti komu na vratu, za vratom
imeti oblast nad kom, delati mu nasilje
;
nar. tolminsko
obrniti plug na vratovih
na ozarah
;
ekspr.
čutiti srce v vratu, pod vratom
biti zelo vznemirjen, prestrašen
;
ekspr.
odločiti se (na) vrat na nos
nepričakovano, nenadoma, na hitro
♦
anat.
vrat maternice
spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico
;
vrat stegnenice
ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom
;
vrat zoba
del zoba med krono in koreninami
;
bot.
koreninski vrat
del rastline med korenino in steblom
;
vrat pestiča
del pestiča med brazdo in plodnico
;
glasb.
vrat
ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in
delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune
;
vrat note
navpična črta kot del note
;
obrt.
prišiti gumb na vrat
prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen
od podlage
vráta
vrát
s
mn.
(
á
)
1.
odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa:
vrata vodijo na ulico, v kuhinjo
;
zazidati vrata
;
steči skozi vrata
;
soba ima dvoje vrat
;
za to omaro, za voz so vrata preozka
;
vrata avtobusa, vagona
/
glavna, stranska vrata
;
hišna, kletna, sobna vrata
;
izstopna, vstopna vrata
//
naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine:
izdelovati, prodajati vrata
;
kovana, lesena, steklena vrata
;
krilo, okvir vrat
/
balkonska, garažna, vhodna vrata
;
dvižna, nihalna, vrtljiva vrata
/
stati med vrati
med podboji take naprave
;
vzidati vrata
okvir take naprave
//
gibljivo pritrjena plošča take naprave:
natakniti, pritrditi vrata
;
odpreti, pripreti vrata
;
trkati na vrata
;
tolči po vratih
;
loputati z vrati
;
kovinska, železna vrata peči
;
vrata omare so povešena
;
vrata iz letev, palic
/
vtakniti ključ v vrata
v ključavnico
;
zakleniti vrata
2.
šport.
cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo:
braniti vrata
;
brcniti žogo v vrata
/
hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata
//
naprava, ki označuje cilj napada:
postaviti vrata
/
šport. žarg.
biti že desetkrat v vratih reprezentance
biti že desetkrat vratar reprezentance
3.
šport.
prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati
tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah:
izpustiti, zgrešiti vrata
;
kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata
/
pri smučanju na vodi
izhodna, vhodna vrata
;
pri smuku
kontrolna vrata
//
palici, ki označujeta tak prostor:
postavljati vrata za slalom
4.
območje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo območje:
ta dolina, ravnina so edina vrata na sever
;
ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine
/
donavska vrata v Vlaško nižino
;
publ.
vrata narodov
naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva,
zlasti iz Azije v Evropo
/
Postojnska vrata
//
z rodilnikom
območje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo:
ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa
5.
v zvezi z
odpreti, pripreti, zapreti
omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi:
odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem
;
s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev
/
odpreti si vrata v višjo družbo
●
ekspr.
pokazati komu vrata
narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim
ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor
;
ekspr.
vrata mu je pred nosom zaprla
očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
;
ekspr.
ponujati izdelke od vrat do vrat
od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše
;
trkati na vrata
ekspr.
zima trka na vrata
se začenja
;
ekspr.
divja ljudstva so trkala na vrata države
so ogrožala njene meje
;
publ.
trkati na vrata pravice
prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča
;
ekspr.
postaviti koga pred vrata
dati koga iz službe ali iz stanovanja
;
ekspr.
zima je pred vrati
bo kmalu nastopila
;
knjiž.
pustiti vse upe pred vrati taborišča
ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev
;
pog.
gledati kakor bik, tele v nova vrata
zelo neumno ali začudeno
;
ekspr.
poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila
pravi urad, pravega človeka
;
stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo
v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo
;
ekspr.
priti k zdravniku skozi stranska vrata
ne po redni, upravičeni, uradni poti
;
star.
tuja vrata ga bijejo po petah
nima svojega doma
;
publ.
predlog je povsod naletel na zaprta vrata
predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti
;
ekspr.
ves dan, kar naprej stati na vratih
opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in
si prizadevati za vstop
;
publ.
seja za zaprtimi vrati
brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti
;
ekspr.
vrata našega doma so zate vedno odprta
k nam vedno lahko prideš
;
ekspr.
odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila
moral je iti v veliko uradov
;
ekspr.
vrata bank, trgovin se zapirajo
banke, trgovine se zapirajo
;
pesn.
odprta noč in dan so groba vrata
človek lahko vsak trenutek umre
;
nar. koroško
vrata (kozolca)
del kozolca med dvema stebroma; okno
;
preg.
zlat ključ vsaka vrata odpre
z denarjem se vse doseže
♦
elektr.
vrata
preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih
okoliščinah prehaja informacija
;
grad.
smučna vrata
ki se premikajo levo ali desno po vodilu
;
pravn.
politika odprtih vrat
ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja
politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih
gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških
deželah
vratár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor poklicno nadzoruje vstopanje in izstopanje skozi vhodna vrata,
daje informacije:
vratar ga ni spustil v stavbo
;
vprašati vratarja
/
hotelski, samostanski vratar
;
nočni vratar
/
nebeški vratar
v krščanskem okolju
sv. Peter, ki odpira dušam umrlih vrata v nebesa
2.
šport.
igralec, ki brani vrata:
vratar je strel ubranil
/
biti hokejski, nogometni, rokometni vratar
♦
anat.
odprtina med želodcem in dvanajstnikom; krožna mišica, ki zapira
to odprtino
vrataríca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki poklicno nadzoruje vstopanje in izstopanje skozi vhodna
vrata, daje informacije:
delo vratarice
/
hotelska, samostanska vratarica
vratáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
biti vratar, delati kot vratar:
vratariti v hotelu
vratárjev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vratarja:
vratarjeva hišica, soba
/
vratarjev skok za žogo
vratárka
-e
ž
(
á
)
1.
vratarica
:
vratarka v hotelu
2.
šport.
igralka, ki brani vrata:
vratarka je ubranila strel
/
rokometna vratarka
vratárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za izdelovanje vrat:
strojni oddelek v vratarni
vratárnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor, manjša stavba za vratarja:
sedeti v vratarnici
;
vratarnica pred glavnim vhodom
♦
anat.
vena, ki dovaja jetrom kri iz želodca, črevesja, vranice; portalna
vena
vratárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vratarje:
vratarska dela
/
vratarska loža
vrátca
vrátc
s
mn.
(
á
)
manjšalnica od vrata:
iti skozi vratca
;
vratca v ograji
/
lesena, železna vratca
/
dimniška vratca
;
vratca pri kopalni kadi
;
vratca za štedilnike
/
vzidati vratca
/
zapreti vratca
;
nova, povešena vratca
/
kanuist, smučar vozi skozi vratca
;
slalomska proga s petdesetimi vratci
/
postaviti vratca
/
pri smuku
kontrolna vratca
●
ekspr.
ta smučar je virtuoz med vratci
v slalomu, veleslalomu
♦
alp.
manjši, izrazitejši prehod v skalovju
;
etn.
lok iz dvignjenih rok plesnega para, pod katerim gredo drugi pari
vrátek
-tka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od vrat:
vratek otroka, ptice
/
steklenička z ozkim vratkom
vráten
1
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vrat:
vratne mišice
/
vratne bezgavke
;
utripanje vratne žile
/
vratni izrez
♦
anat.
vratna vretenca
vretenca med lobanjo in prsnimi vretenci
;
zool.
vratni ščit
vráten
2
-tna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na vrata:
vratna odprtina
/
vratni okvir, podboj
;
vratno krilo
/
vratni zvonec
zvonec na vratih
vratí
-í
ž
mn.
(
ȋ ī
)
nar. vzhodnoštajersko
travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug;
ozara
:
kositi vrati
;
na vrateh je orač z živino nekoliko postal
vratìč
-íča
m
(
ȉ í
)
bot.
rastlina z ostro nazobčanimi listi in rumenimi ali belimi cveti v
koških, Tanacetum:
nabirati vratič
/
navadni vratič
vratílo
-a
s
(
í
)
tekst.
navijalni valj na ročnih statvah:
zamenjati vratilo
/
spodnje
na katero se navija stkano blago
, zgornje vratilo
na katero je navita osnova
♦
etn.
kljuka ob ognjišču, na kateri visi kotel
vratína
-e
ž
(
í
)
vratovina
:
kupiti gnjat in vratino
/
suha vratina
vratíšče
1
-a
s
(
í
)
bot.
del rastline med korenino in steblom;
koreninski vrat
vratíšče
2
-a
s
(
í
)
prostor ob vratih:
z zaveso zakrito vratišče
;
vratišče in oknišče
vrátnica
1
-e
ž
(
ȃ
)
1.
vratno krilo:
natakniti, odpreti vratnico
;
vratnica in oknica
/
vratnica omare
2.
mn.,
knjiž.
rolo
,
rebrača
:
spustiti vratnice
;
železne vratnice
;
vratnice na vratih in izložbah trgovine
3.
šport.
pokončni del nogometnih vrat:
žoga je zadela levo vratnico
;
stati med vratnicama
//
vsaka od obeh palic, ki označujeta tekmovalna vrata:
podreti vratnico pri slalomu
♦
anat.
portalna vena, vratarnica
vrátnica
2
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
davica
:
otroci so umirali za vratnico
vratníca
3
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
nar. prekmursko
travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug;
ozara
:
ustaviti voz s plugom na vratnicah
vrátnik
1
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
podboj
:
vrata se prilegajo vratniku
vrátnik
2
tudi
vratník -a
m
(
ȃ; í
)
1.
vratovina
:
jesti vratnik
2.
zastar.
ovratnik
:
vratnik suknjiča
vratník
3
-a
m
(
í
)
nar. vzhodnoštajersko
travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug;
ozara
:
obrniti plug na vratniku
;
pasti po vratnikih
vratolòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
ekspr.
1.
dejanje, pri katerem si osebek lahko zlomi vrat:
taka dejanja so pravi vratolomi
2.
kdor si zaradi svoje drznosti, tveganja lahko zlomi vrat:
ta človek je pravi vratolom
vratolómen
-mna -o
prid.
(
ọ̄
)
ekspr.
1.
zaradi možnosti zloma vratu smrtno nevaren:
vratolomen skok
/
vratolomne letalske vaje
/
vratolomne steze, stopnice
zelo strme
●
ekspr.
vratolomni skoki cen
zelo veliki
;
ekspr.
vratolomna hitrost
zelo velika, smrtno nevarna
2.
pretirano drzen, nepremišljen:
vratolomen mladenič
vratolómno
prisl.
:
vratolomno voziti
vratolómnost
-i
ž
(
ọ̄
)
ekspr.
1.
lastnost, značilnost vratolomnega:
vratolomnost skoka
2.
vratolomno dejanje:
plezanje po teh skalah je prava vratolomnost
vratovína
-e
ž
(
í
)
svež ali prekajen svinjski vrat:
narezati vratovino
/
prekajena vratovina
♦
usnj.
usnje iz kože z vratu
vráziti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
zastar.
raziti
:
vraziti rudnino s tršo rudnino
2.
zastar.
vrezati
,
vdolbsti
:
vraziti napis v les
3.
nar. prekmursko
raniti
:
pazi, da koga ne vraziš
vrázovstvo
-a
s
(
ȃ
)
narodni, jezikovni nazor ali ravnanje, značilno za Stanka Vraza:
vrazovstvo ga je kmalu minilo
;
odklanjati vrazovstvo
vráža
-e
ž
(
á
)
verovanje, prepričanje, da lahko kaka stvar, dejanje na razumsko
nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga:
prepričanje, da črna mačka, ki komu prečka pot, prinaša nesrečo, je
vraža
;
narediti kaj iz vraže
;
biti poln vraž
/
zapisovati, zbirati vraže
;
verjeti v vraže
/
prazne, praznoverne vraže
;
ljudske vraže
vrážar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor na podlagi vraže, vraž
a)
zdravi, preprečuje bolezni:
tudi vražar bolniku ni mogel pomagati
b)
vedežuje:
ob pomembnih odločitvah vpraševati za nasvet vražarja
vrážarica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki na podlagi vraže, vraž
a)
zdravi, preprečuje bolezni:
zdravilo vražarice zoper uroke
b)
vedežuje:
glede pomembne odločitve vprašati za nasvet vražarico
/
vražarica iz kart, kave
vražaríja
-e
ž
(
ȋ
)
iz vraže izvirajoče, z vražo utemeljeno dejanje:
opusti vendar te vražarije
●
ekspr.
zabavati gledalce s svojimi vražarijami in čarovnijami
izredno spretnimi dejanji
vrážarka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki na podlagi vraže, vraž
a)
zdravi, preprečuje bolezni:
ozdravila ga je vražarka
b)
vedežuje:
vražarka jo je z napovedmi prestrašila
vrážarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na vražarje ali vražarstvo:
vražarske knjige
/
vražarsko zdravilstvo
/
vražarska vera
2.
star.
vraževeren
:
vražarski človek
vrážarstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
dejavnost vražarjev:
ukvarjati se z vražarstvom
2.
vraževerje
:
tako ravnanje temelji na vražarstvu
vrážast
-a -o
prid.
(
á
)
vraževeren
:
vražast človek
/
vražasto ravnanje
/
vražasta vera
vrážasto
prisl.
:
vražasto verjeti
vrážen
1
-žna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vražo:
vražne navade
/
vražni izrek
;
knjiž.
vražni obesek
amulet
/
vražna vera
/
star.
vražni človek se boji črne mačke
vraževeren
vrážen
2
-žna -o
prid.
(
ā
)
zastar.
1.
vražji
:
vražen goljuf, zapeljivec
/
če ne bo vse prav, bova imela vražen ples
2.
sovražen
:
vražne čete
/
vražna usoda
vraževérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
vraževeren človek:
sosed je bil pravi vraževerec
vraževéren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki veruje, verjame v vraže:
vraževeren človek
;
biti vraževeren
2.
ki temelji na vraži:
vraževeren strah
vraževérje
-a
s
(
ẹ̑
)
verovanje v vraže:
preganjati vraževerje
;
narediti kaj iz vraževerja
vraževérnež
-a
m
(
ẹ̑
)
vraževeren človek:
postati vraževernež
vraževérnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost vraževernega človeka:
njegova vraževernost je znana
/
praznoverna vraževernost
//
vraževerna misel, vraževerna razlaga česa:
mišljenje, da srečanje z dimnikarjem prinaša srečo, in druge
vraževernosti
vraževérski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vraževerce ali vraževerje:
vraževersko prepričanje
/
vraževerske zgodbe
vraževérstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
vraževerje
:
narediti kaj iz vraževerstva
vražíca
in
vrážica -e
ž
(
í; ȃ
)
1.
evfem.
hudičevka
:
vragi in vražice
2.
ekspr.
zlobna, hudobna ženska:
ta vražica nas bo še izdala
/
njegova žena je prava vražica
3.
ekspr.
mlada, živahna ženska:
njemu je bilo nerodno, vražica se mu je pa še smejala
/
njegova hči je prava vražica
vražìč
-íča
in
vrážič -a
m
(
ȉ í; ȃ
)
1.
manjšalnica od vrag:
vrag in vražiči
/
v vražiča oblečena maškara
/
tistega vražiča je prinesel kar v torbi
2.
ekspr.
poreden, neugnan otrok:
ti otroci so pravi vražiči
vražíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
manjšalnica od vrag:
vrag in vražički
/
narisati vražička
/
v krščanskem okolju
obiskal jih je Miklavž z angelčki in vražičkom
2.
ekspr.
poreden, neugnan otrok:
mali vražiček je pred hišnimi vrati naredil drsalnico
/
kot nagovor
ti vražiček, česa se le ne spomniš
//
mlada, živahna ženska:
ta ženska je pravi vražiček
vražíti
in
vrážiti -im,
in
vrážiti -im
nedov.
(
ī á ȃ; ā ȃ
)
zastar.
prerokovati
:
vražiti komu usodo
/
vražiti iz kave
vedeževati
vrážji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na vraga:
čarovnice v vražji družbi
/
praprot je vražje zelišče
/
kot vzklik
vražja strela
;
kot psovka
izgini, seme vražje
2.
ekspr.
do katerega ima osebek negativen odnos:
vsega tega je kriv ta vražji voz
;
ta vražja krava kar naprej sili v deteljo
/
kot psovka
čakaj, vrag vražji, ti že pokažem
3.
ekspr.
ki prinaša veliko trpljenje, velike težave:
to so bili vražji časi
;
to delo je res vražje
/
vražje vreme
zelo slabo, neugodno
4.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo:
vražji pogum
/
imeti vražjo srečo
5.
ekspr.
zelo iznajdljiv, spreten:
vražji fant, vse zna
;
ima vražjo ženo
//
živahen
,
nagajiv
:
vražje dekle se ni pustilo ujeti
;
pusti ga, preveč je vražji
●
zastar.
vražje podobice
igralne karte
;
nar.
vražja trava
rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi
cveti; drobnocvetni rogovilček
♦
bot.
vražji goban
strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas
;
vražji grmič
grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega
drevja; bela omela
;
zool.
vražji cvet
cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum
vrážje
prisl.
:
vražje se mudi
;
bilo mu je vražje mraz
;
vražje hudoben
;
vražje težko je bilo
;
sam.:
v tem človeku je nekaj vražjega
vŕba
-e
ž
(
ŕ
)
drevo ali grm z dolgimi, šibastimi vejami in ozkimi, podolgovatimi
listi:
ob potoku rastejo vrbe
;
stara vrba
;
upogljive veje vrb
;
jelše in vrbe
/
pog.
pletarski izdelki iz vrbe
iz vrbovega šibja
/
vrba žalujka
okrasno drevo z visečimi vejami
♦
bot.
vrba
dvodomno drevo ali grm z navadno spiralasto razvrščenimi listi in
cveti v pokončnih mačicah, Salix
;
bela vrba
s suličastimi, svilnato dlakavimi listi, Salix alba
;
krhka vrba
s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi,
Salix fragilis
vrbáča
-e
ž
(
á
)
nar. vzhodnoštajersko
vrba
:
vrbače ob potoku
vŕbica
-e
ž
(
ŕ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od vrba:
mlada vrbica ob vodi
/
privezati drevesce h kolu z vrbico
vrbovo šibico
vrbíčevje
-a
s
(
ī
)
vrbovo grmovje, drevje:
gosto vrbičevje ob potoku
;
jelševje in vrbičevje
/
pletenje iz vrbičevja
vrbovega šibja
vrbíčje
-a
s
(
ī
)
vrbovo grmovje, drevje:
ob reki je rastlo vrbičje
vŕbin
-a -o
(
ȓ
)
pridevnik od vrba:
vrbina korenina
vrbína
-e
ž
(
í
)
vrbovo grmovje, drevje:
vrbina ob potoku
/
hoditi po vrbini
po svetu, poraslem z vrbovim grmovjem, drevjem
vrbínje
-a
s
(
ȋ
)
vrbovo grmovje, drevje:
ob potoku raste mlado vrbinje
/
narezati vrbinja
vrbovega šibja
vŕbje
-a
s
(
r̄
)
vrbovo grmovje, drevje:
ob bregu raste mlado vrbje
;
jelševje in vrbje
/
privezati z vrbjem
z vrbovim šibjem
vŕbji
-a -e
prid.
(
ȓ
)
vrbov
:
vrbje grmovje
♦
zool.
vrbja listnica
manjša, po hrbtu sivo-zelena ptica pevka, Phylloscopus collybita
;
vrbja sinica
gozdna ptica pevka, ki je po glavi in grlu bleščeče črna, Parus
palustris
vrbogójstvo
-a
s
(
ọ̑
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vrb:
razviti vrbogojstvo
vrbopletárstvo
-a
s
(
ȃ
)
pletarstvo, pri katerem se uporablja vrbovo šibje:
ukvarjati se z vrbopletarstvom
vŕbov
-a -o
prid.
(
ŕ
)
nanašajoč se na vrbo:
vrbova šiba
/
vrbov les
/
vrbov nasad
;
vrbovo grmovje
/
vrbove mačice
/
vrbova piščal
♦
agr.
vrbov škrlup
;
zool.
vrbov kapar
vŕbovec
-vca
m
(
ŕ
)
bot.
rastlina z nasprotno ali vretenčasto razvrščenimi listi in navadno
rožnatimi cveti, Epilobium:
ob potoku raste vrbovec
/
gorski vrbovec
vŕbovica
-e
ž
(
ŕ
)
zastar.
vrbova šiba:
udariti koga z vrbovico
vrbovína
-e
ž
(
í
)
vrbov les:
uporaba vrbovine
;
vrbovina in topolovina
/
košara iz vrbovine
iz vrbovih šib
vŕbovje
-a
s
(
ŕ
)
vrbovo grmovje, drevje:
gosto vrbovje ob reki
;
topolovje in vrbovje
/
pleteni izdelki iz vrbovja
iz vrbovega šibja
vŕbovka
-e
ž
(
ŕ
)
zastar.
vrbova šiba:
fant z dolgo vrbovko v roki
♦
bot.
vrbovke
dvodomna drevesa ali grmi z navadno spiralasto razvrščenimi listi
in cvetovi v pokončnih ali visečih mačicah, Salicaceae
vrbovolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
po obliki podoben vrbovim listom:
vrbovolistni okraski
♦
arheol.
vrbovolistna konica
;
bot.
vrbovolistni oman
rastlina s štrlečimi listi, ki imajo srčasto dno, in rumenimi
cveti v koških, Inula salicina
vŕč
-a
m
(
ȓ
)
1.
trebušasta posoda z ročajem, navadno ožjim grlom in dulcem, zlasti za
nalivanje:
napolniti vrč z vodo
;
glinast, lončen, steklen vrč
/
vrč za vino
●
knjiž.
vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije
človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka
nezgoda tega ne prepreči
//
vsebina vrča:
izpiti vrč vina
2.
večji kozarec z ročajem:
piti iz vrča
//
vsebina takega kozarca:
naročiti vrč piva
/
izpiti vrč do dna
vŕčast
-a -o
prid.
(
ȓ
)
podoben vrču:
vrčasta skodela
♦
bot.
vrčasto cvetišče
vrčáti
-ím
nedov.
(
á í
)
knjiž.
1.
renčati
:
pes je vrčal
2.
brneti
:
električna svetilka je vrčala
3.
cvrčati
:
komaj slišno vrči stenj v brlivki
vŕček
-čka
m
(
ȓ
)
manjšalnica od vrč:
natočiti v vrček
;
lončen, steklen vrček
;
pisano poslikani vrčki
;
prazen vrček
/
vrček za pivo
/
spiti vrček piva
vŕčica
-e
ž
(
ȓ
)
bot.
rastlina s črtalastimi listi in zvonastimi modrimi ali vijoličastimi
cveti, Edraianthus:
utrgati vrčico
/
travnolistna vrčica
vrdévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
nar.
oskrbovati, skrbeti za:
vrdevati živino
vrébati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
zastar.
prežati
:
vrebati na koga
/
vrebati v zasedi
/
vrebati izza drevja
oprezovati
vréča
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
priprava iz kosa tkanine, papirja, sešitega, zlepljenega na treh
straneh, za shranjevanje, prenašanje česa drobnega, sipkega:
napolniti, zavezati vrečo
;
stresti krompir iz vreče
;
metati, sipati v vrečo
;
papirnata, platnena, polivinilna vreča
;
polna, raztrgana vreča
;
vreča iz jute
;
padel je na tla kot vreča
z iztegnjenim telesom
/
cementna vreča
;
poštna vreča
/
s težavo dvigniti vrečo
;
petdeset kilogramov težka vreča
//
vsebina vreče:
porabiti deset vreč cementa
;
kupiti vrečo krompirja, moke
2.
kar je po obliki podobno taki pripravi:
v vrečo zašito truplo vreči v morje
/
obleči odejo v vrečo iz pralnega blaga
v prevleko
/
spalna vreča
priprava v obliki vreče za spanje zlasti na prostem
/
kožna vreča organa, žleze
●
evfem.
držati vrečo
biti soudeležen pri kraji, ropu
;
meče vse v eno, isto vrečo
meče vse v en, isti koš
;
knjiž.
kupiti mačka v vreči
kupiti mačka v žaklju
;
ekspr.
to stane vreče denarja
zelo veliko
;
ekspr.
prazna vreča ne stoji pokonci
brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
♦
alp.
bivak vreča
spalna vreča za bivakiranje
;
meteor.
vetrovna vreča
vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra
;
zool.
trebušna vreča
vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri
nosi samica mladiče
vréčar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
nav. mn.,
zool.
sesalci, katerih samice imajo trebušno vrečo, Marsupialia:
avstralski vrečarji
;
kenguru in drugi vrečarji
♦
zool.
medvedek vrečar
medvedu podoben rastlinojedi avstralski sesalec, Phascolarctus
cinereus
;
mravljinčar vrečar
avstralski sesalec s šilasto glavo in dolgim lepljivim jezikom,
Myrmecobius fasciatus
;
volk vrečar
volku podoben avstralski sesalec, katerega samica ima trebušno
vrečo, Thylacinus cynocephalus
2.
ekspr.
kdor na prostem prenočuje v spalni vreči:
vrečarji so prenočevali po travnikih in zelenicah
;
sprejeti vrečarje v kamp
vréčarica
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.,
v zvezah:
kune vrečarice
kuni podobni avstralski sesalci z navadno lisastim kožuhom, katerih
samice imajo trebušno vrečo, Dasyurinae
;
podgana vrečarica
podgani podoben, na drevju živeči ameriški sesalec, Didelphis
vréčast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben vreči:
vrečast kroj obleke
;
vrečasta prevleka za odeje
;
skvačkati vrečasto torbico
/
vrečasta oblika
vréčasto
prisl.
:
vrečasto razširjen organ
;
vrečasto ukrojena obleka
vrečevína
-e
ž
(
í
)
groba tkanina iz jute, bombaža zlasti za izdelavo vreč:
izdelovati vrečevino
;
kos vrečevine
;
prevleka, torba iz vrečevine
vrečevínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki je iz vrečevine:
vrečevinast predpasnik
;
vrečevinasta podloga preproge
vréči
vŕžem
dov.
, vŕzi vŕzite
in
vrzíte; vŕgel vŕgla
(
ẹ́ ȓ
)
1.
s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo
mesto:
pobral je kamen in ga vrgel
;
vreči poleno na ogenj
;
vreči kaj skozi okno
;
vreči z desno roko
;
hitro, silovito vreči
/
vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel
/
vreči mrežo, trnek v vodo
;
vreči sidro
/
vreči kepo v koga
;
vreči puščico v sredino tarče
zadeti z njo sredino
;
vreči žogo visoko v zrak
/
vrgel je lopato iz rok in stekel
;
vreči proč pokvarjeno hrano
zavreči
;
vreči stran prazno steklenico
odvreči
/
dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec
se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca
po metu
;
vrgla sta kocko za zadnjo cigareto
žrebala sta s kocko
/
ekspr.
vojaki so vrgli orožje iz rok
so se razorožili; niso se hoteli več bojevati
;
ekspr.
vreči kovanec v avtomat
dati, spustiti
♦
šport.
vreči kopje
//
nav. ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto:
konj je jezdeca vrgel s sebe
/
reka ga je vrgla na obalo
;
vihar je brodolomce vrgel na otok
/
brezoseb.:
utopljenca je vrglo na breg
;
čoln je vrglo na sredo reke
/
bombniki so vrgli bombe
spustili
/
vreči oporišče v zrak
razstreliti ga
2.
navadno s prislovnim določilom
s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v
prostoru:
sunek ga je vrgel nazaj
;
brezoseb.
med zaviranjem je potnike vrglo naprej
;
ekspr.
sanje so ga vrgle kvišku
zaradi njih se je prebudil, sedel
/
vrgla ga je božjast
dobil je napad božjasti
//
ekspr.
hitro, sunkovito premakniti kak del telesa:
vrgla je glavo nazaj in se zasmejala
;
sedel je in vrgel noge od sebe
;
vreči roke kvišku
3.
s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj:
zgrabil je nasprotnika in ga vrgel
/
pes je vrgel otroka v sneg
/
vreči koga na tla, po tleh
;
pren.,
ekspr.
že najmanjši neuspeh ga vrže
//
nav. 3. os.,
pog.
povzročiti, da mora kdo ležati:
bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo
;
brezoseb.
nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
4.
ekspr.,
s prislovnim določilom
s silo spraviti koga od kod:
vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada
/
vreči koga čez prag
/
pog.
vreči koga ven
5.
ekspr.
dati živini (živinsko) krmo:
stopil je v hlev, da bi vrgel kravam
/
vreči konju ovsa
/
vreči kokošim
6.
ekspr.,
s prislovnim določilom
poslati
,
premestiti
:
sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug
;
četo so vrgli v boj
/
usoda ga je vrgla v ta kraj
7.
ekspr.,
s prislovnim določilom
hitro, nepopolno napisati, narisati:
na papir je vrgel nekaj verzov
;
na platno je vrgel prijateljevo podobo
8.
ekspr.,
s prislovnim določilom,
v zvezi
vreči oči, pogled
pogledati
:
vrgel je oči na razglas, sliko
;
vreči neprijazen pogled po kom, za kom
/
že zdavnaj je vrgel oči nanjo
je vzbudila njegovo zanimanje
;
kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo
ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
9.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
vreči opazko, vprašanje
;
vrgel mu je psovko
;
za njim je vrgel jezno kletev
/
sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno
/
lažeš, je vrgel iz sebe
hitro, silovito rekel
//
v zvezi z
v
povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo:
ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
10.
navadno s prislovnim določilom
povzročiti, narediti, da kaj kje je:
gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča
;
smreke so vrgle sence po pobočju
/
brezoseb.
čez noč je vrglo nekaj snega
padlo
//
publ.,
v zvezi z
na
povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje
določilo:
tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj
;
to je vrglo senco na vse sodelavce
/
vreči na koga sum
11.
pog.,
s prislovnim določilom
dati, prinesti denar, dobiček:
kupčija mu je precej vrgla
;
prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove
/
les mu je vrgel lepe denarce
//
prinesti
,
dati
:
glasovanje mu je vrglo malo glasov
/
koliko metrov drv bo vrglo drevo
●
ekspr.
liter vina ga vrže
od litra vina je zelo pijan
;
nar.
svinja je vrgla sedem prašičkov
povrgla
;
ekspr.
vreči karte na mizo
razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve
;
vreči jasno luč na kaj
popolnoma razkriti kaj
;
pog.
vreči partijo taroka
zaigrati
;
ekspr.
vrgla mu je poljubček
poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu
;
ekspr.
kmalu je vrgel puško v koruzo
ni več vztrajal, je obupal
;
nar.
repo vržemo na redko
posejemo, vsejemo
;
vreči komu rokavico
nekdaj
pozvati ga na dvoboj
;
ekspr.
vreči komu trnek
z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen
;
pog.
varovalko je ven vrglo
varovalka je pregorela
;
publ.
vreči vlado
povzročiti, da mora odstopiti
;
ekspr.
vreči koga iz društva, stranke, šole
izločiti, izključiti
;
pog.,
ekspr.
že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje
so zahtevali, povzročili, da je moral vstati
;
ekspr.
vrgli so ga iz službe
odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje
;
ekspr.
ropot ga je vrgel iz spanja
zaradi ropota se je prebudil
;
ekspr.
ta misel ga je vrgla iz tira
ga je vznemirila, razburila
;
ekspr.
vreči koga s prestola
vzeti mu oblast
;
star.
vreči koga s prižnice
oklicati
;
pog.
vreči skrbi čez ramo
ne ukvarjati se z njimi
;
ekspr.
vrgla je to novico med zbrane prijatelje
nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila
;
ekspr.
vreči denar na cesto, skozi okno, stran
dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega
;
ekspr.
vreči koga na cesto
odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti
;
ekspr.
vreči obleko nase, s sebe
hitro se obleči, sleči
;
pog.
vreči koga na šajbo
ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno
;
ekspr.
vrgli so ga v ječo
zaprli so ga
;
ekspr.
poročilo je hotel vreči v koš
uničiti, zavreči
;
ekspr.
knjige je vrgel v kot
trajno ali začasno je nehal študirati
;
ekspr.
to mu je vrgel v obraz
to mu je brez obzirov rekel, očital
;
ekspr.
vreči hrano vase
hitro, hlastno pojesti
;
ekspr.
vreči kozarček žganja vase
izpiti na dušek
;
pog.
profesor ga je vrgel pri izpitu
negativno ocenil
;
pog.
čez vreči
izbruhati, izbruhniti
;
pog.
komu kaj naprej vreči
očitati
;
pog.
kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal
zelo je bil presenečen
;
bibl.
kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo
človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
vréči se
nav. ekspr.
1.
s prislovnim določilom
s sunkovitim odrivom se premakniti kam:
ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel
;
ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj
//
s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega
mesta na drugo:
vratar se je vrgel za žogo in jo ujel
/
iz obupa se je vrgel v prepad
s skokom v prepad naredil samomor
;
vreči se v vodo
skočiti
2.
v zvezi z
na
hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga:
vrgel se je nanj in ga začel tepsti
;
vreči se na koga kot ris
/
kragulj se vrže na svoj plen
/
z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika
3.
s prislovnim določilom
hitro, sunkovito uleči se:
ob zvoku sirene se je vrgel na tla
;
oblečen se je vrgel na posteljo
4.
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
na, v
izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik:
z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij
;
vreči se v boj
;
vrgel se je v branje
/
vrgel se je v beg
začel bežati
//
s širokim pomenskim obsegom
intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža
dopolnilo:
zgodaj spomladi se je vrgel na vrt
/
vrgli so se na jedačo
začeli hlastno, obilno jesti
;
z navdušenjem se je vrgel na knjigo
jo je začel brati, študirati
;
vrgel se je na politiko
začel politično delovati
●
ekspr.
vrgla se mu je okrog vratu
navdušeno ga je objela
;
slabš.
vreči se na kolena pred kom
poklekniti pred kom
;
ekspr.
sin se je vrgel po očetu
ima njegove lastnosti
vŕžen
-a -o:
v vodo vržen kamen
;
plašč, vržen čez ramo
;
četa, vržena v boj
♦
filoz.
človek je vržen v svet
po eksistencialistični filozofiji
človek biva brez vnaprejšnje določenosti
vréčica
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od vreča:
šivati vrečice
;
spraviti v vrečico
;
papirnata, plastična, platnena vrečica
;
vrečica z dišavami, s semeni
/
umivalna vrečica
;
vrečica za led
/
dati v čaj dve vrečici sladkorja
●
ekspr.
moški z vrečicami pod očmi
z nabreklinami
♦
bot.
pelodna vrečica
del prašnika, v katerem nastaja pelod
;
gastr.
dresirna vrečica
;
zool.
račja vrečica
pod zadkom rakovice živeči zajedavec rak vitičnjak, Sacculina
carcini
vréčka
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od vreča:
napolniti vrečko s sadjem
;
jemati bonbone iz vrečke
;
spraviti živilo v vrečko
;
papirnata, plastična, platnena vrečka
;
vrečka z malico
/
umivalne vrečke
;
mleko v vrečki
/
pojesti vrečko bonbonov, kostanjev
●
ekspr.
bolnik je imel temne vrečke pod očmi
nabrekline
♦
zool.
semenska vrečka
organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem
shranjene semenčice
vrèd
prisl.
(
ȅ
)
v zvezi z
z
izraža udeleženost s še kom ali čim pri kakem dejanju, stanju:
zasmejati se z drugimi vred
;
vrniti dolg z obrestmi vred
;
s podaljškom vred meri dva metra
/
vsi ste napačno razumeli s teboj vred
//
star.
hkrati
:
z nočjo vred je nastopil mraz
/
obšle so ga otožne in prijetne misli vred
●
zastar.
to njemu in drugim vred koristi
in drugim z njim
;
zastar.
klop stoji visoko, vred oknu
v enaki višini kot okno
vréden
-dna -o
prid.
, vrédnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
z izrazom količine
izraža značilnost česa glede na
a)
količino denarja, ki se dobi zanj:
koliko je vredna hiša
;
točka je vredna osem evrov
;
njegovo premoženje je vredno pet milijonov
;
zemljišče je vredno več, kot ga cenijo
;
biti malo, veliko vreden
b)
kako količino, mero sploh:
as je vreden deset točk
♦
šah.
figura je vredna tri kmete
2.
z izrazom količine
izraža značilnost česa
a)
glede na zadovoljevanje določenih potreb:
ta peč ni dosti vredna, slabo greje
;
čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno
/
ta prstan je zame veliko vreden
mi veliko pomeni
b)
glede na mero ustrezanja določenim merilom:
s tega stališča razprava ni veliko vredna
;
gradivo dokumentarno ni dosti vredno
/
ekspr.
te pesmi niso nič vredne
c)
glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje:
premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno
3.
z rodilnikom
ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj:
pomilovanja, sočutja vreden človek
;
biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja
;
ni vreden, da zanj tako skrbiš
/
ekspr.
občudovanja vreden pogum
;
posnemanja vreden zgled
;
film je vreden ogleda
;
živi v obžalovanja vrednih razmerah
;
ekspr.
stvar ni niti omembe vredna
;
dejanje, vredno priznanja
//
ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza:
človeka vredno življenje
;
to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje
4.
ekspr.
ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri:
igrati vredna glasbena dela
/
estetsko vredni izdelki
;
moralno vredno dejanje
/
vreden človek
;
vredne lastnosti
/
vreden nakit
dragocen
;
to je eden vrednejših sodobnih pesnikov
pomembnejših
●
ekspr.
hiša ni vredna počenega groša
zelo malo, nič
;
ekspr.
prizor je vreden čopiča velikega umetnika
da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik
;
iron.
ta ti je svojega denarja vreden
je slab, pokvarjen človek
;
slabš.
drug drugega sta vredna
oba sta enako slaba
;
vsak človek je sebe vreden
vsak človek zasluži spoštovanje
;
ekspr.
dal mu je zlata vreden nasvet
zelo dober, koristen
;
ekspr.
ta človek je vreden (suhega) zlata
je zelo dober, pošten; je zelo sposoben
;
ekspr.
ni vreden, da ga sonce obseva
slab, ničvreden je
;
ekspr.
nisem vreden, da mu čevelj zavežem
on je veliko boljši, več vreden od mene
;
ekspr.
vredna je greha, poželenja
je privlačna, zapeljiva
;
to blago je vredno svojega denarja
njegova cena ustreza vrednosti
;
bibl.
delavec je vreden svojega plačila
;
preg.
kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni
vrédno
prislov od vreden:
občudovanja vredno se vesti
♦
rel.
vredno prejemati sveto obhajilo
//
v povedni rabi
izraža upravičenost, primernost:
zaradi tega se ni vredno jeziti
;
o tem ni vredno razpravljati
/
to bi si bilo vredno ogledati
●
ekspr.
o podpori ni vredno govoriti
je zelo majhna, nepomembna
;
ekspr.
to je dekle, ki jo je vredno pogledati
lepo, postavno
;
ekspr.
pustiva to, saj ni vredno besed
ni vredno govoriti
;
sam.:
ločiti vredno od nevrednega
;
pokupili so vse, kar je bilo vrednega
vredník
-a
m
(
í
)
bot.
rastlina z enostavnimi, črtalastimi ali pernato deljenimi listi in
rumenkastimi, škrlatnimi ali belimi cveti v socvetjih, Teucrium:
nabirati vrednik
/
gorski, navadni vrednik
vrédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
značilnost česa
a)
glede na količino denarja, ki se dobi zanj:
vrednost zemljišča pada, se veča
;
določiti, oceniti vrednost hiše
;
nakit ima majhno, veliko vrednost
;
merilo vrednosti
;
neskladnost med ceno in vrednostjo
/
prodati blago v vrednosti več milijonov
/
denarna vrednost
b)
glede na kako količino, mero sploh:
vrednost asa, karte
/
kalorična vrednost hrane
2.
navadno s prilastkom
značilnost česa
a)
glede na zadovoljevanje določenih potreb:
preizkusiti vrednost kake naprave
;
ti prostori imajo zanje majhno vrednost
/
biološka vrednost beljakovin
;
hranilna vrednost sadja
;
praktična, uporabna vrednost predmeta
b)
glede na mero ustrezanja določenim merilom:
dokumentarna vrednost gradiva
;
estetska vrednost izdelka
;
moralna vrednost dejanja
;
stilna vrednost izraza
c)
glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje:
razmišljati o vrednosti kakega odkritja
;
razpravljati o vrednosti odločitve, predloga
/
informacijska vrednost
/
to znamenje ima že vrednost simbola
//
pozitivne lastnosti, značilnosti česa:
ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva
;
poznati vrednost trpljenja
;
verjeti v vrednost življenja
3.
kar je vredno priznanja, hvale:
zavedati se, v čem je človekova prava vrednost
/
ekspr.
roman nima nobene vrednosti
je slab
/
zlato, dragulji in druge vrednosti
dragocenosti
//
knjiž.
vrednota
:
zemlja je zanj največja vrednost
;
dobrota, lepota in druge vrednosti
/
družbene, kulturne vrednosti
;
lestvica vrednosti
4.
ekon.
značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga:
definirati pojem vrednosti v ekonomiji
/
blagovna vrednost
družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago
;
dodana vrednost
razlika med prodajno in osnovno, izvorno ceno izdelka ali storitve
;
menjalna vrednost
določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom
;
presežna vrednost
ki jo ustvari delavec s presežnim delom
;
uporabna vrednost
ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost
blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe
5.
značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh:
vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka
/
vrednost trajanja note
●
teh. žarg.
oktanska vrednost bencina
oktansko število bencina
♦
filoz.
logična
ali
resničnostna vrednost
kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka
;
fin.
nominalna vrednost
v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju,
vrednostnih papirjih
;
glasb.
notna vrednost
vrednost trajanja note
;
jezikosl.
glasovna vrednost črke
značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma
njihovih variant
;
mat.
absolutna vrednost
vrednost števila ne glede na predznak
;
funkcijska vrednost
;
mestna vrednost
vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki
;
srednja vrednost
ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z
njihovim številom
;
številčna vrednost
kake številke na določenem mestu v številu
;
ped.
izobraževalna vrednost pouka
;
šah.
vrednost dame
;
teh.
kurilna
ali
toplotna vrednost goriva
količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju
vrédnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na vrednost:
vrednostna merila
/
vrednostno razmerje
;
vrednostno razvrščanje
/
vrednostni relativizem
♦
ekon.
vrednostna cena
cena, ki ustreza blagovni vrednosti
;
fin.
vrednostni papir
listina, s katero lahko imetnik uveljavlja na njej zapisane
pravice do kake lastnine
;
vrednostni papir na ime
vrednostni papir z navedenim, določenim imenom upravičenca
;
ptt
vrednostni paket
v domačem prometu
paket z navedeno vrednostjo nad določeno vsoto
,
v mednarodnem prometu
z navedeno vrednostjo ne glede na vsoto
;
vrednostno pismo
zaprta knjižena pošiljka z označeno vrednostjo, v kateri so denar,
vrednostni papirji
vrédnostno
prisl.
:
vrednostno opredeliti
;
vrednostno pozitiven
vrednôta
-e
ž
(
ó
)
čemur priznava kdo veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost:
doživljati, ohranjati, priznavati vrednote
;
družbene, osebne vrednote
;
estetske, moralne vrednote
;
ljubezen, resnica, svoboda in druge vrednote
vrednôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
knjiž.
nanašajoč se na vrednoto:
vrednotne značilnosti
/
uvrstiti prijateljstvo visoko na vrednotni lestvici
lestvici vrednot
/
vrednotna merila
vrednostna merila
vrednôtenje
-a
s
(
ȏ
)
glagolnik od vrednotiti:
vrednotenje likovnega, literarnega dela
;
kritično vrednotenje znanstvenih razprav
;
merila za vrednotenje česa
/
estetsko, moralno vrednotenje
;
stilno vrednotenje besed
/
vrednotenje delovnih mest
/
knjiž.
vrednotenje dogodkov
presoja
/
visoko vrednotenje človeka
vrednôtenjski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na vrednotenje:
vrednotenjsko stališče
/
vrednotenjska merila
vrednôtiti
-im
nedov.
(
ō ȏ
)
določati, ugotavljati vrednost, pomen, kakovost česa:
vrednotiti literarno, znanstveno delo
;
kritično, strogo vrednotiti
;
vrednotiti z določenega stališča
/
vrednotiti delovna mesta
/
knjiž.
vrednotiti dokaze
presojati
//
priznavati komu, čemu vrednost, pomembnost:
visoko vrednotiti izobrazbo, sliko
vrednôten
-a -o:
pravilno vrednoteno delo
vrednôtnica
-e
ž
(
ȏ
)
fin.
1.
listek z nominalno vrednostjo za plačilo storitev:
tiskati vrednotnice
;
kolki, znamke in druge vrednotnice
2.
vrednostni papir:
razveljavitev vrednotnic
♦
pravn.
taksna vrednotnica
nekdaj
s katero se plača taksa
;
ptt
poštna vrednotnica
določen listek, kartonček, obrazec, ki se prodaja na pošti
vrèl
in
vrél vréla -o
[
wreu̯
]
prid.
(
ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́
)
ki vre:
kuhati, razkužiti v vreli vodi
;
cvreti na vrelem olju
/
ekspr.
vrela strast
//
ekspr.
zelo vroč:
ne morem jesti vrele juhe
/
hladiti si vrelo čelo
●
hodi kakor mačka okrog vrele kaše
ne upa se lotiti jedra problema;
prim.
vreti
vrélčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vrelec:
vrelčna voda
/
vrelčne naprave
vrélec
-lca
m
(
ẹ̑
)
1.
tekočina, zlasti voda, ki vre, priteka iz zemlje na površje:
vrelec usahne
;
zajeti vrelec
;
vrelec zdravilne vode
;
voda iz vrelca
/
naftni vrelec
;
mineralni, slatinski vrelec
;
topli vrelec
/
zastar.
vrelec reke
izvir
;
pren.,
knjiž.
vrelec besed mu je presahnil
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
vir
1
,
izvor
:
vrelec luči, svetlobe
/
ljubezen in smrt, dva vrelca pesniškega navdiha
vrélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na (kemično) vrenje:
vrelni procesi
/
vrelna kad
vrelíšče
-a
s
(
í
)
fiz.
temperatura, pri kateri ob navadnem tlaku tekočina vre ali se para
utekočinja:
segreti vodo do vrelišča
;
vrelišče [100 °C] in ledišče
●
publ.
položaj v deželi se je zaostril do vrelišča
do stopnje, ko se začenjajo nemiri, spopadi
vrelíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vrelišče:
vreliščne spremembe
/
vreliščna krivulja
vrélnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
agr.
prostor, v katerem vre mošt:
opremiti vrelnico
vrélo
-a
s
(
ẹ́
)
knjiž.
1.
izvir
:
vrela kraških rek
2.
vir
1
,
izvor
:
vrelo svetlobe
/
vrela kulture, umetnosti
vrême
-éna
s
(
é ẹ́
)
stanje ozračja glede na temperaturo, vlago, oblačnost:
vreme se je izboljšalo, ustalilo
;
pog.
vreme bo še nekaj časa držalo
;
vreme lepo kaže
;
ekspr.
vreme se kisa
;
napovedovati, opazovati vreme
;
v takem vremenu ne gremo na sprehod
;
deževno, jasno, mrzlo, oblačno, sončno, spremenljivo, vetrovno vreme
/
aprilsko vreme
spremenljivo, nestalno
;
lepo vreme
sončno, jasno
;
slabo vreme
deževno, mrzlo
●
vznes.
pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila
da se bodo razmere, okoliščine izboljšale
vreménar
-ja
m
(
ẹ̑
)
kdor napoveduje vreme:
ta človek je znan vremenar
//
ekspr.
vremenoslovec
:
vremenarji napovedujejo dež
●
ekspr.
Krim je ljubljanski vremenar
po oblačnosti ali jasnosti nad Krimom se v Ljubljani sklepa,
kakšno bo vreme
vreménarka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki napoveduje vreme:
priljubljena, simpatična vremenarka
//
ekspr.
vremenoslovka
:
vremenarka je napovedala lepo vreme
vreménarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vremenarje:
vremenarska zanesljivost
/
ekspr.
vremenarska postaja
meteorološka postaja
vremeník
-a
m
(
í
)
knjiž.
barometer
:
vremenik kaže na dež
vremeníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
nar.
vedriti
:
vremeniti pod kozolcem
●
preg.
kakor sveti Jernej vremeni, jesen vsa se drži
kakršno je vreme 24. avgusta, takšno bo vso jesen
vremenják
-a
m
(
á
)
po ljudskem verovanju
dan, po vremenu katerega se da sklepati na vreme v prihodnosti:
pust je znan vremenjak
/
sveti Matija, sveti Medard in drugi vremenjaki
●
ekspr.
za vremenjak jim je služil Snežnik
po oblačnosti ali jasnosti nad Snežnikom so sklepali, kakšno bo
vreme
vremenokàz
-áza
m
(
ȁ á
)
knjiž.
kar kaže, napoveduje vreme:
bodeča neža je dober vremenokaz
vremenoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za vremenoslovje:
vremenoslovci napovedujejo deževno vreme
vremenoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na vremenoslovje:
vremenoslovne raziskave
/
vremenoslovna služba
meteorološka služba
♦
meteor.
vremenoslovni radar
vremenski radar
vremenoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda o vremenu:
ukvarjati se z vremenoslovjem
vremenoslôvka
-e
ž
(
ȏ
)
strokovnjakinja za vremenoslovje:
vremenoslovka je napovedala nevihte
vremenoslôvski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na vremenoslovce ali vremenoslovje:
vremenoslovski instrumenti
/
vremenoslovska postaja
meteorološka postaja
vremenotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
meteor.
nanašajoč se na nastajanje vremenskih pojavov:
vremenotvorno območje
/
vremenotvorni procesi
vremenoznánstvo
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
vremenoslovje
:
ukvarjal se je z vremenoznanstvom
vreménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vreme:
vremenski vplivi
;
vremenske spremembe
/
vremenski pojavi
;
vremenske razmere
/
vremenska napoved
/
vremenska postaja
meteorološka postaja
;
vremenska služba
meteorološka služba
/
vremenski pregovori
;
vremenska karta
;
vremensko poročilo
/
vremenski podatki
podatki o temperaturi, pritisku, vlagi v ozračju
;
vremenska hišica
manjši pokrit prostor, v katerem so meteorološke priprave; hišici
podobna priprava s figuricama moškega in ženske za napovedovanje
vremena
♦
meteor.
vremenski radar
radar, s katerim je mogoče zaznati padavine v širši okolici
;
vremenska slika
opis vremenskih razmer in vremenskih procesov na določenem območju
v določenem času
vrémščina
-e
ž
(
ẹ̑
)
vino iz okolice Vrem na Primorskem:
spiti kozarec vremščine
vrênje
-a
s
(
é
)
1.
glagolnik od vreti:
zakuhati juho med vrenjem
;
počasno vrenje
/
vrenje vode iz tal
/
vrenje čustev v mladem človeku
/
vrenje mošta
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
živahno, vznemirljivo dogajanje:
politično, revolucionarno, versko vrenje
;
vrenje v poeziji tistega časa
3.
biol.,
kem.
spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov:
pospešiti vrenje
;
produkti vrenja
♦
biol.
mlečnokislinsko vrenje
ki ga povzročajo mlečnokislinske bakterije
;
kem.
alkoholno vrenje
pretvorba sladkorja s kvasovkami v etanol in ogljikovo kislino
vrés
-a
m
(
ẹ̑
)
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti;
resa
2
:
trgati vres
vrésa
-e
ž
(
ẹ́
)
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti;
resa
2
:
vresa cvete
♦
bot.
jesenska vresa
grmičasta rastlina z luskastimi listi in rožnatimi cveti v
socvetjih, Calluna vulgaris
vresíšče
-a
s
(
í
)
z vreso ali reso porasel svet:
hoditi po vresišču
vrésje
-a
s
(
ẹ̑
)
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti;
resje
:
cvetoče vresje
/
hoditi po vresju
♦
bot.
jesensko vresje
jesenska vresa
;
spomladansko vresje
spomladanska resa
vrèsk
vrêska
in
vréska
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kratek, rezek glas pri premiku, sprožitvi:
zaslišal je vresk pasti
vréskniti
-em
in
vrêskniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
dati kratek, rezek glas pri premiku, sprožitvi:
zapirač je vresknil
vrésnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
porasel z vreso ali reso:
vresnato pobočje
vrésnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
vrtn.
prst s sveta, poraslega z vreso ali reso;
vresovka
:
igličevka, listovka in vresnica
♦
bot.
vresnice
vresovke
vrésniti
-em
in
vrêsniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
knjiž.
vreskniti
:
kavelj na vratih je vresnil
vrésovka
-e
ž
(
ẹ̄
)
vrtn.
prst s sveta, poraslega z vreso ali reso:
dodati lončnicam vresovko
♦
bot.
vresovke
grmi ali polgrmi s spiralasto, nasprotno ali vretenčasto
razvrščenimi listi in rdečimi, rožnatimi, belimi ali rumenimi
cveti v socvetju, Ericaceae
vreščáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor (rad) vrešči:
kdo bo poslušal tega vreščača
vreščáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
glas, ki nastane pri vreščanju:
divji vreščaji opic
2.
ekspr.
otrok, zlasti majhen, ki (rad) vrešči:
kako je z malim vreščajem
vreščálo
-a
s
(
á
)
slabš.
kdor (rad) vrešči:
turisti so bili prava vreščala
/
kot psovka
kdo te bo poslušal, vreščalo sračje
vreščánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vreščati:
prihod leva je povzročil vreščanje opic
/
cirkus se je tresel od vreščanja gledalcev
vreščáti
-ím
nedov.
, vréšči
in
vrêšči; vréščal
in
vrêščal
(
á í
)
1.
oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi:
gosi, šoje vreščijo
;
v kletki so vreščale opice
;
vreščati kot sraka
/
ekspr.
meso je prijetno vreščalo nad plamenom
cvrčalo
//
z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost,
bolečino:
čoln se je gugal in ljudje so vreščali
;
ni oblikovala več besed, samo vreščala je
;
vreščati od strahu
2.
slabš.
zelo kričati:
ženske so vreščale in se pogajale za ceno
;
vreščali so, da je šlo skozi ušesa
/
kaj tako vreščiš, saj slišim
glasno govoriš
/
preh.:
ni je razumel, kaj vrešči
govori, pripoveduje
;
na sodišče boš šel, je vreščal
;
kar naprej vrešči nad njimi
jih grobo, glasno ošteva
/
zvočniki po mestu spet vreščijo
//
zelo glasno jokati:
otrok je kljub zibanju vreščal
vreščé
:
vrešče čofotati po vodi
vreščáje
vrešče
:
ženske so vreščaje zbežale
vreščèč
-éča -e
1.
deležnik od vreščati:
otroci so se vreščeč podili okrog hiše
;
vreščeča šoja
2.
ekspr.
rezek
,
oster
:
vreščeč glas
;
vreščeč smeh
vreščàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
ki (rad) vrešči:
vreščave opice
/
slabš.
vreščava ženska
2.
ekspr.
rezek
,
oster
:
vreščavi glasovi
;
vreščav smeh
vretênar
-ja
m
(
ȇ
)
izdelovalec vreten:
izučiti se za vretenarja
vretênast
-a -o
prid.
(
é
)
podoben vretenu:
vretenasto telo kita, lastovke
/
vretenasta oblika
♦
anat.
vretenasta mišica
mišica, ki je v sredini odebeljena, na koncih pa zožena
;
bot.
vretenasta razvrstitev listov
vretenčasta razvrstitev listov
vretênasto
prisl.
:
vretenasto odebeljeno telo ribe
vretênce
-a
s
(
é
)
1.
manjšalnica od vreteno:
naviti nit na vretence
/
vretence svile
2.
vsaka od kosti, ki sestavljajo hrbtenico:
poškodovati si vretenca
/
hrbtenična vretenca
●
ekspr.
na moji hrbtenici bi lahko preštevali vretenca
zelo sem suh
♦
anat.
križna, ledvena, prsna, vratna vretenca
3.
bot.
cvetni listi, razvrščeni na cvetni osi v isti višini:
vretence čašnih, venčnih listov
/
rastlina s cvetnimi listi v vretencih
vretênčar
in
vreténčar -ja
m
(
ȇ; ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
žival, ki ima (vretenčasto) hrbtenico:
sesalci, plazilci in drugi vretenčarji
/
hladnokrvni vretenčarji
;
kopenski, vodni vretenčarji
;
nižji vretenčarji
obloustke, ribe in dvoživke
vretênčarski
in
vreténčarski -a -o
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na vretenčarje:
vretenčarske značilnosti
/
vretenčarske skupine
vretênčast
-a -o
prid.
(
é
)
1.
podoben vretencu:
vretenčasti okraski
/
vretenčasta oblika
2.
sestavljen iz vretenc:
vretenčasta hrbtenica
♦
bot.
vretenčasta razvrstitev listov
razvrstitev listov, pri kateri stojijo listi na steblu v isti
višini
vretênčen
in
vreténčen -čna -o
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na vretence:
vretenčni deli
♦
anat.
vretenčni odrastek
vretênec
-nca
m
(
é
)
zool.,
v zvezah:
mali vretenec
majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom;
upiravec
;
veliki vretenec
manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom; čep
vreteníca
-e
ž
(
í
)
zastar.
1.
vretence
,
tuljava
:
vretenica za sukanec
2.
skuša
:
loviti vretenice
vreteník
-a
m
(
í
)
strojn.
okrov dela stroja z ležaji delovnega vretena in zobniki:
vretenik stružnice
vreteníti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
nav. 3. os.,
star.
delati klase:
pšenica se že vreteni
/
vreteniti se v klasje
vretenják
-a
m
(
á
)
strojn.
okrov dela stroja z ležaji delovnega vretena in zobniki:
vretenjak stružnice
vretêno
-a
s
(
é
)
1.
priprava ali del stroja v obliki na koncih zožene palice, na katero se
pri predenju navija preja:
vrteti vreteno
;
navijati prejo na vreteno
;
preslica in vreteno
;
sukati se kot vreteno
hitro, urno
/
vreteno kolovrata
/
vreteno preje
//
priprava, na katero se navija nit, vrv, žica:
naviti vrv na vreteno
/
vodnjak na vreteno
2.
strojn.
palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje
kakega drugega dela:
vreteno stiskalnice, stružnice
;
vreteno pri avtomobilskem dvigalu
/
lopatasto, vijačno vreteno
//
palici podoben vrtljiv del naprave, stroja brez navojev za
prenašanje vrtilnega gibanja na orodje:
brusilno, rezkalno, vrtalno vreteno
♦
agr.
stiskalnica z vretenom
;
bot.
vreteno
glavna os socvetja
;
listno vreteno
podaljšani listni pecelj pri pernato sestavljenih listih
;
etn.
lončarsko vreteno
priprava z vrtečo se ploščo, na kateri lončar oblikuje glinasto
posodo
;
fot.
navijalno vreteno
priprava v obliki vrtljivega valja z zobci za navijanje filmskega
traku
;
žel.
dvigalka na vreteno
vretênski
in
vreténski -a -o
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na vreteno:
vretensko uho kolovrata
♦
agr.
vretenska stiskalnica
stiskalnica z vretenom
;
strojn.
vretensko olje
olje za mazanje vreten
vréti
vrèm
nedov.
(
ẹ́ ȅ
)
1.
gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob
močnem segrevanju tekočine:
juha, voda vre
;
močno, počasi vreti
;
brezoseb.
v kotlu vre
/
krompir, meso vre
voda, v kateri se kuha krompir, meso
/
preh.
sok vremo deset minut
//
ekspr.
gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine
mehurjaste tvorbe:
morje vre okoli rta
2.
silovito, peneč se pritekati od kod na površje:
lava vre iz vulkanskega žrela
;
voda vre iz tal
//
ekspr.
hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod:
kri mu vre iz rane
;
solze so mu vrele iz oči
3.
ekspr.
hitro, v veliki količini prihajati, širiti se:
iz dimnika vre gost dim
/
iz bara vre hrupna glasba
4.
ekspr.
prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu:
ljudje so vreli iz hiš
;
vse je vrelo na trg
;
razburjeni vaščani vrejo skupaj
/
ljudje so kar vreli za njim
;
pren.
take misli so mu vrele po glavi
5.
ekspr.,
s prislovnim določilom,
s smiselnim osebkom v rodilniku
v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju:
na trgu vre ljudi
/
v njem je vrelo čustev
6.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
pojavljati se v visoki stopnji:
v njem vre moč, strast
//
brezoseb.
izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja:
v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice
;
v njem je vrelo od sovraštva
/
med poslušalci je vrelo
/
po deželi je začelo vreti
so se začeli nemiri, spopadi
●
ekspr.
besede mu kar vrejo iz ust, z jezika
veliko in z lahkoto govori
;
ekspr.
molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah
je bil zelo vznemirjen
;
ekspr.
iz src jim je vrela vesela pesem
veselo so peli
;
ekspr.
iz prsi so ji vreli vzdihi
vzdihovala je
;
ekspr.
v mestu vre življenje
v mestu je zelo živahno, razgibano
;
ekspr.
vse je zaman, je vrelo iz nje
je vznemirjeno govorila
♦
agr.
mošt vre
sladkor v njem se pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol
in ogljikovo kislino
;
biol.,
kem.
vreti
biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem
encimov;
prim.
vrel
,
vroč
vrética
-e
ž
(
ẹ́
)
zool.
podlasici podobna žival z belo ali rumeno dlako, Mustela putorius
furo:
vretica in dihur
vrétina
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. prekmursko
vrelec
,
izvir
:
po dežju so se pojavile številne vretine
vrétje
-a
s
(
ẹ́
)
1.
glagolnik od vreti:
vretje juhe
/
vretje vode iz zemlje
/
vretje strasti
/
vretje v duši, srcu
/
vretje mošta
2.
ekspr.
živahno, vznemirljivo dogajanje:
družbeno, revolucionarno vretje
/
vretje v literaturi
●
star.
opazovati vretje na ulici
vrvež
3.
biol.,
kem.
spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov:
kvasovke povzročajo vretje
♦
kem.
alkoholno vretje
4.
nar.
močen kraški izvir:
ustaviti se ob vretju reke
/
okoli gradu je mnogo vretij
izvirov, studencev
vrèz
vréza
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od vrezati:
odločen, spreten vrez
;
vrez v ploščo
;
vrez z iglo, nožem
/
kirurški vrez
;
pren.,
ekspr.
pisateljev vrez v junakovo duševnost
2.
kar nastane s takim dejanjem:
globok, plitev vrez
/
število vrezov na palici
zarez
//
okrasek, podoba, vrezana v kaj:
občudovati vreze na skrinjah, vrčih
/
prebrati vrez na kamniti plošči
vrézati
vréžem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:
vrezati napis, podobo, znamenje
;
vrezati v drevo, kovino, steklo
;
vrezati z nožem
;
dati si vrezati začetnici imen v prstan
vgravirati
/
lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje
/
reka je vrezala svojo strugo v skrilavce
;
pren.,
ekspr.
nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim
svetom
♦
teh.
vrezati navoj
2.
z rezanjem prodreti v tkivo, snov:
vrezati v organ
;
vrezati s skalpelom
vrézati se
1.
narediti se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik:
v čelo so se mu vrezale gube
2.
ekspr.
boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj:
naramnica se mu je vrezala v ramo
3.
ekspr.
z globokim duševnim delovanjem, učinkom priti trajno v kaj:
ta prizor se mu je vrezal v spomin, zavest
vrézan
-a -o:
v lesen strop vrezana letnica
♦
obrt.
vrezani žep
žep, pri katerem se odprtina vreže v oblačilo
vrezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
vrezovati
:
vrezavati črke v drevesno skorjo
/
ekspr.
čas vrezava gube v obraz
vrézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vrez:
vrezni postopek
/
vrezna priprava
vrezína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
vrez
,
zareza
:
vrezina v plošči
/
kirurška vrezina
vrezljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
z rezljanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:
vrezljati okraske v leseno skrinjo
vrezlján
-a -o:
vrezljana figura
vrezoválec
-lca
[
wrezovau̯ca
tudi
wrezovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor vrezuje:
vrezovalci imen v debla
/
po poklicu je vrezovalec
graver
;
vrezovalec žigov
vrezoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vrezovanje:
vrezovalna priprava
♦
elektr.
vrezovalna doza
priprava, ki pretvarja električno ali zvočno valovanje v mehansko
in ga vrezuje v gramofonsko ploščo
vrezovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vrezovati:
vrezovanje črk, okraskov
;
vrezovanje v kamen, kovino
/
vrezovanje navojev
vrezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z rezanjem delati, oblikovati kaj v kaj:
vrezovati napis, okraske
;
vrezovati v kamen, kovino, les
/
vrezovati žige
/
jarem mu je vrezoval krvave proge v kožo
;
ekspr.
trpljenje mu je vrezovalo gube v obraz
♦
teh.
vrezovati navoje
2.
z rezanjem prodirati v tkivo, snov:
vrezovati v organ
;
vrezovati s skalpelom
vrezováti se
1.
delati se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik:
v čelo se mu že vrezujejo gube
2.
ekspr.
boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj:
veriga se mu je vrezovala v zapestje
3.
ekspr.
z globokim duševnim delovanjem, učinkom prihajati trajno v kaj:
besede so se mu vrezovale v zavest
vréža
-e
ž
(
ẹ́
)
agr.
plazeče se steblo:
vreže buč, kumar
vŕh
1
-a
stil.
-á
m
,
mn.
vrhôvi
stil.
vŕhi,
tož. mn. stil.
vrhé,
mest. mn. stil.
vrhéh,
or. mn. stil.
vrhmí
(
ȓ
)
1.
vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi:
veter buči okoli vrhov
;
priti na najvišji vrh Himalaje
/
svet med vrhovi
gorami
/
Mali vrh
//
vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri
navzgor:
jablana ima dva vrhova
;
pustiti drevesu več vrhov
/
odrezati roži šibko rastoče vrhove
;
utrgati vrh rožmarina
vršiček, vejico
;
potaknjenec je pognal več vrhov
poganjkov
2.
zgornji, navadno zoženi del
a)
gore, vzpetine:
ob potresu se je gori odtrgal vrh
;
v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov
;
letalo se je zaletelo v vrh gore
;
kopast, stožčast vrh
;
skalnat vrh
b)
drevesa:
drevesu se je odlomil, se suši vrh
;
veter upogiba vrhove borov
/
uporabljati vrhove za drva
//
zgornji del česa sploh:
vrh jambora
;
okrašen vrh stebra
;
iznad hiš se dviga vrh zvonika
3.
najvišja točka, najvišji del
a)
gore, vzpetine:
zaznamovati vrh gore
;
razgledovati se z vrha
;
povzpeti se na vrh grebena
;
ustaviti se na vrhu klanca
;
razdalja od vznožja do vrha
b)
česa sploh:
mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh
;
izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika
/
pasti z vrha stopnic
;
dimnik na vrhu strehe
na slemenu
/
z oslabljenim pomenom
sedi na vrhu peči
na peči
//
od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa:
vrh jezika
;
vrh mlinske lopate
4.
v prislovni rabi,
s predlogom
izraža površino, gladino:
na vrhu kisa se je naredila tanka kožica
/
speljati napeljavo po vrhu stene
/
zajemati vodo z vrha
z dela ob površini
;
potopil se je in kmalu priplaval na vrh
//
izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje:
zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu
/
ta del okenskega krila mora biti na vrhu
zgoraj
;
vzemite list in na vrh napišite naslov
na del ob robu, kjer se začne pisati
5.
v prislovni rabi,
v zvezi z
do
izraža skrajni zgornji del ob odprtini:
naliti kozarec do vrha
;
do vrha napolniti vrče
/
lava je v ognjeniku prikipela do vrha
/
do vrha polna posoda
do roba
//
v zvezi
do vrha
popolnoma
,
zelo
:
do vrha natovorjena ladja
/
ekspr.
do vrha se najesti
6.
najboljši dosežek, predstavnik česa:
ta drama je vrh realistične dramatike
/
uvrščajo se med vrhove našega pesništva
/
ekspr.
naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh
//
publ.
najvišji, vodilni organ:
kritizirati državni vrh
;
stiki z vojaškimi vrhovi
;
spori v vrhovih organizacije
7.
publ.
najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji:
čakati na smernice z vrha
;
spremembe na vrhu
8.
razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti:
gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih
;
vsaka dejavnost ima svoj vrh
/
biti na vrhu pesniškega ustvarjanja
/
bližati se vrhu življenja
najuspešnejšemu življenjskemu obdobju
//
stopnja največje intenzivnosti:
kriza je dosegla vrh
/
število premikov na minuto je doseglo vrh
bilo največje
9.
publ.
najboljše mesto, najvišja uvrstitev:
z zadnjo zmago je moštvo na vrhu
;
ta klub lahko seže po vrhu
/
uvrstiti se pod sam vrh
10.
publ.
sestanek voditeljev držav:
sklicati vrh
/
afriški vrh
/
konferenca, sestanek na vrhu
11.
nar. vzhodno
vinograd (v gričevnatem svetu):
skopati vrh
/
iti v vrh po vino
/
vinski vrh
●
nar.
še ni vrha dorasel
še ni odrastel, postal mož
;
od vrha do tal
ekspr.
biti nov od vrha do tal
biti oblečen v sama nova oblačila
;
ekspr.
ogledal si jo je od vrha do tal
od glave do nog
;
ekspr.
hiša je pogorela od vrha do tal
popolnoma
;
ekspr.
bil je gospod od vrha do tal
popoln
;
fotografirati z vrha
od zgoraj
;
star.
spustiti se v jašek z vrha
zvrha
;
pog.
nasprotna stranka je prišla na vrh
na oblast
;
pog.
jemati mamila iz želje po vrhu
največji omami
;
nar.
otroke imata pod vrhom
njuni otroci so že skoraj odrasli
;
star.
ima vsega z vrhom
veliko, dosti
;
star.
natresti pšenice v mernik z vrhom
zvrhano
;
ekspr.
otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna
ko ga ni več mogoče prenašati
;
star.
z vrhom polna mera česa
zvrhoma
;
pog.
do vrha glave te imam
zelo mi presedaš
;
publ.
ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig
je najbolj brana
;
stanovanja na vrhu so najbolj hladna
v najvišji etaži, na podstrešju
;
ekspr.
strele udarjajo v visoke vrhove
pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦
alp.
vrh
del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna
celota
;
anat.
pljučni vrh
koničasti, zgornji del pljučnega krila
;
etn.
vrh
del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano
tkanino
;
fiz.
valovni vrh
točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji
;
geom.
vrh piramide
skupna točka stranskih ploskev piramide
;
vrh stožca
točka, v katero se zoži plašč stožca
;
lit.
vrh
del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do
največje napetosti;
prim.
povrhu
1
vrh
2
predl.
,
z rodilnikom
1.
za izražanje mesta, položaja na vrhu česa:
grad vrh hriba
;
peljati se na vozu vrh sena
;
odgrnila je tančico do vrh glave
;
pogled z vrh gore
/
nositi vrh obleke plašč
;
ležati vrh postelje
na postelji, ki ni odgrnjena
;
klobuki, zloženi drug vrh drugega
;
zvezde vrh neba
;
pene vrh vode
na površini
;
star.
najljubši kraj vrh zemlje
na zemlji
●
ekspr.
do vrh glave sem jih sit
zelo
//
za izražanje premikanja na vrh, z vrha:
ptica sede na vrh šotora
;
spustiti se z vrh stolpa
2.
za izražanje položaja nad čim:
blato mu je seglo vrh čevljev
/
obrvi vrh oči
3.
za izražanje dodajanja, stopnjevanja:
ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje
;
vrh vse nesreče so jih še okradli
/
v vezniški rabi
bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata
vrháč
-a
m
(
á
)
gozd.
odžagani del debla pri vrhu:
obsekavati, razžagati vrhače
;
tanek smrekov vrhač
vrhàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima velik, izrazit vrh:
vrhato drevo
vŕhati
-am
nedov.
(
r̄ ȓ
)
knjiž.
polniti bolj kot do vrha, roba:
vrhati jerbase
//
ekspr.
do vrha, roba polniti:
vrhati kozarce
vŕhan
-a -o
zvrhan
:
vrhana skrinja zlata
vŕhek
-hka
m
(
ȓ
)
zastar.
vršiček
:
vrhki rastlinic
vrhhléven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
etn.
postavljen, zgrajen vrh hleva:
vrhhlevni skedenj
;
vrhhlevna hiša
vrhkléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
etn.
postavljen, zgrajen vrh kleti:
vrhkletna hiša
vrhnják
-a
m
(
á
)
1.
obrt.
zgornji mlinski kamen:
vrhnjak se vrti in podrsava po spodnjaku
;
sklepati vrhnjak
2.
grad.
najvišji vzdolžni element v leseni konstrukciji:
vrhnjak in sohe
●
nar.
pokriti kotel za žganjekuho z vrhnjakom
s kapo
vŕhnje
-a
s
(
ȓ
)
nar. vzhodno
smetana
:
pobrati vrhnje z mleka
/
debelo vrhnje
vŕhnji
-a -e
prid.
(
ȓ
)
1.
ki leži, je najvišje:
vrhnji gumb na plašču
;
vrhnja prečka
;
stati na vrhnji stopnici
;
vrhnje nadstropje
/
vrhnja ustnica
zgornja ustnica
2.
ki je na površini, pri površini:
vrhnja plast
;
rodovitna vrhnja zemlja
/
vrhnje usnje obutve
//
ki se nosi nad drugim, na vrhu:
vrhnje hlače
;
odložiti vrhnja oblačila
//
v zvezi
vrhnja stran
stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran:
vrhnja stran usnja
/
vrhnja stran listov
3.
knjiž.,
v zvezi
vrhnja stavba
nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih:
zbirati materialna sredstva, iz katerih se vzdržuje vrhnja stavba
/
duhovna, idejna, kulturna vrhnja stavba
●
vrhnja plast prebivalstva
družbeno najuglednejša
♦
navt.
vrhnje jadro
vršno jadro
;
soc.
vrhnja stavba družbe
organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na
družbeni biti
vŕhnjica
-e
ž
(
ȓ
)
anat.
plast celic na površini kože ali sluznice:
vrhnjica se lušči, roženi
;
vrhnjica in usnjica
/
kožna vrhnjica
vŕhnjičen
-čna -o
(
ȓ
)
pridevnik od vrhnjica:
vrhnjične celice
vrholéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
zastar.,
navadno v zvezi z
v
dosegati vrh, višek:
pojasnilo vrholi v očitkih izdajalstva
vrholíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
zastar.,
navadno v zvezi z
v
dosegati vrh, višek:
njegova izpoved vrholiči v tej pesmi
vŕhoma
prisl.
(
ȓ
)
star.
zvrhano
:
v skrinji je bilo vrhoma srebrnikov
;
vrhoma natlačena torba
vrhovàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
ki ima velik, izrazit vrh;
vrhat
:
vrhovato drevo
2.
star.
zvrhan
:
vrhovat jerbas jabolk
/
nameriti vrhovato mero
vrhováto
prisl.
:
vrhovato poln
vrhováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.,
navadno v zvezi z
v
dosegati vrh, višek:
družabno življenje vrhuje v zimskih mesecih
●
knjiž.
ko je sonce najbolj vrhovalo, ga je zakril oblak
ko je bilo sonce najvišje
vrhovátiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
nalagati
1
,
kopičiti
:
vrhovatiti zaboje
;
oblaki se vrhovatijo okoli gorskih vrhov
/
vrhovatiti besede
vrhôvec
-vca
m
(
ō
)
kdor živi na vrhu ali je doma z vrha:
kmetije vrhovcev
;
vrhovci in dolinci
vrhôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
1.
ki je v razvrstitvi glede na oblast, pooblastila na najvišjem mestu:
vrhovni organ državne oblasti
;
vrhovno vodstvo upora
/
vrhovni komandant
;
vrhovni poglavar Katoliške cerkve
papež
;
ukaz vrhovnega poveljstva
/
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991
Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik
//
glede na hierarhično stopnjo najvišji:
imeti vrhovno oblast
;
vrhovno nadzorstvo
/
vrhovna ideja
2.
zastar.
vrhnji
:
vrhovna oblačila
/
vrhovne veje
vršne
♦
pravn.
vrhovno sodišče
sodišče najvišje stopnje v republiki ali državi, ki odloča o
sodbah nižjih sodišč
;
voj.
vrhovni štab
najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju
Jugoslavije
vrhovína
-e
ž
(
í
)
gozd.
les v obliki drevesnih vrhov:
obsekati vrhovino
;
kup vrhovine
vrhôvje
-a
s
(
ȏ
)
ekspr.
več vrhov, vrhovi (dreves):
zvezde se svetlikajo med vrhovjem dreves
/
vrhovje gozda
vrhôvnost
-i
ž
(
ō
)
knjiž.
1.
politična neodvisnost, samostojnost;
suverenost
:
spoštovati vrhovnost sosednjih držav
;
vrhovnost naroda
2.
premoč
,
nadvlada
:
vrhovnost države nad Cerkvijo
;
vrhovnost plemstva
/
človek se je v tisočletjih razvil do svoje vrhovnosti
vrhôvnosten
-tna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na vrhovnost:
vrhovnostna oblast nad določenim ozemljem
/
imeti vrhovnostno funkcijo
vrhôvski
-a -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na vrhovce ali vrh:
vrhovski otroci
/
vrhovske vasi
vŕhu
1
prisl.
(
ȓ
)
zastar.
povrhu
1
:
obleči kaj vrhu
/
vrhu sem izvedel pomembno novico
vŕhu
2
predl.
(
ȓ
)
z rodilnikom
1.
star.
za izražanje mesta, položaja na vrhu česa;
vrh
2
:
vrhu hriba stoji cerkvica
;
cvet vrhu stebla
/
tam so knjige, vrhu njih pa šop kart
na njih
;
premog so kopali kar vrhu zemlje
na površini
2.
knjiž.
za izražanje dodajanja, stopnjevanja:
hrane in pijače imate dovolj in vrhu tega še prijetno družbo
/
v vezniški rabi
bilo jih je pet, vrhu tega sta prišla še dva
●
zastar.
priti vrhu gore
na vrh
;
zastar.
vrhu vse pozornosti so se vrinile napake
kljub vsej pozornosti
vrhún
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
hrib
,
vrh
1
:
od vrhunov je prihajala nevihta
vrhúnec
-nca
m
(
ȗ
)
1.
razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti:
delavsko gibanje je doseglo vrhunec
/
pisatelj je na ustvarjalnem vrhuncu
//
stopnja največje intenzivnosti:
boji so dosegli vrhunec
;
knjiž.
stvar je dozorela do vrhunca
;
ekspr.
veselo razpoloženje je prikipelo do vrhunca
/
biti na vrhuncu moči
2.
najboljši dosežek, predstavnik česa:
ta stavba je vrhunec moderne arhitekture
/
to predstavo štejejo za vrhunec sezone
3.
star.
vrh
1
:
najvišji vrhunec gorovja
/
vrhunci smrek
vrhúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
1.
za katerega je potrebna največja izurjenost, znanje na določenem
področju:
vrhunski šport
;
vrhunska medicina
/
vrhunska tehnologija
//
ki ustreza najvišjim zahtevam na določenem področju:
vrhunski plesalec, športnik, umetnik
;
vrhunska manekenka
/
vrhunska izurjenost
;
vrhunska smučarska oprema
2.
ki izraža, kaže zelo veliko izurjenost, znanje, sposobnost koga:
vrhunski dosežki, uspehi
;
igralec je pokazal vrhunsko igro
/
vrhunski izdelki iz zlata
;
vrhunska dela v literaturi
;
vrhunsko vino (z geografskim poreklom)
vino iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z
izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi
//
ekspr.
zelo dober, zelo kvaliteten:
gledali smo vrhunski nogomet
;
prireditev je bila vrhunska
//
nav. ekspr.
zelo visok, zelo velik:
vrhunska kakovost
/
vrhunska obremenitev, storilnost
3.
publ.
najvišji
,
vodilni
:
vrhunski funkcionarji organizacije
/
vrhunski sestanek
sestanek voditeljev držav
vriezêja
-e
ž
(
ȇ
)
vrtn.
lončna rastlina z zelenimi ali pisanimi listi v rozeti in barvitimi
listi po cvetnem steblu, Vriesea:
vzgajati vriezeje iz poganjkov
vríj
-a
m
(
ȋ
)
aer.
strmo spuščanje letala po krivulji vijačnice z navpično osjo, pri
čemer je vzdolžna os letala skoraj navpična:
letalo je padlo v vrij
/
izvajati vrij
;
luping in vrij
vrínek
-nka
m
(
ȋ
)
1.
v prvotno besedilo, delo vrinjene besede, sestavine:
mnoga mesta v rokopisu so vrinki
;
objaviti besedilo brez kakršnihkoli lastnih vrinkov
♦
film.
montažni vrinki
//
del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v
delu:
v vrinkih avtor izraža svoj pogled na stvari
;
domišljijski, razumski vrinki v povesti
/
govorniški vrinki
;
pevski vrinki v gledališki predstavi
vložki
2.
kar je rečeno v kratkem premoru med govorjenjem drugega:
njegovi vrinki so ga motili
vríniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor:
vriniti pismo v poln nabiralnik
;
uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus
/
vriniti roko med komolec in telo nasprotnika
2.
narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim:
vriniti garažo med hišo in ograjo
/
vriniti besedo med vrstici
3.
reči v premoru med govorjenjem drugega:
vrinil je skeptično pripombo
;
ni mogel prej vriniti vprašanja
/
ne da se spremeniti, je vrinil
4.
doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride:
pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto
;
vriniti se med čakajoče
/
v hišo so vrinili še eno stranko
/
vriniti koga v seznam
//
zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost:
v organizacijo so vrinili svoje agente
;
vrinil se je v njihovo družbo
5.
narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v
določeno besedilo:
v pogodbo so uspeli vriniti še en člen
6.
doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme:
vrinil je kupcu blago
;
vrinila mu je denar, čeprav se je branil
/
vriniti bralcu svoje nazore, mnenje
vsiliti
//
s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom:
vrinil mu je svojo hčer
/
vriniti komu koga za pomočnika
;
vrinil se jim je za prijatelja
vríniti se
1.
nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim:
med oko in lečo se je vrinila smet
2.
nezaželeno priti v kako stvar, pojav:
v jezik se je vrinilo dosti tujih besed
;
med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake
/
te navade so se vrinile v naše življenje
//
nezaželeno pojaviti se v zavesti:
vrinila se mu je misel, da bi vse povedal
;
vrinil se ji je spomin na prvo srečanje
vrínjen
-a -o:
vrinjeni del besedila
♦
jezikosl.
vrinjeni l
l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j
;
vrinjeni stavek
stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni
skladenjsko povezan
vrínjati
-am
nedov.
(
í
)
vrivati
:
vrinjati pismo skozi špranjo pod vrati
/
v organizacijo so vrinjali svoje zaupnike
/
vrinjala se mu je misel na dekle
vrínjenec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je kam vrinjen:
odstraniti vrinjenca iz vrste
/
hišni, vaški vrinjenec
/
odkriti v organizaciji vrinjence
/
vrinjenec je razdrl njun zakon
vrínjenka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, ki je kam vrinjena:
v vrsti sta še dve vrinjenki
/
vaščani so gledali nanjo kot na vrinjenko
/
razkrinkati vrinjenke
2.
ekspr.
nezaželena tuja beseda:
govori brez nemških vrinjenk
vrís
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od vrisati:
vris lika v kamen
/
vris krajev na karto
2.
kar je vrisano:
globoke brazde in vrisi
/
rdeči cvetovi s svetlimi vrisi
vrísati
vríšem
dov.
(
ȋ
)
1.
s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj:
vrisati dno za sod v les
;
vrisati grb v kamen
2.
z risanjem narediti čemu v notranjost kaj:
vrisati krogu križec, piko
/
vrisati v kvadratke ustrezna znamenja
//
z risanjem narediti kaj na kaj:
na prazna mesta vrisati puščice, znake
3.
z risanjem določenih črt, znamenj narediti, da pride kaj v kaj
narisanega, s črtami oblikovanega:
vrisati podatke v grafikon, tabelo
;
vrisati smer pohoda
/
vrisati mesto, reko na karto, zemljevid
vrísan
-a -o:
avtokarta z vrisanimi bencinskimi črpalkami
vrisávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
vrisovati
:
vrisavati nova nahajališča rud na karto
vrísk
1
-a
m
(
ȋ
)
1.
visok, močen, zlasti u-ju podoben glas, izražajoč veselje:
vriski odmevajo, se razlegajo
;
slišati vrisk
;
izraziti veselje z vriskom
;
prešeren vrisk
//
ekspr.,
s prilastkom
visok, močen glas, izražajoč duševno stanje, kot ga izraža
prilastek:
svarilni vrisk srne
;
vrisk bolečine, obupa
//
ekspr.
visok, močen glas sploh:
vriski lokomotive, krožne žage
2.
ed.
vriskanje
:
celo noč sta se razlegala vrisk in pesem
/
poslušati vrisk harmonike in klarineta
vrísk
2
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
kis
:
umivati z vodo, okisano z vriskom
●
vino, kislo kot vrisk
zelo
vriskáč
-a
m
(
á
)
1.
ekspr.
kdor vriska:
vriskači in piskači
;
vriskači v planinah
2.
zool.
južnoameriška opica z oprijemalnim repom, ki se oglaša z zelo močnimi
glasovi, Alouatta:
poslušati vriskače
;
trop vriskačev
vrískanje
tudi
vriskánje -a
s
(
í; ȃ
)
glagolnik od vriskati:
izražati veselje z vriskanjem
;
vriskanje svatov
/
vriskanje nad doseženimi cilji
vrískati
-am
nedov.
,
tudi
vriskájte;
tudi
vriskála
(
í
)
1.
oglašati se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč
veselje:
fantje so vriskali in peli
;
vesel je vriskal po polju
;
na plesu so vriskali
/
juhuhu, so vriskali
//
ekspr.
oglašati se z glasovi, izražajočimi veselje:
harmonika je vriskala
;
preh.
škrjanec vriska pomladno pesem
/
pesem je vriskala po vagonih
se veselo razlegala
//
oglašati se z visokimi, močnimi glasovi sploh:
vriskati od bolečin, strahu
;
dekletce je vriskalo od veselja
/
tepen bo, da bo vriskal
zelo
/
ekspr.
obliči so vriskali
2.
ekspr.
biti, pojavljati se kje, izražajoč zelo visoko stopnjo veselja,
razigranosti:
ljubezen je vriskala v njem
/
opojnost jim vriska na obrazih
//
biti tak, da vzbuja veselje, razigranost:
topi se sneg in nebo vriska
;
pomlad je in vse vriska od sreče
●
ekspr.
njegovo srce vriska in poje
zelo je vesel, razigran
;
ekspr.
kar vriskalo je v njem od sreče
bil je zelo srečen
vriskáje
:
glasno vriskaje so odpeljali balo
vriskajóč
-a -e:
vriskajoč so odhajali k vojakom
;
vriskajoča množica
vrískniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
vrisniti
:
od bolečine je vrisknil
/
ne, je vrisknila
vrísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom:
ob pogledu na razbitine je vrisnila
/
vrisniti od strahu
//
z visokim, močnim glasom razburjeno reči:
vrisnila je, naj ne laže
;
stran, je vrisnila
●
ekspr.
po hribih je vrisnila pesem
vriskajoče se oglasila
vrisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom delati kaj v kaj:
vrisovati znamenja v glinene ploščice
2.
z risanjem delati čemu v notranjosti kaj:
vrisovati krogom znamenja
//
z risanjem delati kaj na kaj:
na prazna mesta v besedilu vrisovati puščice
3.
z risanjem določenih črt, znamenj delati, da pride kaj v kaj
narisanega, s črtami oblikovanega:
vrisovati podatke v grafikon
/
vrisovati na zemljevid položaje ladje, smeri pohoda
vríšč
-a
m
(
ȋ
)
glasovi, ki nastanejo pri vreščanju:
mir je motil vrišč hijen, opic
/
vrišč otrok, žensk
/
z vriščem so tekli za njim
●
ekspr.
zaradi zamude bo vrišč
bo jezno kričanje, razburjanje
;
ekspr.
zagnali so vrišč proti knjigi
zelo so jo napadli
vriščáti
-ím
nedov.
(
á í
)
star.
vreščati
:
hijene so grdo vriščale
/
vriščala je in se otepala vsiljivca
vriščé
:
otroci so vrišče skakali po vodi
vriščèč
-éča -e:
divje race so se vriščeč spreletavale
vriščàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
star.
vreščav
:
vriščave živali
/
vriščavi glasovi
rezki, ostri
vrìtmepíši
tudi
vrìtmepíš
medm.
(
ȉ-í
)
vulg.
izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost:
vritmepiši, delajte kar hočete
;
sam.:
vsaj vritmepiši bi lahko rekel, ko je šel mimo
moral bi reči kaj, pozdraviti
;
ves dan hodi okoli za vritmepiši
zastonj
vrívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od vrivati:
vrivanje letev med deske
/
preprečiti vrivanje tujih agentov v organizacijo
/
vrivanje tujk v jezik
vrívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor:
vrivati knjigo v že polno knjižno omaro
/
vrivati letve med deske
♦
teh.
s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor
2.
delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim:
vrivati garaže med bloke
/
vrivati pojasnila med vrstice
//
delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega,
neprekinjenega:
vrivati med dogajanje daljše premore
/
vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja
3.
govoriti v premorih med govorjenjem drugega:
vrivati medklice, vprašanja
4.
prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam
pride:
vrival je dijake na stojišča v gledališču
;
začel se je vrivati v kolono
/
med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki
;
vrivati se v visoko družbo
//
zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost:
vrivati med delavce svoje zaupnike
;
sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo
5.
delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v
določeno besedilo:
nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe
6.
prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme:
vrivati komu denar
/
vrivati komu svoje prepričanje
vsiljevati
//
s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s
kom:
svoje hčere ni hotel vrivati nikomur
;
ni se mu vrival
/
vrivali so jim ga za direktorja
vrívati se
1.
nezaželeno prihajati v ozek, tesen prostor med čim:
med kolesca ure se vrivajo smeti
/
lava se je vrivala v razpoke med plastmi
2.
nezaželeno prihajati v kako stvar, pojav:
v jezik se vrivajo nepotrebne tujke
;
v račune so se vrivale napake
//
nezaželeno pojavljati se v zavesti:
mučno čustvo zapuščenosti se mu vriva
;
misel, slutnja, spomin se mu vriva
vrívek
-vka
m
(
ȋ
)
del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu:
avtorjevo mnenje kažejo številni vrivki
/
če se ne motim in podobni vrivki
/
komični vrivki v predstavi
vložki
♦
elektr.
jeklen trak, s katerim se potegnejo vodniki skozi inštalacijsko
cev
;
jezikosl.
stavek, polstavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni
skladenjsko povezan
vŕl
-a -o
[
vəru̯
]
prid.
, vŕlejši
(
r̄ ŕ
)
1.
knjiž.
ki ima moralno, značajsko pozitivne lastnosti;
pošten
2
,
vreden spoštovanja
:
vrl človek ne živi za sebe
/
v nagovoru
vrli meščani, rojaki
/
z vrlim vedenjem izkazati se vrednega naklonjenosti
//
ki ima pozitivne lastnosti, značilnosti koga sploh;
prizadeven
,
vreden hvale
:
red in čistoča sta pričali o vrli gospodinji
/
vrl pes ranjenega gospodarja ni zapustil
/
biti vrl v boju
dober, pogumen
2.
zastar.
dober
,
lep
2
:
obleči najvrlejše oblačilo
/
to je vrl dokaz, da je odkrit človek
/
prirediti vrlo svatbo
veliko, razkošno
3.
nar. vzhodno
priden
1
:
če boš vrl, dobiš nagrado
vŕlo
prisl.
:
vrlo se držati
vrlína
1
-e
ž
(
í
)
moralno, značajsko pozitivna lastnost:
ceniti, naštevati vrline koga
;
poštenost, zanesljivost in druge vrline
;
vrline in slabosti
//
pozitivna lastnost, značilnost koga sploh:
poudarjati vrline pisatelja
;
vrline dobre gospodinje
vrlína
2
-e
ž
(
ī
)
1.
nar. belokranjsko
odprtina za prehod v živi meji, ograji:
zapeljati voz skozi vrlino
2.
knjiž.
odprtina
:
stopiti skozi vrlino vrat
/
vrlina vreče
vŕlo
prisl.
(
ȓ
)
zastar.
1.
zelo
:
vrlo se trudi, da bi končal delo
/
bil je vrlo učen
;
vrlo premeteno si je to zamislil
2.
dobro
,
uspešno
:
delo mu je šlo vrlo od rok
;
otrok se vrlo uči, zato naj študira
vŕlost
-i
ž
(
ŕ
)
knjiž.
dobre, pozitivne lastnosti:
obvezna vrlost sodnika
/
to ljudstvo je številčno majhnost nadomestilo z vrlostjo
/
prepričati se o vrlosti konja
odličnosti
/
zastar.
poštenost, pogum in druge vrlosti
vrline
vrníca
-e
ž
(
í
)
nar.
(posušena) trava prve košnje;
seno
:
v sadovnjakih so bili pokosili vrnico, ki so jo zvečer devali v kupe
(F. Bevk)
vrníla
-e
ž
(
í
)
nar.
lesa, ki se sama zapira:
polomljena, preperela vrnila
vrnílo
-a
s
(
í
)
1.
knjiž.
vračilo
1
:
vrnilo dolga
2.
nar.
lesa, ki se sama zapira:
odpreti vrnilo
vrnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vrniti:
zahtevati vrnitev ozemlja
/
vrnitev obiska
/
vrnitev delavcev v domovino
/
pozdraviti koga ob vrnitvi
/
vrnitev pesnika k osebnim temam
●
vznes.
pospremiti koga na pot brez vrnitve
iti za njegovim pogrebom
vrníti
in
vŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
1.
dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto,
spet v last:
vrniti denar, knjigo
;
vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega
;
vrniti z obrestmi
/
vrniti dolg, posojilo
/
vrniti kupcu, stranki drobiž
dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem
2.
narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali
mu je ušel:
vrniti ugrabljenega otroka staršem
;
vrniti ujetnike
;
vrniti pobeglega zločinca kaki državi
3.
dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče
imeti:
zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje
;
vrniti mandat
4.
zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet
dobi, kar je komu dal, oddal:
vrniti dopis
;
vrniti pismo pošiljatelju
;
vrniti rokopis v popravek
/
vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu
/
učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog
5.
narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v
prejšnje stanje:
zdravila so mu vrnila vid
;
vrniti komu moč, svobodo
/
ta dogodek mu je vrnil samozavest
6.
narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je
prej storil kdo drug:
vrniti komu dobroto, obisk
;
vrniti komu pogled
;
vrniti pozdrav
odzdraviti
/
vrniti komu dobro s hudim
7.
s prislovnim določilom
narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, od koder je prišel:
vrniti ovce v čredo
/
vrniti vesoljsko plovilo na zemljo
/
vrniti ujeto žival v svobodo
spustiti jo
/
ekspr.
vrniti sanjača v stvarnost
8.
star.
odgovoriti
:
na te besede mu ni vedel vrniti nobene
/
tudi ti ne delaš prav, mu vrne
●
knjiž.
to doživetje ga je vrnilo dramatiki
je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko
;
ekspr.
gora mu vrne klic
povzroči odmev klica
;
ekspr.
vrniti komu kaj z obrestmi vred
zelo se mu maščevati
;
vrniti komu milo za drago
za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila
storjena njemu samemu
;
ekspr.
vrniti komu zob za zob
maščevati se mu z enako hudim dejanjem
;
ekspr.
polje je letos desetkratno vrnilo
je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro
obrodilo
vrníti se
in
vŕniti se
1.
spet priti na izhodiščno mesto:
bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila
;
vrniti se v sobo po ključ
/
oče se bo kmalu vrnil
;
vrniti se iz tujine
;
vrniti se po drugi poti
;
vrniti se domov
/
kazalec se vrne na ničlo
;
letalo se je vrnilo na letališče
/
po dveh letih se je mož vrnil k ženi
;
ekspr.
vrniti se na gledališke deske
spet začeti nastopati, igrati
//
spet priti v prvotno, izhodiščno stanje:
igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo
/
vrniti se v svoj življenjski ritem
/
telo se vrne v prvotno obliko
2.
s prislovnim določilom
spet začeti biti, živeti v čem:
vrniti se v resničnost, sanjarije
/
vrniti se v pošteno življenje
3.
spet začeti uresničevati, kar izraža določilo:
vrniti se k delu, na delo
;
ekspr.
vrniti se k stroju
/
vrniti se k nekdanjim navadam
;
vrniti se k veri
spet postati veren
4.
narediti, da kaj spet postane predmet obravnave:
govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju
;
v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj
/
no, vrnimo se k stvari
5.
ponovno se pojaviti, nastopiti:
pomlad se vrne
;
volja, želja se vrne
/
v spomin se mu vrnejo nekdanji časi
//
priti v prejšnje, prvotno stanje:
spomin se ji je vrnil
;
ponesrečencu se je vrnila zavest
●
na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima
v krščanskem okolju
po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko
soboto spet zvoniti
;
minuta zamujena ne vrne se nobena
vrnívši
star.
:
vrnivši knjige, odidejo domov
;
vrnivša se žena
vŕnjen
-a -o:
vrnjeni begunci
;
denar je vrnjen
;
vrnjen v prvotno stanje
vrnítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vrnitev:
vrnitveni postopek
/
zastar.
vrnitveni napad
povračilni napad
vŕnjenec
-nca
m
(
ŕ
)
1.
kdor je vrnjen:
vrnjence so postavili pred sodišče
2.
knjiž.
povratnik
:
vrnjenci iz tujine
vrnúh
-a
m
(
ū
)
nar.
trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski;
volk
:
z vrnuhom porasel gorski travnik
vròč
tudi
vróč -óča -e
prid.
(
ȍ ọ́; ọ̄ ọ́
)
1.
ki ima razmeroma visoko temperaturo:
vroč likalnik
;
vroča juha, voda
/
vroči poletni dnevi
;
vroča poletja in mrzle zime
/
vroči kraji
z visoko povprečno temperaturo
//
ki vzbuja, povzroča občutek vročine:
pihal je vroč veter
;
sonce je že vroče
/
vroča volnena obleka
/
začutiti vročo bolečino pri srcu
pekočo, žgočo
2.
pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega
dotoka krvi v žile:
vroč konj ne sme piti mrzle vode
;
ves vroč je prišel na vrh
;
bil je vroč od teka
//
ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno:
potipal mu je čelo, bilo je vroče
;
vneto mesto je vroče
/
otrok je vroč in težko diha
3.
ekspr.
strasten
,
čuten
1
:
vroč ljubimec
;
tako vroče dekle ga ne bo čakalo
/
vroč objem, pogled, poljub
//
ki se hitro razburi, čustveno razvname:
nagli in vroči ljudje
/
vroč temperament
/
vroča kri mu ni dala miru
vzkipljiva narava
;
ima vročo kri, je vroče krvi
je vzkipljiv
//
navdušen
,
vnet
:
postal je vroč privrženec novega gibanja
;
bil je vroč za pravično stvar
4.
ekspr.
oster
,
nepopustljiv
:
imeti vroč pogovor s kom
;
vroča polemika, razprava o čem
;
vroče prerekanje
/
vroč pretep
;
vroča seja
/
vroča agitacija
//
ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo:
vroča ljubezen
;
vroča želja
;
vroče upanje
/
vroča molitev, prošnja
5.
ekspr.
zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten:
med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih
/
hriboviti svet je postal za okupatorja vroče območje
/
bližajo se vroči časi
;
jutri bodo imeli v šoli vroč dan
6.
publ.
ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga:
vroči družbeni problemi
/
vzklikati vroča gesla
politično nezaželena, nevarna
;
izogibati se vročih tem
/
ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda
pereče
7.
teh.
pri katerem je kovina v razbeljenem stanju:
vroče kovanje, valjanje, vlečenje
●
publ.
vroči telefon
neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav
Amerike in Ruske federacije
;
ekspr.
vroče barve
živo rdeče, oranžne
;
ekspr.
nosi vroče hlačke
zelo kratke
;
ekspr.
vročo kašo so mu skuhali
povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
;
ekspr.
konj vroče krvi
isker, živahen
;
ekspr.
še vroča novica
novica o stvari, ki se je pravkar zgodila
;
ekspr.
preiskava ga je pripeljala na vročo sled
sled, ki vodi k razkritju česa
;
pog.
pošiljka je vsebovala vroče blago
tihotapsko, prepovedano
;
ekspr.
tla mu tukaj postajajo vroča
tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen
;
šalj.
mrzle roke, vroče srce
mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost
;
preg.
nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha
vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se
izkaže kasneje
;
preg.
kuj železo, dokler je vroče
vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako
ponujeno ugodnost
♦
agr.
vroči gnoj
živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje
;
ekon.
vroči denar
kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga
na drugi glede na večjo donosnost in varnost
;
gastr.
vroče polnjenje
polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto
posodo, ki se takoj zapre
;
metal.
vroče cinkanje
cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink
;
pravn.
vroči žig
žig, narejen z vročim predmetom
;
rad.
vroča vaja
vaja v studiu s priključenimi aparaturami
;
teh.
vroči laki
laki, ki se nanašajo v vročem stanju
vróče
1.
prislov od vroč:
vroče jo ljubi
;
vroče razpravljati o čem
;
vroče zaželena stvar
/
v povedni rabi:
bilo je vroče in soparno
;
tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza
2.
v povedni rabi
izraža stanje hudega spopadanja:
naredili so barikade, vroče bo
;
na prednjih položajih je bilo najbolj vroče
/
pri njih doma bo vroče
●
ob tej misli mu je postalo vroče
se je zelo vznemiril
;
ekspr.
vroče vam bo, pomoči pa ne bo
v zelo težkem položaju boste
♦
etn.
vroče, mrzlo
otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na
bližino ali oddaljenost skritega predmeta
vróči
-a -e
sam.
:
kaj vročega bi popil
;
ekspr.
dobil je nekaj vročih
klofut
;
sušiti na vročem;
prim.
vreti
vróčanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od vročati:
vročanje odločb, spisov
;
vročanje telegramov
vróčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
adm.,
ptt
v predpisani obliki izročati pisemsko pošiljko, listino naslovniku:
vročati odločbe, pisma
/
vročati po posebnem slu
vroče...
prvi del zloženk
nanašajoč se na vroč:
vročekrven, vročevoden
vročeglàv
tudi
vročegláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ekspr.
prenapet
,
zanesenjaški
:
vročeglavi voditelji
;
vročeglav v nazorih
/
vročeglavo navdušenje
vročeglávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
prenapet, zanesenjaški človek:
vročeglavci so ga izgnali iz vasi
;
gorečnež in vročeglavec
vročeglávost
-i
ž
(
ā
)
ekspr.
prenapetost
,
zanesenjaštvo
:
vročeglavost pri sprejemanju idej
vročekŕven
-vna -o
prid.
(
ŕ r̄
)
ekspr.
1.
ki se hitro zelo razburi, čustveno razvname:
vročekrvni fantje
;
na jugu so ljudje bolj vročekrvni in strastni
2.
bojevit
,
vnet
:
vročekrven ideološki nasprotnik
/
vročekrvna sodba, trditev
3.
poln čustev, strasten:
vročekrvno dekle
●
ekspr.
vročekrven konj
isker, živahen
vročekŕvnež
-a
m
(
ȓ
)
vročekrven človek:
vročekrvneži so se stepli
;
pomiriti vročekrvneže
vročekŕvnost
-i
ž
(
ŕ
)
lastnost vročekrvnega človeka:
fantovska vročekrvnost
vročeválec
-lca
[
wročevau̯ca
tudi
wročevalca
]
m
(
ȃ
)
adm.,
ptt
kdor v predpisani obliki izroča pisemsko pošiljko, listino naslovniku:
vročiti dokument po vročevalcu
/
delovno mesto kurirja vročevalca
vročeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
adm.,
ptt
vročati
:
vročevati prejemnikom priporočena pisma
vročevòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje
vroče vode:
napeljevati vročevod
;
cevi za vročevod
vročevóden
1
-dna -o
(
ọ̄
)
pridevnik od vročevod:
vročevodno omrežje
vročevôden
2
-dna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na vročo vodo:
vročevodno in parno ogrevanje
vročíca
-e
ž
(
í
)
1.
stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine,
potenje in včasih duševne motnje:
vročica je minila
;
blesti v vročici
;
dolgotrajna vročica
;
govori kot v vročici
zmedeno
/
trese ga vročica
mraz
●
vročica ga kuha
vročina
//
bolezen, za katero je značilna visoka vročina;
vročinska bolezen
:
lotila se ga je vročica
;
ekspr.
napadla, zgrabila ga je vročica
;
boriti se z vročico
;
dolgotrajna vročica
/
zastar.
španska vročica
španska bolezen
♦
med.
poporodna vročica
poporodna mrzlica
2.
občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile;
vročina
:
zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica
/
ekspr.
vročica ji je udarila v glavo
3.
ekspr.,
s prilastkom
povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje:
v deželi je čutiti predvolilno vročico
;
vse prevzema športna vročica
;
čas največje gradbene vročice
//
velik nemir, vznemirjenost:
nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene
objektivnosti
;
gorel je od ustvarjalne vročice
vročíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na vročico:
vročičen bolnik
;
bila je vročična in v nezavesti
/
vročične oči bolnika
;
vročične roke
/
vročični prividi
;
vročične blodnje
;
vročične lise na licih
/
biti v vročičnem stanju
2.
ekspr.
poln nemira, vznemirjenosti:
po glavi so se mu podile vročične misli
;
vročična razdvojenost, veselost
/
vročične priprave na tekmovanje
/
vročično življenje ji je pustilo sledove na obrazu
nemirno, pustolovsko
●
ekspr.
opaziti je vročično diplomatsko dejavnost
zelo povečano
vročíčno
prisl.
:
vročično pričakovati kaj
;
vročično svetleče se oči
;
sam.:
vzdihi vročičnih
vročíčnost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
lastnost, značilnost vročičnega:
vročičnost bolnika
;
znaki vročičnosti
2.
ekspr.
nemir
,
vznemirjenost
:
vročičnost v razredu je dosegla vrhunec
;
polastila se jih je nekakšna vročičnost
;
glas se mu je tresel od vročičnosti
vročílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vročitev:
vročilni organ
/
vročilna knjiga
knjiga, v katero se vpisujejo opravljene vročitve
vročílnica
-e
ž
(
ȋ
)
adm.,
ptt
obrazec, potrdilo o vročitvi, na katerem naslovnik potrdi sprejem:
podpisati se na vročilnico
vročína
-e
ž
(
ī
)
1.
visoka temperatura v ozračju, prostoru, ki jo povzroča sonce ali kak
drug vir toplote:
vročina nastopi, se poleže, ponehuje, popušča
;
ekspr.
vročina pritiska, žge
;
težko prenašati vročino
;
huda, neznosna,
ekspr.
neusmiljena, pasja, peklenska vročina
;
opoldanska, poletna vročina
;
suha, vlažna vročina
/
ekspr.
v avtobusu bo vročina
vroče
/
ekspr.
trepetajoča vročina
od vročine trepetajoč zrak
/
pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:
bal se je hoditi po vročini
;
iti v vročini na morje
//
nav. ekspr.
velika toplota:
od nje se je širila vročina
;
peč kar puhti od vročine
;
poletno sonce razliva vročino
/
zaprli so okna, da ne bi vročina prihajala v sobo
vroč zrak
2.
občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile:
vročina jo je obšla,
ekspr.
oblila, ko jih je zagledala
;
od groze sta ga spreletavala zdaj mraz, zdaj vročina
;
ekspr.
vročina ji je šinila, udarila v glavo
/
imeti navale vročine
3.
(telesna) temperatura nad 37 °C:
bolniku vročina pada, raste,
ekspr.
poskoči
;
otrok je dobil vročino
;
ima vročino in slabo se počuti
;
ekspr.
zbijati vročino z zdravili
;
biti brez vročine
;
visoka vročina
;
bolnik z vročino
/
izmeriti komu vročino
temperaturo
●
ekspr.
bolnika je vso noč kuhala vročina
imel je visoko vročino
vročínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vročino:
vročinska soparica
/
vročinski izpuščaj na ustnicah
;
vročinski prividi
;
vročinska nezavest
/
vročinska bolezen
bolezen, za katero je značilna visoka vročina
;
vročinska krivulja
krivulja, ki ponazarja velikost vročine v določenem obdobju
♦
med.
vročinska kap
hudo bolezensko stanje zaradi izpostavljenosti zelo visoki
temperaturi
;
meteor.
vročinski val
vroč zrak, ki prodre z območja z manjšo geografsko širino
;
vročinska nevihta
nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v
labilnem ozračju
;
teh.
vročinski ščit
obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti
naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi
zračne plasti; toplotni ščit
vročínsko
prisl.
:
vročinsko prilagojen človek
vročítelj
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
izročitelj
:
vročitelj blaga
vročítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vročiti:
vročitev odločbe
;
vročitev pošiljke, telegrama
;
datum vročitve
♦
pravn.
pooblaščenec za vročitve
kdor je pooblaščen sprejemati uradne spise namesto stranke, nima
pa pravice opravljati drugih pravnih dejanj namesto nje
vročíti
-ím
dov.
, vróčil
(
ī í
)
1.
adm.,
ptt
v predpisani obliki izročiti pisemsko pošiljko, listino naslovniku:
vročiti brzojavko
;
vročiti odločbo, spis
2.
zastar.
izročiti
,
dati
:
vročiti komu denar
vročèn
-êna -o:
pismo mu ni bilo vročeno
♦
pravn.
vročena tožba
vročítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vročitev:
vročitveni postopek
/
vročitveno potrdilo
vročilnica
vročníca
-e
ž
(
í
)
zastar.
vročica
:
ležal je v vročnici
/
umrl je za vročnico
vročinsko boleznijo
●
zastar.
ima vročnico
vročino
vróčost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
značilnost vročega:
vročost peči
vrôjen
tudi
vrojèn -êna -o
prid.
(
ó é; ȅ é
)
prirojen
:
vrojeno znamenje
♦
biol.
vrojena lastnost
prirojena lastnost
;
filoz.
vrojene ideje
zlasti v racionalistični filozofiji
od izkustva neodvisne zasnove pojmov, ki jih ima človek v svoji
duševnosti že ob rojstvu
vŕsk
medm.
(
ȓ
)
1.
posnema glas pri hitro potekajočem pretrgu:
potegnil je za krajce slamnika, in vrsk
2.
posnema glas strune ob hitrem trzljaju, zdrsu:
udaril je po strunah citer: vrsk, vrsk
vŕst
-í
ž
(
ȓ
)
zastar.
vrsta
:
vrst hiš
/
ta bitja tvorijo posebno vrst
●
zastar.
knjigo je prebral trikrat za vrst
zapovrstjo
vŕsta
-e
ž
,
rod. ed. stil.
vrsté
(
ŕ
)
1.
kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za
drugo v eni smeri:
vrsta se je pretrgala, strnila
;
otroci so naredili vrsto
;
poravnati vrsto
;
stopiti iz vrste
;
vključiti se v vrsto
;
dolga, ravna vrsta
;
stoji v prvi vrsti
/
pred delavnico so se sušile vrste loncev
;
travnik je bil obdan z vrsto topolov
;
pokazal je vrsto belih zob
/
dobiti sedež v drugi vrsti parterja
skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani
parterja do druge
;
izkopal je dve vrsti krompirja
;
ima nekaj vrst vinograda
/
posaditi sadike v vrsto
;
postaviti se v vrsto
;
zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah
;
hiše stojijo v vrsti
//
kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj
dobijo, opravijo:
pred blagajno je vrsta
;
pred trgovinami stojijo vrste
/
vrsta za kruh, vstopnice
/
uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj
/
odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil
mesto v seznamu
2.
grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri:
natipkati štiriindvajset vrst na stran
;
pri branju je izpustil, preskočil vrsto
;
nečitljive, slabo odtisnjene vrste
;
presledek med vrstami
/
pustiti eno vrsto prazno
prostor za tako enoto
;
napisal je prvo vrsto pesmi
verz, vrstico
//
tisk.
kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako
enoto:
razmakniti, spirati vrste
/
strojna vrsta
;
stroji za ulivanje vrst
//
nav. mn.,
ekspr.
besedilo
,
sestavek
:
te vrste so napisane samo vam
;
ko boste brali te vrste, bom že daleč
3.
z rodilnikom
večja množina sledečih si pojavov, stvari:
to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov
;
sledila je vrsta odločitev
;
vrsta potresnih sunkov
//
večje število česa sploh:
o tem je napisana že vrsta knjig
;
razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj
/
s tem se ukvarja že vrsto let
4.
mn.,
s prilastkom
celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine,
vojske:
stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste
;
te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst
iz delavskega sloja
/
z oslabljenim pomenom:
polemika v odvetniških vrstah
med odvetniki
;
nemiri v študentskih vrstah
med študenti
//
vojaki, vojska, razporejena za boj:
med vrstami se je raznesla vest, da se nasprotnik umika
;
prebili so se skozi sovražnikove vrste
5.
navadno s prilastkom
kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno
lastnostjo:
navesti vrsto in kakovost blaga
;
uporabiti dve vrsti črk za tiskanje
;
vrste energije, postopkov
;
govedina in druge vrste mesa
;
predmeti iste vrste
/
ni človek moje vrste
;
nova vrsta mednarodnega financiranja
nov način
/
z oslabljenim pomenom:
ta dekleta so lahke vrste
lahka
;
njegova služba je posebne vrste
posebna
;
dobiti razne vrste pomoč
razno, različno pomoč
;
ekspr.
je tat redke vrste
poseben, nenavaden
//
z oslabljenim pomenom,
z zaimkom
poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom:
on je druge vrste človek
drugačen
;
to je neke vrste kozmopolitizem
nekak
;
te, take vrste ljudje mu niso všeč
ti, taki ljudje
;
izdeluje opremo vsake vrste
vsakršno, zelo različno
6.
kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo
skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo:
onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste
;
spreminjanje rastlinskih vrst
;
iztrebljanje živalskih vrst
/
zgodnje vrste krompirja
sorte
//
biol.
sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu:
dvobesedno poimenovanje vrst
;
rod in vrsta
/
endemna vrsta
omejena na določen kraj, določeno območje
7.
v zvezi z
biti, priti
in z
na
izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more
ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje:
priti na vrsto
;
biti na vrsti za plačilo
/
na tebi je vrsta, da poročaš
;
ko je prišla vrsta nanj, je vstopil
/
ekspr.
zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta
vendar bo tudi on zbolel, umrl
;
nesreče so na vrsti vsak dan
se vrstijo
8.
s prilastkom
stopnja kakovosti:
blago druge, prve vrste
;
prenočevati v hotelu druge vrste
slabšem
;
človek je bitje najvišje vrste
najvišje
;
bila je šivilja prve vrste
zelo dobra
//
v prislovni rabi,
v zvezi
v prvi vrsti
izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim:
v prvi vrsti so morali graditi šole
/
ne kupujem ženskih revij, v prvi vrsti, ker me dolgočasi moda
/
knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim
posebno, zlasti
9.
nar.
pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju;
red
2
:
raztrositi vrste
/
pokosil je dve vrsti
10.
nekdaj
ruska dolžinska mera, približno 1.050 m:
prehoditi trideset vrst
●
star.
njegovi deželi ni vrste
enake
;
pog.
držati komu vrsto
stati v vrsti namesto koga
;
star.
Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov
jih narodno zatreti
;
učiteljica kliče otroke po vrsti
povrsti
;
to je napisano, povedano med vrstami
tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno
izraženo
;
njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi
kulturami
je tem enakovredna
;
ekspr.
biti, stati v boju za mir v prvih vrstah
biti med najbolj prizadevnimi
;
ekspr.
ta stvar je nadloga prve vrste
zelo velika
♦
fot.
zaslonska vrsta
zaporedje zaslonskih števil
;
geogr.
gorska vrsta
gorska veriga
;
glasb.
vrsta
v dodekafoniji in serialni glasbi
vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru
oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija
;
jezikosl.
besedna vrsta
vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi
funkcijami in pomenom
;
glagolska vrsta
skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali
nedoločniško pripono
;
kor.
vrsta
plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer
;
odpirati vrste
razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del
pa v drugo
;
lit.
književna vrsta
najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del
;
mat.
vrsta
matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote
;
divergentna, konvergentna vrsta
;
obrt.
vrsta
kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani
pletenine do druge
;
strojn.
tolerančna vrsta
tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih
enotah
;
šah.
vrsta
vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici
;
osnovna vrsta
na kateri stojijo figure na začetku partije
;
šport.
krilska vrsta
igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu
;
napadalna vrsta
igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu
;
telovadna vrsta
telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo;
prim.
povrsti
vŕsten
1
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
1.
nanašajoč se na vrsto:
a)
vrstna konca
/
vrstni grobovi
;
vrstna hiša
vsaka od več enakih enodružinskih hiš, ki se držijo druga druge
b)
vrstni razmik
c)
vrstne posebnosti, razlike
/
rodovno in vrstno ime rastline
č)
vrstni koli na ruskih cestah
2.
v zvezi
vrstni red
kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru:
ugotoviti vrstni red dogodkov
;
spremeniti vrstni red posevkov
;
tekmovalci so nastopali v sledečem vrstnem redu
/
posaditi jablane in hruške v določenem vrstnem redu
;
označiti vrstni red sedežev
/
abecedni vrstni red
//
medsebojni položaj več oseb, stvari, določen s stopnjo česa:
vrstni red držav izvoznic nafte
;
vrstni red učencev glede na uspeh
♦
filoz.
vrstni pojem
pojem, ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi
lastnostmi
;
fiz.
vrstno število
število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu
;
geogr.
vrstna vas
vas, v kateri so hiše razporejene druga poleg druge v eni smeri
;
jezikosl.
vrstno ime
občno ime
;
vrstni pridevnik
;
strojn.
vrstni motor
motor, pri katerem so valji razporejeni v vrsti
vŕstno
prisl.
:
vrstno enake stvari
vŕsten
2
in
vrstán vŕstna -o
in
-ó
prid.
(
ŕ ȃ ŕ
)
zastar.,
navadno v povedni rabi
enak
,
enakovreden
:
biti komu vrsten po rodu
vrstênje
-a
s
(
é
)
1.
glagolnik od vrstiti:
vrstenje snopov
/
vrstenje pesmi
/
vrstenje dela in počitka
2.
agr.
kolobarjenje
:
večati pridelek z umetnimi gnojili in vrstenjem
vrstíca
1
-e
ž
(
í
)
1.
grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri:
na strani je štiriindvajset vrstic
;
označiti slabo odtisnjene vrstice
;
goste vrstice
/
napisati, prebrati nekaj vrstic
/
rač.
orodna vrstica
del slike na računalniškem zaslonu, kjer so druga poleg druge v
eni smeri razvrščene ikone
//
tisk.
kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako
enoto:
razmakniti vrstico
;
stroj za postavljanje vrstic
//
nav. mn.,
ekspr.
besedilo
,
sestavek
:
ko boste prejeli te vrstice, bom že daleč
;
pisec teh vrstic je dogodek sam doživel
2.
lit.
ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična
enota pesniškega besedila:
kitice imajo štiri vrstice
;
rimane vrstice
/
dolga, kratka vrstica
;
dvodelna vrstica
dolga vrstica, sestavljena iz dveh kratkih
;
pripovedna dolga vrstica
dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom
nenaglašenih zlogov
●
prebrati kaj med vrsticami
ugotoviti kaj iz celote, ne da bi bilo določno izraženo
♦
lit.
vsak od oštevilčenih, tradicionalnih členov, delov poglavja
Biblije, Korana
;
rač.
statusna vrstica
sporočilna vrstica na ekranu računalnika, ki služi izpisovanju
obvestil, ki nam jih posreduje program
;
rad.
del slike na televizijskem zaslonu, ki jo vzbudi elektronski curek
na poti od enega roba do drugega
;
rel.
pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek
voditelja, ki mu sledi odgovor vseh; verzet
vrstíca
2
in
vŕstica -e
ž
(
í; ŕ
)
manjšalnica od vrsta:
sejati peteršilj v vrstice
/
ekspr.
že tako skromna vrstica sodelavcev se je še zmanjšala
vrstíčar
-ja
m
(
ȋ
)
knjiž.
pisec, zlasti novinar, ki gleda predvsem na ustrezno, zahtevano
število vrstic, ne na vsebino:
pisanje vrstičarja
vrstíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vrstico:
vrstična dolžina
/
rimani vrstični konci
♦
elektr.
vrstična frekvenca
število vrstic, ki jih na zaslonu slikovne ali snemalne elektronke
preleti elektronski žarek
;
zal.
vrstični honorar
honorar, odvisen od števila (pesniških) vrstic
vrstíčka
-e
ž
(
í
)
ekspr.
manjšalnica od vrsta:
stal je na koncu vrstičke
/
ni napisal niti vrstičke
vrstíčnik
-a
m
(
ȋ
)
tisk.
1.
prostor na stavnem stroju, kjer se zbirajo ulite vrstice v stolpec:
vrstičnik se polni
2.
priprava za uravnavanje dolžine in spiranje ročno postavljenih vrstic:
regleta in vrstičnik
vrstílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vrstenje:
vrstilni element
♦
agr.
vrstilni kolobar
kolobar, pri katerem se vrstijo, menjujejo določene kmetijske
rastline v določenem zaporedju
;
jezikosl.
vrstilni števnik
števnik, ki označuje zaporedno mesto v številski vrsti
vrstílnik
-a
m
(
ȋ
)
adm.
zobčasto kolesce pri mehanskem pisalnem stroju za naravnavanje
razdalje med vrstami:
vrstilnik in valj
vrstítev
-tve
ž
(
ȋ
)
vrstenje
:
hitra vrstitev prizorov
vrstíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
knjiž.
postavljati v vrsto:
vrstiti snope
;
vojaki se že vrstijo
/
vrstiti rože na grob
saditi jih v vrsto
2.
zastar.
delati, da je kaj v določenem zaporedju;
razvrščati
:
vrstiti kaj po abecednem redu
/
režiser je vrstil točko za točko
3.
knjiž.,
v zvezi z
med
uvrščati
:
teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše
;
vrstiti se med največje umetnike
●
zastar.
h glavni osebi je vrstil še druge
ob glavni osebi je prikazoval
;
zastar.
majoliko so vrstili iz rok v roke
podajali so jo drug drugemu
vrstíti se
1.
navadno s prislovnim določilom
biti, nahajati se kje v večjem številu drug poleg drugega:
ob cesti se vrstijo drevesa
;
nove hiše se vrstijo v klanec
/
po stenah se vrstijo najrazličnejše slike
/
ekspr.
ogledujejo si palačo, dvorana se vrsti za dvorano
2.
pojavljati se, nastopati drug za drugim:
govorniki se vrstijo drug za drugim
/
prepevali so, vrstile so se domače in tuje pesmi
/
vrstili so se žalostni in veseli časi
/
ekspr.
lepi dnevi so se vrstili
več dni je bilo lepo
//
pojavljati se, nastopati v večjem številu v manjših časovnih
presledkih:
v sušnem obdobju so se vrstili gozdni požari
;
vrstijo se sestanki
/
dogodki so se vrstili drug za drugim
3.
prihajati pri čem izmenoma na vrsto:
pri plačevanju sta se vrstila
;
v plesu se je vrstil s tovariši
/
vrstili so se, vsak dan je pometal drugi
●
zastar.
kozarec se je vrstil okrog
je krožil
vrstèč
-éča -e:
vrsteče se aretacije
vrstnàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
vrtn.
ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju;
polnocveten
:
vrstnati cveti potonike, vrtnice
/
vrstnati glog
glog z belimi, rožnatimi ali rdečimi polnocvetnimi cveti
vrstníca
-e
ž
(
í
)
1.
ženska v razmerju do druge osebe, ki je približno iste starosti:
njene vrstnice so se že poročile
;
dopisovati si z vrstnicami
/
vsa šolska leta sta si bili vrstnici
tovarišici, sošolki
2.
ženska v razmerju do druge osebe, ki ima isti položaj, opravlja isto
dejavnost:
njegova pesniška vrstnica
/
kobila je na dirki prehitela svojo vrstnico
3.
oseba, žival v razmerju do druge istovrstne osebe, živali:
napako bi ženska raje oprostila moškemu kot svoji vrstnici
/
riba je hlastnila po svoji vrstnici
●
ekspr.
ta pesem nima vrstnice
je najboljša
vrstník
-a
m
(
í
)
1.
moški v razmerju do druge osebe, ki je približno iste starosti:
večji je od njega, čeprav sta si vrstnika
;
bil je najmočnejši med vrstniki
;
hvali se pred vrstniki
/
ekspr.
vrstniki njegove mladosti
mladostni tovariši
/
vrstniki po letih, starosti
2.
moški v razmerju do druge osebe, ki ima isti položaj, opravlja isto
dejavnost:
družiti se z vrstniki
;
njegovi portreti presegajo dela domačih vrstnikov
●
ekspr.
tak revež je, da nima vrstnika
zelo velik
;
ekspr.
slap ima po svoji lepoti malo vrstnikov
malo je enako lepih
;
ekspr.
macesen je ozelenel dosti pred svojimi vrstniki
drugimi macesni
vrstníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vrstnike ali vrstništvo:
vrstniška pomoč
;
vrstniške skupine
;
vrstniško nasilje
/
vrstniško svetovanje
svetovanje, pri katerem sta svetovalec in svetovanec približno
iste starosti oziroma pripadata isti socialni skupini
vrstníštvo
-a
s
(
ȋ
)
obstoj, dejavnost vrstnikov:
pisatelj obravnava tematiko odraščanja, vrstništva in prijateljstva
/
otroško, starostno vrstništvo
vŕstoma
prisl.
(
ȓ
)
knjiž.
povrsti
:
ponoči so vrstoma hodili stražit
//
v vrsti, v vrstah:
vrstoma korakati
vrstomér
-a
m
(
ẹ̑
)
tisk.
priprava za uravnavanje dolžine in spiranje ročno postavljenih vrstic;
vrstičnik
:
naravnati vrstomer na ustrezen format
vŕša
-e
ž
(
ŕ
)
iz vrbovih vej ali žice pletena košu podobna priprava za lovljenje
rib, rakov:
nastavljati, plesti vrše
;
loviti rake v vrše, z vršami
♦
čeb.
vreči podobna priprava za prestrezanje čebel pri rojenju ob žrelu
panja
vršác
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
(visok) vrh, gora:
dolino obkrožajo mogočni vršaci
;
povzpeti se na vršac
/
vršaci gora
vrhovi
vršáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
etn.
kup namlačenega žita:
zgrebsti zrnje na vršaj
;
žito je že v vršajih
2.
etn.
snopi, položeni v dveh vzporednih vrstah, ki se istočasno mlatijo;
nasad
:
obrniti vršaj
;
goniti vola po vršaju
3.
geogr.
nizkemu širokemu kupu podoben nanos, ki ga naredi reka, potok ob
izstopu iz ozkih stranskih dolin v širšo glavno dolino:
z borovci porasel vršaj
vršánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vršati:
slišati vršanje ptičjih peruti
/
vihar se bliža s silovitim vršanjem
/
vršanje granat nad glavami
vršáti
-ím
nedov.
(
á í
)
1.
dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove:
smreke so vršale v vetru
;
brezoseb.
v oblakih je vršalo in bobnelo
/
veter vrši v bukovju
;
zunaj je vršal vihar
/
ekspr.
po ulicah je vršal hrušč in trušč
//
s prislovnim določilom
vršeč se premikati:
granate so vršale nad njimi
;
jata ptic je vršala mimo
/
ekspr.
za njim so vršale jezne ženske
jezno, hrupno šle, tekle
2.
z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov,
povzročati vršenju podobne glasove:
množica je vršala
;
čarovnice so vršale v oblakih
●
ekspr.
prihajajo, je vršalo med ljudmi
se je vznemirjeno govorilo
vršèč
-éča -e:
vršeče listje
vrščáti
-ím
nedov.
(
á í
)
zastar.
vršati
:
ptice so vrščale s perutmi
/
množica je začela vrščati
vŕšek
1
-ška
m
(
ȓ
)
nar.
vrh
1
:
vršek gore
/
vršek prsta
vŕšek
2
-ška
m
(
ȓ
)
nekdaj
ruska dolžinska mera, približno 4 cm:
meri dvanajst vrškov
;
vršek in aršin
vršélo
-a
s
(
ẹ́
)
zastar.
jata
:
vršelo ptic
vŕšen
-šna -o
prid.
(
ȓ
)
1.
nanašajoč se na vrh:
vršne skale
/
vršna planjava
/
vršne veje
2.
vrhnji
:
vršna plast vode
♦
alp.
vršni greben
zgornji del grebena, ki se konča na vrhu
;
vršna piramida
piramidasto oblikovan vrh gore, hriba
;
gozd.
vršni požar
požar, pri katerem ogenj zajame veje, vrhove dreves
;
navt.
vršno jadro
križno jadro, nameščeno nad košnim jadrom
vršênje
1
-a
s
(
é
)
glagolnik od vršeti:
poslušati vršenje borov, smrek
/
enakomerno vršenje dežja
vršênje
2
-a
s
(
é
)
publ.
izpolnjevanje
,
opravljanje
1
:
vršenje prevoznih uslug
vršênje
3
-a
s
(
é
)
glagolnik od vršiti, ločevati zrna:
vršenje prosa
vršéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove:
bori, topoli so se zibali in vršeli
;
brezoseb.
po gozdu je vršelo
/
veter je vršel v krošnjah dreves
/
zunaj vrši dež, toča
//
s prislovnim določilom
vršeč se premikati:
rakete so jim vršele nad glavami
/
vršela je po hiši kot brez uma
jezno, hrupno hodila, tekala
/
čebele so vršele okrog napadalca
glasno šumeč letale
;
pren.
nevesele misli so mu vršele po glavi
vršèč
-éča -e:
jata se je vršeč spustila na tla
;
vršeči gozdovi
vršìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
manjšalnica od vrh:
iz gorske gmote so štrleli številni vršiči
;
ekspr.
sonce se poslavlja od vršičev in gričev
2.
vršiček
:
drevescu se je odlomil vršič
/
vršič nageljna
vršíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino:
iz snega so moleli brinovi vršički
/
poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo
;
gosenice so pojedle vršičke sadik
/
splezati v vršiček drevesa
;
najlepši sadeži so v vršičku
;
letalo je letelo nizko nad vršički
//
vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina
razrašča:
vsaditi nageljnove vršičke
;
šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina
/
beluševi vršički
mladi, mesnati poganjki belušev
;
delati sirup iz smrekovih vršičkov
2.
del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno:
vršički radičevih listov rumenijo
;
odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje
;
uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje
/
vršički dlake
konice
♦
bot.
rastni vršiček
embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla
;
vršiček korenine
vegetacijska točka korenine
vršíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.,
v zvezi z
v
dosegati vrh, višek:
njegova kritika vršiči v ogorčenem očitku
vršíčje
-a
s
(
ȋ
)
več vršičkov, vršički:
nepredirno vršičje drevja
vršíčkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vršičkati:
vršičkanje dreves v drevesnici
/
vršičkanje krompirja
vršíčkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
odstranjevati, skrajševati zgornje dele rastlin:
vršičkati koruzo
;
vršičkati jeseni preveč bujno žito
//
agr.,
vrtn.
odstranjevati rastlinam vršičke, zalistne poganjke, da bolje cvetijo
ali rodijo:
vršičkati drevesa, sobne rastline
/
vršičkati trto
odstranjevati jalove poganjke, zalistke in skrajševati premočno
rastoče poganjke
♦
agr.
vršičkati krompir
rezati kose krompirja s kalčki za sajenje
vršílec
-lca
[
vəršiu̯ca
in
vəršilca
]
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor kaj dela, opravlja:
vršilec dejanja
/
vršilec dolžnosti [v. d.]
kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge
//
kdor kaj izpolnjuje, izvaja:
vršilec oporoke
vršílka
-e
[
vəršiu̯ka
in
vəršilka
]
ž
(
ȋ
)
knjiž.
ženska, ki kaj dela, opravlja:
vršilka dejanja
♦
pravn.
vršilka dolžnosti [v. d.]
ženska, ki začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge
vršína
-e
ž
(
í
)
star.
1.
vrh
1
:
sonce je zašlo za vršine
/
ravna, s travo porasla vršina
/
vršina vala
2.
gladina
,
površina
:
plavati po vršini
;
mirna vodna vršina
;
vršina reke
3.
raven
2
:
dvigniti vršino splošne omike
vršítelj
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor kaj izpolnjuje, izvaja:
vršitelj ukazov
/
vršitelj idej
uresničevalec
vršíti
1
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
publ.
delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo;
izpolnjevati
:
pogumno je vršil svojo nalogo
;
vršiti ukaze
;
vršiti voljo koga
/
vršiti oblast
uveljavljati
;
vrši roditeljske pravice
//
delati
,
opravljati
1
:
vsak vrši svoje delo
;
vršiti poklic, prakso
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
vršiti kontrolo
;
vršiti nadzorstvo nad čim
nadzorovati kaj
;
vršiti poizvedbe o čem
poizvedovati
;
vršiti pritisk na koga
pritiskati
;
pouk se vrši v domačem jeziku
poučuje se
2.
zastar.
dokončevati
:
čebele vršijo celice
vršíti se
publ.,
s prislovnim določilom, z glagolskim samostalnikom
potekati, dogajati se:
zadnje dejanje drame se vrši pred hišo
;
v njem se je vršil preobrat
/
opisovati dogodek, kakor se je v resnici vršil
/
povsod se vrši boj za obstanek
se bori
;
predstava se je vršila na prostem
je bila
vršíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
ločevati zrna od latov, klasov s stopanjem po njih:
vršiti žito
vŕt
-a
m
,
mn.
vrtôvi
(
ȓ ŕ
)
1.
manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje,
se goji vrtnina, okrasne rastline:
okrog hiše je vrt
;
urediti vrt
;
iti na vrt
;
delati na vrtu
;
lep, velik vrt
;
vaški vrtovi
;
uta na vrtu
;
kupiti hišo z vrtom
/
biološki vrt
na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih
pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela
;
cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt
;
sadni vrt
sadovnjak
//
ekspr.
drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču:
vrt je že ozelenel
;
cvetoč vrt
2.
negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih:
gostje se sprehajajo po vrtu
;
grajski, samostanski vrt
/
bivalni vrt
urejen za sprostitev, druženje
;
vatikanski vrtovi
/
vznes.
božji vrt
pokopališče
;
knjiž.
edenski vrt
raj, paradiž
;
star.
javni vrt
park
;
vznes.
vrt miru
pokopališče
//
ekspr.
območje posebnih naravnih lepot:
Slovenija naj bi bila vrt Evrope
/
cvetje iz vrtov književnosti
3.
posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala:
restavracija ima vrt
;
na vrtu ne strežemo
/
gostilniški vrt
4.
s prilastkom
zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske
in splošnoizobraževalne namene:
botanični, pomološki vrt
;
šolski vrt
;
živalski vrt
●
viseči vrtovi
nekdaj
terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦
vrtn.
okenski vrt
okno, prirejeno za gojitev rastlin
;
zimski vrt
prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi
rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje
vrtáč
-a
m
(
á
)
zastar.
vrtalec
:
vrtači, rezkarji in strugarji
vrtáča
-e
ž
(
á
)
podolgovat ali okroglast udrt svet na krasu:
na dnu vrtač se nabira rdeča prst
;
globoka vrtača
/
kraška vrtača
;
udorna vrtača
vrtáčast
-a -o
prid.
(
á
)
1.
podoben vrtači:
vrtačasta globel
2.
poln vrtač:
vrtačast svet
vrtálec
-lca
[
vərtau̯ca
tudi
vərtalca
]
m
(
ȃ
)
delavec, ki vrta:
dela kot vrtalec
;
vrtalec in rezkalec
vrtálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vrtanje:
vrtalna ekipa
/
vrtalni stolp
;
vrtalna ploščad
/
vrtalni stroj
;
vrtalno orodje
♦
mont.
vrtalno dleto
;
vrtalno kladivo
stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje,
razstreljevanje
;
strojn.
vrtalna glava
del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo
vrtalno orodje
;
teh.
vrtalno drogovje
drogovi kot sestavni del vrtalne naprave
vrtálka
-e
[
vərtau̯ka
tudi
vərtalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki vrta:
bila je zaposlena kot vrtalka
2.
teh. žarg.
vrtalnik
:
napraviti luknjo z vrtalko
♦
zool.
(spužva) vrtalka
majhna spužva, ki živi v luknjicah kamnov, ki jih izvrta z
raztapljanjem apnenca, Cliona
vrtálnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
stroj ali orodje za vrtanje:
vrtati z vrtalnikom
/
ročni vrtalnik
vrtálo
-a
s
(
á
)
teh.
orodje za vrtanje:
narediti z vrtalom luknjo
/
vpeti sveder v vrtalo
/
kolenasto vrtalo
vŕtanec
-nca
m
(
r̄
)
teh.
predmet, ki se obdeluje z vrtanjem:
vpeti vrtanec
vŕtanek
-nka
m
(
r̄
)
etn.
okrogla pšenična pogača, spletena iz treh kit testa, z luknjo v
sredini;
vrtanik
:
mesiti, peči vrtanke za kosce
vŕtanik
-a
m
(
r̄
)
etn.
okrogla pšenična pogača, spletena iz treh kit testa, z luknjo v
sredini:
peči vrtanike
vrtanína
-e
ž
(
í
)
1.
izvrtina
:
narediti vrtanino
/
odstraniti vrtanino
2.
gozd.
moknati ostanki lubja ali lesa, ki ga razjedajo zalubniki, lesarji:
na deblu je opazil rjavo vrtanino
vŕtanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od vrtati:
vrtanje s svedrom
;
ročno vrtanje
;
orodje za vrtanje
/
vrtanje po nosu
/
hamletovsko vrtanje po sebi
♦
geol.
sondažno vrtanje
;
mont.
globinsko vrtanje
vŕtati
-am
nedov.
(
r̄
)
1.
delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti:
vrtati v asfalt, skalo
;
vrtati s svedrom, z vrtalnim strojem
;
globoko vrtati
;
vrtati in piliti
/
vrtati zob
/
črv vrta les
♦
fiz.
vrtati z laserjem
//
na tak način delati, oblikovati:
vrtati luknje
/
vrtati predor, vodnjak
2.
delati polkrožne gibe s konico prsta v ozki odprtini česa:
ne vrtaj po ušesu
;
od zadrege si je vrtal po nosu
3.
ekspr.
pojavljati se s spreminjajočo se intenzivnostjo:
telo, po katerem vrta bolečina
/
v meni vrta bojazen
;
v duši vrta misel, zakaj mi je to storil
4.
ekspr.
z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem skušati izvedeti:
vrtal je, kako se je to zgodilo
/
z našim pojasnilom ni zadovoljen, zato vrta naprej
/
je to vse, vrta sodnik
//
v zvezi z
v
vztrajno izpraševati:
ne vrtaj vame, ne bom ti odgovarjal
;
nehaj vrtati vanje
/
kaj pa ti, je vrtal vame
/
vrtati v koga z vprašanji
5.
ekspr.
z raziskovanjem, razmišljanjem skušati ugotoviti, odkriti:
strokovnjaki vrtajo, zakaj upada število rojstev
/
pesnik vrta predvsem vase
/
vrtati za resnico
//
vztrajno razmišljati:
vrtal je in vrtal, pa se ni domislil nič pametnega
/
v sebi vrta, kakšen smisel ima tako življenje
/
počiva, njegovi možgani pa vrtajo
6.
pog.
vztrajno prizadevati si za kaj:
toliko časa je vrtal, da je dobil dovoljenje
●
pog.
vrtati koga za denar
z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadevati si pripraviti
koga, da bi dal denar
;
ekspr.
vrtati po spominu
skušati se spomniti
vrtajóč
-a -e:
vrtajoča bolečina
vrtávčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
nanašajoč se na vrtavko:
vrtavčna vozila
/
vrtavčno gibanje
♦
navt.
vrtavčni kompas
girokompas
vrtávka
-e
ž
(
ā
)
1.
igrača, narejena tako, da se ob hitrem zasuku enakomerno vrti okrog
svoje osi:
pognati, zavrteti vrtavko
;
igrati se z vrtavko
;
sukati se, vrteti se kot vrtavka
2.
ekspr.
človek, ki se zna dobro vrteti, zlasti ženska:
ta plesalka je dobra, spretna vrtavka
3.
ekspr.
nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok:
vidiš jo vrtavko, še malo ne more biti pri miru
4.
ekspr.
živahna ženska, ki se preveč zanima za moške:
pusti to vrtavko
●
knjiž.
ne verjemi tej vrtavki
človeku, ki zaradi koristi hitro prilagaja svoje ravnanje,
prepričanje trenutnim razmeram
;
zastar.
kroglica se je zakotalila po vrtavki
ruleti
;
zastar.
otroci se vozijo z vrtavko
vrtiljakom
;
knjiž.
rečna vrtavka
vrtinec
♦
agr.
del kmetijskega stroja v obliki kolesa, koluta na pokončni osi, ki
z vrtenjem okoli svoje osi opravlja določeno delo
;
strojn.
vztrajnik, katerega os ohranja lego v prostoru
vrtávkast
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na vrtavko:
vrtavkasto vrtenje
/
vrtavkast otrok
♦
agr.
vrtavkasti obračalnik
obračalnik z vrtavkami
vŕtčevski
-a -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na otroški vrtec:
vrtčevski oddelek
;
vrtčevski otroci
;
vrtčevski programi
;
vrtčevska komisija za sprejem otrok
/
vrtčevsko varstvo
vŕtec
1
-tca
m
(
ȓ
)
1.
navadno v zvezi
otroški vrtec
ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok:
ustanoviti otroški vrtec
;
otrok hodi v otroški vrtec
;
vzgojiteljica v vrtcu
/
dati otroka v otroški vrtec
v varstvo v to ustanovo
/
ekspr.
otroški vrtec gre na sprehod
otroci in vzgojiteljice te ustanove
//
poslopje te ustanove:
popraviti, zgraditi otroški vrtec
2.
ekspr.
manjšalnica od vrt:
ograditi vrtec
/
cvetlični vrtec
♦
alp.
plezalni vrtec
zelo pokončen ali navpičen, nevisok skalnat svet, kjer se urijo
plezalci
vŕtec
2
-tca
m
(
ȓ
)
etn.,
navadno v zvezi
romarski vrtec
romarski ljudski ples, pri katerem se sprevod parov pomika v kačastih
in polžastih zavojih:
igrati, voditi romarski vrtec
vŕtek
-tka
m
(
ȓ
)
ekspr.
manjšalnica od vrt:
pred hišo je vrtek
/
gostilna ima senčen vrtek
vŕteks
-a
m
(
ȓ
)
koprena za prekrivanje rastlin na vrtu znamke Vrteks:
zaščititi, zavarovati posevke z vrteksom
;
plast vrteksa
;
slama, veje in vrteks
/
pokrivanje rastlin z vrteksom
vrtélj
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
agr.
lesena priprava iz navpičnega droga in vrtljivega vodoravnega križa ob
vhodu, ki preprečuje vstop živine v ograjeni prostor:
planšar zavrti vrtelj
2.
nar. prekmursko
premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v
katerega se vtaknejo ročice;
oplen
:
prvi, zadnji vrtelj
3.
teh.
vrtljiv člen verige:
zaradi vrtelja se veriga ne zaplete
●
knjiž.
vrtelj preprečuje kupcem izhod
vhodni vrtiljak
;
knjiž.
zračni vrtelj
zračni vrtinec
♦
navt.
sidrni vrtelj
vrtljiv člen sidrne verige
vrtéljec
-jca
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
bičkarji, ki živijo kot zajedavci v krvni plazmi;
tripanosoma
vŕten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na vrt:
vrtna ograja
/
vrtni pridelek
/
vrtni škodljivec
/
vrtni nagelj
;
vrtne jagode
gojene jagode, z debelejšimi sadovi
;
vrtna uta
;
vrtna miza
;
vrtne škarje
/
vrtna veselica
♦
bot.
vrtni mak
mak, iz mlečka katerega se pridobiva opij, Papaver somniferum
;
vrtni ognjič
;
vrtna brogovita
okrasni grm z belimi cveti v socvetjih, podobnih kepam, Viburnum
opulus sterile
;
vrtna kreša
enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v
socvetju, Lepidium sativum
;
vrtna loboda
kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis
;
vrtna sadrenka
pajčolanka
;
vrtn.
rumeni vrtni rman
vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v
socvetjih, Achillea filipendulina
;
vrtna črnika
vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti,
Nigella damascena
;
zool.
veliki vrtni polž
polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia
vrteníca
-e
ž
(
í
)
etn.
obrat za 360° pri plesu parov ali posameznikov:
vrtenína
-e
ž
(
í
)
geom.
telo, ki nastane, če se ploskev zavrti okoli določene osi:
reševati naloge z vrteninami
vrtênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od vrteti:
enakomerno vrtenje
;
hitrost vrtenja
/
vrtenje volana
/
vrtenje zemlje okoli svoje osi
/
vrtenje v glavi je ponehalo
/
to ni napredek, ampak vrtenje v krogu
vrtéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
delati, da se kaj giblje okoli svoje osi:
voda vrti mlinsko kolo
;
vrteti na ražnju
;
vrteti z roko
;
hitro, počasi vrteti
/
vrteti vrtiljak
2.
delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih:
vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico
;
vrteti volan v levo
/
vrteti cigareto med prsti
;
vrteti klobuk v roki
/
ekspr.
vrteli so glave, oči, da bi kaj videli
//
delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi:
veter vrti po zraku orumenelo listje
/
ekspr.
vrteti plesalko po plesišču
3.
delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi:
vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo
;
vrteti posodo z ogljem
4.
s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje:
vrteti lajno, slamoreznico
/
ekspr.
cele popoldneve vrti pedale
se vozi s kolesom
5.
z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava
deluje:
vrteti gramofon
;
spretno vrteti kolovrat
//
pog.
predvajati
:
vrteti filme, risanke
/
vrteti resno glasbo
6.
ekspr.
ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim:
ta človek zna vrteti orodje
/
kuhalnico odlično vrti
odlično kuha
;
dobro vrteti volan
voziti avtomobil, vozilo
/
zna vrteti jezik
spretno govoriti
7.
pog.
z različnih strani natančno, podrobno izpraševati:
učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno
;
vrteti koga zaradi zamujanja
;
vrteti na zagovoru, pri izpitu
●
pog.,
ekspr.
kar naprej vrti jezik
govori
;
slabš.
neprestano vrti svoj mlin
govori
;
pog.
nekaj mesecev ga že vrti
je precej neuravnovešen
;
ekspr.
cel popoldan vrteti telefon
z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko
zvezo
;
ekspr.
vrtel je oči po zapuščeni domačiji
gledal je
vrtéti se
1.
gibati se okoli svoje osi:
kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo
;
vrteti se na petah
;
vrteti se v smeri urnega kazalca
;
vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto
;
vrteti se kot vrtavka
//
ekspr.
zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati:
stroji se že vrtijo
;
žičnice se vrtijo
obratujejo
2.
gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih:
ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti
/
vso noč se je vrtela po postelji
premetavala
3.
gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi:
sateliti se vrtijo okrog zemlje
//
gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi:
zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu
;
letalo se je eno uro vrtelo nad dolino
//
gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko:
nikamor ne pridemo, samo vrtimo se
/
vrteti se na mestu
;
ladja se vrti v krogu
/
ekspr.
begunci so se vrteli v začaranem krogu
/
ekspr.
dogajanje, razprava se vrti v krogu
4.
ekspr.,
s prislovnim določilom
premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer:
vrtel se je po hiši, kot bi bil domač
/
otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami
so nam zaradi takega gibanja v napoto, nas ovirajo pri hoji,
gibanju
;
pren.
po glavi se mu vrtijo čudne misli
//
opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja:
vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čim prej skuhano
;
natakarji so se vrteli med gosti
5.
ekspr.,
z dajalnikom
imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici:
vse se mi vrti
;
brezoseb.:
od pijače se mi vrti
;
zaradi pritiska se mu vrti
;
ob pogledu v dolino se mu je vrtelo
6.
ekspr.,
v zvezi z
okoli, okrog
izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja:
mati se kar naprej vrti okoli otroka
/
pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja
/
vse misli se vrtijo okrog počitnic
/
umetnik se pogosto vrti okoli otroštva
ga upodablja, opisuje
7.
ekspr.,
s prislovnim določilom
biti, zadrževati se kje z določenim namenom:
ves večer se vrti pred ogledalom
8.
pog.
biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo:
hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro
/
število zborovalcev se je vrtelo od tisoč do dva tisoč
zborovalcev je bilo
;
vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni
hiša je vredna od deset do dvajset milijonov
9.
pog.
teči
,
potekati
:
ob nedeljah se vrti vse bolj počasi
/
pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot
se razvijajo, potekajo normalno
;
misliš, da se bo vse po tebi vrtelo
teklo, potekalo, kot ti hočeš
●
pog.,
šalj.
kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer
je nekoliko čudaški
;
ekspr.
ali se je svet takrat res tako vrtel
ali je bilo takrat res tako
;
ekspr.
vrteti se okoli deklet
veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti
njihovo naklonjenost
;
ekspr.
misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe
da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi
;
ekspr.
kdo ve, kaj se ji vrti po glavi
o čem razmišlja
;
vrti se kot muha v močniku
brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega
položaja; nesmotrno se giblje, bega
♦
astron.
Zemlja se vrti okoli svoje osi
;
Luna se vrti okoli Zemlje
vrteč se okoli svoje osi kroži
;
geom.
vrteti se v spirali
vrtèč
-éča -e:
stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo
;
vrteče se kolo
vŕtež
-a
m
(
ȓ
)
knjiž.
vrtenje
:
opazovati vrtež plesalcev
/
vrtež v začaranem krogu
/
veter je v divjem vrtežu odnašal listje
●
knjiž.
vrezati nekaj vrtežev
navojev, zavojev
;
zastar.
ulični vrtež se umirja
vrvež
vrtéžen
tudi
vŕtežen -žna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄; ȓ
)
knjiž.
1.
vrtljiv
:
vrtežna priprava
2.
vrtinčast
:
vrtežen veter
/
vrtežen čas
zelo nemiren
vrtìč
-íča
m
(
ȉ í
)
star.
vrt
:
drevo stoji sredi vrtiča
/
grajski vrtič
vrtíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od vrt:
ob hiši je vrtiček
;
lep vrtiček
/
zelenjavni vrtiček
vrtíčkar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor se ljubiteljsko ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin:
dati zemljo v najem vrtičkarjem
vrtíčkarica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se ljubiteljsko ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih
rastlin:
navdušena vrtičkarica
vrtíčkarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vrtičkarje ali vrtičkarstvo:
vrtičkarske skrbi
/
vrtičkarsko gibanje
●
ekspr.
vrtičkarsko pojmovanje kulture
zelo ozko, omejeno
vrtíčkarstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
ljubiteljsko gojenje vrtnine, okrasnih rastlin:
ukvarjati se z vrtičkarstvom
2.
ekspr.
opravljanje dela brez sodelovanja z drugimi in brez širšega pogleda na
problematiko:
vrtičkarstvo nima posluha za skupno nastopanje navzven
;
primer klasičnega vrtičkarstva
/
tipično slovensko vrtičkarstvo
vrtílec
-lca
[
vərtiu̯ca
in
vərtilca
]
m
(
ȋ
)
1.
kdor kaj vrti:
vrtilci vrtiljaka
2.
knjiž.
golob, ki se v letu prevrača;
prevrtač
:
let vrtilca
/
golob vrtilec
vrtílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na vrtenje:
vrtilna os
;
vrtilna smer
/
vrtilni mehanizem
;
vrtilna naprava
/
vrtilna tabela
2.
knjiž.
vrtljiv
:
vrtilni stroj
;
vrtilno stojalo za razglednice
♦
elektr.
vrtilno magnetno polje
magnetno polje, ki se vrti okrog osi v svojem središču
;
vrtilno stikalo
stikalo, pri katerem se stik vzpostavi ali prekine z zasukom gumba
ali ročice
;
fiz.
vrtilni moment
(torzijski) navor
;
vrtilna količina
količina, ki je produkt vztrajnostnega momenta in kotne hitrosti
vrtečega se telesa
;
gled.
vrtilni oder
oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo
;
les.
vrtilno okovje
;
ptt
vrtilni izbiralnik
izbiralnik, pri katerem vrti ročice za vzpostavljanje zvez
elektromagnet, ki ga poganjajo tokovni sunki
;
teh.
vrtilna hitrost
hitrost, določena s številom vrtljajev v časovni enoti
vrtilják
-a
m
(
á
)
1.
naprava z visečimi sedeži, ki se vrtijo za zabavo ljudi na njih:
voziti se na vrtiljaku, z vrtiljakom
/
sejemski vrtiljak
/
vrtiljak se ustavlja, se vrti
//
naprava s sedeži na vrtljivi plošči, na katerem se za zabavo vrtijo
zlasti otroci:
stopiti na vrtiljak
;
tobogan in vrtiljak
//
vrtljiva naprava sploh:
vrtiljak za časopise, razglednice
/
zastar.
sesti na vrtiljak pri pisalni mizi
vrtljivi stol
;
vhodni vrtiljak
kovinska priprava iz navpičnega droga in v eno smer vrtljivega
vodoravnega križa ob vhodu, ki omogoča vstop in preprečuje
izstop
2.
ekspr.,
navadno z rodilnikom
skupek česa vrtečega se:
vrtiljak zvezd
/
vrtiljak človeških rok in nog
//
kar se vrti, hitro spreminja:
zgodovina je vrtiljak
/
vrtiljak dogodkov, zabav
;
vrtiljak zabavnih melodij
vrtiljákar
-ja
m
(
ȃ
)
lastnik ali upravljavec vrtiljaka (s sedeži):
kupiti karte pri vrtiljakarju
vrtílka
-e
[
tudi
vərtiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
anat.
mišica, ki obrača del telesa;
obračalka
:
vrtilka glave
vrtílnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
vrtiljak
:
voziti se z vrtilnico
/
stopiti na vrtilnico
vrtílo
-a
s
(
í
)
priprava, s katero se kaj vrti:
zavrteti z vrtilom
;
lokasto, okroglo vrtilo
/
stol na vrtilu
vrtljivi stol
//
priprava, ki se vrti:
poganjati vrtilo
♦
adm.
vrtilo
naprava na mehanskem pisalnem stroju za vrtenje valja
;
etn.
lončarsko vrtilo
lončarsko kolo
vrtína
-e
ž
(
í
)
luknja, ki nastane z vrtanjem:
narediti, vrtati vrtino
;
globoka vrtina
;
vrtina v skalo
;
globina, premer vrtine
;
dotok nafte, vode v vrtino
/
nabojna vrtina
v katero se vloži eksplozivni naboj
;
naftna, poskusna, raziskovalna vrtina
♦
metal.
polniti vrtine
;
teh.
šoba z eno vrtino
vrtínčar
-ja
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
majhni nevretenčarji s podolgovatim, sploščenim telesom, pokritim z
migetalkami, Turbellaria:
sladkovodni vrtinčarji
;
zajedavski vrtinčarji
/
jamski vrtinčar
vrtínčast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki ima vrtince:
vrtinčasta reka
/
vrtinčasta dlaka
2.
ki se pojavlja v obliki vrtincev:
vrtinčast veter
;
vrtinčasta meglica
/
vrtinčasto gibanje zraka
/
ekspr.
vrtinčasti časi
3.
fiz.,
v zvezi s
tok, gibanje
v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo;
turbulenten
:
vrtinčasti tok
;
vrtinčasto gibanje
●
ekspr.
vrtinčaste stopnice
polžaste stopnice
vrtínčasto
prisl.
:
dim se vrtinčasto dviga v zrak
vrtínček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od vrtinec:
ob čereh se delajo vrtinčki
/
vrtinček las
vrtínčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
vrtinčast
:
vrtinčna reka
/
vrtinčno gibanje zraka
♦
avt.
vrtinčni prekat
prekat v dizlu, v katerem se v obliki vrtincev mešata zrak in
gorivo
2.
fiz.,
v zvezi s
tok, gibanje
v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo;
turbulenten
:
vrtinčni tok
;
vrtinčno gibanje
vrtínčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od vrtinčiti:
vrtinčenje snežink, zraka
/
vrtinčenje reke
/
vrtinčenje misli
♦
fiz.
pojav, pri katerem nastajajo vrtinci in se plasti tekočine ali
plina mešajo; turbulenca
vrtínčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih:
burja vrtinči dim
;
veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču
;
brezoseb.
sneg je vrtinčilo
;
pren.,
ekspr.
ljudje, ki jih vrtinčijo strasti
//
s prislovnim določilom
premikajoč kaj na tak način nositi:
vihar vrtinči snežinke v sobo
;
vrtinčiti smeti po ulici
/
plaz vrtinči s seboj tudi smučarje
2.
povzročati vrtince v čem:
izstrelki vrtinčijo gladino
/
močen veter vrtinči morje
;
pren.,
ekspr.
dogodki vrtinčijo vaško okolje
3.
vrteti
,
sukati
:
moški je vrtinčil oči
/
vrtinčiti z glavo
vrtínčiti se
1.
premikati se v spiralastih zavojih:
listi se vrtinčijo v zraku
;
megle se vrtinčijo nad vrhovi
;
za avtomobilom se vrtinči prah
;
zavesa se vrtinči zaradi prepiha
;
pren.,
ekspr.
številke so se mu brez reda in smisla vrtinčile v glavi
//
s prislovnim določilom
premikajoč se na tak način prihajati:
iz odprtin se je vrtinčila para
;
dim se vrtinči pod strop
2.
delati vrtince:
potok se vrtinči ob skalovju
;
vrgli so ga v vodo, kjer se reka najbolj vrtinči
;
vrtinčiti se in peniti
3.
vrteti se, sukati se:
otroka sta se vrtinčila po ledu
/
pogovor se je vrtinčil okoli zadnjih dogodkov
/
njegove misli se vrtinčijo okrog deklet
vrtínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih:
sredi reke so vrtinci
;
vrtinec ga je potegnil v globino
;
zaradi vrtincev je reka nevarna
;
čoln je zaneslo v vrtinec
/
vodni vrtinec
/
viharni vrtinci pustošijo po deželi
;
zračni vrtinec je dvignil streho
/
v vrtincih sneži
//
s prilastkom
večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih
zavojih:
prašni, snežni vrtinec
;
zaiti v vrtinec pršiča
//
ekspr.,
s prilastkom
večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih:
vrtinec vozil
/
znašel se je v vrtincu rok in nog
2.
v obliki spirale rastoči lasje, dlaka:
zaradi vrtincev se težko počeše
;
vrtinec na temenu
/
lasni vrtinec
//
v obliki spirale poleglo žito, trava:
vihar je napravil v žitu vrtince
;
zaradi vrtincev so težko kosili
//
ekspr.,
s prilastkom
v obliki spirale rastoče rastline:
bel vrtinec planik
;
na pobočju žarijo vrtinci resja
3.
ekspr.,
s prilastkom
kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji:
bojni, predvolilni vrtinec
;
zajel ga je vrtinec sovraštva
/
predati se vrtincu časa
;
brez sledu je izginil v vojnem vrtincu
//
velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari:
v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti
;
deželo je zajel vrtinec stavk
vrtíšče
-a
s
(
í
)
teh.
točka, okoli katere se telo vrti:
vrtišče vzvoda
vrtíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
star.
vrteti
:
vrtiti kolo
/
vrtiti v roki bankovec
/
vrtiti oči
/
roj muh se je vrtil nad mizo
/
od sreče se mu vrti v glavi
vrtljáj
-a
m
(
ȃ
)
zasuk telesa okoli svoje osi:
po nekaj vrtljajih se ustaviti
;
kolo se zavrti za pol vrtljaja
;
merilnik vrtljajev
;
število vrtljajev
vrtljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da vrteti:
v dveh smereh vrtljiva kolesa
/
vrtljivi stol
;
vrtljivo stojalo za knjige
;
vrtljiva vrata
♦
astron.
vrtljiva zvezdna karta
zvezdna karta, na kateri se z vrtenjem njenega sestavnega dela
ustvari videz zvezdnega neba za vsak dan in uro v letu
;
gled.
vrtljivi oder
oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo
vrtnár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor se ukvarja z vrtnarstvom:
vrtnarji so vzgojili več novih sort
/
parkovni vrtnar
2.
kdor ureja vrt, navadno večji:
imeti, najeti vrtnarja
;
grajski, samostanski vrtnar
●
ekspr.
postaviti kozla za vrtnarja
dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake
popolnoma neprimerno
vrtnaríca
-e
ž
(
í
)
1.
ženska, ki se ukvarja z vrtnarstvom:
kupiti zelenjavo pri vrtnarici na trgu
2.
ženska, ki ureja vrt, navadno večji:
grajska vrtnarica
3.
star.,
navadno v zvezi
otroška vrtnarica
vzgojiteljica v otroškem vrtcu:
dela kot otroška vrtnarica
vrtnaríja
-e
ž
(
ȋ
)
obrat za gojenje vrtnine, okrasnih rastlin:
kupiti sadike v vrtnariji
;
delavci mestne vrtnarije
//
zemljišče tega obrata:
vrtnarija meri petdeset arov
//
poslopje tega obrata:
vrtnarija je pogorela
vrtnáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ukvarjati se z vrtnarstvom:
ko se je upokojil, je začel vrtnariti
vrtnárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vrtnariti:
ukvarjati se z vrtnarjenjem
;
sodobno vrtnarjenje
/
gverilsko vrtnarjenje
vrtnarjenje zlasti na opuščenih, zanemarjenih javnih mestnih
površinah z namenom ustvarjanja lepšega, prijetnejšega bivalnega
okolja
vrtnárjev
-a -o
(
á
)
pridevnik od vrtnar:
vrtnarjeva opravila
vrtnárka
-e
ž
(
á
)
1.
ženska, ki se ukvarja z vrtnarstvom:
ljubiteljska vrtnarka
;
cvetličarka in vrtnarka
2.
ženska, ki ureja vrt, navadno večji:
delala je kot čistilka in vrtnarka
vrtnárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vrtnarje ali vrtnarstvo:
vrtnarsko delo
/
vrtnarska šola
/
vrtnarske škarje
;
vrtnarska žaga
/
vrtnarski tehnik
/
vrtnarska razstava
vrtnárstvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih
rastlin:
preživljati se z vrtnarstvom
;
sadjarstvo in vrtnarstvo
/
ljubiteljsko vrtnarstvo
vrtičkarstvo
/
parkovno vrtnarstvo
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem okrasnih rastlin
in urejanjem parkov
vŕtnica
-e
ž
(
ȓ
)
trnat okrasni grm z raznobarvnimi dišečimi cveti:
vrtnica se je bujno razrasla
;
gojiti, nasaditi vrtnice
;
diši po vrtnicah
;
bele, rdeče vrtnice
/
pripeti vrtnico na suknjič
;
šopek vrtnic
/
papirnata vrtnica
/
vrtnice popenjavke
♦
rad.
vrtnica
mednarodno priznanje za televizijske zabavnoglasbene oddaje, ki se
vsako leto podeljuje v Montreuxu
;
bronasta, srebrna, zlata vrtnica
;
vrtn.
polnocvetne vrtnice
vŕtničen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na vrtnico:
vrtnično olje
/
vrtnični nasad
vŕtnik
1
-a
m
(
ȓ
)
zool.
manjša ptica selivka z žvepleno rumenim trebuhom, Hippolais icterina:
gnezdo vrtnika
/
rumeni vrtnik
vrtník
2
-a
m
(
í
)
1.
vrtn.
vrtičkar
:
izdati priročnik za navdušene vrtnike
2.
zastar.
vrtnar
:
grajski vrtnik
vrtnína
-e
ž
(
ī
)
zelenjava, ki se goji na vrtu:
pridelovati vrtnino
/
gojenje vrtnin
;
špinača, solata in druge vrtnine
/
vložena vrtnina
vrtoglàv
in
vrtogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
1.
ki ima po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja občutek, da
se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega:
vrtoglav človek
;
bolnik je vrtoglav
;
biti vrtoglav od plesa
;
hodila je po sobi kakor vrtoglava
//
ekspr.
ki zaradi svoje višine, globine povzroča tak občutek:
vrtoglav prepad
;
vrtoglava pot
/
vrtoglav pogled v dolino
2.
ekspr.
ki se pri hoji, premikanju opoteka:
ne sme ven, saj je še čisto vrtoglav
/
veter je vrtoglav
piha zdaj v eno, zdaj v drugo smer
3.
ekspr.
nespameten
,
nepremišljen
:
vrtoglav zaljubljenec
/
vrtoglavo ravnanje
;
vrtoglava pustolovščina
4.
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
zelo velik, visok:
vrtoglava hitrost
/
vrtoglava vsota
/
vrtoglav gospodarski razvoj
zelo hiter
●
zastar.
ne verjemi tem vrtoglavim ljudem
goljufivim, sleparskim
;
zastar.
umiriti vrtoglave otroke
razposajene, živahne
vrtoglávo
prisl.
:
vrtoglavo hoditi
;
cene vrtoglavo rastejo
;
vrtoglavo visoki stroški
;
sam.:
pot ni za vrtoglave
vrtoglávec
-vca
m
(
ȃ
)
vrtoglav človek:
vrtoglavec ne prenese pogleda v globino
●
ekspr.
ta vrtoglavec nas bo spravil v nesrečo
nespameten, nepremišljen človek
;
zastar.
vsak vrtoglavec jih prepriča
goljuf, slepar
♦
zool.
v pasjem črevesu živeč zajedavec, čigar mehurnjaki povzročajo
vrtoglavost pri ovcah in govedu, Taenia multiceps
vrtoglávica
-e
ž
(
ȃ
)
občutek koga po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja, da
se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega:
vrtoglavica je minila
;
čutiti, imeti vrtoglavico
;
pogled v globino povzroča vrtoglavico
;
huda vrtoglavica
//
ekspr.
stanje, v katerem kdo ravna nespametno, nepremišljeno:
vse ljudi je zajela nekakšna vrtoglavica
;
vrtoglavica zaradi uspehov
/
razvojna vrtoglavica
vrtogláviti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
1.
povzročati, da je kdo vrtoglav:
visok pritisk ga vrtoglavi
;
vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali
2.
s prislovnim določilom
opotekaje se premikati, hoditi:
bolnica vrtoglavi k oknu
//
neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku:
pajek vrtoglavi med nitmi mreže
/
letalo vrtoglavi z neba
;
listi vrtoglavijo proti zemlji
neurejeno vrteč se padajo
//
brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja:
otroci vrtoglavijo po dvorišču
/
množice vrtoglavijo sem in tja
/
metulj vrtoglavi nad vrtnicami
3.
ravnati nespametno, nepremišljeno:
sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi
/
le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad
počni neumnosti
4.
povzročati, da je kdo zmeden:
njegovo govorjenje jih vrtoglavi
/
vrtoglaviti dekle
vrtoglávka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nar.
ptica sivo rjave barve s črnimi progami, ki preplašena vije z glavo;
vijeglavka
:
vrtoglavka je zletela z veje
2.
ekspr.
nemirna, živahna ženska, zlasti mlada:
le kje se potika ta vrtoglavka
●
zastar.
pretkana vrtoglavka
goljufivka, sleparka
vrtoglávost
-i
ž
(
ā
)
značilnost, stanje vrtoglavega človeka:
vrtoglavost bolnika
;
vrtoglavost od bolezni
/
lotevala se ga je rahla vrtoglavost
vrtoglavica
●
knjiž.
uganjati vrtoglavosti
neumnosti
vrtorépec
-pca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
ekspr.
dobrikav človek, prilizovalec:
vrtorepec ga je le pregovoril
vrtorépiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
1.
vrteč rep hoditi, letati:
v kletki je vrtorepila sraka
//
iti sploh:
saj sam ne veš, kam vrtorepiš
2.
vrteč rep zaradi izražanja naklonjenosti hoditi, tekati:
pes vrtorepi okrog gospodarja
//
ekspr.
dobrikati se, prilizovati se:
vrtorepil je, da sem bil v zadregi
;
toliko časa se je vrtorepil okoli njega, da mu je odpustil
//
ekspr.
izmikati se, izvijati se:
kaj vrtorepiš, povej naravnost
vrtorépka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar.
ptica pevka z dolgim črnim in ob straneh belim repom, s katerim
potresava;
bela pastirica
:
gnezdo vrtorepke
vrtúlja
-e
ž
(
ú
)
zastar.
vrtinec
:
rečna vrtulja
●
knjiž.
pognati letalsko vrtuljo
vijak
vrúlja
-e
ž
(
ú
)
geogr.
kraški izvir na morskem ali jezerskem dnu:
voda iz vrulje
vŕv
-í
ž
(
ȓ
)
izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za
povezovanje, privezovanje:
vrv se je pretrgala
;
prerezati, razplesti vrv
;
voditi žival na vrvi
;
zvezati z vrvjo
;
dolga, močna vrv
;
jeklena, konopljena, žična vrv
;
vrv iz najlona
;
dolžina vrvi
/
odvezati vrv
/
plezalna vrv
;
vprežna vrv
zaprežnica
;
vžigalna vrv
vžigalna vrvica
//
tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen:
hoditi po vrvi
;
pobrati perilo z vrvi
/
knjiž.
plesalec na vrvi
vrvohodec
//
ekspr.
temu izdelku podoben rastlinski del;
steblo
,
vitica
:
buča je pognala vrvi
;
hmeljeve vrvi
●
ekspr.
najraje bi si dal vrv za vrat
se obesil
;
ekspr.
s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu
se je sam spravil v brezizhoden položaj
;
preg.
kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
;
preg.
zdravje po niti gor, po vrvi dol
zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦
alp.
pritrjena vrv
za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji,
plezanju
;
navt.
jadrovodna vrv
za obračanje jadra v smeri krme
;
pritezna vrv
za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto
;
privezna vrv
za privezovanje ladje, čolna k obali
;
metalo za vrv
obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje
;
ptt
kabelska (nosilna) vrv
na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni
kabel
;
šport.
lavinska vrv
vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za
seboj, kadar so na ogroženem območju
;
teh.
nosilna vrv
vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola
;
vlečna vrv
vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi
vrvár
-ja
m
(
á
)
izdelovalec vrvi:
naročiti vrv pri vrvarju
vrvárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za izdelovanje vrvi:
delati v vrvarni
/
zgraditi vrvarno
vrvárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vrvarje ali vrvarstvo:
vrvarski izdelki
/
vrvarski obrat
/
vrvarska konoplja
vrvárstvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za izdelovanje vrvi:
ukvarjati se z vrvarstvom
vŕvast
-a -o
prid.
(
r̄
)
1.
podoben vrvi:
vrvasta korenina, pajčevina
2.
vrven
1
,
vrven
2
:
vrvasta lestev
vŕven
1
-vna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na vrv:
vrvna dolžina
/
vrvna lestev
/
pregledati vrv in vrvne sponke
/
vrvni kolut
vrvén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki je iz vrvi:
vrven pas
;
vrvena gugalnica
vrveníca
-e
ž
(
í
)
strojn.
kolo na gredi, po katerem teče vrv:
vrvênje
-a
s
(
é
)
1.
glagolnik od vrveti:
vrvenje se je umirilo
;
nemirno, živahno vrvenje
;
prometno, sejemsko vrvenje
;
vrvenje ljudi, mravelj
;
vrvenje v dvorani
/
vrvenje čustev
2.
petje vrvivk:
ocenjevati vrvenje
/
vodno vrvenje
petje, pri katerem se sliši, kot da bi bila v grlu voda
;
žvenkljajoče vrvenje
vrvéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
1.
živahno se premikati v velikem številu in v različne smeri:
obiskovalci vrvijo iz prostora v prostor
;
delavci vrvijo okoli skladišča
;
nemirno, živahno vrveti
;
brezoseb.
v taboru je vrvelo kot v mravljišču
/
mravlje vrvijo na vse strani
;
pren.,
ekspr.
po glavi mi vrvijo nasprotujoče si misli
//
ekspr.,
s prislovnim določilom
živahno se premikajoč v velikem številu iti kam:
iz tovarne vrvijo delavci
/
množica vrvi na stadion
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom,
s smiselnim osebkom v rodilniku
biti, obstajati v velikem številu:
na ulici je vrvelo ljudi
/
v drami vrvi prizorov iz vsakdanjega življenja
/
dvorišče je vrvelo od otrok
vrvèč
-éča -e:
množica, vrveča po ulicah in trgih
vŕvež
-a
m
(
ȓ
)
živahno premikanje v velikem številu in v različne smeri:
vrvež se je umiril
;
jutranji ulični vrvež
;
vrvež mravelj v mravljišču
;
vrvež turistov, vozil
/
izginiti v vrvežu
//
ekspr.
živahno, vznemirljivo dogajanje:
družabni, politični vrvež
vrvežàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
knjiž.
ki dela, ustvarja vrvež:
vrvežave mravlje
;
vrvežava skupina
/
vrvežav človek
/
ekspr.
vrvežava hoja
živahna, nemirna
vrvežávost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
lastnost, značilnost koga, ki dela, ustvarja vrvež:
vrvežavost otrok
vŕvica
in
vŕvca
stil.
vrvíca -e
ž
(
ȓ; ȓ; í
)
manjšalnica od vrv:
vrvica se je pretrgala
;
povezati z vrvico
;
voditi psa na vrvici
;
konopljena, plastična vrvica
;
močna, tanka vrvica
;
vrvica iz najlona
;
klobčič vrvice
/
okrasna vrvica
;
priključna vrvica
kabel, s katerim se električni aparat, stroj poveže z električnim
omrežjem
;
vžigalna vrvica
za vžig razstreliva
/
spotakniti se ob šotorsko vrvico
●
publ.
po slavnostnem govoru je župan prerezal vrvico
s tem dejanjem je simbolično odprl kak objekt
;
ekspr.
držati, imeti koga na vrvici
imeti ga popolnoma v oblasti
♦
rib.
(ribiška) vrvica
vŕvičast
tudi
vrvíčast -a -o
prid.
(
ȓ; í
)
1.
podoben vrvici:
vrvičasta volna
/
vrvičast vzorec
2.
ki je iz vrvice:
vrvičasta lestev, preproga
♦
arheol.
vrvičasta keramika
keramika, okrašena z odtisi vrvice
vŕvičen
tudi
vrvíčen -čna -o
prid.
(
ȓ; ȋ
)
nanašajoč se na vrvico:
vrvična dolžina
/
vrvična lestev
vrvičasta lestev
vrvíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
vrvje
:
mornarji plezajo po vrvišču
♦
gled.
prostor nad odrom z mrežno konstrukcijo, na katero so pritrjene
naprave za obešanje scenskih elementov
vrvívec
-vca
m
(
ȋ
)
kanarček, ki zna peti vrvivke:
ocenjevati petje vrvivcev
/
harški vrvivec
vrvívka
-e
ž
(
ȋ
)
vsak od navadno sedmih nizkih spevov, ki jih pojejo za tako petje
gojeni kanarčki:
poslušati vrvivke
/
vodna vrvivka
spev, ki se sliši, kot da bi bila v grlu voda
;
žvenkljajoča vrvivka
vŕvje
-a
tudi
vrvjè -à
s
(
ȓ; ȅ ȁ
)
več vrvi, vrvi:
napeti, zviti vrvje
;
novo vrvje
vŕvnat
-a -o
prid.
(
ȓ
)
vrven
1
,
vrven
2
:
vrvnata mreža, preproga
vŕvnica
-e
ž
(
ȓ
)
vrtn.
sobna rastlina z mesnatimi, črtalastimi, pokončnimi listi;
sansevierija
:
gojiti vrvnice
vrvnják
-a
m
(
á
)
navt.
prostor za shranjevanje vrvi, navadno na premcu:
vrvohódec
-dca
m
(
ọ̑
)
akrobat, ki hodi po vrvi, napeti visoko nad tlemi:
nastopil je vrvohodec
;
cirkuški vrvohodec
vrvohódka
-e
ž
(
ọ̑
)
akrobatka, ki hodi po vrvi, napeti visoko nad tlemi:
postati vrvohodka
;
vrvohodka v cirkusu
vrvohódski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vrvohodce:
vrvohodski pripomočki
/
vrvohodska spretnost
vrvohódstvo
-a
s
(
ọ̑
)
dejavnost vrvohodcev:
ukvarjati se z vrvohodstvom
vrvránje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vrvrati:
vrvranje izvira
vrvráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
dajati glasove kot voda pri vretju:
izvir vrvra
;
brezoseb.
pod pokrovko vrvra
/
ogenj vrvra
;
v drevju vrvra veter
//
s prislovnim določilom
dajajoč take glasove premikati se, teči:
rečica vrvra med jelševjem
/
po cestah vrvra množica
;
pren.
iz njega je vrvrala jeza
vrvrajóč
-a -e:
potok, vrvrajoč iz globine
;
vrvrajoč studenec
vrzél
-i
[
vərzeu̯
tudi
vərzel
]
ž
(
ẹ̑
)
1.
prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake
celote, sestavljene iz zaporedno sledečih si členov:
narediti, zapolniti vrzel
;
zobne vrzeli
;
vrzeli med knjigami na policah
;
vrzeli v plotu
/
vojaki so se rešili skozi vrzel v nasprotnikovem obroču
//
prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake
celote sploh:
zasaditi vrzeli z novimi sadikami
;
vrzel v gozdu
/
v grajskem obzidju so vrzeli
večje, nenamerne odprtine
/
po tem letu je v kroniki pri podatkih več vrzeli
manjkajočih podatkov
/
privatizacijska vrzel
v postopku lastninjenja nastali presežek vrednosti lastniških
certifikatov glede na vrednost lastninjenega premoženja
/
ekspr.
z njegovo smrtjo je nastala velika vrzel
2.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
kar čemu manjka, da bi bilo popolno:
iskati, izkoriščati vrzeli v predpisih, zakonih
;
delo je zapolnilo vrzel v strokovni literaturi
;
v njegovem znanju je veliko vrzeli
/
imeti vrzeli v spominu
vrzéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. primorsko
odprtina za prehod v živi meji, ograji:
peljati voz skozi vrzelo
vrzélast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima vrzeli:
vrzelasta ograja
/
vrzelast gozd
/
ekspr.
njegova podoba preteklosti je vrzelasta
vrzelják
-a
m
(
á
)
zool.
vsak od sprednjih kočnikov pri zvereh:
vŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
glagolnik od vreči:
pazljiv vržek semen
/
vržek se je ponesrečil
met, lučaj
vŕženost
-i
ž
(
ȓ
)
filoz.,
po eksistencialistični filozofiji
dejstvo, da človek biva brez vnaprejšnje določenosti:
razmišljati o človekovi vrženosti v svet
vsàd
vsáda
m
(
ȁ á
)
usnj.
jama, v kateri se kože, obtežene s kamni, strojijo s strojilom in
strojilno juho:
vsádek
-dka
m
(
ȃ
)
umetna snov ali tkivo istega organizma, ki se vnese v telo:
vsadek je v veliki meri postal del bolnikovega telesa
;
odstraniti vsadek
;
polžev vsadek
elektronska naprava, ki zvok iz okolice pretvarja v električne
impulze in tako gluhim in naglušnim pomaga slišati
;
silikonski vsadek
;
zobni vsadek
vsadek, ki nadomesti manjkajoči zob
vsadítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vsaditi:
vsaditev rastline
/
vsaditev umetnega zoba
vsadíti
-ím
dov.
, vsádil
(
ī í
)
1.
dati sadiko v zemljo, kjer bo rastla:
vsaditi češnjo
;
vsaditi krompir
;
vsejati in vsaditi
2.
dati, namestiti trdno, za trajno v kaj:
vsaditi ključavnico v vrata
;
vsaditi nov zob v grablje
/
vsaditi preklo v zemljo
3.
dati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti
z loparja:
vsaditi kruh, potico
/
vsaditi v peč
4.
ekspr.
narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže
s čim:
znal je vsaditi ljubezen in poštenje v srca svojih otrok
;
vsaditi novo vizijo v človeka
♦
čeb.
vsaditi roj
dati roj v panj
;
med.
vsaditi
vnesti tujo, navadno umetno snov v telo
vsadíti se
ekspr.
globlje, trajneje ustaliti se v čem, povezati se s čim:
ideja, misel se mu je vsadila v glavo
;
ljubosumnost se ji je vsadila v srce
●
ekspr.
vsadila se mu je v dušo, srce
trajno si jo je zapomnil; trajno jo je vzljubil
;
star.
vsadi se v vsakega
vtakne se, obregne se
vsajèn
-êna -o:
vsajen kruh
;
krompir je vsajen
;
rezilo je vsajeno v ročaj
●
ima globoko vsajene oči
globoko ležeče, udrte
vsáj
člen.
(
ȃ
)
1.
izraža omejevanje na najmanjšo količino ali mero:
tukaj sta možni vsaj dve poti
;
vsaj eden se me je spomnil
;
vsaj enkrat na leto bi se lahko oglasil
/
bolj veselo bi bilo, če bi bilo vsaj malo sonca
;
vsaj za hip prenehajte
2.
izraža omejevanje na določen stavčni člen:
kmalu bo prišel. Vsaj obljubil je
;
na praznovanje bi jih lahko vsaj povabili
;
če bo odgovoril, boš vsaj vedel, kaj misli
/
vsaj pred drugimi se zadrži
;
moral bi biti zadovoljen, da vsaj nekdo skrbi zanj
/
vsaj začasno ga sprejmite
3.
zastar.
saj
1
:
vsaj ste me včeraj videli
/
vsaj vendar nihče ni proti napredku
vsájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vsajati:
vsajanje kruha v peč
/
vsajanje roja
vsájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
dajati sadiko v zemljo, kjer bo rastla:
vsajati nova drevesa
2.
dajati, nameščati trdno, za trajno v kaj:
vsajati mejnike
;
vsajati zapah na vrata
3.
dajati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom
spraviti z loparja:
vsajati kruh, pecivo
/
vsajati v peč
4.
ekspr.
delati, povzročati, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s
čim:
vsajati življenjska spoznanja v otrokovo domišljijo, srce
vsájati se
ekspr.
jeziti se, razburjati se:
kar naprej se nekaj vsaja
vsák
-a -o
zaim.
(
ȃ
)
I.
v pridevniški rabi
1.
izraža, da v določeni vrsti bitij, stvari ali pojavov ni bitja, stvari
ali pojava, za katerega kaj ne velja:
spoštovati vsakega človeka
;
pri vsakem gibu je čutila hude bolečine
;
elektriko so napeljali v vsako vas
/
zbolel je vsak deseti prebivalec
//
izraža, da v določeni vrsti časovnih enot, ki si redno sledijo, ni
enote, v kateri se kaj ne godi, zgodi:
vsako jutro telovadi
;
avtobus vozi na vsake pol ure
/
elipt.
ogled vsak dan od 7. do 14. ure
2.
v zvezi
vsake toliko časa
izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih:
vsake toliko časa je vstal in šel k oknu
/
elipt.
vsake toliko je morala leči
3.
izraža poljubnost česa brez izjeme:
ob vsakem času je bil pripravljen pomagati
;
lahko opravlja vsako delo
/
oprostiti koga vsake krivde
;
skušali so se znebiti vsake odgovornosti
;
vsako nasprotovanje temu procesu je lahko usodno
/
izgubila je vsako upanje na rešitev
kakršnokoli
II.
v samostalniški rabi
izraža vsakega posameznika iz skupine oseb:
vsak je sedel na svoj prostor
;
to se lahko primeri vsakemu
;
to ni za vsakega
/
vsak od vas ima prav
;
držali so se vsak zase
;
razbežali so se vsak na svojo stran
●
vsak čas bodo prišli
kmalu, hitro
;
ekspr.
to je izven vsakega dvoma
prav gotovo, res je tako
;
vsak hip se lahko vrne
kmalu, hitro; kadarkoli
;
ekspr.
to ugotavlja na vsakem koraku
povsod, vedno
;
ekspr.
gleda na vsak dinar
je varčen; je skop
;
na vsak način
ekspr.
na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo
izraža prepričanost o čem
;
ekspr.
na vsak način hočejo, da grem z njimi
poudarja zahtevo, željo
;
ekspr.
o tem govorijo že na vsakem oglu
povsod
;
to je v vsakem pogledu,
publ.
oziru upravičeno
popolnoma, čisto
;
publ.
za vsak primer, slučaj grem še enkrat pogledat
zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti
;
publ.
v vsakem primeru se oglasi
vsekakor
;
ekspr.
ženinov ima na vsak prst (po) pet
zelo veliko
;
ekspr.
ta stvar ni za vsak žep
ni dostopna vsakomur; ni poceni
;
ekspr.
loviti se za vsako bilko
prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev
;
ekspr.
za vsako ceno hoče obogateti
z vsemi sredstvi, po vsej sili
;
ekspr.
vsaka koščica ga boli
vse telo
;
ekspr.
(na) vsake kvatre (enkrat) mu piše
zelo poredko
;
pog.
kaj hočemo, ljudje so vsake sorte
različni
;
pog.,
ekspr.
vsake oči imajo svojega malarja
vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus
;
ekspr.
vsaka šola nekaj stane
za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj
potrpeti, žrtvovati
;
ekspr.
vsako tele ima svoje veselje
izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja,
ravnanja koga
;
ni vsak dan nedelja
človek (pri delu) nima vedno uspeha
;
preg.
vsak berač svojo malho hvali
vsakdo hvali svoje
;
preg.
bog ne plačuje vsako soboto
za slaba dejanja človek ni takoj kaznovan, za dobra ni takoj
nagrajen
;
preg.
vsak je svoje sreče kovač
vsakatéri
-a -o
zaim.
(
ẹ̄
)
star.
vsak
:
vsakateri voznik se je pritoževal nad slabo cesto
/
ob pogledu nanj je vsakateremu šlo na smeh
vsakomur
vsakdán
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
dan, ki se po svojih značilnostih, dogodkih ne razlikuje bistveno od
kateregakoli drugega dneva koga:
opisati komu svoj vsakdan
;
človekov, pisateljev vsakdan
;
dolgočasen, pust vsakdan
/
naš politični vsakdan
vsakdánjež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
vsakdanji, navaden človek:
iz junaka se je spremenil v vsakdanježa
vsakdánji
-a -e
prid.
(
ā
)
1.
ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje
vrste:
gneča na cesti je vsakdanji pojav
;
poslovila sva se z nekaj vsakdanjimi besedami
;
pogovarjala sva se o vsakdanjih stvareh
/
ekspr.
skrb za vsakdanji kruh
;
predmeti za vsakdanjo uporabo
/
vsakdanja obleka
/
bil je vsakdanji človek
ki se po svojih lastnostih, značilnostih bistveno ne razlikuje od
drugih ljudi svoje vrste
2.
ki se navadno ponavlja, poteka vsak dan:
vsakdanji boji z naravo
;
ne, dovolj imamo vsakdanjih skrbi
;
hoditi na vsakdanji sprehod
/
bil je vsakdanji gost v njihovi hiši
;
ekspr.
popiti svojo vsakdanjo skodelico kave
;
skrbeti za vsakdanji zaslužek
●
vznes.
trpljenje je moj vsakdanji kruh
trpljenja, hudega sem navajen
;
ekspr.
knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana
vsak dan moraš brati, študirati
;
ekspr.
on ni človek vsakdanje mere
ni vsakdanji, povprečen človek
vsakdánje
prisl.
:
vsakdanje se vesti
;
bil je vsakdanje preprost
;
sam.:
to je nekaj vsakdanjega
vsakdánjik
-a
m
(
ā
)
ekspr.
1.
dan, ki se po svojih značilnostih, dogodkih ne razlikuje bistveno od
kateregakoli drugega dneva koga:
pisateljev, študentski vsakdanjik
2.
ekspr.
vsakdanji, navaden človek:
bili so sami vsakdanjiki
vsakdánjost
-i
ž
(
ā
)
1.
lastnost, značilnost vsakdanjega:
vsakdanjost opravkov, življenja
2.
celota česa vsakdanjega:
opisovati vsakdanjost
;
spomini mu poživljajo dolgočasno vsakdanjost
//
kar je vsakdanje:
trdo delo je naša vsakdanjost
/
spregovoriti nekaj nepomembnih vsakdanjosti
vsakdánjščina
-e
ž
(
ā
)
ekspr.
vsakdanjost
:
pisatelj je vzel snov za novelo iz vsakdanjščine
vsákdo
vsákogar
zaim.
, vsákomur, vsákogar, vsákomer, vsákomer
(
ȃ
)
izraža vsakega posameznika iz skupine oseb:
vsakdo ima pravico do počitka
;
zna svetovati vsakomur
;
ne strinja se z vsakomer
/
ekspr.
delo terja ustvarjalnost vseh in vsakogar
/
držati se načela: vsakdo po svojih sposobnostih, vsakomur po
njegovem delu
●
ni vsakomur dano
vsak človek nima možnosti, sposobnosti
vsákič
prisl.
(
ȃ
)
izraža, da se dejanje ponovi v vsakem (nadaljnjem) primeru, ob vsaki
priložnosti:
njihovo navdušenje je bilo vsakič manjše
;
vsakič ugotavljamo, da stvar ne bo lahka
;
vsakič je kaj narobe
/
vsakič, ko gre mimo, se oglasi
vsákikrat
prisl.
(
ȃ
)
vsakokrat
:
vsakikrat je težko čakal na srečanje
;
trikrat so se mu priklonili. Vsakikrat prav do tal
/
prestraši se vsakikrat, kadar jih zagleda
vsako...
ali
vsáko...
in
vsako...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na vsak:
vsakodoben, vsakouren, vsakokratnost
vsakočásen
-sna -o
prid.
(
á ā
)
knjiž.
ki se pojavi, poteka ob vsakem času:
vsakočasen odpoklic članov odbora
/
odnosi v vsakočasni družbi
vsakodnéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki se ponavlja, poteka vsak dan:
vsakodnevni dogodki, opravki
;
z vsakodnevnim ponavljanjem so se učenci veliko naučili
/
vsakodnevni zaslužek
vsakodnévno
prisl.
:
vsakodnevno se srečujemo
vsakodnévnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost vsakodnevnega:
vsakodnevnost prizora
/
ti dogodki so del naše vsakodnevnosti
vsakdanjosti
vsákogaršen
-šna -o
zaim.
(
ȃ
)
ki je last vsakogar:
ta gozd je vsakogaršen in nikogaršen
vsákogaršnji
-a -e
zaim.
(
ȃ
)
ki je last vsakogar:
vsakogaršnja zemlja
/
vživeti se v vsakogaršnji položaj
položaj vsakogar
vsakoják
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nar. belokranjsko
ves mogoči, najrazličnejši:
pripovedujejo vsakojake stvari
vsákokrat
prisl.
(
ȃ
)
izraža, da se dejanje ponovi v vsakem (nadaljnjem) primeru, ob vsaki
priložnosti:
po tekmi so se vsakokrat sprli
;
večkrat jih je obiskal in vsakokrat so ga bili veseli
/
razživel se je vsakokrat, ko je bil s prijatelji
vsakokráten
-tna -o
prid.
(
ā
)
ki vsakokrat je, obstaja v določenem času, trenutku:
ugotavljati vsakokraten položaj
;
delo so načrtovali v skladu s potrebami in vsakokratnimi
okoliščinami
/
vsakokratni ravnatelj je bil tudi vodja komisije
vsakoléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki se pojavi, poteka vsako leto:
vsakoletna srečanja, zborovanja
/
vsakoletni pridelek
;
vsakoletne obresti
vsakomésečen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki se pojavi, poteka vsak mesec:
vsakomesečni obiski
;
vsakomesečno popisovanje predmetov
/
vsakomesečni znesek
vsakonôčen
-čna -o
prid.
(
ó
)
knjiž.
ki se pojavi, poteka vsako noč:
vsakonočne zabave
vsakotédenski
-a -o
[
ʍsakotedənski
]
prid.
(
ẹ̑
)
ki se pojavi, poteka vsak teden:
vrniti se z vsakotedenskega obiska pri prijateljih
;
vsakotedenska oddaja na televiziji
vsakovečéren
-rna -o
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.
ki se pojavi, poteka vsak večer:
vsakovečerni koncert, obisk
;
vsakovečerno merjenje temperature
vsakovŕsten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
številen in raznovrsten:
prihajali so vsakovrstni ljudje
;
vsakovrstne nevarnosti
/
vsakovrstna hrana
vsákrat
prisl.
(
ȃ
)
star.
vsakokrat
,
vsakič
:
vsakrat, kadar gre v park, jo sreča
vsákršen
-šna -o
zaim.
(
ȃ
)
izraža poljubnost kakovosti, lastnosti, značilnosti osebe ali stvari:
vsakršen uspeh bi mu bil velika spodbuda
;
sposoben je za vsakršno opravilo
/
biti brez vsakršnih izkušenj
;
tvegati brez vsakršnega upanja
/
nakupila je vsakršno blago
najrazličnejše
vsaksében
-bna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki drži, vodi vsak na svojo stran:
vsaksebni stezi
/
vsaksebna skupina raziskovalcev
//
ki je, stoji vsak na svoji strani:
vsaksebni vrhovi gora
/
ti dve politični ureditvi sta precej vsaksebni
oddaljeni, narazen
vsaksêbi
prisl.
(
é
)
star.
izraža medsebojno ločenost ali ločevanje;
narazen
:
drevesa so posadili na deset metrov vsaksebi
;
skočiti vsaksebi
;
njihove hiše stojijo nedaleč vsaksebi
/
po večerji so odšli vsaksebi
vsak na svojo stran
;
po nekaj letih sta šla vsaksebi
sta se razšla, se razvezala
;
že dolgo živita vsaksebi
ločeno
vsaktéri
-a -o
zaim.
(
ẹ̄
)
star.
vsak
:
vsaktera doba je zapustila svoj slog
;
hvalijo ga ob vsakteri priliki
/
brez vsakterega vprašanja je izpolnil ukaz
;
sam.:
vsakteri je dobil juho in kos mesa
vsè
prisl.
(
ȅ
)
1.
s primernikom
izraža postopno naraščanje ali upadanje:
postajajo vse bolj nestrpni
;
spuščali so se vse globlje
;
pitne vode je vse manj
;
zavzemati se za vse tesnejše sodelovanje
2.
navadno s primernikom ali elativom
izraža visoko stopnjo:
vse predober je za vas
;
vse premalo vemo o tem
;
vse preveč ga skrbi
;
vse hujše stvari so že doživeli
dosti
/
tam je vse drugačen red
popolnoma
;
v sobi je bilo vse prazno
3.
z oslabljenim pomenom
poudarja visoko mejo trajanja, seganja, doseganja:
čakali so ga vse do jutra
;
ravnina sega vse do obzorja
;
ples je trajal, vse dokler plesalci niso omagali
/
napil se je vse do nezavesti
;
napredoval je vse do predsednika
//
ekspr.
poudarja pomen besede sploh:
na trgu je vse črno ljudi
;
ima vse polno znancev
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z zaimkom ali prislovom
za izražanje množine:
kaj vse je že opravil danes
;
pripoveduje, kam vse bi rad šel
;
s kom vse se je že pogovarjal
;
kje vse jih ne sreča
marsikje jih sreča
●
ekspr.
v gozd je šel po vse kaj drugega kot po drva
po nekaj popolnoma drugega
;
ljudje so stali vse tam okrog
povsod
vse...
ali
vsè...
prvi del zloženk
(
ȅ
)
nanašajoč se na ves ali vse:
vsečloveški, vsedržaven, vseevropski
;
vseobvezen, vseveden, vsezmožen
;
vsedober, vsevečen
;
vseodrešujoč, vserazumevajoč
;
vsenaokoli, vsepovsod
vsèáfriški
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nanašajoč se na vse Afričane ali vso Afriko:
vseafriški boj proti rasizmu
;
vseafriški program razvoja
;
organizirati vseafriško konferenco
vsèamêriški
-a -o
prid.
(
ȅ-ȇ
)
nanašajoč se na vse Američane ali vso Ameriko:
vseameriška avtomobilska cesta
;
vseameriške športne igre
;
vseameriška konferenca
vsèarábski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nanašajoč se na vse Arabce:
vsearabsko gibanje
vsebína
-e
ž
(
í
)
1.
kar napolnjuje notranjost česa:
označiti vsebino na embalaži
;
stresti vsebino vreče na tla
;
vsebina paketa
;
vsebina posode
/
izprazniti vsebino torbice
torbico
//
kar tvori, sestavlja kako snov:
vsebina rude, zdravila
//
kar zlasti v digitalnem okolju kje je, kaj sestavlja:
medijske, multimedijske, pornografske vsebine
;
programske vsebine
;
brskanje, iskanje po vsebinah
/
digitalne, spletne vsebine
2.
kar kako besedno, likovno delo izraža, pripoveduje:
povedati vsebino berila s svojimi besedami
;
povzeti vsebino pisma, zapisnika
;
razlagati vsebino pesmi
;
seznaniti se z vsebino pesniške zbirke
;
vsebina slike
;
knjige z znanstveno vsebino
/
napisati kratko vsebino
//
seznam poglavij, sestavkov v knjigi, reviji z navedbo strani:
vsebina revije je navedena na začetku
3.
kar je določeno s posredovanim znanjem, védenjem:
določiti, predpisati vsebino pouka
;
vsebina tečajev
;
vsebina učne ure
4.
skupek lastnosti, sestavin česa:
vsebina čustev
;
vsebina pojavov
/
obseg in vsebina pojma
5.
pomen
,
smisel
:
dati življenju vsebino
;
dogodek je šele pozneje dobil pravo vsebino
/
ni razumel vsebine stavka
;
vsebina besede
♦
biol.
celična vsebina
;
psih.
psihična vsebina
človekove misli, čustva, hotenja, nagonski impulzi
vsebínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vsebino:
vsebinski poudarek pesniške zbirke
;
vsebinski pregled spisov
;
vsebinska razčlemba
/
publ.
vsebinska razlika med razvitim in nerazvitim svetom
♦
biblio.
vsebinsko kazalo
vsebínsko
prisl.
:
vsebinsko obogatiti odnose
;
vsebinsko prilagoditi berilo
;
vsebinsko bogata knjiga
;
vsebinsko nov način življenja
vsebínskost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
usmerjenost k vsebini:
zagovarjati vsebinskost sodobnega ustvarjanja
/
elementi vsebinskosti
vsebine
vsébiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
sprejeti
,
prevzeti
:
ta teorija je vsebila biološka odkritja
vsébljen
-a -o:
v načinu kaznovanja je vsebljen vzgojiteljev odnos do otroka
vsebovan
vsébljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
vsebovati
:
stavek vseblja zelo zanimivo misel
vsébnik
-a
m
(
ẹ̑
)
velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje:
varen prevoz urana v vsebnikih
//
velikemu zaboju podobna posoda za shranjevanje odpadkov:
vreči smeti v vsebnik
;
vsebnik za steklo
vsébnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
obstajanje kake sestavine v snovi:
ugotavljati vsebnost morebitnih primesi
;
pomen krompirja v prehrani zaradi vsebnosti rudninskih snovi
//
količina, množina kake sestavine v snovi:
kontrolirati vsebnost kovine v rudi
;
nizka vsebnost vlage v lesu
vsebóštvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
panteizem
:
pristaš vseboštva
vsebovánje
-a
s
(
ȃ
)
mat.
odnos med množicama, pri katerem je ena množica podmnožica druge;
inkluzija
:
zapisati znak za vsebovanje
vsebováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del:
tla vsebujejo veliko rastlinskih ostankov
;
ruda vsebuje dosti železa
/
njegova knjižnica vsebuje veliko knjig
obsega, šteje
♦
mat.
množica celih števil vsebuje množico naravnih števil
//
imeti za svojo vsebino:
pogodba vsebuje vse potrebne podatke
;
pismo je vsebovalo nekaj vrstic
/
poročilo vsebuje natančen opis raziskave
;
vsak stavek vsebuje kako misel
vsebujóč
-a -e:
tkivo, vsebujoče vodo
vsebován
-a -o:
v zraku vsebovana para se zgosti
;
načela, vsebovana v izjavi
vsečéz
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
čez in čez
,
povsod
:
gosta megla je ležala vsečez
/
vsečez čez polje so se gnetli vojaki
/
nezaupanje se je razširilo vsečez
povsod
vsèčlôvek
-éka
m
ed. in dv.
(
ȅ-ó ȅ-ẹ́
)
knjiž.
kdor združuje v sebi vse pozitivne lastnosti človeka:
pisatelj ni nikoli izgubil vere v človeka, povzdignil ga je celo v
vsečloveka
;
ljubeči vsečlovek
vsèčlovéški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo:
vsečloveške prvine v kulturi
/
to raziskovanje ima vsečloveški pomen
;
umetnost je mednarodna in vsečloveška
/
vsečloveška misel
vsednéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
celodneven
:
vsednevna hoja
;
biti utrujen od vsednevnega dela
vsédnji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
star.
vsakdanji
:
opravljati vsednjo pot domov
/
vsednja obleka
vsedóber
-dôbra -o
prid.
(
ọ́ ó
)
zastar.
zelo dober, predober:
imeti vsedobro mater
vsèdržáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
nanašajoč se na vso državo:
zagovarjati vsedržavne interese
;
vsedržavni problemi
/
organizirati vsedržavno konferenco
;
prirediti vsedržavno razstavo
vsèêno
prisl.
(
ȅ-é
)
1.
v povedni rabi
izraža, da kaj koga ne vznemirja, ne prizadeva:
naj spletkari, nam je vseeno
;
vseeno jim je, če se narod razdeli na dva tabora
;
meni je vseeno, kako živi
;
čisto, popolnoma vseeno ji je, kaj bodo rekli drugi
/
naj ga povabim? Meni je vseeno
//
izraža, da se ne daje prednost kateri od možnosti:
vseeno mi je, kaj boste posadili: sadno drevje ali ribez
;
vseeno je, če plačajo v stotakih ali petdesetakih
/
elipt.,
pog.
dajte mi kaj jesti, vseeno, kruh ali kaj drugega
//
izraža, da je kaj nepomembno:
za njegov razvoj ni vseeno, kaj bere
;
prej bi morali to vedeti, zdaj je vseeno
/
ekspr.
zmečkali si boste obleko. Saj je vseeno
2.
izraža nasprotje s prej povedanim:
bil je dober delavec, a je moral vseeno oditi
;
iz vljudnosti se je branil, nazadnje pa je vseeno sprejel ponudbo
;
čeprav niso bili utrujeni, so vseeno prenehali delati
/
tega ne boste več rabili, če pa vseeno, me pokličite
;
ni treba priti, zdaj je vse v redu. Vseeno hvala
kljub temu, vendarle
/
v vezniški rabi
uspel je, vseeno ni zadovoljen
3.
z oslabljenim pomenom
izraža pridržek:
da ne boste rekli, da sem skop, vam bom vseeno dal tisočak
;
menil je, da bi bilo vseeno dobro pogledati, kaj delajo živali
4.
v členkovni rabi
izraža neupoštevanje, zavrnitev prej povedanega:
zelo si je prizadeval. Vseeno, ni naredil, pa konec
;
dosti dela sem imel in nisem utegnil k vam. Vseeno, morali bi si
vzeti čas
vsèênost
-i
ž
(
ȅ-é
)
knjiž.
ravnodušnost
,
brezbrižnost
:
loteva se je vseenost
;
pomagati komu, da se reši nevednosti, vseenosti, životarjenja
vsèevrópski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
nanašajoč se na vse Evropejce ali vso Evropo:
vseevropska konferenca
;
vseevropsko sodelovanje
/
pisatelj je imel vseevropski ugled
vsegamogóčen
-čna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
knjiž.
vsemogočen
:
vsegamogočen vladar
/
vsegamogočno védenje
vsegamogóčnost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
vsemogočnost
:
vladarska vsegamogočnost
vsegavéden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
vseveden
:
nobeden ni vsegaveden
vsegavédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
vsevednost
:
nedosegljiva vsegavednost
vsègŕški
-a -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
nanašajoč se na vse (stare) Grke ali vso Grčijo:
vsegrške olimpijske igre
/
vsegrški kongres
vsejáti
vsêjem
dov.
, vsêj
in
vsèj; vsejál
(
á ȇ
)
1.
dati seme v zemljo, da bi vzklilo:
vsejati pšenico, rože
/
vsejati seme
;
pren.,
ekspr.
vsejati lepe besede v srca otrok
//
ekspr.
povzročiti, da se kaj kje pojavi, razširi:
vsejati ljubezen, upanje
2.
pog.
izgubiti
:
spet je vsejal dežnik
vseján
-a -o:
vsejana pšenica, repa
vsejéd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki se hrani z rastlinami in mesom:
medved je vsejed
;
vsejede živali
vsejédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
vsejeda žival:
rastlinojedci, mesojedci in vsejedci
vsèjugoslovánski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nanašajoč se na vse Jugoslovane ali vso Jugoslavijo:
vsejugoslovanska proslava
;
vsejugoslovansko športno srečanje
vsèk
vséka
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od vsekati:
vsek cepina v led
vsèkako
tudi
vsekàko
in
vsekáko
člen.
(
ȅ; ȁ; ȃ
)
zastar.
vsekakor
:
sklenila je, da vsekako poizve, od kod so ti ljudje
/
to je vsekako zanimiva knjiga
vsèkakor
in
vsekàkor
člen.
(
ȅ; ȁ
)
1.
izraža popolno prepričanost o čem:
nesreča se je vsekakor zgodila zaradi malomarnosti
;
to je vsekakor treba povedati vsem
;
najpomembnejša hiša tam je vsekakor magistrat
/
nekaj je vsekakor narobe, ker so vsi tako zadržani
;
zemlja je tega denarja vsekakor vredna
2.
poudarja
a)
zahtevo:
knjigo vsekakor prinesi še danes
;
vsekakor ga vprašaj, kako je to odkril
/
vsekakor ne pretiravajte s hvalo
b)
trditev:
vsekakor hočejo, da greš z njimi
;
to stvar bi vsekakor rad kupil
/
tega vsekakor ne morem razumeti
nikakor
3.
izraža strinjanje, soglasje brez pridržka:
še druge vprašaj. Vsekakor, to bom storil
;
saj ne gre samo zame. Vsekakor da ne
//
izraža pritrditev:
so to tvoji prijatelji? Vsekakor
vsékati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
s sekanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj:
vsekati znamenje v les
/
vsekati stopnice v skalo
/
vsekati cesto v hrib
/
ekspr.
prašičji čekani so mu vsekali nekaj hudih ran
naredili, zadali
;
pren.,
ekspr.
globoko v srce se mu je vsekala ta misel
♦
alp.
s cepinom vsekati stopinje v led
vsékan
-a -o:
v kamen vsekan napis
;
v živo skalo vsekana pot
vsekávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s sekanjem delati, oblikovati kaj v kaj:
vsekavati znamenja v les
♦
alp.
vsekavati stopinje v led
vsèkdar
tudi
vsekdàr
prisl.
(
ȅ; ȁ
)
knjiž.
zmeraj
,
vedno
:
vsekdar je bil tih in zadržan
;
vsekdar se je igral z njimi
;
vedel se je vsekdar zelo pametno
●
knjiž.
za vsekdar zapreti oči
umreti
vsèkrížem
in
vsè krížem
prisl.
(
ȅ-ī
)
1.
izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh:
polena so bila nametana vsekrižem
;
trava je vsekrižem pohojena
;
vsekrižem razpeljane žice
/
vsekrižem zloženi snopi na vozu
/
tavati vsekrižem po gozdu
v različnih smereh
//
izraža neurejenost razporeditve česa:
v strugi vsekrižem ležijo skale
;
vsekrižem stoječe hiše
2.
izraža neurejenost potekanja česa:
gostje so vsekrižem govorili in si napijali
;
vsekrižem streljati
//
ekspr.
nejasno
,
zmedeno
:
vsekrižem mu je pripovedoval, kaj se je zgodilo
3.
izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi:
vsekrižem se prepirati
vsèlej
prisl.
(
ȅ
)
1.
izraža pojavitev, ponovitev ob vsakem primeru, vsaki priložnosti:
kadar je prišel, so mu vselej dali jesti in piti
;
vselej se je napil, če ga je kaj hudo ujezilo
;
včasih je pod nogami počila vejica. Takrat sva vselej obstala
;
večkrat je pogledal proti njej in vselej so se njune oči srečale
;
ko smo bili v težavah, so še vselej prišli na pomoč
//
izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih:
pod Triglavom vselej dežuje z viharjem
;
vselej so za vse dolžili njega
;
na dopust gredo vselej v isti kraj
2.
izraža popolno neomejenost na kak čas:
to knjigo so vselej s spoštovanjem jemali v roke
;
narodno vprašanje je bilo vselej v središču pozornosti politike
;
zlato je bilo vselej drago
//
v zvezi z
za
izraža dokončnost, nepreklicnost:
mnoge živali so za vselej izginile s sveta
/
priti domov za vselej
/
ekspr.:
nehati, prepovedati enkrat za vselej
dokončno, nepreklicno
;
zapomniti si enkrat za vselej
zelo temeljito
3.
v vseh primerkih, primerih:
nosni votlini nista vselej enaki
;
ženski klobuk je vselej nekaj posebnega
;
novo vselej raste iz starega
●
evfem.
izdihniti za vselej
umreti
;
nizko
za vselej zamašiti komu usta
ubiti ga
;
knjiž.,
ekspr.
gleda na stvari, kot da so dane enkrat za vselej
dokončno določene, nespremenljive
vsèlejšnji
-a -e
prid.
(
ȅ
)
knjiž.
nenehen
,
vsakokraten
:
vselejšnja kritičnost do pojavov
vsèléten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
celoleten
:
vseletni dohodki
/
organizirati vseletno šolo
vselítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vseliti:
vselitev v novo hišo, stanovanje
;
blok je pripravljen za vselitev
vselíti
vsélim
dov.
(
ī ẹ́
)
narediti, da kdo pride prebivat v kak prostor, stavbo:
vseliti družino v prazno stanovanje
vselíti se
priti prebivat v kak prostor, stavbo:
vseliti se v prazno hišo, novo stanovanje
;
pren.,
ekspr.
v srce se mu je vselil nemir, strah
vséljen
-a -o:
vseljen blok
;
večina študentov je že vseljena
vselítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vselitev:
vselitveni rok
/
vselitvene možnosti
vséljenec
-nca
m
(
ẹ́
)
kdor je vseljen:
seznam vseljencev
vseljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vseljevati:
pomagati pri vseljevanju
vseljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da kdo pride prebivat v kak prostor, stavbo:
vseljevati ljudi v nove bloke
vseljeváti se
prihajati prebivat v kak prostor, stavbo:
vseljevati se v nova naselja
;
pren.,
ekspr.
dvom se je začel vseljevati v njegovo srce
vseljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
v katerega se je mogoče vseliti:
vseljiva hiša
;
stanovanje bo vseljivo jeseni
vseljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost vseljivega:
vseljivost stanovanjskih prostorov
vsèljúdski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
nanašajoč se na vse ljudstvo:
organizirati vseljudski odpor
;
vseljudska vstaja
;
vseljudsko gibanje
/
ekspr.
vseljudsko zborovanje
ljudsko
vsemír
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
vesolje
:
zvezda je švignila skozi vsemir
/
znanost si hoče podrediti vsemir
vsemírje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
vesolje
:
neskončno vsemirje
;
tišina, veličastnost vsemirja
/
iznajdba je odprla pot v vsemirje
●
knjiž.
duh bi rad prodrl v vsemirje
v kozmos
;
knjiž.
zvezdnato vsemirje
nebo
vsemírski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
vesoljski
:
del vsemirskega prostora
;
vsemirske gmote
;
vsemirske sile
/
vsemirske raziskave
/
vsemirski polet
/
vsemirska sinjina
nebesna
vsemóč
-i
in
-í
ž
(
ọ̑
)
značilnost vsemočnega:
božja vsemoč
/
ekspr.
vsemoč ljubezni, poezije
velika moč
//
ekspr.
zelo velika oblast, moč:
težko je prenašal njegovo vsemoč
;
vsemoč birokracije
vsèmôčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
ki vse zmore:
vsemočna narava
/
vsemočna volja
//
ekspr.
ki ima zelo veliko oblast, moč:
vsemočna birokracija
●
ekspr.
vsemočna radovednost
zelo velika
vsemóder
-dra -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
zelo moder:
vsemodri učenci
/
iron.
vsemodra birokracija
vsèmodróst
-i
ž
(
ȅ-ọ̑
)
knjiž.
velika modrost:
presenetil jih je s svojo vsemodrostjo
/
iron.
vsemodrost mladine
vsèmogòč
tudi
vsèmogóč -óča -e
prid.
(
ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́
)
1.
ves mogoči:
na razvoj vplivajo vsemogoči dejavniki
;
pri nas so vsemogoči ljudje
;
soba je bila natrpana z vsemogočo šaro
2.
star.
vsemogočen
:
vsemogoči oblastniki
vsemogóčen
-čna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
ki vse more, zmore:
nobeden ni vsemogočen
/
vsemogočna ljubezen
/
v krščanstvu
vsemogočni Bog
//
ekspr.
ki ima zelo veliko oblast, moč:
vsemogočni gospodar, vladar
/
vsemogočni zakoni
/
njegov nauk je postal vsemogočen
zelo vpliven, upoštevan
vsemogóčnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor ima zelo veliko oblast, moč:
bil je tiran in vsemogočnež
vsemogóčnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost vsemogočnega:
pripisovati človeku vsemogočnost
/
ekspr.
vsemogočnost ideje, volje
zelo velika moč
♦
rel.
božja vsemogočnost
//
ekspr.
zelo velika oblast, moč:
vsemogočnost države, oblastnikov
vsèmóžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄
)
1.
ves mogoči:
vsemožni ljudje
2.
zastar.
vsemogočen
:
vsemožen vladar
vsènaokóli
tudi
vsè naokóli
prisl.
(
ȅ-ọ̑
)
povsod okoli:
vsenaokoli leži ravnina
;
vsenaokoli so odmevale eksplozije
;
vsenaokoli so zasadili cvetje
;
vsenaokoli je zavladal molk
/
njihov sloves se je razširil vsenaokoli
na vse strani;
prim.
naokoli
vsènaokróg
tudi
vsè naokróg
prisl.
(
ȅ-ọ̑
)
povsod okrog:
vsenaokrog so smučišča
;
vsenaokrog se razprostirajo gozdovi
;
vsenaokrog je vladala tišina;
prim.
naokrog
vsènaprêj
tudi
vsè naprêj
prisl.
(
ȅ-ē
)
knjiž.
brez konca, kar naprej:
govoriti, igrati vsenaprej
vsènároden
-dna -o
prid.
(
ȅ-á
)
nanašajoč se na ves narod:
vsenarodni boj za obnovo dežele
;
reševati vsenarodne probleme
/
skrb za vsenarodni razvoj
narodni
vsènavzkríž
tudi
vsè navzkríž
prisl.
(
ȅ-í
)
1.
izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh;
vsekrižem
:
nametati polena vsenavzkriž
/
vsenavzkriž hoditi po gozdu
v različnih smereh
//
izraža neurejenost razporeditve česa:
hiše so stale v vrstah in vsenavzkriž
2.
izraža neurejenost potekanja česa:
otroci so govorili vsenavzkriž
;
vsenavzkriž so streljali
3.
izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi:
vsenavzkriž se prepirajo, tepejo
●
ekspr.
vse je vsenavzkriž
narobe
vsènavzkrížem
tudi
vsè navzkrížem
prisl.
(
ȅ-ī
)
zastar.
vsekrižem
,
vsenavzkriž
:
pobočje je bilo vsenavzkrižem prepleteno s stezami
vsènavzkrížen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
1.
ki poteka neurejeno v večkrat križajočih se smereh:
vsenavzkrižno tekanje
;
vsenavzkrižno vrvenje ljudi
2.
ki poteka medsebojno med več ljudmi:
vsenavzkrižni odnosi
;
vsenavzkrižno prepiranje
3.
ekspr.
nejasen
,
zmeden
:
vsenavzkrižne misli
vsènavzóčnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
knjiž.
dejstvo, da kdo je, se nahaja povsod:
vsenavzočnost otrok
/
vsenavzočnost potrošniške miselnosti
●
knjiž.
vsenavzočnost režiserja
opaznost njegovega vpliva, prizadevanja v vseh stvareh pri
uprizoritvi česa
♦
rel.
božja vsenavzočnost
vsènémec
-mca
m
(
ȅ-ẹ́
)
pristaš vsenemštva:
ideje vsenemcev
vsènémški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
1.
nanašajoč se na vse Nemce ali vso Nemčijo:
vsenemška organizacija
2.
nanašajoč se na vsenemce ali vsenemštvo:
vsenemške ideje
/
vsenemško gibanje
vsènémštvo
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
v 19. stoletju
gibanje za politično združitev vseh Nemcev:
ideje vsenemštva
vsènôčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
celonočen
:
biti na vsenočni straži
;
vsenočno bedenje
vsèóbčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
star.
splošen
,
vsesplošen
:
doživeti vseobčno pohvalo
/
vseobčna morala
vsèóbči
-a -e
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
knjiž.
splošen
,
vsesplošen
:
skrbeti za vseobčo blaginjo
;
doseči vseobče priznanje
/
vseobči nered
/
vseobče premoženje
skupno
vsèóbčnost
-i
ž
(
ȅ-ọ̄
)
knjiž.
1.
splošnost
,
vsesplošnost
:
vseobčnost blaginje
2.
skupnost
,
občestvo
:
biti član kake vseobčnosti
vsèobjemajóč
tudi
vsèobjemajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
1.
ki zajema, zaobjema vse:
vseobjemajoči razvoj gospodarstva
;
vseobjemajoča reforma
/
ne znajo ceniti njegove vseobjemajoče dobrote
;
vseobjemajoča materina ljubezen
2.
ki ima vse rad:
bil je človeški, vseobjemajoč in vserazumevajoč
;
vseobjemajoča mati
vsèobsegajóč
tudi
vsèobsegajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki obsega, zajema vse:
zadnji vseobsegajoč pogled na dom
/
vseobsegajoč pregled pisateljevega dela
/
vseobsegajoče navdušenje za zabavo
splošno
//
zelo velik, popoln:
vseobsegajoč mir
;
vseobsegajoča samota
vsèobséžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
ki obsega, zajema vse:
vseobsežen pogled na mesto
;
vseobsežen program dela
popoln
;
zgradili so novo, vseobsežno mesto
z vsemi potrebnimi zgradbami, napravami
/
vseobsežna izobraženost
vsestranska
;
vseobsežna knjiga o polarni odpravi
izčrpna
;
razviti vseobsežno kulturo
univerzalno
vsèobséžnost
-i
ž
(
ȅ-ẹ́
)
knjiž.
lastnost, značilnost vseobsežnega:
vseobsežnost vprašanja o življenjskem smislu
/
vseobsežnost duha
/
pripisovati ugotovitvam vseobsežnost
splošno veljavnost
vsèobvézen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
knjiž.
obvezen za vse:
vseobvezen red
vsèobvladujóč
tudi
vsèobvladujòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki vse obvladuje:
vseobvladujoč človek
;
vseobvladujoča oblast
/
vseobvladujoča ljubezen, pamet
/
vseobvladujoča porabniška miselnost
povsod prevladujoča
vsèodpuščajóč
tudi
vsèodpuščajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki vse odpušča:
biti vseodpuščajoč
/
vseodpuščajoča ljubezen
/
vseodpuščajoč nasmeh
vsèodpuščánje
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
knjiž.
odpuščanje vsega:
govoriti o ljubezni in vseodpuščanju
/
izraz vseodpuščanja na obrazu
vsèodrešujóč
tudi
vsèodrešujòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
1.
ki dela, povzroča, da postane kdo deležen popolnega notranjega miru,
sprostitve:
vseodrešujoča ljubezen
;
vseodrešujoča vrnitev k zemlji
2.
ki vse reši, razreši:
vseodrešujoč nauk
;
vseodrešujoča formula
vsèokóli
prisl.
(
ȅ-ọ̑
)
povsod okoli:
vseokoli so v travi ležale razbitine
/
ekspr.
vseokoli je vladala tišina
vsèokróg
prisl.
(
ȅ-ọ̑
)
povsod okrog:
vseokrog je rastlo drevje
/
ekspr.
vseokrog je bila sama črna tema
/
njive so bile vseokrog obdane z ograjami
z vseh strani
;
ekspr.
vseokrog seje zmedo
povsod
vsèoživljajóč
tudi
vsèoživljajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki vse oživlja:
vseoživljajoča pomlad
/
vseoživljajoča svetloba
vsèpočéz
prisl.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
vsekrižem
:
podrto drevje je ležalo vsepočez
●
ekspr.
govoriti vsepočez
nejasno, zmedeno
;
ekspr.
streljati divjad vsepočez
brez izbire, omejitve
vsèpovprék
prisl.
(
ȅ-ẹ̑
)
ekspr.
brez izbire, omejitve:
kritizirati vsepovprek
;
piti vsepovprek
vsèpovsód
prisl.
(
ȅ-ọ̑
)
ekspr.
povsod
:
vsepovsod še leži sneg
;
take ljudi najdemo vsepovsod
/
vsepovsod ga lahko srečate
na mnogih, različnih krajih
;
njegove slike visijo vsepovsod
;
prišli so od vsepovsod
/
nasprotja nastajajo vsepovsod
na mnogih, različnih področjih
;
uspel je vsepovsod
vsèpovsódi
prisl.
(
ȅ-ọ̑
)
star.
povsod
:
vsepovsodi so gomazele mravlje
;
vsepovsodi po svetu
/
nevarnost grozi od vsepovsodi
vsèpovsódnji
-a -e
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
knjiž.
ki je, se nahaja povsod, vsepovsod:
ta plin je vsepovsodnji
;
organizirati vsepovsodnje gibanje
vsèpoživljajóč
tudi
vsèpoživljajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki vse poživlja:
vsepoživljajoča sila
vsèpredíren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
knjiž.
ki vse predre:
vsepredirna ost
/
vseprediren vonj
zelo močen, oster
vsèprék
prisl.
(
ȅ-ẹ̑
)
vsevprek
:
vseprek so ležali po tleh
/
vseprek govoriti
vsèprešinjajóč
tudi
vsèprešinjajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki vse prešinja, prevzema:
vseprešinjajoča moč žive besede
;
razburljivo, vseprešinjajoče duhovno doživetje
//
močen
,
oster
:
vseprešinjajoč veter
;
vseprešinjajoča svetloba
vsèpričujóč
tudi
vsèpričujòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki je, se nahaja povsod:
vsepričujoča oblast
;
srečal ga je povsod, kot da je vsepričujoč
;
vsepričujoča voda
/
vsepričujoč vpliv radia in televizije
povsod opazen
vsèpričujóčnost
-i
ž
(
ȅ-ọ́
)
knjiž.
dejstvo, da kdo je, se nahaja povsod:
vsepričujočnost turistov
/
vsepričujočnost nezaupljivosti
♦
rel.
božja vsepričujočnost
vsèprisôten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ó
)
knjiž.
ki je, se nahaja povsod:
vseprisotni vojaki
/
vseprisoten mir
;
vseprisotno življenje
●
knjiž.
vseprisotna policija
ki vse nadzira
vsèprisôtnost
-i
ž
(
ȅ-ó
)
knjiž.
dejstvo, da kdo je, se nahaja povsod:
vseprisotnost vojakov
/
vseprisotnost smrti
vsèprodíren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ī
)
knjiž.
zelo prodoren:
vseprodiren žarek
/
vseprodiren znanstvenik
vsèrazumevajóč
tudi
vsèrazumevajòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
ki izraža, kaže naklonjen, pozitiven odnos do vsakršnega mišljenja,
čustvovanja, ravnanja koga:
bil je mil in vserazumevajoč
/
vserazumevajoča ljubezen
vseród
prisl.
(
ọ̑
)
nar. zahodno
povsod
:
vserod razširjen plevel
/
od vserod je bilo slišati streljanje
vsèrúski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
nanašajoč se na vse Ruse ali vso Rusijo:
vseruski kongres
;
vserusko središče
vsesálen
-lna -o
[
ʍsəsalən
in
ʍsesalən
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vsesanje:
vsesalni postopek
/
vsesalna moč sesalnika
sesalna
♦
strojn.
vsesalni ventil
sesalni ventil
vsesánje
-a
[
ʍsəsanje
in
ʍsesanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od vsesati:
vsesanje prahu
vsesáti
-ám
[
ʍsəsati
in
ʍsesati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
s sesanjem spraviti vase:
otrok vsesa z mlekom tudi zrak
//
z zračnim tokom spraviti v kaj:
črpalka vsesa gorivo v valj
;
vsesati tekočino
;
vsesati določeno količino plina
;
vsesati prah
2.
ekspr.
vpiti
1
,
vsrkati
:
suha zemlja hitro vsesa vodo
/
novo okolje nas je vsesalo vase
popolnoma sprejelo
vsesáti se
s sesalom prodreti v kaj:
komar se ji je vsesal v lice
;
stenice so se vsesale v speče
;
pren.,
ekspr.
v srce se mu je vsesal strah
●
ekspr.
njegov pogled se je vsesal v njen obraz
nepremično je gledal njen obraz
vsesán
-a -o:
vsesana zmes goriva in zraka
vsesávanje
-a
[
ʍsəsavanje
in
ʍsesavanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od vsesavati:
vsesavanje premogovega prahu
;
cev za vsesavanje
vsesávati
-am
[
ʍsəsavati
in
ʍsesavati
]
nedov.
(
ȃ
)
1.
s sesanjem spravljati vase:
vsesavati z mlekom tudi zrak
//
z zračnim tokom spravljati v kaj:
sesalnik vsesava smeti
;
stroj vsesava sneg
;
vsesavati plin
2.
ekspr.
vpijati
,
vsrkavati
:
suha prst je vsesavala vodo
/
obleka vsesava pot
●
ekspr.
vsesaval je vsako njegovo besedo
pozorno poslušal
vsesávati se
s sesalom prodirati v kaj:
brenclji so se volom vsesavali v vrat
;
pren.,
ekspr.
misel na smrt se mu vsesava v srce
●
ekspr.
njegove oči so se vsesavale v naslov knjige
nepremično je gledal vanj
vseskózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
popoln
,
neomejen
:
vseskozna odvisnost družbenih pojavov od ekonomskih dejavnikov
vsèskózi
tudi
vsèskóz
prisl.
(
ȅ-ọ̑
)
1.
nenehno, ves čas:
vseskozi se je bala nesreče
;
vseskozi moramo hiteti
;
domači so ga vseskozi prosili, naj se vrne
;
vseskozi je upal, da jim bo uspelo
2.
ekspr.
popolnoma, v celoti:
bil je vseskozi predan borec za mir
;
to so bili spretni, vendar ne vseskozi prepričljivi poskusi
//
izraža visoko stopnjo, mero:
on je vseskozi natančen, pošten
;
položaj je vseskozi napet, nevaren
vsèslován
-a
m
(
ȅ-ȃ
)
pristaš vseslovanstva:
češki vseslovani
vsèslovánski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
1.
nanašajoč se na vse Slovane:
vseslovanski kongres
/
vseslovansko sodelovanje
2.
nanašajoč se na vseslovanstvo:
vseslovanske ideje
/
zamisel o vseslovanskem jeziku
vsèslovánstvo
-a
s
(
ȅ-ȃ
)
ideja o kulturni vzajemnosti in politični združitvi vseh Slovanov:
romantično vseslovanstvo
vsèslovánščina
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
po zamisli panslavistov
skupni jezik vseh Slovanov:
razpravljanje o ilirščini in vseslovanščini
vsèslovénski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
nanašajoč se na vse Slovence ali vso Slovenijo:
vseslovenski politični program
;
vseslovensko književno društvo
;
vseslovensko gibanje
;
vseslovensko središče
vsèsméren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄
)
nanašajoč se na vse smeri:
vsesmerna osvetlitev prostora
/
vsesmeren otrokov razvoj
vsestranski
♦
teh.
vsesmerni mikrofon
mikrofon, katerega občutljivost ni odvisna od smeri zvoka
vsèsokôlski
-a -o
prid.
(
ȅ-ó
)
nanašajoč se na vse sokolske organizacije:
vsesokolski zlet v Pragi
vsesplôšen
-šna -o
prid.
(
ó
)
ekspr.
splošen
:
zaupati v vsesplošen napredek
;
vsesplošen družbeni razvoj
;
vsesplošna gospodarska kriza
;
slabe letine so povzročile vsesplošno lakoto
/
nastal je vsesplošen pretep
;
izzvati vsesplošno ogorčenje
;
užival je vsesplošno spoštovanje
●
knjiž.
vsesplošen talent
vsestranski
vsesplôšno
prisl.
:
vsesplošno priljubljene knjige
vsesplôšnost
-i
ž
(
ó
)
ekspr.
splošnost
:
vsesplošnost odločanja
;
vsesplošnost nekaterih pojavov
vsestránost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
vsestranskost
:
vsestranost gospodarskih prizadevanj
/
igralčeva, pisateljeva vsestranost
vsestránski
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na vse strani:
vsestranska omejitev prostora
;
vsestranska zaokroženost ploskve
/
vsestranski prikloni
2.
ki zajema vsa področja, vse strani česa:
vsestranski gospodarski razvoj
;
nuditi vsestransko pomoč
;
vsestranska razgledanost
;
vsestransko sodelovanje med državami
/
vsestranska raziskava
;
razprava je bila vsestranska
;
vsestransko obvladanje učnih predmetov
popolno, temeljito
//
ki obvlada mnoga področja:
vsestranski športnik, umetnik
/
vsestranska osebnost
osebnost, ki ima zelo razvite telesne, razumske, čustvene,
družbene lastnosti
3.
primeren, uporaben za različne namene:
vsestranska priprava
;
vsestransko vozilo
/
vsestranska uporabnost česa
vsestránsko
prisl.
:
vsestransko delovati
;
vsestransko se spremeniti
;
predlog je bil vsestransko sprejet
;
vsestransko uporabni izdelki
vsestránskost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost vsestranskega:
vsestranskost proučevanja česa
/
človekova vsestranskost
;
vsestranskost športnika
/
vsestranskost priprave
vsesvéten
in
vsesvêten -tna -o
prid.
(
ẹ̑; é
)
nanašajoč se na vse svete:
vsesvetne rože na grobovih
/
vsesvetno razpoloženje
vsesvétnica
in
vsesvêtnica -e
ž
(
ẹ̑; é
)
nar.
krizantema
:
bele in rumene vsesvetnice
vsesvétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vse svete:
vsesvetsko cvetje
/
zunaj je bilo mrzlo vsesvetsko vreme
vsešír
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
prostranstvo
,
širjava
:
stal je na hribu in opazoval vsešir pod seboj
vseučilíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
univerza
:
ustanoviti vseučilišče
;
iti na vseučilišče
;
profesor na vseučilišču
vseučilíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
univerziteten
:
vseučiliščno poslopje
/
prijatelja sta še iz vseučiliščnih let
/
vseučiliščni profesor
vseučilíščnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
študent
,
visokošolec
:
družabno življenje vseučiliščnikov
;
dom za vseučiliščnike
vseučilíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
univerziteten
:
obujati spomine na vseučiliška leta
/
mesto je znano vseučiliško središče
/
končati vseučiliški študij
/
vseučiliški profesor
vseúm
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
vseobsegajoč um:
narava je izraz vseuma
vsèuničujóč
tudi
vsèuničujòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
ki vse uničuje:
vseuničujoč mraz, ogenj
;
obsoditi vseuničujočo vojno
vsèusmíljen
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
knjiž.
ki se vseh usmili:
vseusmiljen dobrotnik
vsevdílj
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
nenehno, ves čas:
vsevdilj je čutila bolečino
/
vsevdilj naraščata vloga in pomen elektronike
čedalje bolj
;
hiše in luči ob progi so bile vsevdilj gostejše
čedalje
vsevéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
večen
:
vsevečna modrost
/
vsevečno iskanje skrivnosti
vsevéd
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
vseveden človek:
bil je nekakšen vseved
;
modrost starih vsevedov
vsevédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
vseveden človek:
gledališki vsevedec
/
vaški posebnež in vsevedec
vsevéden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
nav. ekspr.
ki vse ve:
vsevedni ljudje
;
biti vseveden
;
delati se vsevednega
/
vsevedni nauk
♦
rel.
vsevedni Bog
vsevédno
prisl.
:
vsevedno odgovarjati na vprašanja
vsevédež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
vseveden človek:
imeti sloves vsevedeža
vsevédka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
vsevedna ženska:
spraviti vsevedko z vprašanji v zadrego
vsevédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
vseveden človek:
samozavesten vsevednež
vsevédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost vsevednega človeka:
otroci verjamejo v vsevednost staršev
;
avtorjeva vsevednost
;
namišljena vsevednost
♦
rel.
božja vsevednost
vsèvedóč
tudi
vsèvedòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki vse ve:
vsevedoči ljudje
/
vsevedoče oči
vsevíd
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor vse vidi, opazi:
vsevidi in vsevedi
vsevídec
-dca
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor vse vidi, opazi:
skriti se vsevidcem
vsevíden
-dna -o
prid.
(
í ī
)
knjiž.
ki vse vidi, opazi:
vseviden vzgojitelj
/
vsevidno oko
/
vsevidno sonce
vsevídnost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost vsevidnega človeka:
vsevidnost izkušenih ljudi
vsevíšnji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
božji
:
vsevišnja moč ga je obvarovala vsega hudega
2.
vzvišen
,
plemenit
:
biti v varstvu vsevišnjih zavetnikov
/
v krščanstvu
vsevišnji Bog
vsèvprék
prisl.
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh:
vsevprek nametati stvari v torbo
;
vsevprek ležeča debla
/
otroci so tekali vsevprek
v različnih smereh
/
hoditi, potovati vsevprek po deželi
/
razbežali so se vsevprek
v različne smeri
//
izraža neurejenost razporeditve česa:
na mizi so vsevprek ležale knjige
;
klobuk je bil vsevprek okrašen z značkami
2.
izraža neurejenost potekanja česa:
govorili so vsevprek
;
vsevprek so streljali
3.
izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi:
ob slovesu so se vsevprek objemali in poljubljali
;
vsevprek se prerivati
4.
ekspr.
brez izbire, omejitve:
jesti vsevprek
;
ljubiti dekleta vsevprek
5.
star.
počez
,
povprek
:
iti vsevprek ne glede na steze in meje
;
stekla je čez travnik vsevprek proti gozdu
●
ekspr.
poznajo ga vsevprek po svetu
povsod;
prim.
vprek
1
,
vsepovprek
,
vseprek
vsevŕsten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
knjiž.
vseh vrst:
pomanjkanje vsevrstne znanstvene literature
/
njegove oči so iz slik sestavljale vsevrstne pošasti
mnogovrstne, raznovrstne
vsèzavérodómcesárjevstvo
-a
s
(
ȅ-ẹ́-ọ̑-á
)
ekspr.
miselnost konservativne smeri v slovenski politiki v 19. stoletju, ki
se je izražala v geslu vse za vero, dom, cesarja:
vsezaverodomcesarjevstvo Kmetijskih in rokodelskih novic
vsèzavezujóč
tudi
vsèzavezujòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki v vsem zavezuje, obvezuje:
poezija kot vsezavezujoča stvaritev
vsezbìl
-íla
[
ʍsezbiu̯
]
m
(
ȉ ī
)
knjiž.
nasilnež
:
fant je bil pravi vsezbil
vsèzdružujóč
tudi
vsèzdružujòč -óča -e
prid.
(
ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́
)
knjiž.
ki vse združuje, povezuje:
vsezdružujoča ideja
;
vsezdružujoča moč ljubezni
vsèzmóžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ọ́ ȅ-ọ̑
)
knjiž.
zelo sposoben:
naprave so izdelali po zamisli vsezmožnega inženirja
/
vsezmožna domišljija
vseznàl
1
-ála
[
ʍseznau̯
]
m
(
ȁ á
)
knjiž.
kdor vse zna:
bil je tak vseznal, da je popravil vse
vseznàl
2
-ála -o
[
ʍseznau̯
]
prid.
(
ȁ ā
)
knjiž.
ki vse zna:
vseznali mojster
/
vseznali čarovnik
vseználec
-lca
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor vse zna:
biti vseznalec v matematiki
;
dramaturški vseznalec
;
vsestranski vseznalec
/
domišljav vseznalec
vseználost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
lastnost človeka, ki vse zna:
vseznalost mojstrov
/
čudi se vseznalosti ciganke
vsevednosti
vseználstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
znanje vsega:
diletantsko, namišljeno vseznalstvo
vseznánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
znanje vsega:
površno, rutinsko vseznanje
;
imeti občutek vseznanja
vsèzveličáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á ȅ-ā
)
knjiž.
ki velja, se šteje za edino pravilnega:
vsezveličavna ideologija
vsèzvézen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
zvezen
,
vsejugoslovanski
:
vsezvezna konferenca
;
pripraviti vsezvezno razstavo
vsèživljênjski
-a -o
prid.
(
ȅ-ē
)
ki traja vse življenje:
vseživljenjski proces
;
vseživljenjska rehabilitacija
;
sklepati vseživljenjska prijateljstva
;
spodbujanje vseživljenjskega učenja
vsíkdar
tudi
vsikdàr
prisl.
(
ȋ; ȁ
)
star.
zmeraj
,
vedno
:
vsikdar je bil ponosen na sorodstvo, ki ju je vezalo
;
prizadeval si je biti vsikdar in povsod razumljiv
vsíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme:
vsilil mu je več blaga, kot ga je naročil
;
denar mu je vsilil
/
vsiliti komu ceno
;
vsiliti način igre
/
vsilili so jim svoj jezik
;
vsiliti komu svoje mnenje, voljo
/
ekspr.
kriza je vsilila spremembe
zaradi krize so morale nastati
//
s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom:
vsilil mu je svojo hčer
;
vsilil se mu je za duhovnega vodnika
/
ekspr.
kjer more, se vsili
vsíliti se
nezaželeno pojaviti se v zavesti:
analogije so se vsilile same od sebe
;
vsilila se mu je neprijetna misel
;
spet se mu je vsilil tisti mučni prizor
vsíljen
-a -o:
vsiljen poklic
;
ta oblast jim je bila vsiljena
♦
fiz.
vsiljeno nihanje
nihanje telesa, ki nastane zaradi periodično delujoče sile iz
okolice
vsíljenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor je komu vsiljen:
vsiljenec je moral prepustiti svoje mesto zakonitemu voditelju
;
odpoditi vsiljenca
vsíljenka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je komu vsiljena:
družina jo je imela za vsiljenko
vsíljenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost vsiljenega:
vsiljenost družbenega reda
vsiljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vsiljevati:
vsiljevanje daril
/
vsiljevanje mnenja, stališč, volje koga
/
opravičil se ji je za svoje vsiljevanje
vsiljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
prizadevati si doseči, dosegati pri kom, da kljub odporu kaj vzame,
sprejme:
vsiljevati kupcem blago
;
vsiljevati gostom pijačo
/
vsiljevati komu svoje mnenje, nazore, voljo
;
vsiljevati komu svoje prijateljstvo
/
vsiljevati tujo oblast, upravo
//
s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s
kom:
vsiljevala mu je svojo hčer
;
vsiljeval se jim je za svetovalca, vodnika
/
ekspr.
rada se vsiljuje moškim
;
kaj se vsiljuješ, saj vidiš, da te ne marajo
vsiljeváti se
nezaželeno pojavljati se v zavesti:
ta misel, predstava se mu vsiljuje čedalje močneje
/
v spomin se mu vsiljujejo pretekli dogodki
/
ekspr.
vsiljuje se mu sklep, da so to storili nalašč
sklepa
vsiljív
-a -o
prid.
, vsiljívejši
(
ī í
)
1.
ki si prizadeva doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme:
vsiljiv akviziter, trgovec
//
ki si prizadeva doseči pri kom kaj sploh:
vsiljiv prosilec
;
po naravi ni vsiljiv
;
ženske ga ne marajo, ker je preveč vsiljiv
//
ki si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam:
vsiljivi obiskovalci
;
vsiljivi otroci
/
živali so odganjale vsiljive muhe in obade
2.
ki izraža, kaže prizadevanje koga doseči kaj kljub nezaželenosti,
nasprotovanju:
vsiljiva prošnja
;
vsiljivo prigovarjanje
/
ni marala vsiljive domačnosti
;
vsiljiva ustrežljivost
//
ekspr.
ki obstaja, se pojavlja kljub nezaželenosti, odklanjanju:
vsiljiva voda je zalivala vse od kraja
/
pregnati vsiljive misli
/
njegova navzočnost je bila vsiljiva
3.
ekspr.
neprijetno močno zaznaven, opazen:
vsiljiv glas telefona
;
vsiljiv kos pohištva
;
vsiljiv vonj
;
vsiljive barve
vsiljívo
prisl.
:
vsiljivo ponujati blago
;
vsiljivo spraševati, zanimati se za kaj
;
biti vsiljivo vljuden
vsiljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam:
vsiljivcem so prepovedali vstop
/
krokar vsiljivec se je spuščal z veje na vejo
//
kdor se vsiljuje komu:
dekle se je branilo pred vsiljivci
vsiljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
ženska, ki si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam:
mati je snaho gledala kot vsiljivko
/
čebele so zavrgle matico vsiljivko
//
ženska, ki se vsiljuje komu:
na plesu ji je neka vsiljivka prevzela fanta
vsiljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost vsiljivega:
vsiljivost prodajalcev na trgu
/
ekspr.
vsiljivost barv
vsíp
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od vsuti:
vsip zrnja v grot
2.
metal.
mešanica rude, koksa in dodatkov, ki se vsuje v plavž:
pripraviti vsip za plavž
;
taljenje vsipa
vsipáč
-a
m
(
á
)
kdor vsipa:
vsipač premoga
vsipalíšče
-a
s
(
í
)
odprtina za vsipanje:
pokriti vsipališče s pokrovom
vsípanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od vsipati:
vsipanje zrnja v vrečo
vsípati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
spravljati kaj sipkega, drobnega v kaj:
vsipati žito v grot
/
vsipati moko v krop
vsípati se
1.
usipajoč se padati, prodirati v kaj:
pesek se je vsipal v čevlje
/
sneg se mu je vsipal za ovratnik
2.
ekspr.
(hitro) množično prihajati:
v mesto so se začeli vsipati vojaki
vsipávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
vsipati
:
mlinar vsipava zrnje v grot
vsípek
-pka
m
(
ȋ
)
metal.
mešanica rude, koksa in dodatkov, ki se vsuje v plavž;
vsip
:
pripraviti vsipek za plavž
vsípen
-pna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na vsipanje:
vsipni jašek
;
zavarovati vsipno odprtino
/
teža vsipnega materiala
vskočíti
vskóčim
dov.
(
ī ọ̑
)
1.
skočiti v kaj:
vskočiti v jašek, rov
/
avtobus je že zapiral vrata, vskočil je zadnji hip
/
izpahnjena pogačica je spet vskočila
se vrnila v prvotni položaj
2.
na hitro nadomestiti koga pri opravljanju kakega dela, naloge:
vskočiti namesto bolnega kolega
;
če kdo manjka, vskoči drugi
/
transportno podjetje se je ponudilo, da vskoči s svojimi avtobusi
♦
gled.
igralec vskoči
nadomesti navadno nenadno obolelega igralca v vlogi, ki jo je na
hitro naštudiral
3.
reči kaj, začeti govoriti med govorjenjem drugih ali v premoru med
njimi:
vskočiti v razlaganje koga z vprašanjem
;
tukaj je zasilni izhod, je vskočil s pojasnilom
//
začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem
drugih:
po prvi kitici je vskočil zbor
●
ekspr.
vskočiti komu v besedo
prekiniti ga pri govorjenju
;
ekspr.
vskočiti v boj
pridružiti se mu
vskòk
vskóka
in
vskôka
m
(
ȍ ọ́, ó
)
glagolnik od vskočiti:
hiter vskok v zaklonišče ga je rešil
♦
gled.
nadomestitev navadno nenadno obolelega igralca z drugim v vlogi,
ki jo je na hitro naštudiral
vsled
predl.
,
z rodilnikom,
star.
zaradi
:
vsled bolezni ni prišla
;
vsled inventure je trgovina zaprta
/
postaral se je vsled dela in skrbi
od
/
v vezniški rabi
ugotovil je, da ga zasledujejo. Vsled tega je postal previden
zato
vsôta
-e
ž
(
ó
)
1.
vrednost določene količine denarja, navadno namenjene za kaj:
dati, dobiti, plačati, vrniti zahtevano vsoto
;
preseči dogovorjeno vsoto za določen znesek
;
majhna, velika, visoka vsota
;
ogoljufal ga je za precejšnjo vsoto
/
denarna vsota
♦
pravn.
zavarovalna vsota
ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje
plačuje zavarovalno premijo
2.
skupna količina vseh zneskov:
vsota prihrankov, stroškov
//
ekspr.
skupna količina, množina več posameznih stvari sploh:
vsota značilnih lastnosti česa
;
vsota življenjskih izkušenj, porazov
;
družba ni samo vsota poljubnih posameznikov
3.
mat.
število, ki se dobi pri seštevanju:
izračunati vsoto
;
vsota treh števil
;
vsota in razlika
/
številčna vsota
vsota vseh številk kakega števila
vsôten
-tna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na vsoto:
vsotna vrednost
♦
pravn.
vsotno zavarovanje
zavarovanje, pri katerem se ob zavarovalnem primeru izplača
vnaprej dogovorjena vsota
vsôtica
-e
ž
(
ó
)
ekspr.
manjšalnica od vsota:
plačati, zaslužiti precejšnjo vsotico
;
zapravil je čedno vsotico
vsrébati
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ẹ̄
)
1.
s srebanjem spraviti vase:
vsrebati žlico juhe
2.
ekspr.
sprejeti vase:
energija, ki jo vsreba organizem
/
na popotovanju je umetnik vsrebal veliko novih motivov
vsŕkati
-am
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
s srkanjem spraviti vase:
vsrkati žlico juhe
/
ekspr.
vsrkati dim
vdihniti
//
z zračnim tokom spraviti v kaj:
vsrkati kapljico v cevko
;
vsrkati plin v aparat
2.
sprejeti vase:
gaza je vsrkala kri
;
nekatera vlakna vsrkajo veliko vlage
/
ekspr.
stene vsrkajo zvok
udušijo
/
ekspr.
vsrkati vso lepoto narave
●
ekspr.
vsrkati izkušnje drugih
jih sprejeti, upoštevati
;
ekspr.
ladjo je vsrkalo obzorje
zakrilo
;
ekspr.
pisal je v jeziku, ki ga je vsrkal z materinim mlekom
ki ga je zaznal v zgodnjih otroških letih
;
ekspr.
predstava ga je vsrkala vase
popolnoma pritegnila
vsrkávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vsrkavati:
naprava za vsrkavanje mivke
;
izpihovanje in vsrkavanje
/
vsrkavanje hranljivih snovi
;
sposobnost tal za vsrkavanje vlage
vsrkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s srkanjem spravljati vase:
vsrkavati zdravilni čaj
/
ekspr.
vsrkavati gorski zrak
vdihavati
//
z zračnim tokom spravljati v kaj:
vsrkavati tekočino v cevko
;
priprava vsrkava prah
2.
sprejemati vase:
moka vsrkava vlago
;
suha zemlja je hitro vsrkavala vodo
;
vsrkavati pline
/
vsrkavati svetlobo, sončne žarke
●
ekspr.
otrok je vsrkaval njene besede
pazljivo jo je poslušal
;
ekspr.
mesto je vsrkavalo vedno nove prebivalce
vanj so se vključevali
vsrkljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se da vsrkati:
vsrkljiva snov
vsŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
s srkom spraviti vase:
vsrkniti požirek soka
;
hlastno je vsrknil žganje
/
ekspr.
vsrkniti zrak
vdihniti
vsrkoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vsrkovanje:
vsrkovalne vaje pri odpravljanju govornih motenj
vsrkovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vsrkovati:
vsrkovanje pijače skozi cevko
vsrkováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
vsrkavati
:
vsrkovati zdravilno tekočino
vstája
-e
ž
(
ȃ
)
upor velikega števila ljudi proti obstoječi oblasti:
vstaja izbruhne, se širi, zajame ves narod
;
organizirati, pripravljati, voditi vstajo
;
ekspr.
zadušiti vstajo
;
kmečka, narodna vstaja
;
splošna ljudska vstaja
;
vstaja proti okupatorju
/
dan vstaje
22. julij
♦
zgod.
boksarska vstaja
vstaja boksarjev na Kitajskem v začetku 20. stoletja
;
ilindenska vstaja
vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2.
avgusta 1903
vstajáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor vstaja:
vstajači so motili predstavo
/
na svojih obhodih je srečeval prve vstajače
/
biti pozen vstajač
2.
knjiž.,
v zvezi
možicelj vstajač
igrača v obliki možička brez nog, ki zaradi s svincem obteženega
spodnjega dela okroglega trupa vedno obstane v pokončnem položaju:
igrati se z možicljem vstajačem
vstajálec
-lca
[
ʍstajau̯ca
tudi
ʍstajalca
]
m
(
ȃ
)
kdor vstaja:
vstajalci so ropotali s stoli
/
spadati med zgodnje vstajalce
vstájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od vstajati:
vstajanje in sedanje ga je utrujalo
/
zgodnje vstajanje
;
zvočni znak za vstajanje
/
vstajanje megle v dolini
vstájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
spravljati se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega:
plesalci so vstajali in se postavljali v vrsto
;
vstajati izza mize
;
vstajati iz postelje s pomočjo drugih
;
počasi, previdno,
ekspr.
trudno vstajati
/
od viharja poleženo žito že vstaja
//
spravljati se v pokončen položaj po spanju, počitku:
po budnici so začeli vstajati
;
zjutraj težko vstaja
;
zgodaj, z dnevom vstajati
//
(po ozdravljenju) zapuščati bolniško posteljo:
bolnik že vstaja
;
ne bi še smela vstajati
2.
ekspr.,
v zvezi z
od
prenehavati delati kaj v sedečem položaju:
nerad vstaja od branja
;
večkrat vstaja od dela, učenja
3.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
začenjati se kazati višje od okolice:
pred njimi je iz morja vstajalo kopno
/
na obzorju vstaja mesec
vzhaja
//
pojavljati se premikajoč se s tal navzgor:
izpod nog so vstajali oblaki prahu
;
na morju so vstajali valovi
/
iz vlažne zemlje je vstajal hlad
se je širil
//
nastajati, pojavljati se sploh:
zunaj je vstajal dan
;
za gorami vstaja nevihta, vihar
/
vstajal ji je dvom, sum
začenjala je dvomiti, sumiti
;
v njem je vstajala jeza
postajal je jezen
4.
ekspr.
pojavljati se v zavesti koga:
iz pozabe so druga za drugo vstajale podobe
;
v njem je vstajala preteklost, zavest krivde
5.
ekspr.
prenehavati biti v negativnem, neugodnem stanju:
vstajati iz moralne pokvarjenosti, revščine
/
po vojni je domovina le počasi vstajala
se obnavljala
6.
ekspr.
upirati se, nasprotovati komu:
ljudstvo po deželi vstaja
;
kmetje so pogosto vstajali proti graščakom, zoper gospodo
●
ekspr.
lasje so mi vstajali, ko sem to poslušal
čutil sem grozo, odpor; zgražal sem se
;
ekspr.
vstajati s petelini
v kmečkem okolju
zelo zgodaj
;
vstajati lačen od mize
ne dobiti dovolj jesti
;
preg.
kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja
kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
vstajáje
:
vstajaje s stola, se je poslovil
vstajajóč
-a -e:
iz vode vstajajoči hlapi
;
vstajajoče jutro
vstájen
-jna -o
(
ȃ
)
pridevnik od vstaja:
vstajne faze
vstajênje
-a
s
(
é
)
1.
ekspr.
izhod iz negativnega, neugodnega stanja:
vstajenje iz sužnosti
/
klicati k vstajenju
;
verovati v vstajenje naroda
/
vstajenje zatiranih
2.
v krščanstvu
ponovna združitev duše s spremenjenim telesom ob koncu sveta:
verovati v vstajenje mrtvih
;
smrt in vstajenje
/
Kristusovo vstajenje
vstajenje Kristusa tretji dan po smrti
//
rel.
obred na praznik Kristusovega vstajenja:
imeti vstajenje na veliko noč zjutraj
;
iti, zvoniti k vstajenju
vstajênjski
-a -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na vstajenje:
vstajenjsko upanje
/
vstajenjska procesija
vstájnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
udeleženec vstaje:
vstajniki so prevzeli oblast
vstájniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vstajnike ali vstajo:
vstajniška oblast
;
vstajniške pesmi
/
vstajniško gibanje
vstánčkati
-am
dov.
(
ȃ
)
otr.
vstati
:
le vstančkaj, da ne boš ves umazan
/
naša punčka še ni vstančkala
vstánek
-nka
m
(
ȃ
)
zastar.
upor
,
vstaja
:
pripravljati splošen vstanek
vstáš
-a
m
(
á
)
zastar.
upornik
,
vstajnik
:
pridružiti se vstašem
vstáti
vstánem
dov.
(
á ȃ
)
1.
spraviti se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega:
govoreči je vstal, da bi ga bolje slišali
;
hitro, sunkovito vstati
;
vstati iz postelje, izza mize, s stola
/
vstati komu
odstopiti mu sedež
//
spraviti se v pokončen položaj po spanju, počitku:
mati je že vstala, otroci pa še spijo
;
vstati ob šestih
;
pozno, zgodaj vstati
//
(po ozdravljenju) zapustiti bolniško posteljo:
bolnik je že vstal
;
en teden ne sme vstati
;
danes je prvič vstala
;
kmalu ne bo mogel več vstati
/
pog.
bali so se, da ne bo več vstala iz postelje
ozdravela
;
star.
vstati od bolezni
2.
ekspr.,
v zvezi z
od
prenehati delati kaj v sedečem položaju:
vstati od dela, učenja
/
težko vstane od knjige
preneha brati, se učiti
3.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
pokazati se višje od okolice:
iz morja je vstal otok
;
pred njim je vstala tovarna
/
sonce je že vstalo
vzšlo
//
pojaviti se premikajoč se s tal navzgor:
z jezera je vstala megla
;
za njimi je vstal oblak prahu
/
pred njim so vstale čudne pošasti
so se pojavile
//
nastati, pojaviti se sploh:
na teh tleh je vstala kultura, edinstvena na svetu
;
pri njih je vstalo novo življenje
/
sredi noči je vstala burja
začela pihati
;
pojavili so se oblaki in vstal je vihar
/
vstal mu je dvom, sum
začel je dvomiti, sumiti
;
v srcu mu vstane jeza, skrb, žalost
postane jezen, zaskrbljen, žalosten
;
v ljudeh je vstalo sovraštvo do tujcev
začeli so sovražiti tujce
/
v njem so vstale maščevalne misli
4.
ekspr.
pojaviti se v zavesti koga:
iz pozabe so vstali dogodki iz mladosti
;
pred njim je vstalo nerešljivo vprašanje
/
v spominu so mu vstali neznani obrazi
spomnil se je neznanih obrazov
5.
ekspr.
prenehati biti v negativnem, neugodnem stanju:
vstati iz revščine, sužnosti
/
pesn.
vstati od smrtnega spanja
/
verjeli so, da bo njihova domovina nekoč vstala
se obnovila, okrepila
;
že ugasla ljubezen je spet vstala
6.
ekspr.,
navadno v zvezi s
proti
upreti se, začeti nasprotovati komu:
ljudstvo je vstalo proti taki odredbi
;
vstati proti krivici
;
vstali so kot en mož proti sovražniku
7.
v krščanstvu
priti v stanje združitve duše s telesom ob koncu sveta:
verovati, da bodo mrtvi vstali
/
vstati od mrtvih
/
Kristus je vstal od mrtvih
vstal tretji dan po smrti
●
vznes.
vstal je velik pesnik, prerok
nastopil
;
ekspr.
vstal je vik in krik
začeli so se zelo razburjati
;
ekspr.
vstati z levo nogo
biti slabo razpoložen
;
knjiž.
vstal je na pot
odšel je
;
od mize je vstal še lačen
ni se najedel do sitega
vstávši
zastar.
:
komaj vstavši ranjenec je spet padel
vstàl
-ála -o:
kip vstalega Kristusa
;
pravkar vstali otrok
;
krotil je vstalo jezo
vstáva
-e
ž
(
ȃ
)
med.
položaj plodu pred porodom in med njim:
zatilna vstava plodu v maternici
vstávek
-vka
m
(
ȃ
)
kar je vstavljeno v kaj:
palica s kovinskimi vstavki
//
obrt.
ustrezno oblikovan kos tkanine, ki se všije v oblačilo na določenem
mestu zaradi kroja ali za popestritev:
okrasni vstavek pri bluzi
;
bogata, z zvončastimi vstavki razširjena krila
//
v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki:
vriniti vstavek v pogodbo
;
avtorjevi popravki in vstavki
vstavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vstaviti:
vstavitev rokavov
;
vstavitev ogrevalnega vložka v peč
/
vstavitev dodatnega lista
vstáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
dati, namestiti kaj v za to namenjeno odprtino:
vstaviti sodu dno
;
vstaviti kamenček v prstan
;
vstaviti očalne leče v okvire
;
vstaviti nova okna
/
vstaviti šivanko v stroj
/
vstaviti meč v nožnico
vtakniti
//
dati, namestiti kaj med kaj:
vstaviti plast izolatorja
;
vstaviti kartonček med listke
/
vstaviti manjkajoče podatke
♦
mat.
vstaviti eno enačbo v drugo
;
rač.
vstaviti podatke v računalnik
vnesti
vstávljen
-a -o:
v pisalni stroj vstavljen papir
;
rokavi so vstavljeni
vstavítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vstavitev:
vstavitveni postopek
/
narediti vstavitveni znak za izpuščeno besedo
vstavljálnica
-e
ž
(
ȃ
)
uganka, pri kateri je treba v besedo, besede vstaviti manjkajoče črke,
da se dobi rešitev:
dopolnjevanke, izpolnjevanke in vstavljalnice
vstávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vstavljati:
vstavljanje rokavov
;
vstavljanje leč v okvire
/
vstavljanje podatkov
♦
rač.
vstavljanje podatkov v računalnik
vnašanje
vstávljati
-am
nedov.
(
á
)
dajati, nameščati kaj v za to namenjeno odprtino:
vstavljati bisere v nakit
;
vstavljati slike, stekla v okvire
;
vstavljati zadrgo
//
dajati, nameščati kaj med kaj:
vstavljati letve med deske
/
pravilno vstavljati manjkajoče podatke
vstavljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da vstaviti:
v odprtino vstavljiva cev
/
plašč z vstavljivo toplo podlogo
vstòp
vstópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od vstopiti:
zagotoviti potnikom varen vstop in izstop
;
vstop posadke v letalo
/
prepovedal ji je vstop v hišo
;
ob vstopu je pozdravil
/
kot opozorilo
nezaposlenim vstop prepovedan
/
vstop žile, živca v organ
/
vstop v društvo, nogometno reprezentanco
/
otrokov vstop v šolo
;
izpit je pogoj za vstop v višji letnik
/
dirigent je pevcu dal znak za vstop
;
vstopi glasbil
/
vstop mladih v književnost
/
vstop v novo desetletje
/
publ.
hitri vstop gasilcev v akcijo je preprečil škodo
//
dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam:
imeti vstop v vse lokale
;
odkar so se sprli, nima vstopa v njihovo hišo
;
otroci imajo prost vstop
otrokom ni treba plačati vstopnine
2.
kraj, prostor, kjer se da v kaj priti:
najti vstop v sotesko
/
vstop je pri sprednjih vratih
♦
alp.
vstop v steno
mesto, kjer se začne plezalni vzpon
;
navt.
ladje čakajo na dovoljenje za vstop v pristanišče
vstópanje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od vstopati:
vstopanje in izstopanje potnikov
/
vstopanje vode in rudnin v rastline
/
vstopanje v društvo
/
vstopanje držav v mednarodno življenje
vstópati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
1.
stopati v prevozno sredstvo:
potniki so vstopali in izstopali
;
vstopati v avtobus, dvigalo
;
vstopati pri sprednjih vratih
//
stopati v kaj sploh:
gledalci vstopajo v dvorano
;
vstopati skozi vrata
;
hrupno, po prstih vstopati
/
vstopati v državo na mejnih prehodih
2.
prihajati v kaj, v notranjost česa:
del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci
/
hladilna tekočina vstopa zgoraj
priteka
;
skozi odprtino vstopa svetloba
3.
postajati član kake organizacije, društva:
vstopati v kulturna društva, politične organizacije
/
dov.
z današnjim dnem vstopam v klub
4.
začenjati peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem
drugih:
instrumenti so vstopali drug za drugim
;
pevci vstopajo na dirigentov znak
5.
ekspr.
začenjati delovati na kakem področju:
v književnost vstopa mlada generacija
;
vstopati v svet gledališča
6.
z oslabljenim pomenom
začenjati biti v kakem obdobju:
vstopati v novo leto
;
vstopati v zadnje desetletje stoletja
/
vstopati v obdobje industrializacije
/
vstopati v novo življenje
//
izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik:
vstopati v vojno s kom
/
predmeti in pojavi vstopajo v nova razmerja
●
ekspr.
pesnik vstopa v nove svetove
v njegovih pesmih se pojavljajo nova področja
;
ekspr.
zvoki so vstopali vanj
zaznaval jih je
vstopajóč
-a -e:
zemlja veže vstopajočo sončno energijo
vstópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vstop:
vstopna postaja
/
vstopna vrata
/
vstopna izjava
;
dobiti vstopno listino
♦
alp.
vstopni kamin, previs
;
rel.
vstopni spev
besedilo, navadno iz psalma, ki se moli ali poje ob začetku maše
vstopíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
kraj, prostor, kjer kaj prihaja v kaj, v notranjost česa:
vstopišče bolezenskih klic
vstopíti
in
vstópiti -im
dov.
(
ī ọ́ ọ̑
)
1.
stopiti v prevozno sredstvo:
potniki vstopijo v avtobus, dvigalo
;
vstopil je na glavni postaji
;
vstopiti pri sprednjih vratih
//
stopiti v kaj sploh:
vstopil je prvi
;
vstopiti skozi vrata
;
vstopiti v sobo
;
hitro, nepričakovano, oblastno vstopiti
;
drug za drugim so vstopili v jamo
/
publ.
v naš zračni prostor je vstopilo tuje letalo
2.
priti v kaj, v notranjost česa:
mesto, kjer vstopijo v organ žile, živci
/
krogla je vstopila na sencih
3.
postati član kake organizacije, društva:
vstopiti v društvo, stranko
/
vstopiti v samostan
postati redovnik, redovnica
/
vstopiti v gimnazijo
začeti se šolati na gimnaziji
;
na univerzo je vstopil z dvajsetimi leti
/
vstopiti v službo
zaposliti se
4.
začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih:
pevec je vstopil na dirigentov znak
;
na sredi skladbe vstopijo trobente
5.
ekspr.
začeti delovati na kakem področju:
v književnost je vstopil s prvo generacijo povojnih pesnikov
;
vstopiti v svet politike
6.
z oslabljenim pomenom
začeti biti v kakem obdobju:
vstopiti v novo leto
/
vstopiti v obdobje industrijske revolucije
/
vstopiti v novo življenje
//
izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik:
s tem dnem so vstopili v vojno
/
vstopiti v boj
začeti se bojevati
●
ekspr.
tedaj je v njegovo življenje vstopila ona
jo je spoznal in je začela vplivati na njegovo življenje
♦
alp.
vstopiti v steno
začeti plezalni vzpon
vstopívši
zastar.
:
vstopivši v sobo, je pozdravil
;
vstopivša potnica
vstópnica
-e
ž
(
ọ̑
)
pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje
imetniku pravico do vstopa zlasti v gledališče, kino:
vstopnice so že razprodane, v prodaji
;
rezervirati vstopnice
;
vstopnica za gledališče, športno prireditev
;
predprodaja vstopnic
;
pren.
to je bila pisateljeva vstopnica v slovensko književnost
vstópnik
-a
m
(
ọ̑
)
teh.
cevasta priprava za dovajanje zraka zlasti letalskemu motorju:
nepremični, premični vstopnik
;
okrogel vstopnik
;
vstopniki na trupu letala
;
odprtine vstopnika
/
vstopnik zraka, za zrak
vstopnína
-e
ž
(
ī
)
denarni znesek, ki se plača za udeležbo na prireditvi, vstop v lokal:
plačati, pobirati vstopnino
;
visoka vstopnina
;
denar za vstopnino
/
za to prireditev ni vstopnine
vstrán
tudi
v strán
prisl.
(
ȃ
)
1.
izraža mesto, položaj desno ali levo glede na osebek:
nagniti se, skočiti vstran
;
stopiti z levo nogo vstran
2.
izraža odmikanje, oddaljevanje
a)
od prejšnje, določene smeri:
zanaša ga vstran
;
zaviti vstran
/
pogledala ga je in se obrnila vstran
v drugo smer
b)
od določenega mesta;
stran
2
:
pobegniti, steči vstran
;
hiteli so, da bi prišli čim dlje vstran od proge
/
kot vzklik
vstran z roko
//
navadno s prislovnim določilom
izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa;
stran
2
:
sedela sta malo vstran od ceste
;
cerkev stoji nekoliko vstran od vasi
;
kakih petdeset metrov vstran so zakurili kres
●
metati nerabne stvari vstran
stran
;
ekspr.
grenko sedanjost so potiskali vstran
niso hoteli misliti nanjo
;
ekspr.
hočejo ga potisniti, spraviti vstran
odvzeti mu vodilno vlogo, mesto
;
ekspr.
vedeli so za njegove skoke vstran
za njegovo nezvestobo v zakonu
;
knjiž.
v predavanju si je dovolil več skokov vstran
oddaljitev od glavne teme
;
stopiva malo vstran, da se v miru pomeniva
proč od drugih
♦
gled.
govorjenje vstran
govorjenje igralca, obrnjenega vstran od soigralcev, s katerim
gledalcem komentira dogajanje na odru
;
šport.
premet vstran
bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih
rokah in nogah
vstrélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
med.,
v zvezi
vstrelna rana
rana, ki jo naredi krogla ob vstopu v telo:
vstrelna in izstrelna rana
vstrelína
-e
ž
(
í
)
med.
rana, ki jo naredi krogla ob vstopu v telo:
prestreline, izstreline in vstreline
vsúti
vsújem
dov.
, vsúl
in
vsùl
(
ú ȗ
)
spraviti kaj sipkega, drobnega v kaj:
vsuti pšenico v grot
;
vsuti zdrob v mleko
vsúti se
1.
usipajoč se pasti, prodreti v kaj:
v čevlje se mu je vsula zemlja
/
ekspr.
v prostor se je vsula svetloba
2.
ekspr.
(hitro) množično priti:
v krčmo so se vsuli ljudje
vš
[
vš́
]
medm.
,
klic manjši živali
beži
,
pojdi
:
vš, ti neumna kokoš
;
vš, vš, vš, je podil vrabce
všc
[
vš́c
]
medm.
1.
klic manjši živali, navadno mački
beži
,
pojdi
:
presneta mačka, všc
2.
posnema glas pri udarcu, zamahu:
všc, je zamahnil s sabljo
3.
izraža hiter odhod, premik:
prihrumel je mimo na motorju in všc, že ga ni bilo več
všéč
1
-i
ž
(
ẹ̑
)
star.,
v prislovni rabi,
v zvezi
po všeči
izraža, da kaj ustreza okusu, željam, zahtevam koga:
rad dela po svoji všeči
;
našel je dekle po svoji všeči
;
vse je uredila po svoji všeči
po svojem okusu
/
storite tako, da bo po vaši všeči
da bo vam prav
všéč
2
povdk.
(
ẹ̑
)
z dajalnikom
izraža, da kaj ustreza okusu, željam, zahtevam koga:
darilo jim je všeč
;
všeč ji je njegov glas
;
moderne slike mu niso všeč
/
dekle je fantu všeč
;
drug drugemu sta všeč
;
že dolgo sta si všeč
/
brezoseb.
kako vam je všeč pri nas
//
izraža odobravanje česa, strinjanje s čim:
njegova odkritost mi je všeč
;
ni mi všeč, kar je rekel
;
všeč mu je, da so otroci samostojni
;
ni mu všeč, da mladina pohajkuje
//
ekspr.,
z nikalnico
izraža, da kaj vzbuja skrb zaradi mogočega slabega izida:
zdravniku ranjenčeva rana ni všeč
;
nenadna tišina mu ni bila všeč
všéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki je všeč, ugaja (komu):
bralcu všečna knjiga
/
skrbeti za všečen videz
lep, prijeten
;
bila je prav všečna ženska
privlačna, lepa
;
všečna lastnost, misel
zelo sprejemljiva
všéčno
prisl.
:
všečno odgovoriti na vprašanje
;
všečno oblečen
všéčkati
-am
dov. in nedov.
(
ẹ̑
)
na spletu, zlasti v družabnih omrežjih, označiti kaj kot ugajajoče,
všečno:
všečkati članek, fotografijo, komentar
všéčnost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
privlačnost
,
lepota
:
zavedala se je svoje všečnosti
;
čustvena navezanost ne raste le iz telesne všečnosti
//
prijetna stvar:
ljudje si pripovedujejo všečnosti
;
všečnosti in nevšečnosti na potovanju
2.
zadovoljstvo, občutek prijetnosti:
vzbujala je všečnost
/
gledati, poslušati kaj z všečnostjo
●
knjiž.
barva hiš je odvisna od všečnosti prebivalcev
okusa
všítek
-tka
m
(
ȋ
)
klinasto zašita guba, ki omogoča prileganje oblačila telesu:
narediti, označiti všitek
;
dolg, poševen všitek
;
globina všitka
/
prsni, ramenski všitek
;
všitek v pasu
všíti
všíjem
dov.
, všìl
(
í ȋ
)
1.
s šivanjem narediti, da je kaj nameščeno v za to namenjeno odprtino:
všiti rokav
;
ročno všiti zadrgo
/
všiti rože v blazine
♦
obrt.
všiti kozico
2.
s šivanjem narediti, da kaj pride v kaj, zlasti z namenom, da se
skrije:
všiti denar v rob obleke
3.
s šivanjem zožiti:
obleka je preširoka, treba jo bo všiti
všít
-a -o:
všiti žepi
;
všita podloga
♦
obrt.
všiti rokav
vstavljen v rokavni izrez
všítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od všiti:
všitje rokavov
;
ročno, strojno všitje
všív
-a
m
(
ȋ
)
všitek
:
narediti nekaj dodatnih všivov
všívati
-am
nedov.
,
tudi
všivájte; všívala
in
všivála
(
í
)
1.
s šivanjem delati, da je kaj nameščeno v za to namenjeno odprtino:
všivati rokave, zadrge
2.
s šivanjem delati, da kaj pride v kaj, zlasti z namenom, da se skrije:
parajo podloge in všivajo bankovce
všívek
-vka
m
(
ȋ
)
všitek
:
izrezati, zašiti všivke
všólanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od všolati:
všolanje otrok v osnovno šolo
všólanost
-i
ž
(
ọ̑
)
šol.
stanje všolanega človeka:
všolanost šoloobveznih otrok
všólati
-am
dov.
(
ọ̑
)
šol.
1.
vpisati v šolo:
všolati otroke v drugem kraju
2.
vključiti v območje določene šole:
te vasi so všolali v osrednjo šolo v občini
všólan
-a -o:
število všolanih otrok
;
število v kako šolo všolanih krajev
vštéti
vštêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
upoštevati pri ugotavljanju števila česa:
v število potnikov všteti tudi vodiča
/
čas dela na kmetiji so mu všteli v delovno dobo
/
všteti stroške v ceno izdelka
vračunati
;
všteti honorarni zaslužek v davčno osnovo
vključiti
/
všteti koga med svoje prijatelje
uvrstiti
vštévši
:
vlada ima dvanajst članov, vštevši predsednika
vštét
-a -o:
v tem številu on ni vštet
;
stroški so všteti v ceni
vštétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od všteti:
vštetje vseh dolgov v končni znesek
vštévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
upoštevati pri ugotavljanju števila česa:
vštevati leta internacije v delovno dobo
;
vštevati stroške v ceno
●
zastar.
še vedno morajo vštevati njegovo besedo
upoštevati
vštéven
-vna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki se všteje:
čas študija ni všteven v delovno dobo
vštŕcati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
zastar.
vbrizgati
:
trot vštrca seme v matico
vštŕcniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
zastar.
vbrizgniti
:
vštrcniti cepivo v mišico
vštríc
1
prisl.
(
ȋ
)
izraža položaj na desni ali levi v neposredni bližini:
iti, korakati, stopati vštric s kom
;
po dva in trije so jezdili vštric
//
ekspr.
skupaj
,
skupno
:
vštric sta si krčila pot v svet
;
šli so vštric za visokimi cilji
●
ekspr.
iti, stopati vštric s časom
prilagajati se razmeram; biti napreden
;
ekspr.
s teboj še zmeraj stopam vštric
ne zaostajam za teboj
vštric
2
predl.
,
z rodilnikom
za izražanje položaja na desni ali levi v neposredni bližini:
hodila je vštric očeta
;
hiša stoji vštric cerkve
●
ekspr.
on stoji vštric najvplivnejših mož
ne zaostaja za njimi
vštrícen
-cna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki je, poteka vštric:
vštricna hoja
//
vzporeden
:
vštricni ulici
/
vštricna razporeditev tematsko enakih slik
vštrícno
prisl.
:
jahati, teči vštricno
vštríčnik
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
človek, žival, ki stoji, hodi vštric koga:
vštričnik je začel zaostajati
vštúliti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
dodati v kaj, pristaviti k čemu:
v članek je vštulil svoje poglede na stvar
vštúliti se
nepovabljen, nezaželen se pridružiti komu, priti kam:
vštuliti se med obiskovalce, povabljene
/
to je le pretveza, da bi se vštulila v našo družino
se vrinila
;
vštuliti se v pogovor
vmešati se
vtakníti
in
vtákniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega:
vtakniti bankovec v žep
;
s težavo vtakniti ključ v ključavnico
;
vtakniti meč v nožnico
;
vtakniti roko v rokav
;
vtakniti si rožo v gumbnico
/
vtakniti nogo med špice kolesa
;
vtakniti prst skozi mrežo
/
ekspr.:
vtakniti nit v šivanko
vdeti
;
vtakniti opico v frak
obleči
;
vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati
vložila, vstavila
;
pero je vtaknil za trak na klobuku
zataknil
♦
agr.
vtakniti jarmnik v jarem
//
dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov:
otrok je vtaknil prst v smetano
/
vtakniti roko v ogenj
/
vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo
//
ekspr.
dati kaj kam sploh:
vtakniti toplomer pod pazduho
;
v kovček je vtaknil še topel pulover
;
ne vem, kam sem vtaknil očala
2.
ekspr.
nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje:
vtakniti bolnika v prisilni jopič
;
vtakniti ujetnika v lisice, verige
3.
ekspr.
spraviti, dati koga kam, da tam prebiva:
vtaknili so jo v samostan
/
vtakniti koga v ječo, zapor
zapreti ga
//
vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji:
vtakniti koga med mornarje
;
vtaknili so ga v upravni odbor
4.
ekspr.
porabiti za kaj, vložiti v kaj:
v posestvo je vtaknil veliko denarja
;
vse vtakne v obleke
/
ves kupljeni material je vtaknil v garažo
porabil pri zidanju garaže
●
pog.
vse premoženje so njemu vtaknili
dali, zapustili
;
ekspr.
vtakniti glavo v levje žrelo
izpostaviti se veliki nevarnosti
;
ekspr.
v vsak kot je vtaknil svoj nos
povsod je pogledal, vse je pregledal
;
ekspr.
v vsako reč vtakne svoj nos
se vmeša
;
ekspr.
povsod vtakne svoje prste vmes
vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo
;
ekspr.
vtakniti rep med noge
umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati
;
ekspr.
vtakniti koga pod nadzorstvo
narediti, da je nadzorovan
;
ekspr.
pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov
zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino
;
pog.
ne vem, kam naj vtaknem to žensko
ne morem se spomniti, kdo je
vtakníti se
in
vtákniti se
ekspr.
1.
vmešati se:
vtakniti se v pogovor, prepir
;
nihče ne sme vedeti, da se je vtaknil v to zadevo
/
ali veš, kaj je to, se je vtaknil vmes
/
mogoče bo fantek, se je vtaknila sestra
je pripomnila
2.
vsiljivo ogovoriti koga, približati se komu:
če se je kdo vtaknil vanj, mu je neprijazno odgovoril
;
v vsako mlado žensko se vtakne
●
nar. gorenjsko
njegova odločnost se ji je vtaknila
ji ni bila všeč
;
pog.
ne vem, kam se je vtaknil
kam je šel, kje je
vtaknívši
star.
:
ugasnil je svečo, vtaknivši jo v vodo
vtáknjen
-a -o:
s sekiro, vtaknjeno za pas, je šel v gozd
vtalíti
-ím
dov.
, vtálil
(
ī í
)
teh.
vstaviti navadno kovinski del v zmehčano, staljeno steklo, da se z
njim sprime:
vtaliti žico v stekleno paličko
vtékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
tekoč prihajati v kaj:
voda vteka v jamo
vtém
in
vtèm
prisl.
(
ẹ̑; ȅ
)
1.
medtem
:
mi smo delali, vtem je on lenaril
;
usedi se, jaz bom vtem skuhala kavo
2.
tedaj
:
obrnil se je proti oknu, vtem je nekdo naglo odprl vrata
;
stali so na dvorišču. Vtem je prišla soseda
vtém ko
in
vtèm ko
vez.
,
v časovnih odvisnih stavkih
medtem ko:
vtem ko je čakal na pijačo, se je razgledal po gostilni
/
oni dobijo vse, vtem ko mi samo najnujnejše
vtépanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od vtepati:
vtepanje podatkov v glavo otrokom
vtépati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
z udarjanjem spravljati v kaj:
vtepati rumenjake v testo
2.
ekspr.
s strogim ravnanjem dosegati, da dobi kdo kako lastnost:
vtepati ljudem pamet
;
vtepati pokorščino
;
poslušnost so mu vtepali s palico
//
navadno v zvezi
vtepati v glavo
z vztrajnim razlaganjem, ponavljanjem dosegati, da se kdo česa
nauči, si zapomni:
vtepati komu angleščino, slovnico v glavo
;
vtepati si znanje v glavo
vtepávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
vtepati
:
vtepavati sladkor v beljak
/
vtepavati poslušnost s palico
/
vtepavati otrokom matematiko, znanje v glavo
vtêpsti
vtêpem
dov.
, vtépel vtêpla
(
é
)
1.
z udarjanjem spraviti v kaj:
vtepsti v sneg žlico sladkorja
;
s kuhalnico vtepsti v testo rozine
2.
ekspr.
s strogim ravnanjem doseči, da dobi kdo kako lastnost:
vtepsti ljudem pamet
;
včasih so pridnost vtepli s palico
//
navadno v zvezi
vtepsti v glavo
z vztrajnim razlaganjem, ponavljanjem doseči, da se kdo česa nauči,
si zapomni:
vtepsti otrokom poštevanko v glavo
●
pog.
kar si vtepe v glavo, hoče tudi doseči
za kar se trdno odloči
vtepèn
-êna -o:
mleko z vtepenimi jajci
vteptáti
-ám
[
tudi
ʍtəptati
]
dov.
(
á ȃ
)
s teptanjem spraviti v kaj:
vteptati beton v jarek
vtetovírati
-am
dov.
(
ȋ
)
z vnašanjem barvila v kožo z vbodi, vrezi narediti kaj v kaj:
vtetovirati podobo na prsi
;
vtetovirati živali številko v uhelj
;
vtetovirati z iglo
vtetovíran
-a -o:
na laket vtetovirano sidro
vtìč
vtíča
m
(
ȉ í
)
priprava, ki se vtakne v vtičnico za povezavo porabnika z električnim
omrežjem:
vtakniti vtič v vtičnico
;
priključna vrvica z vtičem
♦
elektr.
dvopolni, enopolni, varnostni vtič
//
priprava, ki se vtakne v vtičnico za povezavo česa s kako električno
napravo:
vtič antene, slušalk
vtíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vtik:
vtično mesto
♦
elektr.
(vtična) razvodnica
vtíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
priprava, v katero se vtakne vtič za povezavo porabnika z električnim
omrežjem:
zamenjati vtičnico
;
vtakniti vtič v vtičnico
♦
elektr.
podaljševalna, varnostna vtičnica
//
priprava na električni napravi, v katero se vtakne vtič za povezavo
česa z njo:
antenska vtičnica na televizorju
;
radio z vtičnico za slušalke
vtihotápiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
skrivaj, na nedovoljen način prinesti, spraviti
a)
čez državno mejo v državo:
vtihotapiti mamila
;
vtihotapiti prepovedane knjige v državo
/
vtihotapiti čez mejo
b)
v kaj sploh:
vtihotapiti orožje v zapor
/
vtihotapiti študente brez vstopnic v gledališče
/
vtihotapiti nasprotnike v organizacijo
;
pren.
vtihotapiti tujo ideologijo
vtihotápiti se
ekspr.
1.
skrivaj, neopazno priti v kaj:
vtihotapiti se v hišo skozi okno
;
vtihotapiti se v shrambo
//
skrivaj, neopazno vključiti se:
v razvojni oddelek so se vtihotapili vohuni
2.
nezaželeno pojaviti se v čem:
v državo se je vtihotapila korupcija
;
v knjigo se je vtihotapilo več napak
●
ekspr.
vtihotapila se je v vsako njegovo misel
nenehno je mislil nanjo
;
ekspr.
vtihotapil se ji je v srce
znal si je pridobiti njeno naklonjenost, ljubezen
;
ekspr.
v njeno srce se je vtihotapil obup
postala je obupana
vtihotápljen
-a -o:
vtihotapljeno žganje
vtihotápljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vtihotapljati:
vtihotapljanje mamil
/
vtihotapljanje vohunov v organizacijo
/
vtihotapljanje novih nazorov
vtihotápljati
-am
nedov.
(
á
)
skrivaj, na nedovoljen način prinašati, spravljati
a)
čez državno mejo v državo:
vtihotapljati prepovedane knjige
;
vtihotapljati mamila v državo
/
vtihotapljati čez mejo
b)
v kaj sploh:
vtihotapljati alkoholne pijače v tovarno
/
kukavica vtihotaplja jajca v gnezda drugih ptic
/
vtihotapljati slepe potnike pod ladijski krov
/
obveščevalne službe povsod vtihotapljajo svoje ljudi
;
pren.
vtihotapljati svoje nazore
vtihotápljati se
ekspr.
1.
skrivaj, neopazno prihajati v kaj:
vtihotapljati se pri stranskih vratih
/
v stanovanje se vtihotaplja droben prah
2.
nezaželeno pojavljati se v čem:
počasi se vtihotapljajo tuji običaji
●
ekspr.
v njeno srce se vtihotaplja nemir
postaja nemirna
vtík
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od vtakniti:
onemogočiti vtik roke v stroj
vtikáč
-a
m
(
á
)
vtič
:
vtakniti vtikač v vtičnico
/
vtikač antene
vtikálo
-a
s
(
á
)
vtič
:
potegniti vtikalo iz vtičnice
vtíkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vtikati:
vtikanje rok v stroj je nevarno
/
vtikanje v zadeve koga
vtíkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega:
otroci radi vtikajo v nos drobne predmete
;
ne vtikaj rok v slamoreznico
;
vtikati si vrtnico v gumbnico
/
vtikati prst skozi mrežo
/
ekspr.
vtikati nit v šivanko
vdevati
//
dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov:
otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal
/
vtikati roko v ogenj
/
vtikati rože v lase
//
ekspr.
dajati kaj kam sploh:
vtikati toplomer pod pazduho
/
ključ vtikamo pod predpražnik
spravljamo
2.
ekspr.
nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje:
vtikati ujetnike v lisice, verige
3.
ekspr.
spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva:
vtikati duševne bolnike v umobolnico
/
vtikati nasprotnike v zapore
zapirati jih
//
vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji:
mlade fante so vtikali v vojsko
4.
ekspr.
porabljati za kaj, vlagati v kaj:
vtikati plačo v domačijo
;
vtikati dohodek v propadajoče podjetje
●
ekspr.
povsod vtika svoj nos
vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo
vtíkati se
ekspr.
1.
vmešavati se:
otroci so se radi vtikali v pogovor
;
tašča se vtika v vzgojo
/
brez potrebe se vtikaš vmes
●
ekspr.
ne vtikaj se v druge
ne izražaj svojega mnenja o njih in njihovem delu; ne poskušaj
usmerjati njihovega življenja, ravnanja
2.
vsiljivo ogovarjati koga, približevati se komu:
pusti ga pri miru, ne vtikaj se vanj
;
v vsako žensko se vtika
vtikljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se vtika v kaj:
vtikljiva priprava
2.
ekspr.
ki se (rad) vmešava, vtika v kaj:
vtikljiv človek
vtikljívost
-i
ž
(
í
)
ekspr.
lastnost človeka, ki se (rad) vmešava, vtika v kaj:
zdaj vidiš, kaj se zgodi zaradi človeške vtikljivosti
vtikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
vtikati
:
raca vtikuje kljun v vodo
/
ne vtikuj se v pogovor
vmešavaj
vtípkati
-am
dov.
(
ȋ
)
s tipkanjem vnesti:
vtipkati manjkajočo vrstico
vtíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od vtirati:
vtiranje glicerina v usnje
;
mazilo za vtiranje
vtírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
z drgnjenjem spravljati v kaj:
vtirati mazilo v kožo
/
zastar.
vtirati telo z dišečimi olji
natirati
vtís
-a
m
(
ȋ
)
1.
podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj:
vtisi stopal so še vidni
;
globoki, sveži vtisi
;
školjkast vtis
2.
kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega
sprejemanja zunanjega sveta:
vtis izgine, ostane, zbledi
;
dobiti napačen vtis
;
urediti svoje vtise
;
zanesti se na prvi vtis
;
nov,
knjiž.
bežen vtis
;
vtisi s potovanja
/
biti pod vtisom povedanega
vplivom
/
barvni, vidni, zvočni vtis
/
čutni vtis
;
duševni vtis
//
s prilastkom
podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju:
tkanina daje vtis pletenine
;
delati vtis zapuščenosti, zmedenosti
;
napraviti na koga vtis izobraženega človeka
/
vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti
3.
mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov
česa:
naš vtis je, da bo organizacija razpadla
;
imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi
/
lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni
;
od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati
4.
vtisnjenje
:
vtis kovanca, prstana v vosek
/
vtis dogodka v spomin
●
narediti vtis na koga
vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje
;
ekspr.
s potovanja je odnesel nepozabne vtise
potovanje ga je zelo prevzelo
;
pog.
predstava je pustila slab vtis
gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala
;
ekspr.
to je naredil samo zaradi vtisa
da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi
♦
biol.
spominski vtis
sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah
;
šport.
ocena za umetniški vtis
pri umetnostnem drsanju, kotalkanju
ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov
vtísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vtis:
vtisno ocenjevanje
/
vtisno orodje
vtiskovalno
●
knjiž.
njegove besede so bile zelo vtisne
prepričljive
;
knjiž.
vtisne slike
impresionistične
vtísk
-a
m
(
ȋ
)
star.
vtis
:
vtisk velikih šap
/
vtisk zbledi
;
njegova zunanjost napravi mogočen vtisk
;
slušni vtisk
/
imel je vtisk, da se dobro razumejo
vtískanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od vtiskati:
vtiskanje betona v razpoko
/
modeli za vtiskanje okraskov
vtískati
-am
nedov.
(
í
)
1.
s pritiskanjem spravljati v kaj:
vtiskati koščke sadja v testo
/
naprava vtiska zrak v pljuča
2.
s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem:
vtiskati nogo v pesek
;
vtiskati model v vosek
//
s pritiskanjem delati kaj v kaj:
vtiskati znake na kovance
3.
ekspr.
z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost
koga:
vtiskati komu v zavest, da je potreben
4.
povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost:
stare hiše vtiskajo mestu posebno podobo
/
publ.
napredek vtiska deželi svoj pečat
vtískati se
1.
zaradi pritiska prodirati v kaj:
kamenje se vtiska v podplate
2.
ekspr.
prihajati v notranjost, duševnost koga:
dogodki so se mu nehote vtiskali v spomin
vtiskávanje
-a
s
(
ȃ
)
vtiskovanje
:
z vtiskavanjem zraka iztisniti vodo
/
vtiskavanje vzorca v tkanino
vtiskávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
vtiskovati
:
vtiskavati rozine v testo
/
vtiskavati zrak
/
vtiskavati črke v ilovico
/
vtiskavati kaj v zavest
vtiskoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se vtiskuje:
vtiskovalni stroj
;
vtiskovalno orodje
/
vtiskovalni postopek
vtiskovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vtiskovati:
vtiskovanje vzorcev
/
vtiskovanje vdolbin različnih oblik
/
vtiskovanje podob v zavest
vtiskováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s pritiskanjem spravljati v kaj:
vtiskovati semena v zemljo
;
vtiskovati kaj globoko v pesek
2.
s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem:
vtiskovati model v pesek
;
vtiskovati roko v sneg
//
s pritiskanjem delati kaj v kaj:
vtiskovati črke v glino
;
vtiskovati okraske v vosek
/
vtiskovati vzorec v papir, usnje
3.
ekspr.
z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost
koga:
vtiskovati komu v zavest, naj se bojuje do zmage
/
vtiskovati komu v spomin vrstni red opravil
4.
delati, povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost:
dramatik vtiskuje živalim in pravljičnim bitjem človeške lastnosti
/
publ.
njegovi pripovedi vtiskuje pečat velika angažiranost
vtiskováti se
zaradi pritiska prodirati v kaj:
stopala so se mu vtiskovala globoko v pesek
vtisnína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
vboklina, nastala zaradi pritiska, pritiskanja česa:
vtisnina na kavču
♦
med.
vtisnina na glavi
vtísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s pritisnjenjem spraviti v kaj:
vtisniti koščke sadja v testo
;
vtisniti kovinsko mrežico v zmehčano steklo
/
zrak vtisne živo srebro v cev
potisne
2.
s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem:
vtisniti predmet v vosek
;
vtisniti stopalo v sneg
//
s pritisnjenjem narediti kaj v kaj:
vtisniti jamico v glino
;
vtisniti okrasek v maslo
/
vtisniti vzorec v papir, tkanino
/
ekspr.
žalost ji je vtisnila gube
♦
papir.,
tekst.
vtisniti moare
3.
s pritisnjenjem, pritiskanjem vbočiti:
pri trčenju vtisniti leva vrata avtomobila
4.
ekspr.
z močnim delovanjem povzročiti, da kaj pride v notranjost, duševnost
koga:
vtisniti otrokom v zavest, da je izobrazba potrebna
/
vtisniti komu kaj v glavo
5.
narediti, povzročiti, da ima kaj kako lastnost, značilnost:
vtisniti svojemu vedenju odločnost
/
publ.
vtisniti deželi sodoben pečat
;
vtisniti izvedbi drugačen značaj
dati
vtísniti se
1.
zaradi pritiska prodreti v kaj:
kamenje se je vtisnilo v podplate
;
stopalo se je vtisnilo v sneg
2.
zaradi pritiska vbočiti se:
pod njegovo težo se je pokrov vtisnil
3.
ekspr.
priti v notranjost, duševnost koga:
njegova podoba se je vtisnila vanj
/
ta dogodek se mu je vtisnil v dušo, srce
●
ekspr.
vtisnil se ji je v srce
vzljubila ga je
vtísnjen
-a -o:
tapeta z vtisnjenim vzorcem
;
blatnik je nekoliko vtisnjen
;
v njen obraz je vtisnjena groza
vtísnjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vtisniti:
vtisnjenje modela v vosek
/
vtisnjenje dogodka, podobe v zavest
vtkáti
vtkèm
dov.
(
á ȅ
)
s tkanjem narediti v kaj:
vtkati vzorec v blago
/
ekspr.
v delo so vtkali vse svoje znanje
vnesli
vtkán
-a -o:
v preprogo vtkan živalski lik
vtláčiti
-im,
in
vtlačíti
in
vtláčiti -im
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
s tlačenjem spraviti v kaj:
vtlačiti papir v špranjo
vtóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vtok:
vtočna hitrost
/
vtočni jašek
vtočíti
vtóčim
dov.
(
ī ọ́
)
spraviti kaj (tekočega) v kaj:
vtočiti vino v steklenice
vtòk
vtóka
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od vtočiti, vtekati:
odprtina za vtok vode
2.
kraj, prostor, kjer kaj vteka:
merjenje količine vode pri vtokih in iztokih
♦
strojn.
turbinski vtok
vtôlči
vtôlčem
[
ʍtou̯či
]
dov.
, vtôlci vtôlcite
in
vtolcíte; vtôlkel vtôlkla
(
ó
)
1.
s tolčenjem narediti v kaj:
vtolči napis v skalo
;
s kladivom vtolči znamenje v kamen
2.
s tolčenjem spraviti v kaj:
vtolči kremo s prsti v kožo
vtovárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vtovarjati:
vtovarjanje sadja in zelenjave
vtovárjati
-am
nedov.
(
á
)
spravljati tovor, blago v prevozno sredstvo:
vtovarjati zaboje v vagon
/
vtovarjati sol na ladjo
natovarjati
vtovóriti
-im
tudi
vtovoríti -ím
dov.
, vtovóril
(
ọ̄ ọ̑; ī í
)
spraviti tovor, blago v prevozno sredstvo:
vtovoriti blago v čoln
/
vtovoriti cement na ladjo
natovoriti
vtoževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
pravn. žarg.
s tožbo zahtevati:
vtoževati razvezo zakona
vtréti
vtrèm
tudi
vtárem
dov.
, vtrì vtríte; vtŕl
(
ẹ́ ȅ, á
)
z drgnjenjem spraviti v kaj:
vtreti olje v usnje
;
vtreti si kremo v veke
vtrétjič
prisl.
(
ẹ́
)
star.
tretjič
:
vprašanje je ponovil vtretjič
vtróšnik
-a
m
(
ọ̑
)
petr.
večje zrno rudnin magmatskih kamnin v drobnozrnati ali steklasti
osnovi:
vúdu
in
vudú
tudi
voodoo
-ja
[
tretja oblika
vúdu
in
vudú
]
m
(
ȗ; ȗ
)
1.
karibska vera, izvirajoča iz zahodne Afrike, za katero je značilno
priznavanje enega božanstva in čaščenje duhov v povezavi z magijskimi
praksami:
preganjati vudu
;
verjeti v vudu
;
obredi vuduja
;
privrženci vuduja
;
vraže, zgodbe o vuduju
/
ukvarjati se z vudujem
;
pripomočki za vudu
;
zanimanje za vudu
;
čaranje, telepatija in vudu
//
zabavna glasba, podobna glasbi, značilni za tako vero:
elektronski vudu
;
rock, funk, vudu in elektronika
2.
ekspr.
neznanstvena obravnava znanstvene tematike:
včasih vse skupaj spominja bolj na vudu kot na sodobno znanost
;
v prid. rabi:
vudu obredi
;
vudu lutka
;
vudu magija
vúdujski
in
vudújski
-a -o
prid.
(
ȗ; ȗ
)
nanašajoč se na vudu:
vudujski obredi
;
vudujski ritmi
;
vudujski svečenik
;
udeležiti se vudujskega romanja
vúga
-e
ž
(
ú
)
zool.
ptica pevka rumene barve, s črnimi perutmi;
kobilar
1
:
žvižganje vuge
vúgava
-e
ž
(
ū
)
agr.
trta s srednje velikimi rumenkastimi grozdi:
gojiti vugavo
//
kakovostno belo vino iz grozdja te trte:
piti vugavo
vulfénija
-e
ž
(
ẹ́
)
bot.
rastlina z modro vijoličastimi cveti v grozdih, Wulfenia carinthiaca:
vulfenít
tudi
wulfenit -a
[
vulfenít
]
m
(
ȋ
)
min.
rudnina svinčeva sol molibdenove kisline:
vulgáren
-rna -o
prid.
, vulgárnejši
(
ȃ
)
1.
ki se glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerno vede, govori;
prostaški
,
grob
2
:
vulgaren človek
;
ta ženska je precej vulgarna
//
ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimeren:
vulgaren izraz
;
vulgaren jezik
/
vulgarno posmehovanje
zelo neprimerno, žaljivo
2.
ki obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto:
vulgarna kritika
;
vulgarna umetnost
/
ekspr.
vulgarni marksist
//
preveč poenostavljen, preprost:
vulgarna predstava o življenju
;
vulgarno primerjanje možganov s telefonskim aparatom
3.
knjiž.
domač
,
ljudski
:
rastlina ima vulgarno ime velikonočnica
//
navaden
,
vsakdanji
:
vulgarne človekove potrebe
;
ukvarjati se mora s samimi vulgarnimi rečmi
♦
filoz.
vulgarni materializem
filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga družbene zakonitosti in
mišljenje po analogiji z naravnimi zakoni
;
jezikosl.
vulgarna latinščina
neknjižna, pogovorna zvrst latinščine
vulgárno
prisl.
:
vulgarno se izražati
vulgarizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od vulgarizirati:
upirati se vulgarizaciji izražanja
/
vulgarizacija filozofskega nauka
;
potvarjanje in vulgarizacija
vulgarizátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno,
preprosto:
vulgarizator psihologije
;
popularizator in vulgarizator
vulgarizátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vulgarizatorje ali vulgariziranje:
vulgarizatorski nazori
/
vulgarizatorska dela
vulgarízem
-zma
m
(
ī
)
1.
knjiž.
preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavanje, prikazovanje:
izogibati se vulgarizmu
2.
jezikosl.
beseda, ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerna:
uporabljati vulgarizme
vulgarizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vulgarizirati:
vulgariziranje izražanja
/
opisovati kaj brez vulgariziranja
;
taka razlaga bi bila vulgariziranje teorije
vulgarizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati kaj vulgarno:
surovi izrazi pogovor vulgarizirajo
2.
prikazovati kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto:
take razlage teorijo vulgarizirajo
/
vulgarizirati Cankarjevo sporočilo v parolo
poenostavljati
vulgarizíran
-a -o:
vulgarizirana oblika teorije
vulgárnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
vulgaren človek:
razglasiti pisatelja za vulgarneža
vulgárnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost vulgarnega:
zabavala jih je njegova vulgarnost
/
vulgarnost izražanja
/
očitati delu vulgarnost
/
niso še pozabili njegovih vulgarnosti
grobih, prostaških dejanj
●
knjiž.
predavatelj je zašel v vulgarnost
začel preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavati,
prikazovati kaj
vulgáta
-e
ž
(
ȃ
)
rel.
latinski prevod Svetega pisma iz četrtega stoletja:
septuaginta in vulgata
vúlgo
prisl.
(
ȗ
)
knjiž.,
navadno pri hišnih imenih
po domače:
piše se Ivan Miklavčič, vulgo Gradnik
vulkán
-a
m
(
ȃ
)
1.
kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz
zemeljske notranjosti lava, ognjenik:
vulkan bruha
;
vulkan že več desetletij miruje
;
delovanje, izbruh vulkana
;
pobočje, vrh vulkana
;
njuna ljubezen je kot vulkan
močna, silovita
♦
geogr.
aktivni
ki še bruha
, ugasli vulkan
ki ne bruha več
;
podmorski vulkan
na morskem dnu
2.
ekspr.,
s prilastkom
kar se pojavi z veliko močjo, silovitostjo:
vulkan navdušenja, strasti
vulkáničen
-čna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
vulkanski
:
vulkanično delovanje
●
knjiž.
vulkanični izbruhi strasti
zelo močni, siloviti
vulkanít
-a
m
(
ȋ
)
petr.
kamnina, nastala iz lave na zemeljski površini;
predornina
1
:
vulkanizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od vulkanizirati:
delavnica za vulkanizacijo
/
vulkanizacija kavčuka
vulkanízem
-zma
m
(
ī
)
pojavi, ki so v zvezi s prodiranjem magme iz zemeljske notranjosti:
raziskovati vulkanizem
/
še živ vulkanizem v južni Italiji
vulkansko delovanje
vulkanizêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor vulkanizira:
odpeljati pnevmatiko k vulkanizerju
/
gumarji in vulkanizerji
vulkanizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vulkanizirati:
vulkaniziranje avtomobilskih gum
/
vulkaniziranje kavčuka
vulkanizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
krpati s prilepljenjem krpe iz kavčuka s segrevanjem:
vulkanizirati pnevmatiko, zračnico
2.
navadno v zvezi s
kavčuk
obdelovati z žveplom ali njegovimi spojinami, navadno pri višji
temperaturi:
vulkanizirati kavčuk
vulkanizíran
-a -o:
vulkanizirano mesto na zračnici
♦
obrt.
vulkanizirana obutev
obutev z gumijastim podplatom, prilepljenim z vulkanizacijo
vulkanológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za vulkanologijo:
nova odkritja vulkanologov
;
seizmologi in vulkanologi
vulkanologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o vulkanih:
stališče vulkanologije
vulkanolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vulkanologe ali vulkanologijo:
vulkanološki inštitut
/
vulkanološka opazovanja
vulkánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vulkan:
vulkansko delovanje
/
vulkansko žrelo
odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava
●
ekspr.
vulkanski izbruh bolečin
zelo močen, silovit
♦
geol.
vulkanski izbruh
prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje
;
vulkanski otok
otok, ki so ga zgradile predornine
;
vulkanski potres
;
petr.
vulkanska breča
;
vulkansko steklo
steklu podobna kamnina, ki nastane pri hitrem strjevanju lave
vúlva
-e
ž
(
ȗ
)
anat.
zunanje žensko spolovilo:
otekla vulva
;
spremembe vulve
;
ustnice vulve
;
izcedek iz vulve
/
obrita vulva
vuvuzéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
podolgovato plastično trobilo, ki ga uporabljajo predvsem športni
navijači:
nadležne vuvuzele
;
uporabljati vuvuzele na tekmah svetovnega prvenstva
;
zvok vuvuzele
vúzem
-zma
m
(
ú
)
nar. vzhodno
velika noč:
praznovati vuzem
;
na vuzem so streljali z možnarji
;
ob vuzmu ji je umrl oče
vúzemnica
-e
[
vuzəmnica
]
ž
(
ú
)
nar. vzhodno
kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj:
kuriti vuzemnico
vúzemski
-a -o
[
vuzəmski
]
prid.
(
ú
)
nar. vzhodno
velikonočen
:
vuzemske pisanice
/
vuzemski čas
vúzmenka
-e
ž
(
ū
)
nar. vzhodno
kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj:
zakuriti vuzmenko
vz...
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah
za izražanje
a)
usmerjenosti dejanja navzgor:
vzdigniti, vziti, vzleteti, vzpeti se, vzravnati
b)
začetka dejanja, nastopa stanja:
vzfrfotati, vzplahutati
/
vzbuhniti, vzkipeti
/
vzcvesti, vzljubiti, vznemiriti
c)
dosege zaželenega namena, cilja:
vzgojiti, vzrediti
/
vzpostaviti
č)
same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):
vzkaliti, vzrohneti
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
vzhod, vzpenjavka, vzpon, vzponski, vzreja
vzád
prisl.
(
ȃ
)
star.
zadaj
:
vzad so ves čas odprta vrata
;
vzad stati
/
tu vzad se zbirajo
vzádaj
prisl.
(
á
)
star.
zadaj
:
vzadaj so opazili, da je padla
;
oče in mati sta hodila daleč vzadaj
/
tam vzadaj je še nekdo
vzádi
prisl.
(
ā
)
star.
zadaj
:
vzadi so štrleli vrhovi gora
;
najbolj vzadi so šli bolni in ranjenci
/
delala je vzadi za hišo
/
ostati vzadi za drugimi
zaostati
vzádnjič
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
zadnjič
:
vzadnjič so se še pozdravili in odšli
/
to sta sklenila že vzadnjič
vzajémec
-mca
m
(
ẹ̑
)
pog.
vzajemni sklad
:
ustanavljati vzajemce
;
najdonosnejši vzajemci na trgu
;
donos, izguba vzajemca
;
priliv v vzajemce
/
delniški, obvezniški vzajemci
vzajémen
-mna -o
prid.
, vzajémnejši
(
ẹ̑
)
1.
povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom:
vzajemna usluga
;
vzajemno priznavanje študijskih naslovov
/
vzajemen dogovor, sporazum
//
medsebojno povezan, odvisen:
vzajemno delovanje organov
/
vzajemen razvoj
/
vzajemna določenost teorije in prakse
♦
fiz.
zakon o vzajemnem učinku
2.
ki se nanaša na člane kake skupine v odnosu drug do drugega:
vzajemna pomoč
;
vzajemno spodbujanje
;
sovraštvo, sumničenje je bilo vzajemno
//
ki temelji na medsebojni povezanosti, pomoči, podpori članov kake
skupnosti:
prizadevati si za vzajemne odnose v družini
/
vzajemno sporazumevanje je bilo oteženo
medsebojno
3.
knjiž.
skupen
:
imeti čut za vzajemno delo
;
z vzajemnim razmišljanjem najti rešitev
/
imeti s kom precej vzajemnih potez
vzajémno
prisl.
:
vzajemno si pomagati
vzajémnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
povezanost s čim enakim, ustreznim kot povračilom:
dogovoriti se o vzajemnosti prevajanja literarnih del
/
sporazum temelji na vzajemnosti
♦
pravn.
načelo vzajemnosti
načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim
državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi
druga država priznava njej oziroma njenim državljanom
//
medsebojna povezanost, odvisnost:
vzajemnost med rastlinstvom in živalstvom
/
vzajemnost duševnega in telesnega razvoja
2.
medsebojna povezanost, pomoč, podpora članov kake skupnosti:
računati, zanesti se na vzajemnost
;
delavska, vaška vzajemnost
;
občutek vzajemnosti
/
slovanska vzajemnost
vzbesnéti
-ím
dov.
, vzbêsni
in
vzbésni
(
ẹ́ í
)
postati besen:
vzbesnel je in začel razbijati posodo
;
vzbesnela je zaradi njegove trdosrčnosti
;
spet, takoj vzbesneti
/
ekspr.
reka ob nalivih vzbesni
vzbesnèl
in
vzbesnél -éla -o:
vzbesnel človek
vzblestéti
-ím
dov.
, vzblésti
in
vzblêsti
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zableščati se, zalesketati se:
dragulj vzblesti
;
morska gladina vzblesti kot srebro
/
v očeh mu vzblestijo solze
se blesteč pojavijo
/
nad vrhovi je vzblestel mesec
je vzšel
vzblestévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
večkrat zableščati se, zalesketati se:
vodna gladina vzblesteva
;
oči so ji vzblestevale od sreče
/
nad izložbami vzblestevajo reklame
se sveteč pojavljajo
/
požari vzblestevajo in ugašajo
zagorevajo
vzbóček
-čka
m
(
ọ̑
)
zastar.
vzboklina
,
izboklina
:
koničast vzboček
vzbóčenost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost vzbočenega:
vzbočenost stopala
vzbočína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
vzboklina
,
izboklina
:
vzbočina na zidu
vzbóčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
vzbočiti prsi, trebuh
;
močno, nekoliko vzbočiti
/
vzbočiti pločevino
;
pri segrevanju se pokrov in dno vzbočita
/
krilo se je v vetru vzbočilo v balon
vzbóčiti se
dvigniti se v obliki visokega loka:
nad mestom se je vzbočila mavrica
/
iz ravnine se tu in tam vzboči grič
vzbóčen
-a -o:
vzbočen hrbet
;
vzbočeno čelo
vzbòk
vzbóka
m
(
ȍ ọ̑
)
zastar.
vzboklina
,
izboklina
:
vzbok na tilniku
vzbókel
-kla -o
[
wzbokəu̯
]
prid.
(
ọ́
)
ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
vzbokel hrbet kamele
;
vzbokla ploskev
;
zrcalo je vzboklo
♦
zool.
vzboklo-jamasto vretence
vretence, ki je spredaj izbočeno in zadaj vbočeno
vzboklína
-e
ž
(
í
)
kar je na ravni površini navzgor, navzven ukrivljeno:
na cesti so jame in vzbokline
;
zravnati vzbokline
;
kamnite vzbokline
;
telesne vzbokline
;
vzbokline na stropu
;
ploskve brez vzboklin
/
vzboklina stopala
vzbočenost, vzboklost
♦
tisk.
tisk z vzbokline
tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; visoki tisk
vzbóklost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost vzboklega:
vzboklost trebuha
vzbókniti
-em
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
zastar.
vzbočiti
:
vzbokniti hrbet
vzbóknjen
-a -o:
vzboknjena ploskev
vzbrnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
oddati enakomerno se tresoč glas:
strune vzbrnijo
;
zaloputnil je z vrati, da so vzbrnele šipe
vzbŕst
-í
ž
(
ȓ
)
1.
glagolnik od vzbrsteti:
mraz zadržuje vzbrst drevja
2.
med.
posamezna bolezenska sprememba na koži ali sluznici pri izpuščaju;
eflorescenca
:
koža, polna vzbrsti
/
kožna vzbrst
vzbrstéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
narediti brste:
okrasno grmovje je čez noč vzbrstelo
/
popje je vzbrstelo že marca
se je odprlo
/
ekspr.
pod nosom so mu vzbrstele brčice
zrasle
;
pren.,
ekspr.
med njima vzbrsti ljubezen, prijateljstvo
;
javno življenje je takrat bujno vzbrstelo
vzbrúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
izbruhniti
:
za vsako malenkost vzbruhne
vzbudítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vzbuditi:
vzbuditev čustev
/
vzbuditev veselja do dela
vzbudíti
-ím
dov.
, vzbúdil
(
ī í
)
1.
povzročiti, da kaj nastane:
vzbuditi jezo, slabo voljo
;
vzbuditi v kom sočutje
;
vzbuditi otroku veselje do risanja
;
vzbuditi zanimanje za študij
;
vzbuditi pri bolniku zaupanje v zdravila
/
rešitev je vzbudila različne pomisleke
;
s svojim vedenjem je vzbudila pozornost
/
ekspr.:
hudo trpljenje mu je vzbudilo misel na smrt
zaradi hudega trpljenja je začel misliti na smrt
;
v srcu se ji vzbudi kesanje
začne se kesati
//
povzročiti, da kaj začne delovati:
vzbuditi čute, domišljijo
;
vzbuditi spomin na nekdanje dni
2.
zastar.
zbuditi
:
treba bo vzbuditi ljudi
/
vzbuditi iz spanja
/
vzbuditi iz razmišljanja
♦
elektr.
vzbuditi električni generator
povzročiti v njem magnetni pretok z električnim tokom
;
vzbuditi električno napetost
;
fiz.
vzbuditi atom
z dovajanjem energije spraviti ga v vzbujeno stanje
;
vzbuditi fluorescenco
vzbudívši
zastar.
:
vzbudivši celo družino, je odšel
vzbujèn
-êna -o:
vzbujen iz spanja
;
vzbujena čustva
♦
fiz.
atom v vzbujenem stanju
atom s prebitkom energije
vzbúh
-a
m
(
ȗ
)
1.
močen, nenaden sunek zraka:
vzbuh nas je vrgel po tleh
/
zaradi vzbuha eksplozije so popokale šipe
//
zamolkel glas ob takem sunku:
najprej se je slišal vzbuh, potem je priletelo kamenje
2.
glagolnik od vzbuhniti:
vzbuh ognja
;
eksplozija je povzročila vzbuhe zemlje in kamenja
/
vzbuhi jeze in sovraštva
/
vzbuh razstreliva
●
knjiž.
sredi ščita je jeklen vzbuh
vzboklina, izboklina
vzbuhávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
drug za drugim z zamolklim glasom eksplodirati:
granate padajo v ogenj in vzbuhavajo
vzbúhel
-hla -o
[
wzbuhəu̯
]
prid.
(
ú
)
knjiž.
izbočen
,
izbuhnjen
:
vzbuhli deli zemljišča
vzbúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
buhniti navzgor:
skozi razpoke vzbuhne plamen
;
pren.,
pesn.
iz gozdov je vzbuhnil upor
2.
preh.,
ekspr.
s silo vreči navzgor:
eksplozija je vzbuhnila v zrak zemljo in kamenje
3.
ekspr.
nenadoma, silovito se pojaviti:
na hrbtu so ji vzbuhnile rdeče otekline
/
v njem je vzbuhnila jeza
4.
ekspr.
z zamolklim glasom eksplodirati:
na ulici je vzbuhnila petarda
/
za vsako malenkost vzbuhne
nezadržano, silovito izrazi svojo jezo
●
ekspr.
omizje vzbuhne v krohot
se nenadoma glasno zasmeje
vzbujálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
elektr.
nanašajoč se na povzročanje magnetnega pretoka z električnim tokom:
vzbujalni postopki
/
vzbujalni tok
;
vzbujalna napetost
napetost, ki povzroči v vzbujalni tuljavi vzbujalni tok
;
vzbujalna tuljava
vzbújanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od vzbujati:
vzbujanje zadovoljstva
;
vzbujanje skrbi
/
vzbujanje dvomov
;
vzbujanje pozornosti
vzbújati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
povzročati, da kaj nastane:
vzbujati jezo, sovraštvo, dobro voljo
;
dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen
;
vzbujati otroku veselje do dela
;
vzbujati v kom zanimanje za kaj
/
tako govorjenje vzbuja dvome, pomisleke
;
vzbujati občudovanje, pozornost
/
vzbujati občutek, vtis trdnosti
;
sadje mu vzbuja tek
//
povzročati, da kaj začne delovati:
slika vzbuja domišljijo
;
vzbuja se mu vest
2.
povzročati, da nastane kak pojav:
vzbujati hrup
;
vzbujati nihanje, valovanje
3.
zastar.
zbujati
:
vzbujati otroka
;
ponoči se pogosto vzbuja
●
zastar.
pravi vzgojitelj opazuje in vzbuja
spodbuja
;
zastar.
vzbujali so spomine in se tolažili
obujali
♦
elektr.
vzbujati električni generator
povzročati v njem magnetni pretok z električnim tokom
;
fiz.
vzbujati
z dovajanjem energije dosegati spremembe (v sistemu)
vzbujajóč
-a -e:
tesnobo vzbujajoč smeh
;
vzbujajoča se narava
;
upanje vzbujajoča novica
vzbujeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
elektr.
vzbujalen
:
vzbujevalni tok
;
vzbujevalna napetost
vzbujeválnik
-a
m
(
ȃ
)
med.
priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca;
spodbujevalnik
:
imeti vzbujevalnik
/
srčni vzbujevalnik
vzbúkniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
bukniti navzgor:
plamen vzbukne proti nebu
●
ekspr.
v deželi je vzbuknila vstaja
silovito nastopila
vzbúna
-e
ž
(
ȗ
)
zastar.
alarm
:
taborovodja je zapiskal vzbuno
/
vzbuna se je začela ob dveh
/
vpiti, zvoniti na vzbuno
z vpitjem, zvonjenjem opozarjati na pripravljenost na bližajočo se
nevarnost
vzbúniti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.
1.
napraviti, da se kdo upre;
dvigniti
:
vzbuniti ljudstvo
;
vzbuniti proti vladarju
2.
alarmirati
,
opozoriti
:
vzbuniti stražo
/
dogodek jih je vzbunil
vznemiril, razburil
vzbúriti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
1.
s svojim delovanjem povzročiti reakcijo česa, sposobnega čutenja,
zaznavanja:
dražljaj vzburi živec
/
spolno vzburiti
♦
anat.
vzburiti živčne končiče
2.
knjiž.
narediti razgibano, valovito:
veter vzburi vodno gladino
//
vznemiriti
:
vzburil ga je preplašen klic, tresk
/
film je gledalce zelo vzburil
;
čustveno vzburiti
/
odkritje je vzburilo ves svet
//
razvneti
:
žival je vzburila njihovo lovsko strast
/
vzburiti domišljijo
/
neobjektivna ocena ga je precej vzburila
razburila, razjezila
vzbúriti se
knjiž.
postati razgiban, valovit:
morje se je vzburilo
/
zaradi viharja se je vzburil tudi zrak v jami
vzbúrjen
-a -o:
vzburjeni čuti
;
vzburjena množica
;
vzburjeno morje
;
prisl.:
vzburjeno odgovoriti
vzbúrjanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od vzburjati:
vzburjanje živcev
;
vzburjanje z dotiki
/
vzburjanje domišljije
vzbúrjati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
s svojim delovanjem povzročati reakcijo česa, sposobnega čutenja,
zaznavanja:
nikotin vzburja živčni sistem
/
vsak gib njenega telesa ga vzburja
/
spolno vzburjati
2.
knjiž.
delati razgibano, valovito:
vihar vzburja morsko gladino
//
vznemirjati
:
vzburjati komu čustva, srce
;
take misli so ga zelo vzburjale
/
pojavi, ki vzburjajo raziskovalce
//
razvnemati
:
roman vzburja domišljijo
/
krivica jo vzburja
razburja, jezi
vzbúrjenje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od vzburiti:
vzburjenje živcev
;
proces vzburjenja
/
spolno vzburjenje
/
živci prevajajo vzburjenje do možganov
/
novica je povzročila vzburjenje
vzbúrjenost
-i
ž
(
ȗ
)
stanje vzburjenega:
po vsem telesu je čutil prijetno vzburjenost
;
čustvena, telesna vzburjenost
/
spolna vzburjenost
/
knjiž.
od vzburjenosti rdeč obraz
vznemirjenosti, razburjenosti
vzbúrkanost
-i
ž
(
ȗ
)
stanje vzburkanega:
vzburkanost morja
/
ekspr.
čustvena, notranja vzburkanost
vznemirjenost, razvnetost
vzbúrkati
-am
dov.
(
ȗ
)
narediti razgibano, valovito:
močen veter je vzburkal jezersko gladino
//
ekspr.
vznemiriti
,
razvneti
:
novica je vzburkala javnost
;
stavka je vzburkala delavstvo
/
dekle je vzburkalo njegova čustva
vzbúrkati se
postati razgiban, valovit:
proti večeru se je morje vzburkalo
/
v kratkem času so se okrog nas vzburkali valovi
vzbúrkan
-a -o
deležnik od vzburkati:
preveč je vzburkan, zato potrpite
;
vzburkano morje
//
ekspr.
nemiren
,
buren
1
:
vzburkani časi
vzburkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
večkrat vzburkati:
veter vzburkava morsko gladino
//
ekspr.
vznemirjati
,
razvnemati
:
strasti ga vzburkavajo
vzburljív
-a -o
prid.
, vzburljívejši
(
ī í
)
1.
ki s svojim delovanjem povzroča reakcijo česa, sposobnega čutenja,
zaznavanja:
vzburljiv vonj
//
ki se da vzburiti:
vzburljivi deli telesa
/
spolno vzburljiv
/
ekspr.
ta človek je vzburljive krvi
2.
knjiž.
vznemirljiv
:
vzburljiva novica
/
vzburljiva slika
//
razburljiv
:
bolnik je postal vzburljiv
/
vzburljiva tekma
vzburljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost vzburljivega:
vzburljivost dotikov
;
stopnja vzburljivosti
/
spolna vzburljivost
/
knjiž.
za bolnika je značilna velika vzburljivost
razburljivost
vzcvèsti
tudi
vzcvestì vzcvetèm,
in
vzcvêsti vzcvêtem
[
ʍscvəsti
in
ʍscvesti
]
dov.
, vzcvèl vzcvelà
in
vzcvêla
in
vzcvetèl vzcvetlà
in
vzcvêtel vzcvêtla
(
ə̀ ȉ ȅ; é
)
navadno sedanji čas
1.
narediti cvet, cvete:
tulipan vzcvete
;
vzcvesti pozno spomladi
/
ekspr.
vrt vzcvete
2.
ekspr.
dobiti (zelo) zdrav, lep videz:
dekle je čez noč vzcvelo
3.
ekspr.
postati gospodarsko uspešen:
mesto vzcvete v šestnajstem stoletju
//
pojaviti se v veliki meri:
v deželi vzcvete umetnost
//
pojaviti se sploh:
med njima kmalu vzcvete ljubezen
vzcvétati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
začenjati cveteti:
sadno drevje že vzcveta
;
pren.,
ekspr.
na obrazu ji vzcveta lepota
vzcvetéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
narediti cvet, cvete:
vrtnice so vzcvetele
;
zaradi mraza je češnja pozno vzcvetela
/
ekspr.
travnik je že vzcvetel
/
ekspr.
ko bo vzcvetela pomlad, bo vse dobro
;
pren.,
ekspr.
iz krvi in žrtev je vzcvetela svoboda
2.
ekspr.
dobiti (zelo) zdrav, lep videz:
po porodu je kmalu spet vzcvetela
/
ko je vzcvetela v mladenko, je postala igralka
3.
ekspr.
postati gospodarsko uspešen:
njegovo posestvo je v zadnjih letih vzcvetelo
//
pojaviti se v veliki meri:
ob meji je vzcvetelo tihotapstvo
/
v njeni duši so vzcveteli spomini
//
pojaviti se sploh:
v srcu ji je vzcvetelo upanje
vzcvetévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
vzcvetati
:
rože na vrtu že vzcvetevajo
2.
ekspr.
začenjati dobivati (zelo) zdrav, lep videz:
dekle vzcveteva
3.
ekspr.
postajati gospodarsko uspešen:
mesto vzcveteva
/
gospodarstvo ponovno vzcveteva
//
začenjati se pojavljati v veliki meri:
v deželi vzcveteva umetnost
//
začenjati se pojavljati sploh:
v srcu ji vzcveteva upanje
/
na obrazu mu vzcveteva ljubezniv nasmeh
ljubeznivo se nasmiha
vzdahníti
in
vzdáhniti -em
dov.
(
ī á
)
star.
vzdihniti
:
zamahne z roko in vzdahne
/
potem je vzdahnila: Ah, kje je že tisto
vzdájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
1.
želeti
,
voščiti
1
:
vzdajati komu srečo
2.
izdajati
:
njegov obraz vzdaja bolečino
/
vzdajati vtis prazničnosti
dajati
vzdárje
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
povračilo
:
dati komu vzdarje za darove
/
za vzdarje poslati šopek rož
vzdáti
vzdám
dov.
,
2. mn.
vzdáste
in
vzdáte; vzdál
(
á
)
zastar.
zaželeti
,
voščiti
1
:
vzdati komu srečo
vzdéti
vzdénem
dov.
, vzdêni vzdeníte
(
ẹ́
)
knjiž.,
navadno v zvezi z
ime, vzdevek
dati
,
določiti
:
profesorju slovenščine so vzdeli ime Vejica
vzdévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.,
navadno v zvezi z
ime, vzdevek
dajati
,
določati
:
jeziku, v katerem mu teče beseda, vzdeva ime materinščina
;
vzdevati si vzdevke
vzdévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti:
vzdevek je zanj zelo primeren
;
dati, dobiti, imeti vzdevek
;
poznati koga po vzdevku
;
klicali so ga z vzdevkom
;
ljubkovalen, posmehljiv, smešen, žaljiv vzdevek
;
vzdevek Podlasica
/
revija se brani vzdevka, da je avantgardna
oznake
;
pisatelj je uporabljal različne vzdevke
psevdonime
;
poznati ilegalni, partizanski vzdevek koga
ilegalno, partizansko ime
vzdíg
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od vzdigniti:
pozdravil je z vzdigom roke
/
vzdig proti napadalcu
vzdígati
-am
nedov.
(
í ȋ
)
star.
vzdigovati
:
vzdigati vreče
/
iz dimnika se vzdiga dim
/
nad potokom se vzdiga hrib
/
v njem se je vzdigala jeza
postajal je jezen
vzdigajóč
-a -e:
vzdigajoči se valovi
vzdigávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
vzdigovati
:
ne smeš vzdigavati težkih stvari
/
sunkovito vzdigavati rame
vzdígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega:
vzdigniti breme
;
vzdignil jo je do stropa
;
vzdigniti otroka na rame, v naročje
;
vzdigniti z žerjavom
;
počasi, težko, visoko vzdigniti
/
vzdigne dvesto kilogramov
sposoben je vzdigniti
/
vzdignili so sidro in odpluli
/
boječe vzdigniti glavo
;
voznik je vzdignil roko v pozdrav
;
učenec je večkrat vzdignil roko
s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan
/
veter ji je vzdignil krilo
/
voda je vzdignila pod
povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen
;
vzdigniti telefonsko slušalko
odgovoriti na telefonski klic
;
vzdigniti vrata s tečajev
sneti
/
vzdigniti kvišku,
pog.
gor
2.
napraviti kaj višje:
vzdigniti nasip
;
z blazinicami vzdigniti rame pri plašču
/
pog.
vzdigniti hišo za eno nadstropje
nadzidati
3.
napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja;
dvigniti
:
vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo
;
vzdigniti se na komolce
/
vzdigniti podrt električni drog
;
žito se po neurju ni več vzdignilo
/
pog.
proti jutru so ga vzdignili (iz postelje)
zbudili, poklicali
;
vulg.
vzdigni že rit
vstani
4.
spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost;
dvigniti
:
vzdigniti cene
/
vzdigniti prodajo cigaret
povečati
/
ni se jezil, samo glas je vzdignil
začel glasneje govoriti
//
spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti:
vzdigniti življenjsko raven
/
moralno vzdigniti ljudi
//
dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost:
vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države
5.
sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih
predpisih;
dvigniti
:
pravočasno vzdigniti pismo na pošti
;
vzdigniti plašč v garderobi
6.
napraviti, da se kdo upre;
dvigniti
:
vzdigniti izkoriščane množice
/
vzdigniti deželo k uporu
7.
ekspr.
povzročiti
,
narediti
:
vzdigniti velik hrup, preplah
/
vzdigniti upor
●
pog.
pripomba ga je vzdignila
razburila, vznejevoljila
;
ekspr.
spet so vzdignili glave
postali uporni, predrzni
;
šalj.
še o pravem času je vzdignil jadra
odšel
;
ekspr.
nič ni rekla, samo nos je vzdignila
z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena
;
ekspr.
vzdigniti oči, pogled h komu
pogledati ga
;
star.
vzdigniti pesem
začeti peti
;
ekspr.
zadeva je vzdignila veliko prahu
povzročila razburjenje, govorice
;
ekspr.
ob vsaki priložnosti vzdigne prst
žuga, svari
;
ekspr.
vzdigniti roko nad koga, proti komu
udariti, (pre)tepsti ga
;
star.
vzdigniti tožbo proti komu
tožiti ga
;
star.
vzdigniti vojsko drug proti drugemu
začeti se vojskovati
vzdígniti se
1.
premakniti se navzgor, kvišku:
letalo se je vzdignilo v zrak
;
iz dimnika se vzdigne dim
;
za avtomobilom se je vzdignil oblak prahu
;
megla se hitro vzdigne
/
takrat se nad obzorje vzdigne sonce
vzide
/
proti vrhu se pot bolj vzdigne
vzpne
//
pog.
vstati
:
vzdigniti se od mize, s postelje
2.
knjiž.
nastati, pojaviti se:
v njem se je vzdignila jeza
;
v srcu se mu vzdigne dvom, sum
/
proti večeru se je vzdignil veter
začel pihati
3.
s smiselnim osebkom v dajalniku
začutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor:
že pri prvem grižljaju se mu je vzdignilo
/
v želodcu se mu je vzdignilo ob takem neredu
●
pog.
potica se je lepo vzdignila
vzhajala
;
ekspr.
v gledališču se je spet vzdignila zavesa
so (se začele) predstave
;
star.
žerjavi se vzdignejo čez morje
odletijo
;
star.
ob polnoči so se vzdignili na pot
odšli, odpotovali
;
vzdigniti se nad druge
doseči pomembnejši položaj od drugih
;
pog.
v teh dneh se je živo srebro močno vzdignilo
je temperatura zelo narasla
vzdignívši
zastar.
:
pozdravil jo je, vzdignivši roko
vzdígnjen
-a -o:
vzdignjena glava
;
cesta je vzdignjena za en meter
vzdigoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki povzroča, omogoča dviganje;
dvižen
:
vzdigovalna naprava
vzdigovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vzdigovati:
izogibati se napornega vzdigovanja
/
vzdigovanje cen
vzdigováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
premikati z nižjega mesta, položaja na višjega:
ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil
;
vzdigovati z dvigalom
;
počasi, težko vzdigovati
;
spuščati in vzdigovati
/
lahko je vzdigoval težka bremena
bil je sposoben vzdigovati
/
vzdigovati jadra
/
od utrujenosti je komaj vzdigovala roke
;
pri hoji visoko vzdigovati noge
;
vzdigovati klobuk v pozdrav
/
vzdigovati kvišku,
pog.
gor
2.
delati kaj višje:
vzdigovati dvorišče z nasipanjem
3.
delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja;
dvigati
:
ranjenca so vzdigovali trije moški
;
vzdigovati se z rokami
/
vzdigovati podrte drogove
4.
spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost;
dvigati
:
vzdigovati cene
/
ekspr.
od veselja vzdigovati glas
začenjati glasneje govoriti
//
spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti:
vzdigovati življenjsko raven
5.
sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih
predpisih;
dvigati
:
vzdigovati denar
;
vzdigovati z bančnega računa
6.
napravljati, da se kdo upre, upira;
dvigati
:
vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem
7.
ekspr.
povzročati
,
delati
:
knjiga vzdiguje ogorčenje
●
ekspr.
spet vzdigujejo glave
postajajo uporni, predrzni
;
ekspr.
zmeraj hitreje je vzdigoval noge
hodil
;
ekspr.
ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi
ne bodi domišljav, prevzeten
;
ekspr.
knjiga vzdiguje prah v javnosti
povzroča razburjanje, govorice
;
ekspr.
vzdigovati svet s tečajev
spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja
;
ekspr.
takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu
so ga močno poveličevali, hvalili
vzdigováti se
1.
premikati se navzgor, kvišku:
megla se vzdiguje
;
iz lonca se vzdiguje para
;
s tal, za avtomobili se vzdiguje prah
;
vzdigovati se proti najvišji točki
;
hitro, višje se vzdigovati
/
cesta se vedno bolj vzdiguje
vzpenja
//
pog.
vstajati
:
drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo
2.
knjiž.
nastajati, pojavljati se:
v njenem srcu se vzdiguje upanje
/
počasi se vzdiguje veter
začenja pihati
3.
razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice;
dvigati se
:
iz morja se vzdigujejo strme skale
;
okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto
4.
s smiselnim osebkom v dajalniku
čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor:
bolnici se vzdiguje
;
vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage
/
želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered
;
v želodcu se mu vzdiguje
●
vzdigovati se nad povprečje
biti boljši od povprečja
;
ekspr.
videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem
kako je postajal jezen, razburjen
vzdigováje
star.
:
vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet
vzdigujóč
-a -e:
počasi se vzdigujoča cesta
vzdíh
-a
m
(
ȋ
)
1.
posamezen glas pri vzdihovanju:
iz sobe so se zaslišali vzdihi
;
ekspr.
iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih
;
globok, hrepeneč, žalosten vzdih
;
pobožni vzdihi
;
vzdih olajšanja
/
ekspr.
vzdihi srca
/
slišati je bilo samo vzdih: Vrni se
2.
knjiž.
vzdihu podoben glas:
vzdihi vetrov
●
ekspr.
pomniti kaj do zadnjega vzdiha
do konca življenja, do smrti
vzdíhanje
-a
s
(
ȋ
)
star.
vzdihovanje
:
vzdihanje je utihnilo
vzdíhati
-am
stil.
vzdíšem
nedov.
(
ȋ
)
star.
vzdihovati
:
bolnik toži in vzdiha
;
vzdihati od sreče
;
tiho, žalostno vzdihati
/
vzdihati za kom
/
veter otožno vzdiha okrog hiš
vzdihávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
star.
vzdihovati
:
odkar ji je umrl mož, samo joka in vzdihava
;
žalostno vzdihavati
2.
zastar.
vdihavati
:
globoko vzdihavati gozdni zrak
vzdihljáj
stil.
vzdíhljaj -a
m
(
ȃ; ȋ
)
1.
posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel:
tu in tam se je slišal kak vzdihljaj
;
ekspr.
iz prsi se ji je izvil vzdihljaj
;
nežen, pobožen vzdihljaj
/
ekspr.
vzdihljaji srca
/
ekspr.
vzdihljaji sreče
/
globok vzdihljaj
vzdih
/
zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč
2.
knjiž.
vzdihljaju podoben glas:
vzdihljaji morja
●
ekspr.
obleka je v poslednjih vzdihljajih
je že zelo slaba, se trga
;
evfem.
biti, ležati v poslednjih vzdihljajih
umirati
;
ekspr.
ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja
do konca življenja, do smrti
vzdíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje,
olajšanje:
premolknil je in vzdihnil
;
še v spanju je kdaj vzdihnila
;
od ugodja, z olajšanjem vzdihniti
;
ekspr.
iz dna duše vzdihniti
;
hrepeneče, nejevoljno vzdihniti
;
glasno vzdihniti
;
globoko vzdihniti
/
zadnjo besedo je komaj slišno vzdihnila
izgovorila
/
starec vzdihne: To so bili lepi časi
2.
knjiž.
dati vzdihu podoben glas:
zunaj je vzdihnil veter
;
brezoseb.
med ločjem je proseče vzdihnilo
vzdíhoma
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
z vzdihom, vzdihujoč:
vzdihoma je dvignila vedro s tal
;
vzdihoma je zaprl trudne oči
vzdihovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vzdihovati:
vzdihovanje je pojemalo
/
zaman je bilo vzdihovanje po starih časih
/
vzdihovanje zaradi revščine
vzdihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje,
olajšanje:
držal se je za glavo in vzdihoval
;
vzdihovati od ugodja
;
v spanju vzdihovati
;
naglas, žalostno vzdihovati
/
ekspr.:
vzdihovati po kom, za kom
želeti si koga; hrepeneti po kom
;
vzdihovati za nekdanjimi časi
;
srce mi vzdihuje po tebi
/
vzdihovati k bogu
//
ekspr.
tožiti
,
tarnati
:
vzdihovati zaradi otrok
;
vzdihuje, da nima časa
2.
knjiž.
dajati vzdihom podobne glasove:
stroji vzdihujejo
●
ekspr.
v zaporu je vzdihoval deset let
je bil
vzdihováje
stil.
vzdihujé:
vzdihovaje opravljati neprijetno delo
vzdihujóč
-a -e:
vzdihujoč se je sezul
;
vzdihujoče dekle
;
vzdihujoče srce
vzdivjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
star.
zdivjati
:
svinja je vzdivjala v gozd
/
ljudje so vzdivjali in planili nanj
/
nad mestom je vzdivjala nevihta
vzdížen
-žna -o
prid.
(
ȋ
)
dvižen
:
vzdižni most
/
vzdižna sila
vzdížnica
-e
ž
(
ȋ
)
navt.
vrv za vzdigovanje in pritrjevanje jadra na jambor:
napeti vzdižnice
vzdólnjik
tudi
vzdólnik -a
m
(
ọ̑
)
meteor.
navpični zračni tok, usmerjen navzdol:
vzdolnjik in vzgornjik
vzdôlž
1
[
wzdou̯ž
]
prisl.
(
ȏ
)
vzporedno z daljšo stranjo, osjo predmeta, ki določa, predstavlja tak
položaj:
odkosil je celo red vzdolž ob meji
;
ob steni sta bili dve mizi: ena počez, druga vzdolž
;
v sobi so ležali po vseh kotih, vzdolž in počez
/
korenino prerežemo vzdolž v dve polovici
po dolgem
●
ekspr.
vprek in vzdolž je hodil po čakalnici
v vseh smereh
vzdôlž
2
[
wzdou̯ž
]
predl.
(
ȏ
)
z rodilnikom
za izražanje vzporednosti z daljšo stranjo, osjo predmeta, ki določa,
predstavlja tak položaj:
vzdolž velike dvorane stojijo stebri
;
vzdolž reke rastejo topoli
;
klop vzdolž zidu
/
vzdolž meje se sliši streljanje
vzdôlžen
-žna -o
[
wzdou̯žən
]
prid.
(
ȏ
)
vzporeden z daljšo stranjo, osjo predmeta:
vzdolžni rob mize
;
vzdolžne oznake na cestišču
/
vzdolžni prerez, presek
;
vzdolžna os
/
vzdolžni padec terase
;
obleka ima vzdolžno zapenjanje
//
vzporeden z daljšo stranjo, osjo drugega predmeta:
vzdolžni rovi
;
prečni in vzdolžni tramovi
●
knjiž.
vzdolžna metoda proučevanja pojava
metoda, pri kateri se pojav proučuje v daljši dobi
♦
alp.
vzdolžni klin
klin s konico v isti smeri z ušesom
;
biol.
vzdolžna delitev
;
fiz.
vzdolžno valovanje
valovanje, pri katerem nihajo delci snovi v smeri prenašanja
energije; longitudinalno valovanje
;
med.
vzdolžna lega plodu v maternici
vzdôlžnik
-a
[
wzdou̯žnik
]
m
(
ȏ
)
teh.
vzdolžni nosilni element:
mostni vzdolžnik
;
vzdolžnik v letalskem trupu
vzdramíti
in
vzdrámiti -im
dov.
(
ī á
)
1.
povzročiti prehod iz spečega stanja v budno;
zbuditi
:
vzdramilo ga je tuljenje sirene
;
vzdramiti otroka
;
vzdramiti se od bolečin
;
vzdramiti se ob petih
;
težko se vzdramiti
/
sredi takega razmišljanja jo je vzdramil zvonec
;
pren.,
ekspr.
vzdramiti vest v kom
;
mesto se je vzdramilo v sončnem jutru
//
v zvezi z
iz
povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik:
vzdramiti iz prijetnih sanj
;
vzdramiti se iz spanja
//
knjiž.
povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave:
vzdramiti ljudstvo
/
vzdramiti k narodni zavesti
2.
knjiž.
vzbuditi
:
vzdramiti v kom ljubezen
;
vino je vzdramilo splošno veselost
/
alkohol je vzdramil njegovo domišljijo
;
to ime vzdrami stare spomine
vzdrámljen
-a -o:
iz sanj vzdramljen človek
;
otrok je že vzdramljen
vzdrámljati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
zbujati
:
vzdramljati speče
/
pesn.
v naravi se vzdramlja novo življenje
se poraja, nastaja
vzdráženje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od vzdražiti:
vzdraženje živca
;
hitrost, stopnja vzdraženja
/
spolno vzdraženje
/
prevajati vzdraženje
;
širjenje vzdraženja
/
vzdraženje otrokove domišljije
vzdráženost
-i
ž
(
ā
)
stanje vzdraženega:
povzročiti vzdraženost
;
živčna vzdraženost
;
vzdraženost čutil
/
spolna vzdraženost
vzdražíti
in
vzdrážiti -im,
in
vzdrážiti -im
dov.
(
ī á; á ā
)
1.
z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo:
dražljaj vzdraži živec
;
vzdražiti z električnim tokom
;
močno, zelo vzdražiti
;
celica se vzdraži
/
nosnice vzdraži vonj po pečenki
/
spolno vzdražiti
//
razvneti
:
pripovedovanje je vzdražilo njegovo domišljijo
2.
knjiž.
razdražiti
,
razburiti
:
novica ga je vzdražila
/
trušč je vzdražil golobe, da so odleteli
vznemiril
vzdrážen
-a -o:
preveč je vzdražena, da bi molčala
;
vzdraženo mesto na koži
vzdražljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da vzdražiti:
vzdražljiv živec
;
ta del telesa je zelo vzdražljiv
;
vzdražljiva mišica
//
knjiž.
razdražljiv
,
razburljiv
:
vzdražljiv človek
;
po bolezni je precej vzdražljiv
/
vzdražljivo doživetje
vznemirljivo
vzdražljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost vzdražljivega:
povečati vzdražljivost organa
;
čustvena, živčna vzdražljivost
/
knjiž.
lotila se ga je čudna vzdražljivost
razdražljivost, razburjenost
vzdrgetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza:
prebledel je in vzdrgetal
;
telo mu je vzdrgetalo
;
vzdrgetati od jeze
;
krčevito, nenadoma vzdrgetati
/
glas ji je vzdrgetal
2.
ekspr.
močno se vznemiriti:
vzdrgetala je v strahu, da bi ga odkrili
;
brezoseb.
v njej je vzdrgetalo
vzdrgetávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
večkrat vzdrgetati:
ranjenci so vzdrgetavali
;
ustnice ji vzdrgetavajo
;
vzdrgetavati od mraza
;
vzdrgetavati v kratkih sunkih
/
ekspr.
trava vzdrgetava v vetru
se večkrat rahlo zatrese
vzdrhtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza:
deklica je zdrhtela in zardela
;
vzdrhteti od mraza, razburjenja
;
za trenutek je vzdrhtela
;
rahlo vzdrhteti
;
vzdrhtel je kot list trepetlike
/
glas vzdrhti
2.
knjiž.
za krajši čas se čustveno zelo vznemiriti:
srce ji je vzdrhtelo od sreče, veselja
;
vzdrhtela je v velikem upanju
3.
knjiž.,
s prislovnim določilom
postati zaznaven, opazen:
na obrazu mu je vzdrhtel smehljaj
/
po dvorani je vzdrhtelo ihtenje
vzdrhtévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
večkrat vzdrhteti:
ženska vzdrhteva
;
vzdrhtevati od vznemirjenja
;
telo mu na rahlo vzdrhteva
;
pren.,
ekspr.
zrak vzdrhteva od zvonjenja
2.
knjiž.
večkrat biti zelo čustveno vznemirjen:
duša ji vzdrhteva od sreče
;
vzdrhtevati v bolečini, žalosti
3.
knjiž.,
s prislovnim določilom
biti zaznaven, opazen:
na ustnicah ji vzdrhteva smehljaj
vzdržánost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
zadržanost
:
kazati vzdržanost
;
vzdržanost in boječnost
vzdržáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan:
led je vzdržal, čeprav ni bil debel
;
nasip je vzdržal pritisk vode
/
most vzdrži pet ton
;
taka vrv veliko vzdrži
//
biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih
telesnih ali duševnih posledic:
človek vzdrži več, kot misli
;
vzdržati preizkušnje
/
vzdržati mučenje
;
takega trpljenja ne bo vzdržal
/
vzdržati mraz
;
vzdržati hude napore
/
bali so se, da srce ne bo vzdržalo
;
njeni živci ne vzdržijo veliko
/
duševno, telesno vzdržati
2.
v zvezi z
brez
biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa,
potrebnega za življenje:
ponesrečenci so vzdržali brez hrane cel teden
;
boš že vzdržal kak dan brez kosila
//
biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti,
pomanjkanja česa, potrebnega za življenje:
kamela dolgo vzdrži brez vode
/
to cvetje vzdrži brez vode samo nekaj ur
3.
biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam,
težavnosti:
podjetje je vzdržalo konkurenco
;
polk je vzdržal napad sovražne vojske
;
finančno vzdržati podražitve
4.
ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam:
plavalec je dolgo vzdržal pod vodo
;
vojaki so vzdržali na položajih kljub močnemu obstreljevanju
;
zaradi hrupa ni vzdržal pri stroju
;
vzdržal je zunaj, čeprav je bilo zelo mrzlo
/
pri tej hiši ne vzdrži nobena gospodinjska pomočnica
;
v taki službi bo težko vzdržal
/
rastlina vzdrži na prostem le v toplih krajih
/
star.,
s smiselnim osebkom v rodilniku
ni ga vzdržalo doma, pri učenju
5.
biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem,
neprijetnem:
zbrala je vse moči, da bi vzdržala
;
vzdržati morajo do noči
/
pri njem, z njim ne vzdrži nobena ženska
6.
biti sposoben premagati željo, potrebo po čem:
brez cigaret je vzdržal samo en dan
;
ne vzdrži brez mamil
/
ali bo vzdržal, ne da bi jo ves teden videl
7.
biti, ostati uporaben, dober:
ta kruh dolgo vzdrži
;
v hladni kleti sadje vzdrži do poletja
/
stroj bo vzdržal še nekaj let
8.
preh.
narediti, da se kaj ohrani v enakem stanju:
vzdržati ogenj na ognjišču
●
stara oblika je ob novi še dolgo vzdržala
se je še dolgo uporabljala
;
publ.
tako pisanje ne vzdrži kritike, trezne presoje
kritika, trezna presoja pokaže, da ni dobro, ustrezno
;
zastar.
sodišče je pogodbo vzdržalo v veljavi
obdržalo
;
publ.
te umetnine vzdržijo primerjavo z najbolj znanimi
so enako dobre
;
ekspr.
njenega pogleda ni mogel vzdržati
povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči
;
ekspr.
v zakonu ni dolgo vzdržala
kmalu se je ločila
vzdržáti se
1.
zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb:
zaradi bolezni se vzdržati
;
popolnoma se vzdržati
/
spolno se vzdržati
2.
zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi:
vzdržati se kajenja
/
alkoholnih pijač se mora vzdržati
//
zavestno, hote ne narediti česa sploh:
hotela je nekaj reči, pa se je vzdržala
/
vzdržati se smeha, solz
;
niso se mogli vzdržati začudenja
●
večina je glasovala za predlog, nekaj jih je bilo proti, nekaj
pa se jih je vzdržalo
se jih ni opredelilo
3.
knjiž.
obdržati se:
brez gospodarskega napredka se narod ne bo vzdržal
/
s težavo se je vzdržal na vodi, v strmini
vzdržán
-a -o:
število vzdržanih glasov
vzdržávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
vzdrževati
:
vzdržavati hišo
/
vzdržavati red in mir
/
vzdržavati družino
vzdŕžema
prisl.
(
ȓ
)
izraža, da se dejanje dogaja brez prekinitev:
vzdržema brati, hoditi
;
sneg vzdržema naletava
/
doma je ostala tri dni vzdržema
/
število obiskovalcev vzdržema raste
nenehno
vzdŕžen
-žna -o
prid.
, vzdŕžnejši
(
r̄
)
1.
ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb:
vzdržen moški
;
zaradi bolezni biti vzdržen
/
vzdržno življenje
//
ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh:
ni hotel kaditi, ostal je vzdržen
;
pri pitju je vzdržen
2.
ki se da vzdržati, prenesti:
komaj še vzdržne bolečine
/
zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej
3.
ekspr.
s katerim se (še) da soglašati, strinjati:
vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve
4.
ki traja nepretrgano:
šum se je ponavljal, ni bil vzdržen
;
vzdržno brnenje, prevažanje
5.
zastar.
vzdržljiv
:
vzdržen plavalec
/
vzdržno blago
6.
knjiž.
zadržan
:
občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno
/
vzdržno vedenje
vzdŕžno
prisl.
:
govoriti o kom vzdržno
;
živeti vzdržno
vzdrževálec
-lca
[
wzdərževau̯ca
tudi
wzdərževalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj vzdržuje:
vzdrževalci so med prazniki opravili nujna popravila
;
vzdrževalec strojev, vozil
/
vzdrževalci tradicije
/
vzdrževalec družine
vzdrževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vzdrževanje:
redna vzdrževalna dela
/
obnovitveni in vzdrževalni stroški
/
vzdrževalna služba
♦
agr.
vzdrževalna krma
krma za ohranjanje normalnih življenjskih funkcij pri odraslih
živalih
vzdrževálka
-e
[
wzdərževau̯ka
tudi
wzdərževalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj vzdržuje:
vzdrževalka družine
/
vzdrževalka trga
vzdrževalnína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se plača za vzdrževanje:
pobirati vzdrževalnino
;
vzdrževalnina za avtomobil, lokal
/
živeti od vzdrževalnine
;
letna, mesečna vzdrževalnina v domu
//
preživnina
:
dobivati, plačevati vzdrževalnino
;
vzdrževalnina za otroka, razvezanega zakonca
;
sodno priznana vzdrževalnina
vzdrževánec
-nca
m
(
á
)
kdor je vzdrževan:
vse življenje je bil vzdrževanec
/
evfem.
vzdrževanec bogate ženske
priležnik, ljubček
vzdrževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vzdrževati:
vzdrževanje parka, stanovanja je drago
;
skrbeti za vzdrževanje
;
nestrokovno, pravilno, redno vzdrževanje
;
stroški vzdrževanja
;
navodila o vzdrževanju stroja
;
uporaba in vzdrževanje
/
vzdrževanje enakomerne temperature v prostoru
/
vzdrževanje prometnih zvez
/
vzdrževanje družine
vzdrževánka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki je vzdrževana:
družbeni položaj vzdrževank
/
evfem.
oženil se je z bivšo vzdrževanko bogatega trgovca
priležnico, ljubico
vzdrževátelj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
vzdrževalec
:
vzdrževatelj reda in discipline
/
vzdrževatelj družine
vzdrževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da se kaj ohranja v dobrem stanju:
vzdrževati cesto
;
sam vzdržuje hišo
;
vzdrževati na predpisan način
;
vzdrževati po navodilih
;
vzdrževati in obnavljati
/
vzdrževati v dobrem stanju
//
delati, da se kaj ohranja v enakem stanju:
vzdrževati v kotlu stalno temperaturo
/
vzdrževati ogenj
//
delati, da se kaj ohranja sploh:
vzdrževati diplomatske, prijateljske odnose
;
z letali vzdrževati zvezo s poplavljenimi območji
/
vzdrževati redni promet
/
ladja vzdržuje progo med Dubrovnikom in Koprom
/
vzdrževati ravnotežje
;
s silo vzdrževati red
/
vzdrževati koga pri življenju
/
publ.
vzdrževati zanimanje za različna področja
zanimati se
//
delati, da je kaj komu na razpolago:
v Ljubljani vzdržujejo stanovanje za sina
/
vzdržuje si ljubico
2.
dajati komu, kar potrebuje za življenje:
vzdrževati družino, otroka
;
med študijem ga je vzdrževal stric
/
s plačevanjem šolnine vzdrževati učitelja
;
vzdrževal se je z inštruiranjem
//
dajati, kar je potrebno za obstoj, delovanje česa:
muzej vzdržuje mestna uprava
/
vzdrževati vojsko z davki
;
društvo se vzdržuje s prirejanjem veselic
●
knjiž.
vzdrževalo jo je upanje, da se sin vrne
ji je dajalo moči za nadaljnje življenje
;
publ.
vzdrževati korak s spreminjajočimi se potrebami družbe
prilagajati se jim
;
knjiž.
naprava vzdržuje ladjo v vodoravnem položaju
drži, ohranja
;
knjiž.
vzdrževati se ostrih besed
ne izrekati, ne uporabljati jih
;
knjiž.
pri glasovanju se je skupina poslancev vzdrževala
se ni opredeljevala
vzdržujóč
-a -e:
hodil je po vrvi, težko vzdržujoč ravnotežje
vzdrževán
-a -o:
dobro vzdrževana cesta
;
vzdrževana oseba
vzdržljív
-a -o
prid.
, vzdržljívejši
(
ī í
)
1.
ki veliko vzdrži, prenese:
bil je vzdržljiv človek
;
tudi najbolj vzdržljive živali so se že opotekale
/
obuj bolj vzdržljive čevlje
;
vzdržljivo cvetje
;
vzdržljiva vozila
/
duševno, telesno vzdržljiv tekmovalec
2.
ki se da vzdržati, prenesti:
težko vzdržljiv pogled
;
to stanje ne bo trajno vzdržljivo
/
knjiž.
živeti v vzdržljivih razmerah
še zadovoljivih, primernih
●
knjiž.
njegovi nazori niso vzdržljivi
sprejemljivi
vzdržljívost
-i
ž
(
í
)
1.
lastnost, značilnost vzdržljivega:
tekmovalci so pokazali veliko vzdržljivost
;
trpljenje je doseglo meje človeške vzdržljivosti
/
duševna, telesna vzdržljivost
/
preizkusiti vzdržljivost kovine
/
vzdržljivost ropota
2.
star.
vzdržnost
:
prostovoljna vzdržljivost
/
spolna vzdržljivost
vzdržljívosten
-tna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na vzdržljivost:
vzdržljivostni šport, tek, trening
;
vzdržljivostne športne vaje
vzdŕžnež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
vzdržen človek:
pretiran vzdržnež
;
življenjske navade vzdržneža
vzdŕžnost
-i
ž
(
r̄
)
stanje vzdržnega človeka:
odločiti se za vzdržnost
;
vzroki za vzdržnost
/
spolna vzdržnost
/
vzdržnost pri jedi, pijači
/
jensko steklo ima veliko vzdržnost
vzdržljivost
vzdúh
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
1.
zrak
:
vzduh je težek in soparen
;
vdihavati svež vzduh
;
vlažen vzduh
/
škrjanček je zletel v vzduh
//
ozračje
,
vzdušje
:
ustvariti demokratičen vzduh
2.
duh
2
,
vonj
:
opojen vzduh
;
vzduh po ribah
vzdúšen
-šna -o
prid.
(
ȗ
)
zastar.
1.
zračen
1
:
vzdušne plasti
2.
zadušen
1
,
dušljiv
:
vzdušen prostor
;
proti večeru je postalo vzdušno
/
vzdušen zrak
soparen, težek
♦
zool.
vzdušni mehur
organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi
vzdúšje
-a
s
(
ȗ
)
navadno s prilastkom
1.
kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do
drugega:
vzdušje je postalo napeto
;
prijateljsko, zaupno vzdušje
;
v takem vzdušju se ne da delati
/
delovno, ustvarjalno vzdušje
/
za boljše vzdušje je kupil steklenico šampanjca
razpoloženje
/
vzdušje pesmi
občutje
//
kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju:
ugodno politično vzdušje
;
vzdušje predvolilne kampanje
/
film prikazuje vzdušje časa
//
kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin:
na ulicah je vladalo praznično vzdušje
;
pokvariti počitniško vzdušje
;
pričarati božično, novoletno vzdušje
2.
zastar.
zrak
:
vzdušje je precej zatohlo
;
vlažno vzdušje
vzdúšnica
-e
ž
(
ȗ
)
nav. mn.,
zool.
cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov;
zračnica
:
razvejane vzdušnice
;
sistem vzdušnic
vzdvómiti
-im,
in
vzdvomíti
in
vzdvómiti -im
dov.
(
ọ̄ ọ̑; ī ọ́
)
knjiž.
zdvomiti
:
zakaj si vzdvomil
;
vzdvomil je, da se bo še kdaj vrnila
/
vzdvomiti o uspešnosti pogajanj
/
vzdvomiti o njeni zvestobi
/
vzdvomiti nad vsem
vzémek
-mka
m
(
ẹ̑
)
1.
določena količina česa, navadno zdravila, ki se vzame naenkrat:
določiti, povečati vzemek
;
vzemek zdravila
2.
igr.
skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec
z najmočnejšo karto:
vzétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
igr.
skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec
z najmočnejšo karto:
dobiti vzetek
;
vrednost vzetka
vzéti
vzámem
dov.
, vzêmi vzemíte; vzél;
nam.
vzét
in
vzèt
(
ẹ́ á
)
1.
narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko:
vzel je košaro in odšel po sadje
;
vzemi (si) žlico in jej
;
vzeti komu prtljago iz rok
;
vzela je denar od kupca in ga preštela
/
vzeti bolniku kri z brizgalko
;
vzeti vzorce kamnin
/
vzeti kamen v roko
;
vzeti otroka v naročje
/
kot povabilo
vzemite, prosim, še kakšen piškot
//
narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku:
vzeti na pot najnujnejše stvari
/
vzemite s seboj dovolj denarja
;
vzeti koga s seboj na potovanje
/
vzel je starše k sebi
naredil, da živijo pri njem
//
prevzeti
,
dvigniti
:
plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu
;
ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena
/
vzeti dopust poleti
2.
narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest
a)
kar se mu da, ponudi:
vzeti darilo, podkupnino
;
nerad je vzel denar od staršev
;
vzemi, če ti je kaj všeč
;
z veseljem, hvaležno vzeti kaj
b)
kar je na razpolago:
vzel je obleko, ki je bila pripravljena
/
pog.:
vzeti kruh pri peku
kupiti
;
za tako ceno bo avtomobil vzel
;
vzeti kuhinjo na kredit
/
ekspr.
kje naj vzamem toliko denarja
dobim
c)
kar se ne da:
vlomilec je vzel samo denar
;
s silo vzeti
/
kot grožnja otrokom
če ne boš priden, te bo vzel bavbav
/
evfem.
v gneči je vzel denarnico
ukradel
/
star.
vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem
zavzeti, osvojiti
č)
zaradi pravil igre:
vzeti z višjo karto
//
najeti:
če bo že pozno, vzemi taksi
;
vzeti sobo za en mesec
/
vzeti posojilo
/
vzeti odvetnika, zagovornika
;
morala bo vzeti koga za pomoč
3.
navadno z dajalnikom
narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji:
vse so mu vzeli, kar je imel
;
ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek
/
vzeti komu vozniško dovoljenje
/
vzeti komu čin, naslov
/
vzeti komu pravico do uporabe česa
/
vzeti komu delo, prostost, svobodo
/
vzeti komu čast, ugled
/
neuspeh mu je vzel veselje do risanja
;
vzeti komu voljo do dela
;
ekspr.
vzeti dekletu nedolžnost
/
ekspr.:
priprave so jim vzele dosti časa
za priprave so porabili
;
prehlad mu je vzel glas
zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti
;
vzeti komu življenje
ubiti ga
4.
povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več:
vzel je še eno pest in mera je bila točna
;
vzeti od celote
/
vzeti gnilo sadje proč
odstraniti
/
narasla voda je vzela most
odnesla
;
otr.
ni, ni, muca je vzela
/
suša je vzela ves pridelek
uničila
;
sonce je vzelo sneg
stalilo
;
ekspr.
griža je vzela dosti otrok
zaradi griže je umrlo
/
kot vzklik:
vrag te vzemi
;
hudič naj vzame vse skupaj
//
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek:
bolezen ga je vzela
;
brezoseb.
od lani jo je precej vzelo
5.
s prislovnim določilom
narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom:
vzeti jed na krožnik
/
vzeti koga v avtomobil
/
koklja je vzela piščanca pod perut
/
spomladi so vzeli šiviljo na dom
/
vzel je pesem v revijo
jo v njej objavil
6.
narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom;
sprejeti
:
a)
navadno s prislovnim določilom:
v podjetju so vzeli več novih delavcev
;
v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom
/
zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom
;
vzeli so jo med redovnice
/
vzeti koga v svojo družbo
/
vzeti koga na stanovanje
;
vzeti začetnika v službo
/
elipt.
glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli
sprejeli v službo
b)
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom:
vzeti bolnika v oskrbo
;
vzeti obleko v popravilo
;
vzeti otroka v rejo
/
vzeti v obravnavo
začeti obravnavati
;
vzeti okoliščine v poštev
upoštevati jih, računati z njimi
//
v zvezi z
za
narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos:
vzeti za botro
;
vzeti koga za družabnika, hlapca
/
vzeti koga za svojega
posvojiti ga
;
vzeti za moža
omožiti se, poročiti se s kom
//
poročiti se s kom:
vzel je lepo vdovo
;
vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje
;
pred pustom se bosta vzela
/
knjiž.
vzeti v zakon
7.
s prislovnim določilom
narediti, da pride kaj z določenega mesta:
vzeti denar iz denarnice, knjigo s police
/
vzeti roke iz žepa
/
vzeti dol, ven
;
pog.
vzeti potico ven iz pečice
//
narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom:
vzeti repo iz zasipnice
;
vzeti denar iz banke
/
vzeti avtomobil iz popravila
;
vzeti obleko iz čiščenja
/
vzeti film s programa
prenehati ga predvajati
;
vzeti revijo iz prodaje
prenehati jo prodajati
//
narediti, da kdo ni več kje vključen:
zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole
;
zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca
8.
s prislovnim določilom
oskrbeti se s čim iz kakega vira:
obleke so vzeli iz vojaških skladišč
/
pog.
v knjižnici bom vzel nove knjige
si jih izposodil
/
pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora
;
vzeti primere iz vsakdanjega življenja
/
ekspr.
le od kod vzame toliko moči za življenje
dobi
9.
pog.
narediti kaj za predmet dela:
pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat
//
v zvezi z
za
uporabiti
:
za pripravo jedi vzeti uležano meso
/
za merilo je zmeraj vzel ceno kruha
//
predelati (pri pouku):
pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov
;
v šoli tega še nismo vzeli
/
šol. žarg.
vzeti naprej
seznaniti učence z novo snovjo
10.
narediti, da pride kaj v telo:
vzeti sirup proti kašlju
;
zjutraj in zvečer vzeti tableto
/
vzeti kapljice za oči
nakapati si jih v oči
11.
s prislovnim določilom načina
pokazati, občutiti določen odnos do česa:
vse vzame s smešne strani
;
ne vzemi navodila preveč dobesedno
;
vzeti ponudbo resno
/
če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo
/
če tako vzamem, mi je kar dobro
izraža pridržek, omejitev trditve
;
življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji
;
ga dobro poznate? Kakor se vzame
//
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka:
vzeti kaj za resnico
;
vzeti trditev za sporno
;
vzeti stvari take, kot so
;
to ravnanje je vzel kot nehvaležnost
12.
sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče ne glede na
resničnost:
če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je
potrebna tolikšna zavorna razdalja
/
vzemimo, da bodo prišli vsi
/
no, vzemimo, da imaš prav
izraža omejitev prepričanosti o čem
//
v velelniku,
v členkovni rabi
izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak
širši, splošnejši pojem:
vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo
/
zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem
13.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
vzel je zalet in skočil
;
star.
vzeti slovo (od koga, česa)
posloviti se
14.
v zvezi z
nase
narediti kaj za svoje z vsemi posledicami:
vzeti nase krivdo, sramoto
//
narediti, da je osebek deležen česa:
vzeti nase tudi bridkost in trpljenje
/
vzeti nase odgovornost za dober potek del
15.
ekspr.,
v zvezi
vzeti v roke
izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo:
pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke
;
rada vzame pletenje v roke
/
čevlje je takoj vzel v roke
jih začel popravljati
;
šele zvečer je lahko vzel knjige v roke
začel brati, se učiti
/
preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti
ga je začel učiti
//
izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem:
predsednik je zadevo sam vzel v roke
/
vzeti usodo v svoje roke
●
nizko
če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel
bo umrl
;
pog.,
ekspr.
podjetje je vzel hudič
podjetje je propadlo
;
ekspr.
ribiča je vzelo morje
utonil je v morju
;
pog.,
ekspr.
noč ga je vzela
ponoči je skrivaj odšel
;
evfem.
kdor se je upiral, ga je vzela noč
so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili
;
ekspr.
vzeti koga iz naftalina
narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti
;
pokvarjeno blago so vzeli iz prometa
so nehali prodajati
;
on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice
brezhibno, lepo oblečen, urejen
;
besedo mi je vzel iz ust, z jezika
rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz
;
vznes.
Bog ga je vzel k sebi
v krščanskem okolju
umrl je
;
star.
vzeti otroka k prsim
podojiti ga
;
ekspr.
strah mu je vzel besedo
od strahu ni mogel govoriti
;
ekspr.
nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo
zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti
;
vzeti komu glavo
obglaviti ga
;
pog.,
ekspr.
vzeti konec
umreti, poginiti, ubiti se
;
pog.
vzeti mero
ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo
česa
;
pog.
močna svetloba mu je vzela oči, vid
ga je oslepila
;
evfem.
vzel jo je
imel je z njo spolni odnos (brez njene privolitve)
;
ekspr.
vzeti koga na muho, piko
imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja
;
lov. žarg.
to žival moramo čim prej vzeti na muho
odstreliti
;
pog.
vzeti petsto evrov na račun
vzeti del plačila vnaprej
;
pog.
v trgovini vzeti na račun
tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje
;
ekspr.
vzeti na znanje
izraža informiranost o stvari, ki se obravnava
;
ekspr.
vzeti problem pod drobnogled
natančno in vsestransko ga proučiti
;
ekspr.
vzeti pot pod noge
začeti iti, hoditi
;
vzeti koga pod roko in se sprehajati
dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca
;
vzeti koga pod streho
dati mu prenočišče, hrano
;
publ.
pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine
upoštevati
;
ekspr.
vzeti koga v precep
spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni
mogoče
;
pog.
vzeti staro pohištvo v račun
upoštevati ga kot del plačila
;
vzeti v roke
ekspr.
oče ga je vzel v roke
ostro opomnil, oštel
;
ekspr.
ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke
nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev
;
ekspr.
vzeti pamet v roke
začeti premišljeno ravnati
;
ekspr.
(vzemi) pamet v roke
izraža opozorilo, opomin, ohrabritev
;
star.
od takrat sina ni vzela več v spomin
ga ni več omenjala, ni govorila o njem
;
star.
vzeti koga v strah
zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa
nezaželenega, negativnega
;
vzeti koga v svojo šolo
učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade
;
pog.
on vse za dobro vzame
ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so
zanj neugodna
;
ekspr.
včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato
ne verjame jim popolnoma
;
pog.
tega mi ne smete vzeti za zlo
zameriti
;
knjiž.
te podatke je treba vzeti z rezervo
ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma
;
pog.
vzeti besedo nazaj
preklicati obljubo, sklep, izjavo
;
vzeti naposodo
izposoditi si
;
pog.
vzeti obleko noter
zožiti
;
Bog je dal, Bog je tudi vzel
v krščanskem okolju
izraža sprijaznjenje z izgubo
;
preg.
kjer nič ni, tudi vojska ne vzame
kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦
ekon.
vzeti bankovec iz obtoka
;
igr.
vzeti z mondom
;
mat.
vzeti popravo
zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno
;
med.
vzeti bris
;
pravn.
vzeti prstni odtis
;
šah.
vzeti figuro
izločiti jo iz igre
vzéti se
pog.,
s prislovnim določilom
pojaviti se, priti:
od nekod se je vzel zdravnik in pomagal ponesrečencu
;
od kod ste se pa vzeli tako nenadoma
/
od kod se je vzela tvoja pridnost
izvira
●
star.
barve se ne vzamejo skupaj
ne gredo skupaj, se ne ujemajo
;
pog.
morali bi se skup vzeti
se dogovoriti, potruditi za kaj
;
star.
dobro se vzameta skupaj
dobro se razumeta; dobro sodelujeta
;
pog.
le kje se je vzel, da je tak
od koga, od kod ima take (slabe) lastnosti
vzéti si
narediti, da je osebku kaj na razpolago, navadno brez privolitve
drugega:
vzeti si oblast, pravico
/
pog.:
ni si vzel niti toliko časa, da bi v miru pojedel
;
popoldne si je vzel čas za branje
je bral
;
vzeti si dve uri časa za ogled mesta
porabiti
●
nižje pog.
naprej si je vzel, da tega ne bo storil
sklenil je
vzémši
zastar.
:
vzemši otroka v naročje, je sedla
vzét
-a -o:
vrniti po vojni vzeto zemljo
;
beseda, vzeta iz nemščine
;
na silo vzeta stvar
;
v najem vzeta hiša
;
statistično vzeto se izvoz izboljšuje
●
nar. zahodno
to pojasnilo je izpod pazduhe vzeto
izmišljeno, zlagano
;
zastar.
ona je pri njih zelo gor vzeta
zelo jo cenijo
vzétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od vzeti:
vzetje zemlje jih je prizadelo
/
vzetje šahovske figure
vzfrfotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
hitro, slišno zamahniti s perutmi:
kokoši so preplašeno vzfrfotale
//
frfotaje zleteti:
golob je vzfrfotal s tal
;
jata vrabcev je vzfrfotala v zrak
vzfrfotávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
večkrat vzfrfotati:
z vej so vzfrfotavale ptice in vreščale
;
pren.,
ekspr.
čudne misli mi vzfrfotavajo v glavi
vzgajalíšče
-a
s
(
í
)
star.
1.
vzgojna ustanova:
hodil je v zasebno vzgajališče, ne v javno šolo
/
deško vzgajališče
//
zavod za mladoletne prestopnike:
dali so ga v (mladinsko) vzgajališče
2.
gojišče
:
vzgajališče kaktej, školjk
vzgájanec
-nca
m
(
ā
)
kdor je vzgajan:
odnos med vzgojiteljem in vzgajancem
vzgájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od vzgajati:
dobro, uspešno vzgajanje
;
vzgajanje otrok
;
vzgajanje in izobraževanje
/
estetsko, moralno, spolno vzgajanje
/
vzgajanje rastlin v rastlinjaku
;
vzgajanje novih rastlinskih vrst
♦
ped.
intencionalno vzgajanje
z določenim ciljem
vzgájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
duhovno in značajsko oblikovati, zlasti otroka:
znati vzgajati
;
otroke sta vzgajala oba, oče in mati
;
šola naj vzgaja za življenje
;
skrbno, strogo vzgajati
;
vzgajati z zgledom
;
vzgajati in izobraževati
/
vzgajati mladino v slovenskem duhu
2.
načrtno razvijati določene sposobnosti koga za opravljanje kakega
dela, kake dejavnosti:
vzgajati strokovnjake
/
glasbeno, likovno vzgajati
/
vzgajati ljudi za skupno delo, prizadevanje
3.
z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi dosegati, da zrastejo,
dobijo določene lastnosti:
vzgajati nove sorte
;
vzgajati drevesa z nizkimi debli
/
vzgajati čistokrvne pse
/
vzgajati kaktuse, sadike
gojiti
♦
lov.
vzgajati psa
privajati ga na okolico in poslušnost
vzgájan
-a -o:
dobro, strogo vzgajani otroci
;
nepravilno vzgajana drevesa
vzgánjati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
vzpenjati se, dvigati se:
valovi se vzganjajo čez skale
/
glasovi kopalcev so se vzganjali nad mirno vodo
♦
agr.
mlečna maščoba vzganja na površino mleka
se dviga zaradi vzgona
vzgíb
-a
m
(
ȋ
)
1.
malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor:
naredila je vzgib z roko
;
z vzgibom glave je vrgel lase nazaj
/
pozdravil je z vzgibom glave
//
tak gib, s katerim se kaj izraža:
ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu
;
vzgib pričakovanja
2.
kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku:
lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje
;
čustveni, duhovni, idejni vzgibi
;
notranji, zunanji vzgibi
3.
kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v
človeku:
začutila je rahel vzgib bolečine
;
opazovati vzgibe svojih čustev
;
pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše
/
ekspr.
premagati vsak vzgib sovraštva
vzgíbati
-am
in
-ljem
dov. in nedov.
(
ī
)
povzročiti, narediti, da se kaj premakne sem in tja:
veter je vzgibal veje, zastave
//
povzročiti, narediti, da kaj vzvalovi:
pomladni veter vzgiba pšenico
/
vihar je vzgibal velike valove
;
pren.,
ekspr.
s shodi vzgibati ljudi
●
knjiž.
srce mu je vzgibala želja, da bi vso to lepoto naslikal
zaželel si je
vzgíban
-a -o:
zasidran čoln se je zibal na vzgibani vodi
vzgibávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
povzročati, delati, da se kaj premika sem in tja:
veter je vzgibaval zavese
/
vzgibavati premražene prste
//
povzročati, delati, da kaj valovi:
burja je vzgibavala morje
;
veter vzgibava travo
2.
spravljati v (živahnejšo) dejavnost:
s predstavami iz večjih mest so vzgibavali domače gledališko
življenje
;
pren.
glasba mu je vzgibavala misli in dušo
vzgibljáj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
gib, zlasti malo zaznaven, rahel:
v opoldanski pripeki ni bilo niti najrahlejšega vzgibljaja zraka
/
vzgibljaji veselja na obrazu
vzglásen
-sna -o
(
ȃ
)
pridevnik od vzglasje:
vzglasni samoglasnik
vzglásje
-a
s
(
ȃ
)
jezikosl.
začetni glas besede:
izgovor samoglasnika o v vzglasju
vzgláven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vzglavje:
vzglavna končnica
/
vzglavna blazina
blazina za pod glavo
vzglávje
-a
s
(
ȃ
)
1.
mesto, prostor na ležišču, kjer je glava:
bolnica počiva na visokem vzglavju
;
ob vzglavju postelje je stala nočna omarica
/
bedeti pri otrokovem vzglavju
2.
kar se da pod glavo, navadno blazina:
zrahljati vzglavje
;
pod vzglavjem je imela ključe
;
mehko, nizko vzglavje
/
narediti si vzglavje iz slame
;
za vzglavje si podložiti sklenjene roke
●
knjiž.
vzglavje njive
zgornji del
;
mirna vest je najboljše vzglavje
kdor ima mirno vest, mirno spi, živi
vzglávnica
-e
ž
(
ȃ
)
blazina (za pod glavo):
opiral se je na visoko naložene vzglavnice
vzglávnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
blazina (za pod glavo):
zrahljati vzglavnik
;
pernat, visok vzglavnik
;
prevleka za vzglavnik
2.
nar.
večje poleno, panj:
vzglavnik je gorel dva dni
;
skladovnica vzglavnikov
3.
avt.
naslonjalo na avtomobilskem sedežu za oporo glave in tilnika:
varnostni pasovi in vzglavniki
vzglèd
vzgléda
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po
katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema:
njegov vzgled je bil stric
;
biti komu vzgled
/
pogosto so ga dajali drugim fantom za, v vzgled
;
vse življenje si je postavljala mater za vzgled
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
s prilastkom
oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih
določa prilastek:
bil je vzgled skromnega človeka
;
njegovo ravnanje je vzgled tovarištva
3.
dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema;
zgled
:
vzgajati mlade z dobrimi vzgledi
/
s takim pisanjem je tisk dajal slab vzgled
;
njegovo gospodarjenje je bilo za vzgled vsem sosedom
4.
knjiž.
primer
,
zgled
:
navesti nekaj vzgledov za obravnavano zakonitost
vzgléden
-dna -o
prid.
, vzglédnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
zgleden
:
bil je vzgleden dijak
vzglédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
vzornik
:
posnemati vzglednika
vzglédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
zglednost
:
vsebinska zanimivost in vzglednost jezika v romanu
vzgledováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem:
zakaj odlašaš, po meni se vzgleduj
;
vzgledovati se pri kom
●
nar.
nihče se ni vzgledoval nad tem
zgražal, spotikal
vzgója
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka:
ukvarjati se z vzgojo mladine
;
dosledna, napačna, stroga vzgoja
;
pomen domače vzgoje
;
vzgoja in izobraževanje
/
družbena, družinska vzgoja
;
državljanska vzgoja
ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov
;
estetska, moralna, socialna, verska vzgoja
;
spolna, zdravstvena vzgoja
;
iron.
ta ima pa (dobro) vzgojo
slabo je vzgojen, grdo se vede
2.
načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega
dela, kake dejavnosti:
vzgoja strokovnjakov
/
filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja
;
prometna vzgoja
3.
načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo
določene lastnosti:
vzgoja novih sort
/
pravilna vzgoja krošnje
♦
agr.
stebričasta vzgoja dreves
pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge
;
šol.
športna vzgoja
učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi
aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in
zmogljivosti
vzgójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vzgojo:
vzgojni cilji
;
vzgojne metode
;
vzgojno sredstvo
;
učno-vzgojni proces
/
imeti vzgojne težave
/
tako ravnanje ni vzgojno
/
vzgojni film
;
vzgojni ukrep
/
vzgojni zavod
;
vzgojna posvetovalnica
;
vzgojno-varstvena organizacija [VVO]
organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
♦
lit.
vzgojni roman
roman, ki upodablja vzgojo, razvoj junakovega značaja, osebnosti
;
ped.
vzgojna kazen
kazen, ki učinkuje, deluje tako, da se kaznovani poboljša
;
pravn.
vzgojni zavod
ustanova za obravnavo mladoletnikov, ki so storili lažja kazniva
dejanja ali imajo vedenjske motnje
;
psih.
vzgojno polje
skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov
vzgójno
prisl.
:
socialno in vzgojno ogroženi otroci
;
vzgojno problematični mladi ljudje
♦
ped.
vzgojno zanemarjen otrok
otrok, ki je zaradi neugodnega socialnega okolja, zlasti
družinskega, zaostal v duševnem razvoju
vzgojênost
-i
ž
(
é
)
lastnost vzgojenega človeka:
truditi se za vzgojenost in osebni razvoj
/
socialna zrelost in vzgojenost
vzgojeslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
knjiž.
kdor se poklicno ukvarja z vzgojo in izobraževanjem;
pedagog
:
delo vzgojeslovcev
vzgojeslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
knjiž.
pedagoški
:
vzgojeslovno delo
/
vzgojeslovni članki
vzgojeslôvje
-a
s
(
ȏ
)
knjiž.
veda o vzgoji in izobraževanju;
pedagogika
:
predavanja iz vzgojeslovja
vzgojeválec
-lca
[
wzgojevau̯ca
tudi
wzgojevalca
]
m
(
ȃ
)
zastar.
vzgojitelj
:
vzgojevalci mladine
vzgojeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
vzgojen
:
vzgojevalni pripomočki
/
vzgojevalni in izobraževalni cilji
vzgojevalíšče
-a
s
(
í
)
zastar.
vzgojna ustanova:
šole in vzgojevališča
/
deško, vojaško vzgojevališče
//
zavod za mladoletne prestopnike:
sprejeli so ga v vzgojevališče
vzgojeválnica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
vzgojna ustanova:
šole, gluhonemnice in druge vzgojevalnice
vzgojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
vzgajati
:
poučevati in vzgojevati
/
vzgojevati sadno drevje
vzgojílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
vzgojni pripomoček, vzgojno sredstvo:
razstava učil, vzgojil in otroških risb
vzgojítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor se (poklicno) ukvarja z vzgojo:
postati vzgojitelj
;
starši in vzgojitelji
/
domski vzgojitelj
v dijaškem domu, vzgojnem zavodu
;
naravni vzgojitelji
starši
;
poklicni vzgojitelj
/
oče je bil svojim otrokom strog vzgojitelj
/
nagrajen je bil vzgojitelj nove vrste vrtnic
vzgojíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vzgojo:
nekaj let je bila vzgojiteljica v dijaškem domu
;
delo vzgojiteljic v otroških vrtcih
;
učiteljica in vzgojiteljica
/
mati je otrokom prva vzgojiteljica
vzgojíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vzgojitelje:
vzgojiteljski poklic
;
vzgojiteljska praksa
/
vzgojiteljska šola
šola, ki usposablja zlasti dekleta za vzgojno delo v
vzgojno-varstvenih organizacijah
/
ima velik vzgojiteljski dar
vzgojíteljstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejstvo, da je kdo vzgojitelj:
tudi v zgodovinskih razpravah je čutiti avtorjevo vzgojiteljstvo
/
posvetil se je vzgojiteljstvu
vzgojiteljskemu poklicu
vzgojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vzgojiti:
vzgojitev boljših vrst rastlin
vzgojíti
-ím
dov.
, vzgójil
(
ī í
)
1.
duhovno in značajsko izoblikovati, zlasti otroka:
šola jih ni vzgojila za življenje
;
dobro, strogo vzgojiti
/
trudila sta se, da bi otroke vzgojila v poštene ljudi
2.
načrtno razviti določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela,
kake dejavnosti:
vzgojiti kmetijske strokovnjake
;
vzgojil si je nadaljevalca svojega dela
/
pevsko, umetniško vzgojiti
/
z uprizarjanjem zahtevnih del so vzgojili okus gledalcev
3.
z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi doseči, da zrastejo,
dobijo določene lastnosti:
vzgojiti novo sorto pšenice
/
vzgojiti mladiče
vzgojèn
-êna -o:
lepo vzgojen otrok
;
vzgojena rastlina
;
bila je vzgojena v mestu
vzgojljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da vzgojiti:
vzgojljiv otrok
;
biti težko vzgojljiv
vzgojljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost vzgojljivega človeka:
različna vzgojljivost otrok
;
spoznavati učenčevo vzgojljivost in učljivost
vzgójnik
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
vzgojitelj
:
vzgojnik veliko generacij učencev
vzgojnína
-e
ž
(
ī
)
zastar.
vzdrževalnina za otroka:
otroci so po očetovi nesreči dobivali vzgojnino
vzgójniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
vzgojiteljski
:
opravljati vzgojniško delo
vzgójnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost vzgojnega:
poučnost in vzgojnost mohorske povesti
/
poudariti vzgojnost pri pouku
vzgójstven
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
vzgojen
:
vzgojstvene naloge
vzgójstvo
-a
s
(
ọ̑
)
star.
vzgoja
:
napredek slovenskega šolstva in vzgojstva
vzgòn
vzgôna
m
(
ȍ ó
)
1.
sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor:
zaradi vzgona je telo v vodi lažje
;
delovanje vzgona
/
vzgon letalskega krila
2.
knjiž.
teženje dvigniti se na višjo stopnjo:
izgorevati v ustvarjalnem vzgonu
;
človek brez vzgona
/
vzgon k sreči, svobodi
/
vzgon srca
vzgónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vzgon:
vzgonska sila
/
vzgonsko ogrevanje, prezračevanje
ogrevanje, prezračevanje na osnovi dviganja toplejšega zraka
♦
aer.,
fiz.
vzgonski količnik letalskega krila
;
navt.
vzgonski tanki doka
tanki, s katerimi se uravnava višina doka
vzgoréti
-ím
dov.
, vzgôrel
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zagoreti
:
na hribu je vzgorela grmada
/
ob srečanju z njo mu oči vzgorijo
/
jeza mu vzgori v očeh
vzgórnjik
tudi
vzgórnik -a
m
(
ọ̑
)
meteor.
navpični zračni tok, usmerjen navzgor:
jakost vzgornjika
vzhajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vzhajanje (testa):
vzhajalna moč kvasa
/
vzhajalna posoda
vzhajalíšče
-a
s
(
í
)
astron.
vzhodišče
:
lega vzhajališča
vzhájanec
-nca
m
(
ā
)
nav. mn.,
gastr.
kuhana, na rezine zrezana jed iz kvašenega testa, navadno kot priloga:
jesti, kuhati vzhajance
/
ajdovi vzhajanci
vzhájanje
1
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vzhajati
1
:
vzhajanje sonca
vzhájanje
2
-a
s
(
ā
)
glagolnik od vzhajati
2
:
vzhajanje testa
vzhájati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
dvigati se izza obzorja, nad obzorje:
luna, sonce vzhaja
/
zarja vzhaja
/
ekspr.
izza obzorja vzhajajo oblaki
♦
astron.
zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigati se nad obzorje
2.
knjiž.
dvigati se:
iz zemlje vzhaja sopara
/
iz srca vzhajajo molitve, prošnje
//
prihajati
,
izvirati
:
iz hlepenja po oblasti vzhaja sovraštvo
●
ekspr.
biti doma tam, kjer sonce vzhaja
na vzhodu
;
publ.
na filmskem nebu vzhaja nova zvezda
se začenja uveljavljati nova igralka
vzhajajóč
-a -e:
vzhajajoče sonce
●
ekspr.
dežela vzhajajočega sonca
Japonska
vzhájati
2
-am
nedov.
(
ā
)
dvigati se, razširjati se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob
delovanju kvasovk:
testo vzhaja
/
kruh, kvas vzhaja
//
nedov. in dov.
,
preh.
povzročati, da se kaj dviga, razširja zaradi plina, nastalega v
notranjosti ob delovanju kvasovk:
vzhajati testo
●
ekspr.
pitati gos, da kar vzhaja
se hitro debeli
vzhájan
-a -o:
kruh je slabo vzhajan
;
vzhajano testo
vzhíčen
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
prevzet
,
navdušen
:
biti vzhičen od lepote narave, nad uspehom koga
/
vzhičen glas, vzklik
vzhíčeno
prisl.
:
vzhičeno govoriti
vzhíčenje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
prevzetost
,
navdušenje
:
vzhičenje ob uspehu
/
videti vzhičenje na obrazu koga
/
govoriti z vzhičenjem
vzhíčenost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
prevzetost
,
navdušenost
:
vzhičenost mine, prevzame koga
;
vzhičenost nad lepoto pokrajine
/
ljubezenska vzhičenost
/
govoriti z vzhičenostjo
vzhít
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
prevzetost
,
navdušenje
:
zadrhteti od vzhita
/
videti vzhit v očeh koga
vzhitéti
-ím
dov.
, vzhítel
(
ẹ́ í
)
knjiž.
pohiteti
:
vzhiteti k materi
vzhòd
vzhóda
m
(
ȍ ọ̄
)
1.
glagolnik od vziti:
opazovati vzhod lune
;
sončni vzhod
/
izračunati sončni vzhod
čas, ko sonce vzide
//
stanje ozračja ob tem dogodku:
naslikati sončni vzhod
2.
smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce vzide ob enakonočju:
pokazati vzhod
;
veter piha od vzhoda
;
usmeriti ladjo proti vzhodu
;
letalo leti na vzhod
/
železnica teče v smeri vzhod–zahod
/
ekspr.
nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda
//
vzhodna stran neba ali zemlje:
nebo na vzhodu se jasni
;
na vzhodu omejuje deželo visoko gorovje
3.
publ.
vzhodni del kake geografske ali politične celote:
na vzhodu države je ravnina
/
ta rastlina izvira z Vzhoda
z območja vzhodno od Sredozemskega morja
;
pravoslavni, slovanski vzhod
/
ekspr.
vzhod se upira
prebivalci vzhodnega dela
/
pogajanja med Vzhodom in Zahodom
do 1990
med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od
Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi
državami zlasti Evrope in Severne Amerike
●
ekspr.
prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga
od vseh strani
;
Bližnji vzhod
območje, države ob vzhodni obali Sredozemskega morja in blizu nje
;
Daljni vzhod
območje, države ob vzhodni obali Azije in blizu nje
;
Srednji vzhod
območje, države med Bližnjim vzhodom in Pakistanom
;
države starega Vzhoda
države od Egipta do Kitajske, Japonske v obdobju sužnjelastniške
družbene ureditve
vzhóden
-dna -o
prid.
, vzhódnejši
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vzhod:
a)
vzhodni del države, gorovja
;
cesta obide mesto po vzhodni strani
/
vzhodna Italija
/
vzhodna smer
/
veter piha z vzhodne strani
z vzhoda
;
na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi
na vzhod, proti vzhodu
/
vzhodni veter
b)
vzhodni mistiki
/
vzhodni fatalizem
vzhodnjaški
/
vzhodni begunci
;
vzhodni blok
blok vzhodnih držav
;
vzhodne države
do 1990
evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne
republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze
;
trgovina med vzhodno in zahodno Evropo
/
Vzhodni Berlin
do 1990
del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki
;
Vzhodna Nemčija
do 1990
Nemška demokratična republika
●
publ.
vzhodna fronta
fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta
med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni
;
Vzhodna Indija
nekdaj
območje Indonezije, Indokine in Indije
;
publ.
vzhodna politika
politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih
držav
;
publ.
države na vzhodni polobli
države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji
♦
astron.
vzhodna točka
točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju
;
fiz.
vzhodna deklinacija
;
geogr.
vzhodna zemljepisna dolžina
zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika
;
rel.
vzhodni obred
obred vzhodne cerkve
;
vzhodni razkol
razcepitev prvotne krščanske cerkve na Katoliško in Pravoslavno
leta 1054
;
vzhodna cerkev
cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje
ustanovljena, odcepljena cerkev
;
zgod.
vzhodno rimsko cesarstvo
cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo
njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu
vzhódno
prisl.
:
vzhodno od reke je ravnina
;
deset kilometrov vzhodneje
vzhodíšče
-a
s
(
í
)
astron.
točka na obzornici, kjer Sonce vzide ob enakonočju:
vzhodišče in zahodišče
vzhódnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
vzhodni veter:
piha vzhodnik
;
hladen vzhodnik
2.
zastar.
vzhodnjak
:
oblačila vzhodnikov
vzhodnják
-a
m
(
á
)
1.
prebivalec dežel na vzhodu od Sredozemskega morja:
oblačila vzhodnjakov
;
zahodnjaki in vzhodnjaki
2.
publ.
kdor je naklonjen idejam, miselnosti, ki se pripisuje vzhodnim
deželam:
vzhodnjaki sprejemajo bolečino in smrt drugače
vzhodnjákinja
-e
ž
(
á
)
1.
prebivalka dežel na vzhodu od Sredozemskega morja:
oblačila vzhodnjakinj
2.
publ.
ženska, naklonjena idejam, miselnosti, ki se pripisuje vzhodnim
deželam:
odnos vzhodnjakinje do bolečine
vzhodnjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na vzhodnjake:
vzhodnjaški obraz
;
vzhodnjaška mirnost
/
vzhodnjaški običaji
vzhodnjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
način življenja in mišljenja, značilen za vzhodnjake:
duhovno vzhodnjaštvo
;
vzhodnjaštvo in zahodnjaštvo
vzhódno...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vzhoden:
vzhodnoalpski, vzhodnoazijski, vzhodnoevropski, vzhodnokrščanski
vzhódnoázijski
-a -o
prid.
(
ọ̑-á
)
nanašajoč se na vzhodni del Azije:
vzhodnoazijski predeli
/
vzhodnoazijska utežna enota
vzhódnoevrópski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
nanašajoč se na vzhodni del Evrope:
vzhodnoevropske države
/
Vzhodnoevropsko nižavje
♦
geogr.
vzhodnoevropski čas
krajevni čas 30. poldnevnika vzhodne zemljepisne dolžine
vzhódnonémški
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́
)
nekdaj
nanašajoč se na vzhodno Nemčijo:
vzhodnonemška narečja
/
publ.
vzhodnonemška vlada
do 1990
vlada Nemške demokratične republike
vzhódnorímski
-a -o
prid.
(
ọ̑-í
)
nanašajoč se na vzhodni del leta 395 razdeljenega rimskega cesarstva s
prestolnico v Carigradu:
vzhodnorimsko prebivalstvo
/
vzhodnorimsko cesarstvo
vzhódnosírski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
rel.,
v zvezi
vzhodnosirski obred
obred vzhodne Katoliške cerkve v nekdanji vzhodni Siriji:
vzhódnoslovánski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
nanašajoč se na vzhodne Slovane:
vzhodnoslovanska plemena
/
vzhodnoslovanski jeziki
vzhódnoslovénski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́
)
nanašajoč se na vzhodni del Slovenije:
vzhodnoslovenski kraji
/
vzhodnoslovenski tip hiše
vzhódnoštájerski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
nanašajoč se na vzhodni del Štajerske:
vzhodnoštajerska naselja
/
vzhodnoštajersko narečje
vzídati
tudi
vzidáti -am
dov.
(
í á í
)
z zidanjem trdno vstaviti kaj v zid:
vzidati spominsko ploščo
/
vzidati okno, vrata
//
z zidanjem vstaviti kaj kam kot sestavni del:
vzidati pripeljani gradbeni material
//
z zidanjem narediti, da je kaj v notranjosti česa:
vzidati kamin v zid
/
vzidati kopalno kad, kuhinjski štedilnik
vzídan
-a -o:
nad vhodna vrata vzidana spominska plošča
♦
arhit.
vzidana omara
omara z obdelano prednjo stranjo, pritrjena v niši
vzidáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od vzidati ali vzidavati:
vzidava oken, vrat
vzidávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z zidanjem trdno vstavljati kaj v zid:
vzidavati spominske plošče
/
vzidavati okna
//
z zidanjem vstavljati kaj kam kot sestavni del:
vzidavati kamenje nekdanjega gradu
vzídek
-dka
m
(
ȋ
)
knjiž.
vdolbina v steni;
niša
:
vzidek s tekočo vodo
vzidljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da vzidati:
vzidljiv kotel, štedilnik
vzigráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
1.
nehoteno se skrčiti:
nobena mišica mu ne vzigra
2.
pojaviti se:
na obrazu mu vzigra nasmeh
3.
razvneti
:
ponos vzigra dušo
/
ples mu vzigra kri
vzigrávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
1.
nehoteno se krčiti:
mišice mu vzigravajo
/
srce mu burno vzigrava
bije
2.
pojavljati se:
na obrazu mu vzigrava posmeh
3.
razvnemati
:
take slike mu vzigravajo domišljijo
vzigrávati se
živahno skakaje igrati se:
žrebe ni divje, samo vzigrava se
/
v vodi se vzigravajo ribice
vzíti
1
vzídem
dov.
, vzšèl vzšlà vzšlò
tudi
vzšló
(
í
)
1.
dvigniti se izza obzorja, nad obzorje:
luna, sonce vzide
/
vzšla je rdeča zarja
/
ekspr.
izza hriba vzide oblak
/
ekspr.
vzšel je nov dan
začel se je
♦
astron.
zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje
2.
knjiž.
priti, pojaviti se:
od nekod vzide šum
/
iz srca mu vzide molitev, prošnja
/
iz tega je vzšlo vse zlo
//
nastati, pojaviti se:
v duši vzide upanje, vera
/
nenadoma mu vzide spoznanje
spozna
●
ekspr.
naj mi več ne vzide dan
naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda
;
vznes.
tudi njim bo vzšel dan svobode
tudi oni bodo svobodni, osvobojeni
;
knjiž.
končno je vzšlo sonce tudi za nas
smo tudi mi srečni
vzšèl
vzšlà vzšlò
knjiž.
:
vzšla luna
vzíšel
-šla -o
zastar.
vzšel
:
vzišlo sonce
vzíti
2
vzídem
dov.
, vzšèl vzšlà vzšlò
tudi
vzšló
(
í
)
dvigniti se, razširiti se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob
delovanju kvasovk:
testo vzide
/
kvas vzide
vzkalíti
-ím
dov.
, vzkálil
(
ī í
)
1.
pognati kal(i):
fižol je že vzkalil
/
to seme hitro vzkali
2.
s kaljenjem, rastoč priti, se pojaviti:
iz zemlje so vzkalile cvetlice
;
pren.,
knjiž.
ta umetnost je vzkalila iz domačih tal
3.
knjiž.
nastati, pojaviti se:
v njem je vzkalil dvom
/
v mladi ženi je vzkalilo življenje
mlada žena je zanosila
vzkaljèn
-êna -o:
vzkaljen ječmen
vzkíp
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
pojavitev česa v veliki meri:
vzkip strasti, togote
vzkipênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od vzkipeti:
vzkipenje mleka
/
vzkipenje glasu
vzkipéti
-ím
dov.
,
tudi
vzkípel
(
ẹ́ í
)
1.
zaradi močnega vretja razliti se čez rob posode:
juha, mleko vzkipi
/
ekspr.
morje vzkipi
2.
ekspr.
pokazati se, pojaviti se v veliki meri:
čustva so mu vzkipela
/
v njem vzkipi jeza, ljubezen
/
iz ust mu vzkipijo obtožujoče besede
/
brezoseb.
tedaj je iz nje vzkipelo
3.
ekspr.
razjeziti se, razburiti se:
hitro, za vsako malenkost vzkipi
/
ali se tako dela, vzkipi sosed
●
ekspr.
cesta je ob koncu zime vzkipela
zaradi vlažnosti in pritiskov se je neenakomerno vzbočila,
poškodovala
;
ekspr.
spet mu je vzkipela kri
spet se je zelo vznemiril, razvnel, razjezil
;
ekspr.
pogovor je vzkipel v prepir
prešel
;
ekspr.
vzkipeti od jeze
hitro se zelo razjeziti
;
majhen piskrc hitro vzkipi
človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
vzkipèl
in
vzkipél
tudi
vzkípel -éla -o:
vzkipele strasti
vzkipévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode:
voda v loncih vzkipeva
/
ekspr.
morje vzkipeva
2.
ekspr.
kazati se, pojavljati se v veliki meri:
čustva mu vzkipevajo
/
iz ust so vzkipevale prošnje
3.
ekspr.,
z glagolskim samostalnikom
obstajati v veliki meri:
v njem vzkipeva jeza, ponos
;
v srcu vzkipevajo strasti
4.
ekspr.
začenjati jeziti se, razburjati se:
vzkipeva, vendar se le obvlada
/
za vsako malenkost vzkipeva
/
kaj vendar delate, vzkipeva
vzkipevajóč
-a -e:
vzkipevajoča čustva
vzkipljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ekspr.
ki se hitro razjezi, razburi:
biti vzkipljiv
/
človek vzkipljive narave
vzkipljívo
prisl.
:
vzkipljivo reči
vzkipljívost
-i
ž
(
í
)
ekspr.
lastnost, značilnost človeka, ki se hitro razjezi, razburi:
njegova vzkipljivost je znana
vzklíc
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
klic
,
vzklik
:
slišati vzklice
/
živini namenjen vzklic
vzklícati
vzklíčem
dov.
, vzklícala
in
vzklicála
(
í ȋ
)
knjiž.
priklicati
:
ta moč nas je vzklicala iz neobstajanja
/
vzklicati iz spomina
vzklícen
-cna -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.
vzkličen
:
vzklicni stavek
vzkliceváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
klicati
:
vzklicevati očetovo ime
vzklíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.
nanašajoč se na vzklik:
vzklična intonacija
/
vzklični stavek
vzklík
-a
m
(
ȋ
)
glasno izgovorjena beseda, ki izraža čustveno prizadetost,
vznemirjenost:
slišati vzklike
;
nerazumljivi, pridušeni vzkliki
;
vzkliki množice
;
vzkliki navdušenja, začudenja
;
vzkliki hura, hura
/
vzkliki domovini, svobodi
vzklíkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od vzklikati:
spodbujati vzklikanje
;
dolgotrajno, navdušeno vzklikanje
;
vzklikanje gesel
vzklíkati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
glasno izgovarjati besede, ki izražajo čustveno prizadetost,
vznemirjenost:
vzklikati gesla
;
vzklikati hura, naprej
;
vzklikati od začudenja
/
manifestanti vzklikajo republiki
;
vzklikati proti nasilju
/
dov.
čestitam vsem in vzklikam: naj živi svoboda
vzklikajóč
-a -e:
odhajati, vzklikajoč od veselja
;
vzklikajoča množica
vzklíkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost,
vznemirjenost:
vzklikniti geslo
;
vzklikniti hej, živio
;
vzklikniti komu, naj bo previden
;
vzklikniti od veselja, začudenja
;
jezno, ogorčeno vzklikniti
/
pazi, vzklikne
vzklíti
vzklíjem
dov.
(
í
)
1.
pognati kal(i);
vzkaliti
:
koruza je že vzklila
/
to seme hitro vzklije
2.
s klitjem, rastoč priti, se pojaviti:
iz zemlje so vzklile cvetlice, trava
3.
knjiž.
nastati, pojaviti se:
na licih ji vzklije rdečica
/
v njem vzklije ljubezen
/
novo življenje vzklije
;
iz tega vzklije zlo
/
iz teme vzklije svetloba
se pokaže, zasveti
vzklíl
-a -o:
vzklilo seme
vzklítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vzkliti:
vzklitje semena
/
vzklitje ideje
vzklòn
vzklôna
m
(
ȍ ó
)
šport.
vzravnava telesa v pasu:
predklon in vzklon
/
narediti vzklon
vzkloníti
vzklónim
dov.
(
ī ọ́
)
zastar.
vzravnati
:
vzkloniti upognjen hrbet
vzkoprnéti
-ím
dov.
,
tudi
vzkoprnì
(
ẹ́ í
)
1.
ekspr.
začutiti, dobiti zelo močno željo po čem:
vzkoprneti po sreči
//
zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev:
deček ves vzkoprni od vabljive moči zvonjenja
2.
star.
zelo se zbati, odreveneti (od strahu):
ko je zagledal razbitine voza, je vzkoprnel
vzkrátiti
-im
dov.
,
tudi
vzkratíte;
tudi
vzkratíla
(
á ā
)
z dajalnikom
povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj:
vzkratiti komu pravico
/
vzkratiti komu veselje
//
star.
preprečiti
:
vzkratiti komu delo
/
vodo so jim vzkratili
preprečili dostop do nje
vzkrêsniti
-em,
tudi
vzkresníti
in
vzkrésniti -em
dov.
(
é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
(znova) se pojaviti, vstati:
kdaj nam vzkresne pravica
/
sredi napete tišine vzkresne zmagoslavno veselje
vzkrík
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
krik
:
slišati vzkrike
;
prestrašen, presunljiv vzkrik
vzkríkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
krikati
:
vzkrikati od bolečin
/
po dvoriščih vzkrikajo petelini
predirljivo kikirikajo
vzkríkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
krikniti
:
vzkrikniti od bolečine
/
predajte se, je vzkriknil
vzkrikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
krikati
:
vzkrikovati od bolečin
vzkríliti
-im
dov.
(
í ī
)
s končinami narediti gib navzgor:
štorklja je še nekajkrat vzkrilila in odletela
;
vzkriliti z rokami
vzkríž
prisl.
(
í
)
star.
navzkriž
:
vzkriž zložiti
●
star.
ne mara priti vzkriž s sosedi
v spor
vzkrížen
-žna -o
prid.
(
ī
)
knjiž.
navzkrižen
:
vzkrižna ventilacija
/
vzkrižno zasliševanje
/
izvidnica se je znašla v vzkrižnem ognju
vzkrvavéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zakrvaveti
:
od plezanja po skalah so jim vzkrvavela kolena
/
nad poljano vzkrvavi zarja
vzlékniti se
-em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
zlekniti se:
vzlekniti se na travo, v naslanjač
vzléknjen
-a -o:
biti vzleknjen v naslanjaču
vzlepetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
zastar.
zafrfotati
:
vzlepetati s perutnicami
/
izpred psa vzlepeta jerebica
vzlèt
vzléta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od vzleteti:
vzlet jate
;
prvi vzlet mladičev
/
navpični vzlet helikopterja
;
vzlet in pristanek
/
dovoliti letalu vzlet
;
med vzletom so potniki pripeti
2.
knjiž.,
ekspr.
hiter dvig, odmik v višje področje življenja, mišljenja:
pesniški, znanstveni vzlet
;
vzleti duha
vzlétanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od vzletati:
vzletanje čebel
/
vzletanje helikopterjev
;
voditi vzletanje letal z radarjem
;
vzletanje in pristajanje
vzlétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
ločevati se od tal, podlage in začenjati leteti:
mladiči vzletajo iz gnezda
/
helikopterji drug za drugim vzletajo in pristajajo
;
z letalonosilke pravkar vzleta letalo
vzletávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vzletavati:
vzletavanje vran
/
opazovati vzletavanje helikopterjev, letal
/
med vzletavanjem so potniki pripeti na sedeže
;
steza za vzletavanje in pristajanje
vzletávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ločevati se od tal, podlage in začenjati leteti:
iz panjev vzletavajo čebele
;
vrane vzletavajo z vej in spet sedajo nanje
/
helikopterji, letala vzletavajo in pristajajo
;
vzletavati pod določenim kotom
/
iz goreče grmade vzletavajo iskre
vzletavajóč
-a -e:
vzletavajoč metulj
vzléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na vzlet:
vzletno mesto
/
vzletna ploščad letalonosilke
;
vzletna steza
urejen pas zemljišča za vzletanje letal
/
vzletna hitrost, moč
vzletéti
-ím
dov.
, vzlêtel
(
ẹ́ í
)
ločiti se od tal, podlage in začeti leteti:
iz trsja vzletijo divje race
/
raketa vzleti proti vesolju
;
vzleteti in pristati
/
vzleteti nad meglo, pod nebo
;
vzleteti s helikopterjem
/
letalo vzleti ob šestih
ima odhod; odleti
vzletíšče
-a
s
(
í
)
prostor za vzletanje:
urediti vzletišče
;
letalo je pristalo zunaj vzletišča
;
vzletišče na letalonosilki
/
vzletišče letališča
vzletna steza
/
raketno, vesoljsko vzletišče
vzlíc
predl.
(
ȋ
)
star.,
z dajalnikom
kljub
:
vzlic bližini se redko vidita
;
vzlic bradi sem ga spoznal
/
ni se ji posrečilo, a vzlic temu še upa
vzljubíti
in
vzljúbiti -im
dov.
(
ī ū
)
začeti ljubiti:
vzljubiti dekle
;
prvič vzljubiti
/
vzljubiti učence
;
otroci so se kmalu vzljubili
/
vzljubiti delo
vzljubíti se
in
vzljúbiti se
s smiselnim osebkom v dajalniku, z nedoločnikom
zahoteti se:
vzljubilo se mu je klepetati
/
vzljubilo se mu je vina
vzljúbljen
-a -o:
vzljubljeno delo
vzljúbljati
-am
nedov.
(
ú
)
začenjati ljubiti:
vse bolj vzljubljati koga
/
vsi po vrsti so ga vzljubljali
vzmàh
vzmáha
m
(
ȁ á
)
star.
1.
mah, zamah navzgor:
vzmah z roko, veslom
/
ptica se je dvignila z enakomernimi vzmahi
2.
razmah
,
polet
:
um, željen vzmaha
/
čustven vzmah pripovedi
vzmáhniti
-em,
in
vzmahníti
in
vzmáhniti -em
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
star.
mahniti, zamahniti navzgor:
vzmahniti z rokami
/
vzmahniti s perutmi, z repom
vzmèt
1
vzméta
m
(
ȅ ẹ́
)
zastar.
vzmet
2
:
vzmet je ublažil sunek
/
navit, zlomljen vzmet
vzmét
2
-í
ž
(
ẹ̑
)
1.
prožen predmet, navadno kovinski, ki se uporablja za
a)
blaženje, prestrezanje sunkov:
vzmet se pod težo poda
;
mehka, trda vzmet
;
vzmeti žimnice
/
voz na vzmeteh
zapravljivček
b)
premikanje česa:
vzmet se sproži
;
naviti, raztegniti vzmet
;
vzmeti v uri
;
skočiti kakor na vzmeti
hitro, sunkovito
/
avtomobilček na vzmet
;
nož na vzmet
2.
ekspr.
gibalo
,
gonilo
:
glavna vzmet je gospodarstvo
;
čustvene vzmeti koga
;
vzmeti razvoja
♦
fiz.
spiralna, vijačna vzmet
;
teh.
listna vzmet
v obliki ploščate palice
;
povratna vzmet
ki vrača strojni del v prvotno lego
;
tehtnica na vzmet
vzmetna tehtnica
vzméten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na vzmet
2
:
vzmetni mehanizem
;
vzmetna priprava
/
vzmetni pogon
;
vzmetna tehtnica
;
vzmetna žimnica
vzmetnica
♦
fot.
vzmetno sprožilo
;
obrt.
vzmetni vložek
izdelek iz med seboj prepletenih vzmeti, obdan z mehkim
materialom, ki se vloži v ogrodje ležišča
;
vzmetno jedro
sistem med seboj prepletenih vzmeti za vzmetnice
;
teh.
vzmetno jeklo
jeklo za vzmeti
;
vzmetno kladivo
strojno kladivo z vzmetnim pogonom
vzmetênje
in
vzmétenje -a
s
(
é; ẹ̑
)
glagolnik od vzmetiti:
končati vzmetenje
;
vzmetenje avtomobilov, koles
//
celota naprav med kolesi in zgornjim delom vozila, s katerimi je
vozilo vzmeteno:
poškodovati vzmetenje
;
mehko, trdo vzmetenje
;
vzmetenje koles, na kolesih
;
vozilo brez vzmetenja
♦
teh.
hidravlično, pnevmatično vzmetenje
;
vzmetenje z listnimi vzmetmi
vzmetíti
-ím
in
vzmétiti -im
nedov. in dov.
(
ī í; ẹ́ ẹ̑
)
opremljati z vzmetjo, vzmetmi:
vzmetiti vozilo
vzmetèn
-êna -o
in
vzméten -a -o:
mehko, trdo vzmeten
;
vzmeten z dvema vzmetema
vzmétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
blazina z vdelanimi vzmetmi:
položiti žimnice na vzmetnico
;
ležati na vzmetnici
/
pog.
vzmetnica jogi
brez trdnega okvira
/
posteljna vzmetnica
♦
adm.
vzmet, ki veže voz mehanskega pisalnega stroja z ogrodjem
vzmík
-a
m
(
ȋ
)
šport.
premik telesa iz visečega položaja navzgor v položaj, v katerem je
telo oprto na roke z nogami naprej:
telovadec dobro obvladuje vzmik
;
vzmik na drogu, krogih
/
vzmik v stojo
vzmíkati
-am
stil.
vzmíčem
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
zamikati, vzbuditi zanimanje:
knjiga ga je vzmikala
/
brezoseb.
vzmikalo ga je, da bi to naredil
vzmnožíti
-ím
dov.
, vzmnóžil
(
ī í
)
zastar.
okrepiti
,
povečati
:
uspeh mu je vzmnožil samozavest
vzmôči
vzmórem
dov.
, vzmógel vzmôgla
(
ó ọ́
)
zastar.
zmoči
:
vsega dela ne vzmore
/
samo to jih vzmore pripraviti do popuščanja
/
elipt.
ne nalagajte si več, kot vzmorete
vzmôči se
opomoči si, okrepiti se:
vojska se je vzmogla z novimi enotami
vznák
prisl.
(
ȃ
)
izraža gibanje ali usmerjenost od hrbtne strani proti tlem:
leči, pasti, zvrniti se vznak
;
s pestjo podreti koga vznak
/
prekopicniti se vznak v sneg
//
na hrbtu:
ležati na strani ali vznak
vznášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
star.
nositi navzgor, dvigati:
veter vznaša listje
/
ustvarjalnost mu vznaša duha, misli
2.
knjiž.
spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno
stanje:
hrepenenje, poezija ga vznaša
/
heroizem vznaša prvi del skladbe
vznašajóč
-a -e:
vznašajoče besede
vznejevóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
spraviti v nejevoljo:
očitek ga vznejevolji
vznejevóljiti se
postati nejevoljen:
vznejevoljiti se zaradi slabe postrežbe
/
vznejevoljiti se nad kom
/
obraz se mu vznejevolji
/
tako se ne dela, se je vznejevoljil
vznejevóljen
-a -o:
vrniti se vznejevoljen
;
prisl.:
vznejevoljeno odgovoriti
vznemíriti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
1.
narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi
motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega:
otrokova bledica je starše vznemirila
;
hrup je vznemiril tudi živali
;
ni ga hotel vznemiriti
/
vznemiriti koga z očitki, s pismom
//
narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti,
neurejenosti:
film gledalca vznemiri
;
njegovi pogledi so jo vznemirili
;
čustveno, moralno vznemiriti
/
vznemiriti komu vest,
ekspr.
srce
//
narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
a)
ukvarjati se s čim, spoznati kaj:
neznani pojav je znanstvenike vznemiril
/
knjiga je vznemirila kritike
b)
uresničiti kake želje, doseči kak cilj:
lepotica je vznemirila marsikaterega moškega
;
spolno vznemiriti
/
ekspr.
vznemiriti komu kri
2.
s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje
notranje napetosti, negotovosti:
razbojniki so vznemirili vse mesto
/
prelet sovražnega letala jih je vznemiril
3.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj ne miruje:
veslo je vznemirilo vodo
/
strel vznemiri tišino
prekine
/
nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo
moteče razgibala
vznemíriti se
priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa,
navadno slabega, nezaželenega:
ob strelu so se živali vznemirile
;
če samo pomisli na to, se vznemiri
/
kaj bo iz tega, se vznemiri sosed
/
glas se mu je vznemiril
//
priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti:
ob gledanju filma se je zelo vznemiril
;
spolno se vznemiriti
vznemírjen
-a -o:
vznemirjen človek, pogled
;
prisl.:
vznemirjeno govoriti
vznemírjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od vznemirjati:
vznemirjanje prebivalstva
;
ni vzroka za vznemirjanje
/
živeti brez vznemirjanj
vznemírjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi
motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega:
hrup je vznemirjal ljudi in živali
;
ni ga hotel vznemirjati
/
vznemirjati koga z očitki, željami
//
delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti,
neurejenosti:
taki filmi ga vznemirjajo
;
čustveno, moralno vznemirjati koga
/
dvomi mu vznemirjajo dušo
;
vznemirjati komu vest
/
vznemirja ga misel na neuspeh, zmago
//
delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
a)
ukvarjati se s čim, spoznati kaj:
to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike
/
novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike
b)
uresničiti kake želje, doseči kak cilj:
fanta so začele vznemirjati ženske
;
spolno vznemirjati
/
gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti
2.
s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje
napetosti, negotovosti:
razbojniki vznemirjajo mesto
/
med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala
/
ekspr.
upor vznemirja deželo
3.
ekspr.
delati, povzročati, da kaj ne miruje:
veter vznemirja veje
/
streli vznemirjajo tišino
prekinjajo
vznemírjati se
prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja
česa, navadno slabega, nezaželenega:
za vsako malenkost se vznemirja
/
kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje
//
prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti:
ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja
;
čustveno se vznemirjati
vznemirjajóč
-a -e:
vznemirjajoč glas, nastop
;
vznemirjajoča misel
;
prisl.:
vznemirjajoče se vesti
;
vznemirjajoče dolgo čakanje
vznemírjan
-a -o:
vznemirjane živali
vznemírjenje
-a
s
(
ȋ
)
stanje vznemirjenega:
preprečiti vznemirjenje ljudi
;
jecljati, tresti se od vznemirjenja
/
čutno vznemirjenje
;
ustvarjalno vznemirjenje
/
brez vznemirjenja vstati in oditi
vznemírjenost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje vznemirjenega človeka:
obide, prevzame ga vznemirjenost
;
čutiti, prikriti vznemirjenost
/
publ.
diplomat je izrazil vznemirjenost zaradi incidenta
/
čustvena, idejna vznemirjenost
vznemirjeválec
-lca
[
wznemirjevau̯ca
tudi
wznemirjevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor vznemirja:
vznemirjevalec družbe
/
vznemirjevalec duha
vznemirjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vznemirjanje:
vznemirjevalna akcija
/
vznemirjevalna vloga pesmi
vznemirjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
vznemirjati
:
marsikaj ga vznemirjuje
vznemirjujóč
-a -e:
vznemirjujoča novica
;
prihodnost je vznemirjujoča
;
prisl.:
vznemirjujoče pisati
vznemirljív
-a -o
prid.
, vznemirljívejši
(
ī í
)
ki vznemirja:
položaj v gospodarstvu je vznemirljiv
;
vznemirljive novice
/
vznemirljivo umetniško delo
;
vznemirljivo odkritje, vprašanje
/
vznemirljiv človek
;
spolno vznemirljiv
vznemirljívo
prisl.
:
vznemirljivo se vesti
;
vznemirljivo bolan
;
ekspr.
vznemirljivo lep, mlad
;
sam.:
nič vznemirljivega se ni zgodilo
vznemirljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost vznemirljivega:
vznemirljivost novice
/
vznemirljivost uprizoritve
/
duhovna vznemirljivost
/
ekspr.
do vznemirljivosti lep
zelo lep
vznesèn
-êna -o
prid.
(
ȅ é
)
ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju:
vznesen človek
;
govornik je postajal vse bolj vznesen
//
ki izraža, kaže tako stanje:
vznesen govor
;
vznesene misli
;
vzneseno razpoloženje
/
vznesen glas, pogled;
prim.
vznesti
vznesênost
-i
ž
(
é
)
stanje vznesenega človeka:
vznesenost jih je minila, prevzela
;
govoriti v vznesenosti
/
vznesenost besed, čustev
vznêsti
vznêsem
dov.
, vznésel vznêsla
(
é
)
1.
star.
odnesti navzgor, dvigniti:
veter vznese listje
/
konji so jih vznesli po cesti proti mestu
hitro odpeljali
2.
knjiž.
spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno
stanje:
drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta
;
taki trenutki ju vznesejo k višavam;
prim.
vznesen
vznetljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni
odziv;
vnetljiv
:
to je vznetljiv človek, pravi zanesenec
/
vznetljiva domišljija
vznevóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
vznejevoljiti
:
posmeh ga vznevolji
/
vznevoljiti se zaradi opazke
;
vznevoljiti se na koga
vzník
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od vznikniti:
vznik novega studenca
/
kalitev in vznik pšenice
/
vznik društev
/
zgodovinski vznik človeka
vzníkati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
prihajati na površje, pojavljati se na površju:
pod hribom vznika več studencev
/
plavalec se je potapljal in spet vznikal na površino
2.
knjiž.
postajati viden, opazen:
iz megle vznikajo drevesa, hiše
3.
knjiž.
nastajati, pojavljati se kot rezultat kake dejavnosti:
vznikale so nove tovarne
;
drugo za drugim vznikajo različna društva
/
oblike življenja vznikajo, rastejo in odmirajo
//
nastajati, pojavljati se iz česa:
iz teh razlik vznikajo tudi druga nasprotja
;
vsi ti pojavi vznikajo iz istih razmer
//
nastajati, pojavljati se sploh:
učencem med delom vznikajo nova vprašanja
;
v družbi vznikajo nove zahteve, zamisli
/
iz preteklosti, spomina vznikajo podobe
prihajajo v zavest
vznikajóč
-a -e:
iz gospodarskih razmer vznikajoča nasprotja
vzníkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
priti na površje, pojaviti se na površju:
potok vznikne in kmalu ponikne
/
podmornica vznikne na površje
vzpluje
/
iz vode vzniknejo lokvanji
//
knjiž.
vzkaliti
:
pšenica je že vzniknila
/
seme je slabo vzniknilo
2.
knjiž.
postati viden, opazen:
pred njim vznikne visoka postava
;
vojak je vzniknil kakor iz tal
/
iz teme, v temi vznikne luč
3.
knjiž.
nastati, pojaviti se kot rezultat kake dejavnosti:
po deželi so vzniknile nove šole
;
takrat je vzniknilo več organizacij
/
vzniknile so različne oblike življenja
//
nastati, pojaviti se iz česa:
to delo je vzniknilo iz izročila
//
nastati, pojaviti se sploh:
ob tem vzniknejo različna vprašanja
;
vzniknile so nove zahteve
/
v tistem času je vzniknilo veliko novih pesmi
vzníkel
-kla -o:
vznikel plevel
;
iz družbenih razmer vznikla umetnost
vznòs
vznôsa
m
(
ȍ ó
)
zastar.
1.
prenos navzgor, dvig:
vznos težkih bremen z dvigalom
♦
šport.
vznos nog
dvig iztegnjenih nog
2.
vznesenost
,
zanos
:
čustvo daje volji vznos
/
reči z vznosom
/
pesniški vznos
vznosít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
1.
ponosen
:
vznosit stopati na krov
/
vznosita dežela
2.
vznesen
,
zanosen
:
vznosito pripovedovanje
/
vznosit glas
vznóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
elektr.
spodnji del žarnice, elektronke, ki se uvije v okov:
kovinski vznožek
;
navoji vznožka
/
vznožek žarnice
vznóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na vznožje:
vznožna posteljna končnica
/
vznožno območje gore
vznóžje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
mesto, prostor na ležišču, kjer so noge:
sesti k vznožju, na vznožje
;
vznožje postelje
;
vznožje in vzglavje
2.
spodnje, najnižje mesto, območje
a)
vzpetine:
hrib je od vznožja do vrha pogozden
;
kraj ob vznožju gore
;
vznožje, pobočje in vrh
b)
vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča:
vznožje nasipa, vinograda
//
spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh:
vznožje gorske stene
;
vznožje stolpa, stopnic
/
vznožje kipa
vznóžnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
podstavek iz desk, ki se da na dno čolna ali ladijskega skladišča:
vse, kar je bilo potrebno za pot, so spravili pod vznožnik
vzóči
1
prisl.
(
ọ̑
)
zastar.
pred oči:
zdaj mu je vnovič prišel vzoči
●
zastar.
vzoči povedati komu resnico
odkrito, naravnost
vzóči
2
predl.
(
ọ̑
)
zastar.,
z rodilnikom
pred očmi, vpričo:
vzoči množice ljudi je skočil v ogenj
●
zastar.
postaviti se vzoči vladarju
proti
vzòr
vzôra
m
(
ȍ ó
)
oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče
sprejema, želi posnemati:
biti vzor mladih, mladim
;
slediti vzoru
;
posnemati vzore
/
postavljati koga za vzor
/
enakost jim je vzor
ideal
/
ekspr.
iskati človeka po vzorih svojega srca
//
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
s prilastkom
oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih
določa prilastek:
to delo je vzor kritičnosti
;
biti vzor moža, plemenitosti
●
zastar.
pokazati nekaj vzorov blaga
vzorcev
;
delati po vzoru drugih
po zgledu
vzórčar
-ja
m
(
ọ̄
)
risar vzorcev:
vzorčarji za nakit, posodo
/
knjiž.
zaposliti se v tekstilni tovarni kot vzorčar
desenater
vzórčast
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
ki ima vzorec:
vzorčasto blago
/
vzorčasta obleka
vzórček
-čka
m
(
ọ̄
)
manjšalnica od vzorec:
zavesa z belim vzorčkom
;
plesti lep vzorček
/
vzeti vzorček snovi
vzórčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vzorec:
vzorčni izdelek
/
vzorčno blago
/
vzorčna metoda
;
vzorčna skupina
♦
ekon.
vzorčni velesejem
velesejem, na katerem se razstavljajo vzorci blaga
;
tekst.
vzorčni risar
;
vzorčna proizvodnja
proizvodnja vzorcev za pripravo redne proizvodnje
;
tisk.
vzorčna pola
natisnjena pola za ogled
vzórčno
prisl.
:
vzorčno izbrati osebe
;
vzorčno zanimiva tkanina
vzórčenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od vzorčiti:
vzorčenje zraka
;
metoda, sistem vzorčenja
/
vzorčenje tkanine
vzorčeválnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
naprava za zbiranje in analiziranje podatkov, snovi:
avtomatski vzorčevalnik v laboratoriju
;
vzorčevalnik za vodo
/
vzorčevalnik za analizo (kakovosti) padavin
2.
glasb.
elektronska naprava za snemanje vzorcev zvoka, glasbe:
zmogljiv vzorčevalnik
;
zvok v vzorčevalniku
;
vzorčevalnik in klaviature
/
snemanje z vzorčevalnikom
vzorčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
izbirati, jemati vzorce česa:
vzorčevati rudo
vzórčiti
-im
nedov.
(
ọ̄ ọ̑
)
1.
knjiž.
izbirati, jemati vzorce česa:
vzorčiti blago, surovino
;
napačno vzorčiti
2.
tekst.
delati vzorce na čem, v čem:
vzorčiti pletenino, tkanino
;
vzorčiti z drobnimi vzorci
vzórčen
-a -o:
vzorčeno blago
vzórec
-rca
m
(
ọ̄
)
1.
stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot
merilo:
določiti, izbrati vzorec
;
delati predmete po vzorcu
/
fantazijska slika nima vzorca v naravi
/
ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka
2.
besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za
ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem:
napisati, sestaviti vzorec
;
vzorec pisma, prošnje
;
vzorec za prisego
3.
kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno
pravilno ponavljajo:
prerisati vzorec
;
geometrijski, karirast, rožast vzorec
;
vzorec na blagu, steni
;
pletenina, preproga z vzorcem
;
vzorec in podlaga
/
ledeni vzorci na šipah
;
vzorec črt na koži
/
risar vzorcev za tapete
4.
kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti,
značilnosti česa:
teorija ureja dejstva v vzorce
;
Trubarjev vzorec jezika
;
ustaljeni vzorci vedenja
5.
s prilastkom
kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže
lastnosti, značilnosti česa splošnega:
to gledališče je vzorec modernega gledališča
;
ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja
6.
manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se
ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada:
analizirati, vzeti vzorec
;
vzorec mesa, zraka
/
vzorec za preiskavo
//
soc.
manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih
se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij,
predmetov določene skupnosti, vrste:
vzorec obsega sto oseb
;
za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo
/
reprezentativni vzorec
/
statistični vzorec
7.
manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti
vrste, celote:
poslati kupcu vzorec
/
knjiga vzorcev
/
reklamni vzorec
8.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
za vzorec
zelo malo:
snega je padlo komaj za vzorec
/
v povedni rabi
na trgu ni pomaranč niti za vzorec
●
ekspr.
človek je zanj vzorec brez vrednosti
stvar brez vrednosti, pomena
♦
jezikosl.
sklanjatveni, spregatveni vzorec
skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed
;
obl.
norveški vzorec
večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami
;
patentni vzorec
na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj
;
pravn.
papilarni vzorec
ki ga sestavljajo papilarne črte
vzóren
-rna -o
prid.
, vzórnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče
sprejema:
vzoren delavec
;
vzoren sin
;
v sobi vlada vzoren red
;
jezik razprave je vzoren
/
star.
dekle vzorne rasti
zelo lepe
♦
šol.
vzorna ura
nekdaj
učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor
;
voj.
vzorno streljanje
streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega
vedenja in streljanja na strelišču
2.
star.
vzorčen
,
tipičen
:
vzoren primerek
/
ocenjevati po vzornem zemljišču
vzórno
prisl.
:
vzorno se vesti
;
vzorno urejen
♦
šol.
imeti v vedenju vzorno
nekdaj
najboljšo opisno oceno
vzórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki je komu, za koga vzor:
postala jim je vzornica
;
posnemati vzornico
;
filmska, literarna vzornica
♦
tekst.
risba vezave na mrežastem papirju
vzórnik
-a
m
(
ọ̑
)
kdor je komu, za koga vzor:
postati komu vzornik
;
posnemati vzornika
;
igralski, literarni vzornik
;
vzornik mladine
;
vzornik v govorjenju, oblačenju
vzórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vzornike:
vzorniške lastnosti
/
vzorniška skupina
vzórnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost vzornega:
njegova vzornost je splošno znana
;
vzornost vedenja
vzorovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vzorovati se:
vzorovanje po tuji literaturi
;
v njegovih pesmih se kaže vzorovanje pri starejših pesnikih
vzorováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
pri svojem delu, ravnanju imeti koga za vzor:
vzorovati se po očetu, pri očetu
/
pesnitev se vzoruje ob Homerjevi Iliadi
vzorován
-a -o:
po evropskih književnostih vzorovana tematika
vzpéniti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
speniti
:
vzpeniti tekočino
/
voda se je vzpenila
vzpenjáča
-e
ž
(
á
)
1.
naprava za prevoz oseb ali tovora po strmini, jašku s pomočjo vlečne
žične vrvi ali zobatega kolesa:
graditi vzpenjačo na vrh gore
;
spodnja postaja vzpenjače
/
gorska vzpenjača
/
gondolska, smučarska vzpenjača
žičnica
/
peljati se z vzpenjačo
;
hitrost vzpenjače
2.
zastar.
dvigalo
:
vzpenjača jih je dvignila do najvišjega nadstropja
vzpénjanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od vzpenjati se:
vzpenjanje planincev na goro
/
vzpenjanje konj na zadnjih nogah
/
vzpenjanje bršljana po zidu
/
družbeno vzpenjanje
/
vzpenjanje kvišku, navzgor
vzpénjati se
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
hoditi navkreber:
zaradi strmine so se s težavo vzpenjali
;
molče se vzpenjati na hrib
/
planinca se vzpenjata po steni
//
premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem:
vzpenjati se po deblu, drogu
/
vzpenjati se po lestvi
/
avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber
//
knjiž.
premikati se navzgor, kvišku;
dvigati se
:
letalo se je vzpenjalo skoraj navpično
/
iz doline se vzpenja megla
2.
dvigati se, iztegovati kak del telesa:
konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti
;
opica se vzpenja za sadeži
/
vzpenjati se na zadnje noge
;
vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl
3.
rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage:
po zidu se vzpenja bršljan
;
fižol se vzpenja vse višje
4.
premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega:
vzpenjati se na konja, vozilo
/
ptica se vzpenja pod nebo
/
sence so se vzpenjale vse višje
/
valovi se vzpenjajo in upadajo
5.
dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor:
pobočje se strmo vzpenja
/
cesta se vzpenja v ostrih zavojih
//
razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice;
dvigati se
:
nad reko se vzpenja hrib
/
ekspr.
vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu
6.
ekspr.
biti, obstajati, navadno v obliki loka:
na vzhodu se vzpenja mavrica
/
most se v elegantnem loku vzpenja čez reko
7.
ekspr.
dosegati višjo stopnjo, raven:
gospodarsko se hitro vzpenjati
//
prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj:
vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje
/
vzpenjati se po družbeni lestvici
8.
ekspr.
prihajati v višjo glasovno lego:
zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali
/
glas se mu je grozeče vzpenjal
●
ekspr.
napetost drame se naglo vzpenja
raste
;
ekspr.
na nebo se vzpenja mesec
vzhaja
;
ekspr.
poletje se vzpenja v zenit
se bliža višku
vzpenjáje se
:
občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini
vzpenjajóč se
-a -e:
skušati videti, vzpenjajoč se na prste
;
vzpenjajoča se cesta
;
družbeno vzpenjajoča se družina
vzpenjávka
-e
ž
(
ȃ
)
rastlina, ki se pri rasti oprijema opore:
vzpenjavka že cveti
/
sobne vzpenjavke
/
vrtnica vzpenjavka
vzpetelíniti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
1.
pobahati se, postaviti se:
vzpeteliniti se pred kom
2.
razburiti se, vznemiriti se:
močno se vzpeteliniti
vzpetína
-e
ž
(
í
)
del zemeljskega površja, ki je višji od okolice:
strma, z gozdom porasla vzpetina
;
vrh, vznožje vzpetine
;
cerkev, mesto na vzpetini
;
doline in vzpetine
/
gorska vzpetina
vzpetínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od vzpetina:
povzpeti se na vzpetinico
;
vas na vzpetinici
vzpéti se
vzpnèm se
dov.
, vzpél se;
nam.
vzpét se
in
vzpèt se
(
ẹ́ ȅ
)
1.
s hojo navkreber priti kam:
vzpeti se na vrh gore
;
vzpeti se po pobočju
//
s premikanjem navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem, priti kam:
vzpeti se na drevo, drog
/
vzpeti se po lestvi
//
knjiž.
premakniti se navzgor, kvišku;
dvigniti se
:
letalo se vzpne skoraj navpično
/
ptica se vzpne pod oblake
vzleti
2.
dvigniti se, iztegniti kak del telesa:
vzpni se, pa boš dosegel
;
jezdec se vzpne v stremenih
/
vzpeti se iz vode
/
konj se vzpne in zarezgeta
/
vzpeti se na prste
;
vzpeti se na zadnjih nogah
/
vzpeti se kvišku, navzgor
3.
zrasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage:
bršljan se vzpne po deblu
;
fižol se je vzpel do vrha prekel
4.
premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega:
vzpeti se na konja, vozilo
;
vzpeti se komu na rame
/
plamen se je vzpel do strehe, pod nebo
;
sonce se je že visoko vzpelo
je že visoko
5.
doseči višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor:
cesta, svet se vzpne
/
steza se v ostrih vijugah vzpne do vrha
6.
ekspr.
doseči višjo stopnjo, raven:
gospodarsko se hitro vzpeti
//
priti na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj:
vzpeti se iz nižjih družbenih plasti
;
vzpeti se na mesto direktorja
/
vzpeti se po družbeni lestvici
;
vzpeti se v vrh moštva
/
družbeno se vzpeti
7.
ekspr.
priti v višjo glasovno lego:
pesem se vzpne in spet spusti
/
glas se mu je grozeče vzpel
8.
publ.,
z izrazom količine
povečati se, narasti:
število potovanj se je vzpelo za tretjino
/
živo srebro se je vzpelo do štirideset stopinj
●
ekspr.
nenadoma se pred popotnikom vzpne visoka gora
se pojavi, pokaže
;
zastar.
vzpeti roke
iztegniti navzgor, dvigniti
vzpét
-a -o:
vzpet konj
;
visoko vzpet lok mavrice
vzpétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
lastnost, značilnost vzpetega:
strma vzpetost pobočja
2.
knjiž.
vzpetina
:
iz ravnine se dvigajo osamljene vzpetosti
vzplahutáti
-ám
in
vzplahútati -am
dov.
(
á ȃ; ū
)
hitro, slišno zamahniti s perutmi:
petelin vzplahuta in zakikirika
/
vzplahutati s perutmi
//
plahutaje vzleteti:
z vrha smreke vzplahuta jata vran
;
pren.,
knjiž.
po sobah vzplahuta šepet
vzplahutávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
večkrat vzplahutati:
na drogu vzplahutava krokar
vzplamenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
zagoreti s plamenom:
ogenj vzplameni
/
po hribih so vzplameneli kresovi
;
senik vzplameni kakor bakla
//
začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom:
petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne
2.
knjiž.
zasijati, zažareti v močni svetlobi:
nebo vzplameni
/
ob blisku pokrajina vzplameni
/
oči so mu vzplamenele
3.
knjiž.
pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:
ljubezen, upanje spet vzplameni
;
v srcu mu vzplameni sovraštvo
/
boj, polemika znova vzplameni
//
postati zelo čustveno vznemirjen:
vzplameneti od jeze
/
srce mu vzplameni
●
knjiž.,
ekspr.
znova vzplameni dan
nastane močno sijoč, žareč
;
knjiž.,
ekspr.
kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela
je vso deželo zajel boj, upor
vzplamenèl
in
vzplamenél -éla -o:
vzplamenela jeza
vzplamenévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
drug za drugim zagoreti s plamenom:
po hribih so vzplamenevali kresovi
/
v uličnih svetilkah vzplameneva plin
gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom
//
v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom:
ogenj vzplameneva in pojenjuje
2.
knjiž.
v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi:
na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva
/
oči so mu vzplamenevale od sreče
3.
knjiž.
v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri:
jeza, strast vzplameneva
/
boji, upori vzplamenevajo
//
v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen:
vzplamenevati od ogorčenja
/
po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal
se jezil, se razburjal
vzplamenevajóč
-a -e:
vzplamenevajoč blesk oči
vzplamenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vzplameneti:
vzplamenitev strasti
/
vzplamenitev bojev
vzplamtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
zagoreti s plamenom:
ogenj vzplamti
/
suho dračje takoj vzplamti
//
začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom:
petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne
2.
knjiž.
zasijati, zažareti v močni svetlobi:
nebo vzplamti
/
oko mu vzplamti v pritajenem ognju
3.
knjiž.
pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:
jeza, strast znova vzplamti
;
med njima vzplamti ljubezen
/
v očeh mu vzplamti upanje
/
boj spet vzplamti
//
postati zelo čustveno vznemirjen:
vzplamteti od ljubezni, sovraštva
/
ne bodi nesramen, je vzplamtel
vzplamtèl
in
vzplamtél -éla -o:
vzplamtela jeza
vzplamtévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
drug za drugim zagoreti s plamenom:
po hribih so vzplamtevali kresovi
/
vžigalice vzplamtevajo
//
v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom:
ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva
2.
knjiž.
v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi:
nebo vzplamteva
/
oči so mu vzplamtevale v strasti
3.
knjiž.
v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri:
jeza, strast vzplamteva
/
upor spet vzplamteva
//
v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen:
vzplamtevati od navdušenja
/
srce mu vzplamteva v ljubezni
vzplapolánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vzplapolati:
vzplapolanje plamena
/
vzplapolanje strasti
vzplapoláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
viseč valujoče se premakniti zaradi premikanja zraka:
zapihal je veter in zastave so vzplapolale
/
lasje so ji vzplapolali v vetru
2.
višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja:
plamen vzplapola in ugasne
//
zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom:
ogenj vzplapola
/
suho dračje je visoko vzplapolalo
;
kozolec je vzplapolal kakor plamenica
/
ob vsakem pihu sveča vzplapola
3.
knjiž.
pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:
v očeh mu vzplapola jeza, strast
/
nasilje je spet vzplapolalo
vzplapolávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vzplapolavati:
vzplapolavanje sveč
/
vzplapolavanje želja
vzplapolávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
viseč v presledkih valujoče se gibati zaradi premikanja zraka:
zastave vzplapolavajo
/
dolgi lasje so ji vzplapolavali v vetru
2.
večkrat višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja:
plamen vzplapolava
//
večkrat zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom:
ogenj vzplapolava in ugaša
/
po gričih vzplapolavajo kresovi
3.
knjiž.
pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri:
v očeh mu vzplapolava blesk, strast
vzplapolavajóč
-a -e:
vzplapolavajoč ogenj
vzpláti
vzpóljem
dov.
, vzpôlji vzpoljíte; vzplál
in
vzplàl
(
á ọ́
)
1.
napeti se in upasti:
nosnice so mu vzplale
/
knjiž.
prsi so ji vzplale
//
knjiž.
vzvaloviti
:
jezero, morje vzpolje
/
v žilah mu vzpolje kri
začne hitreje teči, krožiti
;
plamen visoko vzpolje
vzplapola
2.
knjiž.,
ekspr.
pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:
v njem vzpolje nova moč
/
v srcu vzpolje zavist
●
knjiž.,
ekspr.
ob tej nesramnosti je v njem vzplalo
se je zelo razjezil, razburil
vzplávati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
plavajoč dvigniti se na površje:
plavalec se potopi in spet vzplava
;
vzplavati iz globine, na površino
/
podmornica je zaradi poškodbe morala vzplavati
vzpluti
/
ekspr.
sonce vzplava izza oblaka
/
ekspr.
ptica vzplava pod nebo
vzleti
2.
zastar.
začeti plavati;
splavati
:
živali vzplavajo po tolmunu
/
v dok spustijo vodo in ladja vzplava
vzplove
●
ekspr.
na lice ji vzplava smehljaj
ji pride, se prikaže
vzplúti
vzplôvem
in
vzplújem
dov.
,
tudi
vzplovíte
(
ú ó, ú
)
ploveč dvigniti se na površje:
poškodovana podmornica je morala takoj vzpluti
/
ekspr.
ptice vzplovejo pod nebo
vzletijo
vzpodbádati
-am
nedov.
(
ȃ
)
spodbadati
:
jezdec vzpodbada konja
/
vzpodbadati koga k učenju
vzpodbôsti
-bôdem
dov.
, vzpodbôdel
in
vzpodbódel vzpodbôdla,
stil.
vzpodbòl vzpodbôla
(
ó
)
spodbosti
:
jezdec vzpodbode konja
/
vzpodbosti koga k delu, razmišljanju
/
ta beseda, misel ga je še bolj vzpodbodla
vzpodbúda
-e
ž
(
ȗ
)
spodbuda
:
za vzpodbudo kaj povedati
/
to naj ti bo v vzpodbudo
/
nagrada je bila zanj velika vzpodbuda
/
črpati vzpodbude iz klasičnih del
vzpodbúden
-dna -o
prid.
, vzpodbúdnejši
(
ú ū
)
spodbuden
:
vzpodbudna beseda, novica
/
raziskave so dale vzpodbudne rezultate
vzpodbúdno
prisl.
:
vzpodbudno vplivati
vzpodbudíti
-ím
dov.
, vzpodbúdil
(
ī í
)
spodbuditi
:
vzpodbuditi oklevajočega tovariša
/
vzpodbuditi delovanje organa z električnim tokom
/
vzpodbuditi rast las
vzpodbujèn
-êna -o:
biti vzpodbujen k delu
vzpodbújanje
-a
s
(
ú
)
spodbujanje
:
ob vzpodbujanju je delo hitreje končal
;
vzpodbujanje k varčevanju
/
vzpodbujanje zanimanja
vzpodbújati
-am
nedov.
(
ú
)
spodbujati
:
vzpodbujati tekmovalce
;
vzpodbujati koga k posnemanju
;
vzpodbujati koga, naj gre
/
vzpodbujati dialog
vzpodbujajóč
-a -e:
vzpodbujajoče besede
;
prisl.:
vzpodbujajoče govoriti
vzpòn
vzpôna
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od vzpeti se:
alpinisti so ponovili vzpon
;
plezalni vzpon
;
vzpon na goro
;
vzpon in sestop
/
vzpon ceste je velik
/
gospodarski, politični vzpon koga
;
umetniški vzpon gledališča
;
vzpon kvalitete, proizvodnje
/
publ.:
ta dejavnost je v stalnem vzponu
;
umreti v vzponu moči
2.
svet, ki je čedalje višji v določeni smeri:
dolg, strm vzpon
/
cesta, proga ima več vzponov in spustov
3.
razmerje med višinsko razliko v smeri navzgor in vodoravno
oddaljenostjo dveh točk:
izračunati vzpon
;
vzpon in padec
4.
kar kaže, izraža, da je prišlo kaj na višjo jakostno, kakovostno
stopnjo:
izdelek predstavlja velik vzpon našega gospodarstva
;
ta podoba je zadnji mojstrov vzpon
♦
alp.
letni, zimski vzpon
;
prvenstveni vzpon
po smeri, ki je ni še nihče preplezal
;
geom.
vzpon
tangens naklonskega kota premice ali ravnine
;
žel.
odločilni vzpon
največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se
izračuna največja dopustna teža vlaka
vzpónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vzpon:
vzponski napor
♦
meteor.
vzponski tok
tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se
zraka
;
šport.
vzponski korak
korak, prilagojen vzponu, vzpenjanju
;
žel.
vzponski upor
komponenta sile težnosti vozila, ki deluje v smeri proge navzdol
vzpóra
-e
ž
(
ọ̑
)
šport.
položaj na telovadnem orodju, pri katerem je telo oprto na iztegnjene
roke:
vzpora na bradlji
;
premet nazaj v vzporo
/
vzpora spredaj
pri kateri je drog telovadnega orodja spredaj
vzporèd
1
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
zastar.
1.
vrstni red, zaporedje:
spreminjati vzpored
;
opisovati v določenem vzporedu
2.
spored
,
program
:
vzpored prireditve
vzpóred
2
prisl.
(
ọ̑
)
zastar.
vzporedno
:
trami ležijo vzpored
vzporédba
-e
ž
(
ẹ̑
)
publ.
primerjava
:
delati vzporedbe
/
vzporedba enega predloga z drugim
vzporéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
enak, podoben čemu
a)
glede na lego:
vzporedna trama
;
biti čemu, med seboj, s čim vzporeden
;
vzporedna črta, ulica
/
vzporedno premikanje
b)
glede na lastnosti, značilnosti:
vzporedne ideje
;
vzporedni življenjski usodi
/
z rastjo gospodarstva vzporedna rast števila zaposlenih
c)
glede na čas dogajanja:
vzporedni zgodbi romana
/
vzporedna gradnja več objektov
istočasna
;
vzporedno obstajanje držav z različno ureditvijo
//
publ.
stranski, postranski:
osnovni in vzporedni objekti
/
vzporedni proizvod pivovarne je kvas
♦
alp.
vzporedno plezanje
istočasno plezanje več plezalcev v isti višini in v kratki
medsebojni razdalji
;
elektr.
vzporedna vezava
vezava, pri kateri se na več priprav priključi ista napetost
;
fin.
vzporedni valuti
različni valuti, navadno zlata in srebrna, ki enakovredno krožita
v državi in se njuno razmerje določa na trgu
;
geogr.
vzporedni dom
dom, postavljen vzporedno z gospodarskim poslopjem
;
geom.
vzporedni črti, ploskvi
črti, ploskvi, med katerima je razdalja na vseh mestih enaka
;
vzporedna projekcija
projekcija, pri kateri so projicirni žarki vzporedni
;
glasb.
vzporedne kvinte
premik dveh glasov v intervalu kvinte v drugo kvinto
;
jezikosl.
vzporedne razlage
razlage, ki imajo kategorialno enake pomenske značilnosti
;
ptt
vzporedna vezava telefonskih priključkov
vezava, pri kateri so telefonski priključki vezani na isti vod in
isto klicno številko
;
šol.
vzporedni oddelek
paralelka, vzporednica
;
teh.
vzporedni primež
primež s čeljustma, ki se premikata vzporedno
vzporédno
prisl.
:
vzporedno se premikati
;
vzporedno vezan
♦
bot.
vzporedno žilnat list
list z vzporedno razporejenimi stranskimi žilami
vzporedítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vzporediti:
estetska, idejna vzporeditev
;
vzporeditev predlogov
/
pesnikove vzporeditve so presenetljive
primerjave
vzporedíti
-ím
dov.
, vzporédil; vzporejèn
(
ī í
)
1.
narediti, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim:
pognal je konja, da je voz vzporedil z njegovim
/
vzporediti svoj korak z njenim
uskladiti
2.
knjiž.
narediti primerjavo;
primeriti
:
vzporediti podatke med seboj, z drugimi
/
vzporediti njegovo delo najboljšemu
vzporedíti se
zastar.
razporediti se, postaviti se:
vzporediti se okrog česa
/
vzporediti se v vrsto
vzporédje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
vzporeden odnos:
ugotoviti vzporedje
2.
kar je vzporedno čemu, s čim:
ta trojica koroških kulturnih delavcev je vzporedje Levstiku,
Jurčiču in Stritarju
/
besedna, stavčna vzporedja
vzporédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
geom.
premica, vzporedna dani premici ali dani ravnini:
narisati, potegniti vzporednico
;
vzporednica in pravokotnica
2.
vzporedna pot, cesta:
asfaltirati vzporednico
;
vzporednica glavne ceste, h glavni cesti
3.
oddelek na večji šoli, nastal zaradi prevelikega števila učencev, ki
spadajo v isti razred;
paralelka
:
odpreti novo vzporednico
;
učiti v vzporednicah
/
slovenske vzporednice na italijanski šoli
oddelki
4.
knjiž.
kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje:
odkriti več vzporednic med slikama
;
idejna, stilna vzporednica
/
ta nagrada je nekakšna vzporednica Nobelove nagrade
♦
jezikosl.
domače besede in njihove tuje vzporednice
5.
publ.
primerjanje
,
enačenje
:
te vzporednice ne sprejemam
/
potegniti vzporednico čemu, s čim
vzporédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
geogr.
vsak od umišljenih krogov na zemeljski površini, vzporeden ekvatorju:
kraja ležita na istem vzporedniku
;
državna meja teče po 38. vzporedniku
;
poldnevniki in vzporedniki
/
krajevni vzporednik
vzporednik določenega kraja
;
vzporedniki južne, severne zemljepisne širine
/
zemeljski vzporednik
●
publ.
potoval je skoraj po vseh vzporednikih in poldnevnikih
po vsem svetu
♦
astron.
nebesni vzporednik
vsak od umišljenih krogov na nebesni krogli, vzporeden nebesnemu
ekvatorju
;
geom.
vzporednik
krožnica, v kateri seka vrtenino ravnina, pravokotna na osi
;
navt.
višinski vzporednik
umišljen krog, vzporeden z obzorjem
2.
knjiž.
umetnik, ki ima glede na kakega drugega umetnika enake, podobne
lastnosti, značilnosti:
pesnikovi vzporedniki in posnemovalci
;
stilni vzporednik slikarja
vzporédnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost vzporednega:
vzporednost črt, ploskev
/
vzporednost temelji na podobnosti ali nasprotju
/
vzporednost duševnih in telesnih pojavov
//
kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje:
ugotoviti vzporednosti med dogodkoma
vzporêjanje
-a
s
(
é
)
glagolnik od vzporejati:
vzporejanje vlaken v pramene
/
vzporejanje dogodka z drugim dogodkom
vzporêjati
-am
nedov.
(
é
)
1.
delati, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim:
vzporejati dirjajoče konje
/
vzporejati korake
2.
knjiž.
primerjati
:
vzporejati sezname, številke
/
vzporejati vaškega otroka mestnemu
;
rad se vzporeja s pomembnimi ljudmi
vzporejajóč
-a -e:
vzporejajoč podatke različnih virov priti do zanimivih ugotovitev
vzpostáva
-e
ž
(
ȃ
)
vzpostavitev
:
vzpostava demokracije
vzpostavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vzpostaviti:
vzpostavitev novega družbenega reda
/
vzpostavitev diplomatskih odnosov
;
vzpostavitev prometne, telefonske zveze
/
vzpostavitev prejšnjega stanja
vzpostáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo:
vzpostaviti mir, red
;
vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju
;
vzpostaviti drugačno družbeno ureditev
/
vzpostaviti diplomatske odnose, stike
;
po kurirju vzpostaviti zvezo s četo
;
vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo
/
vzpostaviti redni promet med naselji
//
knjiž.
uresničiti
,
uveljaviti
:
vzpostaviti nove norme
;
vzpostaviti se kot subjekt
♦
pravn.
vzpostaviti poslancu imunitetno pravico
narediti, da zanj ponovno velja
2.
knjiž.
postaviti
,
sestaviti
:
vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo
/
vzpostaviti novo vlado
/
vzpostaviti oporišča
3.
knjiž.
obnoviti, znova ustvariti:
vzpostaviti nekdanje kraljestvo
;
vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje
/
teoretično vzpostaviti izumrli jezik
4.
zastar.
znova postaviti, ustoličiti:
vzpostaviti prejšnjega predsednika
/
vzpostaviti koga na prestolu
vzpostávljen
-a -o:
znova vzpostavljen promet
;
vzpostavljeno zaupanje
vzpostávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vzpostavljati:
vzpostavljanje ravnotežja v gospodarskem razvoju
/
vzpostavljanje diplomatskih odnosov
/
vzpostavljanje v prvotno stanje
vzpostávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, prizadevati si, da začenja obstajati kako zaželeno stanje,
dejstvo:
vzpostavljati red v državi
/
vzpostavljati gospodarske stike z drugo državo
;
vzpostavljati prometne, telefonske zveze
/
vzpostavljati novo oblast
//
knjiž.
uresničevati
,
uveljavljati
:
ta dejstva vzpostavljajo drugačno razmerje
/
umetnost vzpostavljajo estetski odnosi
2.
knjiž.
postavljati
,
sestavljati
:
vzpostavljati komisije
/
vzpostavljati vojaška oporišča
3.
knjiž.
obnavljati, znova ustvarjati:
vzpostavljati prvotno stanje
;
vzpostavljati pretrgane zveze
vzprasketáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
knjiž.
zaprasketati
:
na ognjišču je vzprasketal ogenj
/
vzprasketali so streli iz pušk
vzprejèm
-éma
m
(
ȅ ẹ́
)
zastar.
sprejem
:
gostoljuben vzprejem
;
vzprejem gostov
vzprejéti
vzprêjmem
dov.
, vzprejmíte
tudi
vzprêjmite; vzprejél;
nam.
vzprejét
in
vzprejèt
(
ẹ́ é
)
zastar.
sprejeti
:
vzprejeti dar
/
vzprejeti ponudbo
/
vzprejeti goste
/
vzprejeti koga v službo
/
vzprejeti pojasnilo, zahtevo
vzprejét
-a -o:
biti vzprejet med člane
vzpŕhniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
prhniti
:
konj vzprhne in zdrvi po cesti
/
z drevesa vzprhne ptica
vzprhútati
-am
dov.
,
tudi
vzprhutála
(
ū
)
hitro, slišno zamahniti s perutmi:
med vejevjem vzprhuta ptica
/
vzprhutati s perutmi
//
prhutajoč vzleteti:
iz grmovja vzprhuta raca
vzprhutávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
večkrat vzprhutati:
ptica v kletki vzprhutava
//
prhutajoč vzletavati:
jate vran vzprhutavajo z dreves
vzprhútniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
hitro, slišno zamahniti s perutmi:
petelin zakikirika in vzprhutne
//
prhutajoč vzleteti:
ptica vzprhutne iz grma
vzpríčo
in
vzpričo
predl.
(
í
)
star.,
z rodilnikom
1.
zaradi
:
vzpričo takih nevarnosti so bili zelo previdni
/
v vezniški rabi
te knjige ni napisal strokovnjak, vzpričo tega razumemo njene
slabe strani
2.
vpričo
2
:
bila je edina, vzpričo katere se je lahko vedel naravno
vzradostíti
-ím
dov.
, vzradóstil
(
ī í
)
knjiž.
razveseliti
,
osrečiti
:
vabilo ga je vzradostilo
;
vzradostiti koga z novico
vzradostíti se
razveseliti se:
vzradostiti se ob novici
/
ekspr.
srce se mu vzradosti
vzradoščèn
-êna -o:
vzradoščen klic, obraz
;
biti vzradoščen
;
prisl.:
vzradoščeno pogledati
vzradoščênost
-i
ž
(
é
)
knjiž.
veselje
,
sreča
:
vzradoščenosti ni mogel prikriti
;
vzradoščenost obdarjenih
vzradováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
razveseliti
,
osrečiti
:
prihod reševalcev jih je vzradoval
vzradováti se
razveseliti se:
vzradovati se srečanja, znanca
/
ekspr.
duša se mu vzraduje
vzradován
-a -o:
vzradovan obraz
vzrást
-í
in
-i
ž
(
ȃ
)
star.
rast
:
vplivati na vzrast rogovja
/
široka vzrast drevesa
/
dekle lepe vzrasti
vzrástek
-tka
m
(
ȃ
)
zastar.
kal
2
,
poganjek
:
potrgati vzrastke na krompirju
vzrásti
vzrástem
in
vzrásem
dov.
, vzrásel
in
vzrástel
(
á
)
star.
zrasti
:
med kamenjem vzraste košat hrast
/
martinčku vzraste nov rep
/
fant je precej vzrasel
/
drevesce vzraste v drevo
/
vzrasti pri tujih ljudeh
odrasti
/
v njem vzraste jeza, upanje
/
po teh besedah je jezno vzrasel
vzráščen
-a -o:
vzraščeno deblo
●
star.
biti lepo vzraščen
raščen
vzráščati
-am
nedov.
(
á
)
star.
rasti
:
drevesce vzrašča v veliko drevo
/
vzraščal je v mestnem okolju
odraščal
/
v dušah vzrašča pogum
vzrát
-í
in
-i
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
nar.
travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug;
ozara
:
orač obrača živino na vzrateh
vzravnánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost vzravnanega:
vzravnanost hrbtenice
/
vzravnanost jezdeca
;
ponosna, vojaška vzravnanost
/
posebnost človeka je vzravnanost in pokončna hoja
/
ekspr.
vzgojiti komu vzravnanost
načelnost, značajnost
/
stati v togi vzravnanosti
vzravnáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da pride kaj v pokončen položaj:
vzravnati hrbet, telo
●
ekspr.
po zmagi so ljudje spet vzravnali hrbte
so postali ponosni, neuklonljivi; so postali načelni, značajni
vzravnáti se
priti v pokončen položaj:
hrbet sklonjenega se vzravna
//
narediti, da pride trup v pokončen položaj:
ležeči, sključeni se vzravna
;
vzravnati se v sedlu
;
kljubovalno, ponosno se vzravnati
/
medved se vzravna na zadnjih nogah
vzravnán
-a -o:
vzravnana drža
●
ekspr.
biti celo življenje vzravnan človek
ponosen, neuklonljiv
;
prisl.:
držati se, hoditi vzravnano
vzravnáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od vzravnati:
vzravnava hrbta
/
vzravnava iz počepa
vzravnávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati, da prihaja kaj v pokončen položaj:
vzravnavati hrbet, telo
vzravnávati se
prihajati v pokončen položaj:
hrbti sklonjenih delavcev se vzravnavajo
//
delati, da prihaja trup v pokončen položaj:
delavci so se sklanjali in vzravnavali
;
junaško, ponosno se vzravnavati
vzredítelj
-a
m
(
ȋ
)
vet.
lastnik psice, ki se redi za vzrejo:
vzreditelj je v gnezdu psice pustil štiri mladiče
vzredíti
-ím
dov.
,
tudi
vzrédi; vzrédil
(
ī í
)
1.
z oskrbo, nego živali doseči, da se razvije do gospodarsko, uporabno
zaželene razvojne stopnje:
vzrediti prašiča, vola
;
letno vzredi več tisoč piščancev
/
vzrediti živali z mlekom
;
vzrediti žival za meso
;
vzrediti konja za tekmovanje
/
vzrediti mladiča
//
z oskrbo, nego koga doseči, da se razvije do stopnje, ko se lahko
preživlja sam:
z velikim trudom vzrediti otroke
/
vzrediti koga v poštenega človeka
2.
z odbiranjem, parjenjem živali doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne,
zaželene lastnosti:
vzrediti krave mlekarice
;
vzrediti novo pasmo
/
vzrediti matice
vzrejèn
-êna -o:
doma vzrejena žival
vzrêja
-e
ž
(
ȇ
)
1.
oskrba, nega živali z namenom, da se razvije do gospodarsko, uporabno
zaželene razvojne stopnje:
ukvarjati se z vzrejo
;
vzreja konj
/
vzreja rib v ribniku
/
vzreja mladičev
//
oskrba, nega koga do stopnje, ko se lahko preživlja sam:
vzreja in vzgoja otrok
2.
dejavnost, pri kateri se z odbiranjem, parjenjem živali skuša doseči,
da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti:
vzreja novih pasem
/
selektivna vzreja
♦
vet.
čista vzreja
pri kateri se parijo nesorodne živali iste pasme
vzrejalíšče
-a
s
(
í
)
prostor, obrat za vzrejo živali:
zgraditi vzrejališče
;
vzrejališče fazanov, konj
/
upravnik vzrejališča
vzrêjanje
-a
s
(
é
)
glagolnik od vzrejati:
vzrejanje prašiča
/
vzrejanje krav mlekaric
vzrêjati
-am
nedov.
(
é
)
1.
z oskrbo, nego živali dosegati, da se razvije do gospodarsko, uporabno
zaželene razvojne stopnje:
vzrejati konje, prašiče
//
z oskrbo, nego koga dosegati, da se razvije do stopnje, ko se lahko
preživlja sam:
skrbno vzrejati otroke
2.
z odbiranjem, parjenjem živali dosegati, da zrastejo in dobijo
ustrezne, zaželene lastnosti:
vzrejati novo pasmo
/
vzrejati matice
vzrêjen
-jna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na vzrejo:
vzrejni piščanci
/
vzrejna postaja
/
vzrejni satnik
satnik za vzrejo
vzrejeválec
-lca
[
wzrejevau̯ca
tudi
wzrejevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor vzreja živali:
vzrejevalec angorskih mačk
vzrejevalíšče
-a
s
(
í
)
vzrejališče
:
vzrejevališče konj, piščancev
vzrepénčiti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
razjeziti se, razburiti se:
kadar hoče kdo narediti drugače, se takoj vzrepenči
;
vzrepenčiti se nad kom
;
vzrepenčiti se kot petelin
/
tega pa ne boste delali, se vzrepenči
vzróčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
nanašajoč se na vzrok:
vzročni in posledični vidik
;
vzročna utemeljenost
/
ugotoviti med pojavi vzročno zvezo
/
vzročno mišljenje
mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od
njih vzrok drugemu, drugim
♦
jezikosl.
vzročni prislov, veznik
;
vzročno priredje
priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok
;
med.
vzročno zdravljenje
zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok bolezni
vzróčno
prisl.
:
vzročno povezati pojave
vzročênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od vzročiti:
odročenje, vzročenje in priročenje
vzročíti
-ím
dov.
, vzróčil
(
ī í
)
šport.
dati, dvigniti roko navzgor:
razkoračiti se in vzročiti
vzročník
in
vzróčnik -a
m
(
í; ọ̑
)
knjiž.
vzrok
,
povzročitelj
:
odkriti, ugotoviti vzročnik
;
subjektivni vzročnik je človek
;
vzročniki bolezni
vzróčnost
-i
ž
(
ọ̄
)
značilnost vzročnega:
raziskovati vzročnost pojavov
;
časovna, materialna vzročnost
;
vzročnost in posledičnost
♦
filoz.
načelo vzročnosti
načelo, po katerem ima vsak pojav določen vzrok
//
kar vzročno določa kaj, je povezano s čim:
bog mu je vzročnost vsega, kar obstaja
/
vzročnost te bolezni še ni znana
vzroki
vzrohnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo:
vzrohneti zaradi krivice
/
kako si le drznete, je vzrohnel
2.
ekspr.
dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove;
zahrumeti
:
motor, stroj vzrohni
vzrojíti
-ím
stil.
vzrójim
dov.
, vzrójil
stil.
vzrôjil
(
ī í, ọ́
)
ekspr.
glasno se razjeziti, razburiti:
vzrojil je, ker so premalo naredili
;
vzrojiti nad kom
vzrojljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ekspr.
ki se (rad) glasno razjezi, razburi:
vzrojljiv človek
/
ženska vzrojljive narave
vzròk
vzróka
m
(
ȍ ọ́
)
kar naredi, da kaj nastane, se zgodi:
pojav ima več vzrokov
;
iskati, odpraviti vzrok gospodarskih neuspehov
;
odkriti vzrok bolezni, vročice
;
po vzroku se vprašamo zakaj
;
vzrok nesreče je bila vinjenost
;
ugotovljen vzrok smrti
;
odkriti vzrok za nerazumevanje
;
vzrok in posledica
/
iz neznanega vzroka zapeljati na levo
♦
filoz.
prvi vzrok
od katerega je vse ostalo odvisno in je sam sebi vzrok
;
jezikosl.
prislovno določilo vzroka
//
kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev:
ni povedal vzroka za odhod
;
tako se je odločil iz raznih vzrokov
/
zaprite ga, vzrok se bo že našel
;
treba je imeti vzrok, da dobiš izredni dopust
/
ni vzroka, da ne bi šel
;
ni vzroka za vznemirjenje
;
ima že vzrok, da se ga boji
/
zapustil jo je brez vzroka
;
brez vzroka ne hodite ven
potrebe
;
napasti koga brez vzroka
povoda
vzrokovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vzrokovati:
vzrokovanje nesreče
vzrokováti
-újem
nedov. in dov.
(
á ȗ
)
zastar.
povzročati
:
razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče
/
vzrokovati komu smeh na obrazu
vzropotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
knjiž.
zaropotati
:
stroj vzropota
/
budilka vzropota
vzšuméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zašumeti
:
pod nogami vzšumi listje
vztléti
-ím
dov.
, vztlì
(
ẹ́ í
)
1.
začeti goreti počasi in brez plamena:
žerjavica vztli
2.
ekspr.
začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito:
ljubezen med njima je spet vztlela
/
v srcu vztli upanje
/
vztlela je iskra upora
//
pokazati se v majhni meri:
v njenih očeh vztli kljubovalnost
/
v pogledu vztli plamenček zanimanja
vztóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
vzhoden
:
vztočna obala jezera
/
vztočni jeziki
orientalski
;
vztočni obrazi
vzhodnjaški
vztòk
vztóka
m
(
ȍ ọ́
)
zastar.
vzhod
:
iti proti vztoku
/
Daljni vztok
vztrájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od vztrajati:
spodbujati koga k vztrajanju
/
vztrajanje na lastni poti
/
vztrajanje v boju
/
vztrajanje pri odločitvi, zahtevi
vztrájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
kljub težavnosti, nasprotovanju še naprej biti, ostajati
a)
kje:
vztrajati na svojem mestu, pri bolniku
;
eni so vztrajali, drugi so odšli
/
kljub obstreljevanju so vztrajali na položajih
;
vztrajati v podjetju
/
vztrajati na lastni poti
b)
v kakem položaju, stanju:
vztrajati v neudobni drži
/
vztrajati v upanju, zmoti
;
vztrajati v zvestobi
//
kljub težavnosti, nasprotovanju ne prenehati opravljati svojega
dela, dejavnosti:
vztrajati pri delu
;
vztrajati v poklicu
/
nihalo vztraja v nihanju
2.
kljub nasprotovanju ohranjati svojo voljo, svoje stališče:
poslanci so vztrajali pri spremembi zakona
;
odločno vztraja, da se njegova pripomba upošteva
/
vztrajal je: Pridite takoj
/
vztrajal je, da denarja ni dobil
vztrajno trdil
//
v zvezi s
pri
kljub nasprotovanju, oviram ostajati v pozitivnem odnosu do
sprejetja, uresničitve česa:
vztrajati pri nameri, predlogu
;
vztrajati pri zahtevi,
publ.
na zahtevi
;
trmasto vztrajati pri svojem stališču
/
zasliševalec je vztrajal pri podrobnostih
3.
ekspr.
kljub delovanju nasprotnih sil, neugodnih razmer še naprej biti,
obstajati:
grad še vztraja
/
zima letos kar vztraja
vztrajajóč
-a -e:
vztrajajoč pri svoji zahtevi, se je marsikomu zameril
vztrájen
-jna -o
prid.
, vztrájnejši
(
ā
)
1.
ki kljub težavnosti, nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela,
dejavnosti:
vztrajen delavec, igralec
;
vztrajen konj
;
biti vztrajen pri iskanju
/
tekmovati, kdo je vztrajnejši na kolesu
//
ki kljub nasprotovanju ohranja svojo voljo, svoje stališče:
ker je bil vztrajen, so njegovi zahtevi ugodili
/
biti vztrajen v odločitvi
2.
ki kljub težavnosti, nasprotovanju traja še naprej:
vztrajna prizadevnost
;
vztrajno delo, iskanje
/
vztrajne zahteve
3.
ekspr.
ki kljub izpolnjenemu pričakovanemu trajanju traja še naprej:
vztrajen molk
/
vztrajen pogled
/
vztrajen dež, sneg
vztrájno
prisl.
:
vztrajno delati, zahtevati
;
govorice se vztrajno širijo
vztrájnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
vztrajen človek:
največji vztrajneži so iskali naprej
vztrájnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja,
delovanja stroja:
vrteti vztrajnik
;
vztrajnik motorja, šivalnega stroja
;
gred vztrajnika
/
obročasti, zobčasti vztrajnik
;
vztrajnik z ročico
vztrájnost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost vztrajnega:
občudovati vztrajnost koga
;
ekspr.
železna vztrajnost
;
vztrajnost pri delu, v iskanju
/
delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti
;
z vztrajnostjo se marsikaj doseže
/
ekspr.
vztrajnost šumenja
//
fiz.
lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti:
zakon vztrajnosti
;
pren.,
ekspr.
njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti
♦
elektr.
vztrajnost luminiscenčnega zaslona
lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po
prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič
;
vet.
mlečna vztrajnost krav
sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine
mleka
vztrájnosten
-tna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na vztrajnost:
vztrajnostni preizkus
/
vztrajnostni tek, trening
/
vztrajnostni plavalec
/
vztrajnostni upor
;
vztrajnostni zakon
/
vztrajnostni moment
količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju
;
vztrajnostna masa
količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju
♦
geom.
vztrajnostna os
vsaka od premic skozi težišče
;
teh.
vztrajnostni regulator
regulator, ki izkorišča za regulacijo vztrajnost vrtečih se mas
vztrepèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od vztrepetati:
vztrepet spreleti telo
;
vztrepet ustnic
/
vztrepeti srca
/
duševni vztrepet
vztrepetáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
stresti se od vznemirjenja ali mraza:
ko ga je zagledala, je vztrepetala
;
vztrepetati od groze, v grozi
;
vztrepetati po vsem telesu
/
roke, ustnice so ji vztrepetale
;
ekspr.
nobena mišica mu ni vztrepetala, ko so mu brali obsodbo
/
ekspr.
zadeta ptica je vztrepetala in mrtva obležala
2.
ekspr.
na kratko, rahlo se premakniti iz določene lege v drugo in nazaj:
listi vztrepetajo v vetru
;
plamen sveče vztrepeta
/
zrak vztrepeta od strela
/
strune žalostno vztrepetajo
//
rahlo, komaj zaznavno zamahniti s perutmi:
ptica vztrepeta v zraku
3.
ekspr.
začutiti strah, skrb zaradi koga, česa:
vztrepetati za hčer, za sinovo usodo
/
saj bo padel, vztrepeta mati
/
pred njim marsikdo vztrepeta
4.
ekspr.
v kratkih časovnih presledkih večkrat rahlo se spremeniti v višini ali
jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti:
glas mu vztrepeta
//
navadno s prislovnim določilom
pojaviti se kje, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti:
na licih mu vztrepeta nasmešek
vztrepetàl
-ála -o:
vztrepetale ptice
vztrepetávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od vztrepetavati:
vztrepetavanje vek
/
vztrepetavanje topola v vetru
vztrepetávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
stresati se od vznemirjenja ali mraza:
vztrepetavati od nemira
;
vztrepetavati v grozi
;
podrhtevati in vztrepetavati
/
roka, telo mu vztrepetava
/
ekspr.
srce mu vztrepetava od sreče
//
delati kratke, hitre premike zaradi nehotenega skrčenja mišice,
mišic:
ustreljena žival vztrepetava na tleh
/
žabji kraki še vztrepetavajo
2.
ekspr.
v presledkih na kratko, rahlo se premikati iz določene lege v drugo in
nazaj:
listje, plamen vztrepetava v vetru
/
sončni žarki vztrepetavajo
//
rahlo, komaj zaznavno zamahovati s perutmi:
orel vztrepetava s krili
3.
ekspr.
v kratkih časovnih presledkih rahlo se spreminjati v višini ali
jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti:
glas mu je vztrepetaval, ko je to pravil
//
navadno s prislovnim določilom
pojavljati se kje v presledkih, rahlo spreminjajoč se v jakosti,
opaznosti:
na ustnicah mu vztrepetava nasmeh
/
hiša vztrepetava v luči
vztrepetavajóč
-a -e:
vztrepetavajoč se stiskati k tlom
;
vztrepetavajoče ustnice
vzvalovánost
-i
ž
(
á
)
stanje vzvalovanega:
vzvalovanost gladine
/
ekspr.
čustvena, notranja vzvalovanost
/
ekspr.
v vzvalovanosti prebiti noč
vzvalováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
1.
začeti valovati:
morje, voda vzvaluje
/
trava, žito vzvaluje
;
zastava vzvaluje v vetru
/
ekspr.
ob teh besedah množica vzvaluje
/
ekspr.
lasje ji vzvalujejo čez rame
2.
narediti, povzročiti, da kaj začne valovati:
ladja vzvaluje jezero
/
ekspr.
ptičja jata vzvaluje zrak
/
ekspr.
ganjenost mu je vzvalovala glas
3.
ekspr.
postati valovit:
onkraj reke pokrajina vzvaluje
4.
ekspr.
pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi:
vzvalovala je himna
//
pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo:
na obrazu ji je vzvalovala rdečica
/
čustva so mu vzvalovala
/
v njenih besedah vzvaluje upanje
5.
ekspr.
vznemiriti
,
razvneti
:
vzklik je vzvaloval množico
/
vzvalovati dekletu čustva
/
doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril
●
ekspr.
ob tej misli mu je kri vzvalovala
se je vznemiril, razvnel
;
ekspr.
srce mu vzvaluje
začne močno biti
vzvalován
-a -o:
vzvalovana gladina
vzvalovítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od vzvaloviti:
vzvalovitev gladine
/
vzvalovitev duše
vzvalovíti
-ím
dov.
, vzvalôvil
(
ī í
)
1.
premakniti se v obliki vala, valov:
gladina vzvalovi
;
voda se je vzvalovila
/
žito vzvalovi v vetru
;
zavesa vzvalovi
/
ekspr.
ob teh besedah je množica vzvalovila
2.
narediti, povzročiti, da je kaj valovito:
plavalec, veter vzvalovi gladino
3.
ekspr.
postati valovit:
onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi
/
pred potniki vzvalovi zimska pokrajina
se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina
4.
ekspr.
pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi:
pesem je spet vzvalovila
//
pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo:
na obrazu ji vzvalovi rdečica
/
čustva so ji vzvalovila
/
v pogledih vzvalovi jeza
/
po deželi vzvalovi ogorčenje
5.
ekspr.
vznemiriti
,
razvneti
:
njena bližina mu vzvalovi kri
/
slovo ga je vzvalovilo
6.
ekspr.
postati vznemirjen, razvnet:
njena duša je vzvalovila
/
ob tej misli mi vzvalovi kri
●
ekspr.
dogodek je vzvalovil življenje v mestu
ga razgibal; imel velik odmev
;
ekspr.
pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce
povzročil, da mu je začelo močneje biti
vzvalovljèn
-êna -o:
črta, ravnina je rahlo vzvalovljena
;
vzvalovljeno jezero
vzvelíčati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
zveličati
:
to dejanje ga morda vzveliča
;
vzveličati ali večno pogubiti
/
vzveličati se s pokoro
vzveselíti
-ím
dov.
, vzvesélil
(
ī í
)
star.
razveseliti
:
rad vzveseli koga
/
vzveseliti se darila, prijatelja
vzvíh
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
zavih (navzgor):
vzvih pločevine
/
škornji na vzvih
škornji na zavih
vzviháriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
močno vzvaloviti:
vzvihariti morje
2.
zelo vznemiriti, razvneti:
ti dogodki so vzviharili ljudi
/
vzvihariti komu domišljijo
vzvihárjen
-a -o:
vzviharjeno morje
vzvíhati
-am
dov.
(
í
)
knjiž.
zavihati (navzgor):
vzvihati rob
vzvíhan
-a -o:
klobuk z vzvihanimi krajci
●
ekspr.
od eksplozije vzvihani tiri
navzgor zviti
vzvíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
zavihniti (navzgor):
vzvihniti rob
vzvíhnjen
-a -o:
vzvihnjeni krajci klobuka
vzvihráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
viseč neurejeno, vijugajoče dvigniti se zaradi hitrega premikanja
zraka:
zastava vzvihra v sunku vetra
/
ekspr.
za steklenimi vrati so vzvihrali njeni kodri
//
preh.
narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče
premakne:
veter vzvihra trakove
/
vihar vzvihra krošnje dreves
/
ekspr.
burja je vzvihrala morsko gladino
močno vzvalovila
2.
ekspr.
hitro, razburjeno iti:
ko je to slišal, je takoj vzvihral k njej
/
konjenica vzvihra v boj
//
hitro, silovito se premakniti:
veter vzvihra čez polja, skozi gozdove
3.
ekspr.
nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
pod nebom je vzvihral jug
/
čustva mu vzvihrajo
4.
preh.,
ekspr.
silovito razgibati, vznemiriti:
vzvihrati deželo
/
vzvihrati komu čustva
5.
ekspr.
zelo se razburiti, se razjeziti:
ob omembi tega imena je vzvihral
;
malo je manjkalo, da ni vzvihral
/
kaj mi hočeš, je vzvihrala
vzvihrán
-a -o:
vzvihrane krošnje dreves
;
vzvihrana ljubezen
vzvihrávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
viseč v presledkih neurejeno, vijugajoče dvigati se zaradi hitrega
premikanja zraka:
zastave vzvihravajo
/
ekspr.
ob sunkovitih gibih ji lasje vzvihravajo
2.
ekspr.
v presledkih nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo:
vrtinci prahu vzvihravajo v belih kolobarjih
vzvíšek
-ška
m
(
ȋ
)
zastar.
vzpetina
:
vzvišek, dvigajoč se na drugi strani prevala
vzvíšen
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki je, sega višje od okolice:
vzvišen prostor, sedež
;
ravnina in vzvišen svet
/
zastar.
vrh gore je vzvišen tisoč metrov nad morjem
se dviga
2.
ki je nad čim navadnim, povprečnim, slabim:
vzvišen človek se na malenkosti, žaljivke ne ozira
//
ki izraža, kaže, da je kdo nad čim navadnim, povprečnim, slabim:
vzvišena drža
/
gledati na dogajanje okoli sebe z vzvišenim mirom
3.
ki v odnosu do koga ne kaže pričakovane pozornosti, navadno zaradi
pretirano dobrega mnenja o sebi:
ne bodi tako vzvišen
;
zdela se mu je zelo vzvišena
/
biti vzvišen do koga
;
meščan se je čutil vzvišenega nad kmetom
//
ki izraža, kaže tak odnos:
vzvišen prezir
;
vzvišena ošabnost
;
vzvišeno vedenje
4.
ki je po duhovnih, moralnih, estetskih lastnostih nad čim navadnim,
povprečnim, slabim:
pesnik je izgubil položaj vzvišenega izbranca
/
vzvišen cilj, poklic
/
vzvišen stil
;
vzvišene besede
/
vzvišen trenutek
5.
star.
zelo spoštovan, cenjen, plemenit:
cesarica in njen vzvišeni soprog
vzvíšeno
prisl.
:
vzvišeno govoriti, se vesti
;
sam.:
biti vnet za vse vzvišeno
vzvíšenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
vzvišen človek:
vzvišenec se na take malenkosti ne ozira
/
kralji in drugi vzvišenci
vzvišenína
-e
ž
(
í
)
zastar.
vzpetina
:
vas leži na vzvišenini
/
gorske vzvišenine
vzvíšenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost vzvišenega:
vzvišenost odra omogoča pregled nad množico
/
duhovna vzvišenost
;
vzvišenost nad predsodki
/
vzvišenost ideje, poklica
/
odpraviti koga s prezirljivo vzvišenostjo
/
v svoji vzvišenosti se ni oziral na nikogar
vzviševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
povzdigovati
:
takšno ravnanje človeka vzvišuje
/
te lastnosti ga vzvišujejo nad druge sodobnike
dvigajo, postavljajo
vzvišína
-e
ž
(
í
)
zastar.
vzpetina
:
hiša stoji na vzvišini ob gozdu
vzvíti se
vzvíjem se
dov.
(
í
)
knjiž.
zviti se navzgor, kvišku:
zavesa se vzvije in predstava se začne
/
iznad streh se vzvije steber dima
vzvòd
vzvóda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
podolgovata priprava ali del naprave, vrtljiv okoli nepremične osi, za
dviganje, premikanje bremen:
premakniti, prestaviti vzvod
;
pritisniti na vzvod
;
dvigniti kamen z vzvodom
;
vzvod pri stiskalnici
/
za vzvod uporabiti palico
/
krmilni, sprožilni vzvod
;
odpiralni vzvod ključavnice
;
ravni, ročni vzvod
;
vodnjak na vzvod
♦
adm.
črkovni vzvod
vzvod pri mehanskem pisalnem stroju, na koncu katerega je črka
;
avt.
vzvod za plin
;
fiz.
enakoročni vzvod
ki ima prijemališči sil v enaki razdalji od vrtišča
;
enokončni vzvod
ki ima prijemališče sil na isti strani vrtišča
;
ročica vzvoda
;
šport.
vzvod
prijem pri nekaterih borilnih športih, pri katerem se uporabi
roka, del telesa kot vzvod, ki naj spravi nasprotnika iz
ravnotežja ali ga prisili, da bi popustil
2.
ekspr.,
s prilastkom
kar z delovanjem, posledicami omogoča, zavira, usmerja kako dogajanje,
dejavnost:
dobiček, cena in drugi ekonomski vzvodi
;
vzvodi napredka
/
ključni vzvodi družbe
vzvóden
1
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vzvod:
vzvodni prenos sile
/
vzvodna stiskalnica
;
vzvodna tehtnica
tehtnica, ki deluje na principu vzvodov
♦
teh.
vzvodne škarje
škarje, pri katerih se sila za rezanje poveča z več vzvodi
vzvôden
2
-dna -o
prid.
(
ó
)
teh.
ki ima smeri vodnega toka nasprotno smer:
vzvodna plovba
/
vzvodna stran mostu
vzvôdno
prisl.
:
rekonstrukcija mostov vzvodno od največjega avtocestnega mostu
vzvódje
-a
s
(
ọ̑
)
teh.
več med seboj povezanih vzvodov kake priprave, stroja:
premik se prenese po vzvodju, z vzvodjem
/
krmilno, zavorno vzvodje
vzvòj
vzvôja
m
(
ȍ ó
)
1.
teh.
obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno
usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os:
deformacija zaradi vzvoja
;
zasuk pri vzvoju
/
obremenitev na vzvoj
vzvojna obremenitev
2.
knjiž.
zavoj
:
vzvoji polževe hišice
/
ladja se je dvignila na vzvoju vala
grebenu
♦
geom.
količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo
vzvójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na vzvoj:
vzvojna napetost, obremenitev
/
vzvojna vzmet
vzmet v obliki palice, ki prenaša navor
vzvràt
vzvráta
m
(
ȁ á
)
nav. mn.,
nar. dolenjsko
travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug;
ozara
:
živina in orač se oddihavata na vzvratih
vzvráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki je nasproten prvotnemu gibanju:
vzvratni tek magnetofonskega traku
;
vzvratna vožnja
/
vzvratno parkiranje
parkiranje z vzvratno vožnjo
♦
avt.
vzvratna prestava
prestava, ki omogoča vzvratno vožnjo
;
vzvratno ogledalo
ogledalo, ki omogoča pregled cestišča za vozilom
2.
knjiž.
ki učinkuje, deluje nazaj:
vzvratni učinek, vpliv
;
vzvratno delovanje pojava
/
vzvratno sporočilo
3.
knjiž.
ki velja, učinkuje za nazaj:
vzvratni povišek
/
vzvratna moč, veljavnost zakona
vzvrátno
prisl.
:
vzvratno vplivati
;
vzvratno voziti
;
sam.:,
pog.
dati v vzvratno
v vzvratno prestavo
vzvrníti
in
vzvŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
knjiž.
prevrniti nazaj, vznak:
vzvrniti koga na tla
/
vzvrnil je glavo in pil
//
obrniti navzven, vstran:
čudno vzvrniti ustnice
/
vzvrniti glavo proti steni
vzvŕnjen
-a -o:
ležati z vzvrnjeno glavo
vzvrtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
zavrteti
:
jermen vzvrti leseno kolo
vzvrtéti se
brezoseb.
zvrteti se:
zaradi višine se mu je vzvrtelo
/
vzvrtelo se mu je v glavi
vzvrtínčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
povzročiti, da se kaj začne premikati v spiralastih zavojih:
burja vzvrtinči listje, sneg
vzvrtínčiti se
začeti se premikati v spiralastih zavojih:
voda se vzvrtinči
/
prah se vzvrtinči in spet usede
;
dim se vzvrtinči proti nebu
vzvrtínčen
-a -o:
vzvrtinčeno morje
vzžaréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zažareti, šireč se navzgor, kvišku:
zarja vzžari
/
požar močneje vzžari
//
zažareti sploh:
oglje vzžari
/
zvezda vzžari in ugasne
/
okna vzžarijo v soncu
/
ekspr.
oči mu vzžarijo v besu
vzžarévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
večkrat zažareti:
oglje vzžareva in ugaša
/
ekspr.
oči mu vzžarevajo v jezi
vzžuboréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
pesn.
žuboreč dvigniti se:
vrelec vzžubori v nebo
/
duša vzžubori v glasovih neznane govorice
vžgáti
1
vžgèm
dov.
, vžgál
(
á ȅ
)
1.
narediti, povzročiti, da kaj začne goreti:
strela, visoka temperatura vžge snov
;
vžgati z vžigalicami
/
vžgati ogenj
;
pren.
strast mu vžge plamen v očeh
2.
star.
prižgati
:
vžgati petrolejko, svetilko
;
luč se vžge in spet ugasne
/
na nebu so se vžgale zvezde
3.
s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje:
vžgati motor
/
vžgati avtomobil
//
nepreh.
zaradi zgorevanja goriva začeti delovati:
motor vžge
/
avtomobil noče vžgati
4.
ekspr.
narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo:
vžgati v kom jezo, ljubezen
;
te besede so vžgale v njem strast
5.
nepreh.,
ekspr.
vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv:
knjiga, akrobatska točka je vžgala
;
kot govornik zna vžgati
●
ekspr.
muzikanti spet vžgejo
ognjevito, glasno zaigrajo
;
ekspr.
take zvijače pri meni ne vžgejo
ne dosežejo zaželenega učinka
vžgáti se
1.
začeti goreti:
vžgala se je še sosedova hiša
;
suha slama se hitro vžge
//
zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in
začeti goreti:
na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge
2.
ekspr.
pojaviti se z intenzivno svetlobo:
na vzhodu se vžge zarja
/
blisk se spet vžge
/
v očeh se vžge iskra
//
postati zelo svetel, žareč:
obzorje se vžge v rdeči svetlobi
/
oči se vžgejo v strasti
3.
ekspr.
pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
v njem se vžge hrepenenje, ljubezen
;
v srcu se vžge sovraštvo
●
ekspr.
vžgati se za koga, kaj
zelo se navdušiti
vžgán
-a -o:
vžgan motor
;
biti vžgan za koga
vžgáti
2
vžgèm
dov.
, vžgál
(
á ȅ
)
z žarečim predmetom narediti kaj v kaj:
vžgati znamenje v kožo, les
/
vžgati komu kaj na kožo
●
ekspr.
ta podoba se mu je vžgala v zavest
se mu je boleče vtisnila
vžgán
-a -o:
v dušo vžgana beseda
vžíg
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od vžgati
1
:
vžig uspe
/
električni vžig
;
vžig z vžigalno vrvico
/
hiter vžig
;
vžig motorja
/
spontan vžig snovi
samovžig
;
vžig eksploziva, bencinskih hlapov
♦
avt.
naravnati, nastaviti vžig
naravnati, nastaviti vžigalno napravo motorja tako, da je vžig
plinske zmesi usklajen z gibi bata
;
eksplozivni vžig
pojav, da zmes goriva in zraka v bencinskem motorju prehitro zgori
vžigáč
-a
m
(
á
)
knjiž.
priprava, napolnjena z razstrelivom ali snovjo, ki povzroči eksplozijo
glavnega naboja;
vžigalnik
:
vžigač se ni aktiviral
vžigálec
1
-lca
[
tudi
wžigau̯ca
]
m
(
ȃ
)
vžigalnik
:
prižgati si cigareto z vžigalcem
vžigálec
2
-lca
[
wžigau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor vžiga kaj v kaj:
vžigalec znamenj
vžigálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vžiganje
1
ali vžig:
vžigalna naprava
;
vžigalna snov
/
vžigalni kamenček
kamenček za vžigalnik
;
vžigalni ključ
ključ za vžiganje motorjev z notranjim zgorevanjem
;
vžigalna kapica
posodica z razstrelivom, s katerim se povzroči eksplozija glavnega
razstreliva
;
vžigalna vrvica
vrvica za vžig razstreliva
♦
teh.
vžigalna iskra
iskra za vžiganje eksplozivne zmesi v motorju
;
vžigalna svečka
svečka za vžiganje eksplozivne zmesi v motorju
vžigálica
-e
ž
(
ȃ
)
kratka paličica z vnetljivo glavico, ki se pri drgnjenju ob hrapavo
površino vžge:
vžigalica zagori
;
prižgati vžigalico
;
škatlica vžigalic
;
hiše so bile kakor škatlice vžigalic
so bile kvadraste oblike, majhne
;
ležati, stati kakor vžigalice
v večjem številu zelo tesno drug ob drugem
/
kupiti vžigalice
;
vleči vžigalice
vleči različno skrajšane vžigalice z namenom slepo izbrati koga za
kaj, določiti vrstni red
/
bengalične vžigalice
ki zagorijo z obarvanim plamenom, zlasti za signaliziranje
;
lesene, kartonske, parafinske vžigalice
;
minerske vžigalice
;
švedske
ali
varnostne vžigalice
ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor
;
univerzalne vžigalice
ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev
vžigáličen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vžigalico:
vžigalična glavica
/
vžigalična škatlica
vžigálka
-e
[
tudi
wžigau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
knjiž.
vžigalna vrvica:
vtakniti v smodnik vžigalko in jo prižgati
//
vžigalna kapica:
vžigalka naboja
vžigálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
priprava za prižiganje cigaret:
prižgati si cigareto z vžigalnikom
;
kamenček za vžigalnik
/
bencinski, plinski vžigalnik
/
avtomobil z vgrajenim cigaretnim vžigalnikom
//
priprava za prižiganje, vžiganje česa sploh:
prižgati plin z vžigalnikom
/
minirati z električnim vžigalnikom
2.
voj.
priprava, napolnjena z razstrelivom ali snovjo, ki povzroči eksplozijo
glavnega naboja:
priviti, vstaviti vžigalnik
;
z vžigalnikom aktivirati bombo
;
vžigalna kapica vžigalnika
/
kislinski vžigalnik
ki se aktivira z delovanjem kisline
/
potezni, udarni vžigalnik
;
tempirni vžigalnik
ki se aktivira v določeni točki krivulje leta ali po določenem
času
;
urni vžigalnik
ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom
vžigálo
1
-a
s
(
á
)
priprava za vžiganje, prižiganje:
vžgati z vžigalom
/
električno vžigalo
/
pritrditi vžigalo na razstrelivo
/
prižgati si pipo z vžigalom
vžigalnikom
vžigálo
2
-a
s
(
á
)
priprava za vžiganje znamenj:
razbeliti vžigalo
vžíganje
1
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vžigati
1
:
vžiganje kuriva
/
vžiganje motorja
/
imeti težave z vžiganjem avtomobila
/
električno, magnetno vžiganje
vžíganje
2
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od vžigati
2
:
vžiganje številk, znamenj
;
vžiganje v les
vžígati
1
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
delati, povzročati, da kaj začne goreti:
vžigati drva, slamo
/
vžigati ogenj v peči
;
pren.
strast mu vžiga plamen v očeh
2.
star.
prižigati
:
vžigati svetilko
;
luči se vžigajo in ugašajo
/
na nebu se vžigajo zvezde
3.
s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje:
vžigati motor
;
voznik je dolgo vžigal
/
vžigati vozilo
//
nepreh.
zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati:
motor rad, težko vžiga
/
avtomobil slabo vžiga
4.
ekspr.
delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo:
vžigati jezo, sovraštvo
;
vžigati v kom pohlep
/
vžigati domišljijo, samozavest
5.
nepreh.,
ekspr.
vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv:
popevka, akrobatska točka vžiga
;
vžigati z nastopom
●
ekspr.
godci vžigajo koračnice
ognjevito, glasno igrajo
;
ekspr.
lepotica mu vžiga kri, srce
ga spolno zelo vznemirja, privlači
;
ekspr.
njegovi govori vžigajo množice
zelo navdušujejo
vžígati se
1.
začenjati goreti:
hiše so se vžigale druga za drugo
;
suha trava se rada vžiga
2.
ekspr.
pojavljati se z intenzivno svetlobo:
jutranja zarja se vžiga
/
blisk za bliskom se vžiga
/
iskrice se mu vžigajo v očeh
●
ekspr.
v pogledih se jim vžiga veselje
pogledi izražajo veliko veselje
//
postajati zelo svetel, žareč:
obzorje se vžiga
3.
ekspr.
pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo:
v njem se vžiga ljubezen, strast
/
v glavi se mu vžigajo nove ideje
vžigajóč
-a -e:
vžigajoče besede
;
vžigajoča se zarja
vžígati
2
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
z žarečim predmetom delati kaj v kaj:
vžigati znamenja
;
vžigati v kožo, les
/
vžigati na čelo, kožo
●
knjiž.
vžigati srcu skeleče rane
povzročati
vžígen
-gna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na vžig:
vžigna temperatura
♦
elektr.
vžigna napetost
napetost, potrebna za vžig fluorescenčne cevi, sijalke
vživéti se
-ím se
dov.
, vžível se
(
ẹ́ í
)
1.
živeč v novem okolju začeti živeti skladno z njim:
vživeti se v mestu, tujini
;
preseljene živali so se dobro vživele
//
živeč v novi skupnosti vključiti se vanjo:
otrok se je kmalu vživel v novo družino
/
lepo se vživeti mednje
2.
navadno v zvezi z
v
priti v stanje, ko kaj ni več težko, neprijetno:
vživeti se v delo, novo dolžnost
;
vživel se je v misel, da je bolan
3.
navadno v zvezi z
v
priti v stanje, ko se kaj dobro razume, čustveno podoživlja:
vživeti se v čustvovanje, položaj koga
/
vživeti se v nekdanje čase
/
vživeti se v film
;
vživeti se v vlogo
vživétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od vživeti se:
vživetje v okolje
;
imeti velike sposobnosti vživetja
/
vživetje v otroško duševnost
vživétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje vživetega:
njegova vživetost je presenetljiva
;
vživetost v novo okolje
/
vživetost v delo
vžívljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od vživljati se:
doba, proces vživljanja
;
vživljanje v novo okolje
/
vživljanje v delo
/
vživljanje v tujo usodo
vžívljati se
-am se
nedov.
(
í
)
1.
živeč v novem okolju začenjati živeti skladno z njim:
v mestu se nekateri priseljenci hitro vživljajo
//
živeč v novi skupnosti vključevati se vanjo:
otrok se je počasi vživljal v novo družino
/
lepo se vživlja med nas
2.
navadno v zvezi z
v
prihajati v stanje, ko kaj ni več težko, neprijetno:
vživljati se v delo
;
vživljati se v kako misel
3.
navadno v zvezi z
v
prihajati v stanje, ko se kaj dobro razume, čustveno podoživlja:
vživljati se v položaj koga
/
vživljati se v tujo miselnost
/
vživljati se v nasprotnika
/
vživljati se v film, zgodbo
vžréti se
vžrèm se
dov.
, vžŕl se
(
ẹ́ ȅ
)
ekspr.
zajesti se, prodreti:
črv se vžre v les
/
vrv se vžre v dlani
/
rja se vžre v kovino
vžvrkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
z žvrkljanjem spraviti v kaj:
vžvrkljati moko
;
vžvrkljati jajce v juho
vžvrklján
-a -o:
mleko z vžvrkljanim jajcem